torek, 17. marec 2009

Mea Valens v MKI

1. Študirali ste slovensko književnost in iz te vede tudi magistrirali. Kaj je bila tema vaše magistrske naloge?

Posvečala sem se temi duhovnosti v slovenski prozi. Svetim spisom sem pripisala avtoritativen pomen pri znanstveni obravnavi duše, Boga in odnosa med njima, s čimer sem poskusila prelomiti klasično paradigmo in na podlagi modrosti indijske Bhagavad-gite ter krščkanske gnoze in mistike vzpostavila teorijo, v čem naj bi se izraz duhovnost razlikoval od duševnost in kako se to odraža pri proučevanju literature ter v literaturi sami. Ker pa pri tej temi nikoli ne moremo postaviti zaključne pike, je knjižni izdaji magisterija, ki je izšel pri založbi Litera, naslov Besede o neubesedljivem.

2. Zanimanje za duhovnost vas je verjetno vodilo tudi na pot po srednji Ameriki. Kdaj ste se odpravili tja in koliko časa ste tam ostali? Kje vse ste potovali, kje ste spali in kako ste se prehranjevali?

Po magisteriju sem bila izčrpana od študija, zato je bilo treba narediti nekaj čisto drugačnega, ne-umnega. V latinskoameriške kraje me je potegnila ljubezen do španščine in želja po druženju z avtentičnimi indijanskimi plemeni, katerih duhovnost me je vedno privlačila. Potovala sem izključno sama, na štop ali z avtobusom, brez določenega načrta, torej sledeč intuiciji. V Mehiki, Kostariki, Ekvadorju in Peruju sem spala v poceni hostlih ali pa kar na plaži, v viseči mreži. Med bivanjem pri plemenih so mi vedno odstopili kako kolibo, marsikdaj pa sem zakomplicirala s svojim vegetarijanstvom. Dodobra sem spoznala sadno ponudbo tropov in Andov, poskušala raznovrstno sadje in kadarkoli je bilo možno, sem sama skuhala kaj hranljivega in po mojem okusu. Pogrešam papaaaaajo!

3. Obiskali ste vam doslej neznana indijanska plemena. Katera? Kakšna je ta izkušnja?

Najmanj znano za nas, nikakor pa ne v njihovi državi, je pleme Tsachilas, ki prebiva na področjih okoli ekvadorskega mesta Santo Domingo de los Colorados. Izjemni zdravilci, zavezani enostavnim vrednotam ljubezni do narave in tradicije. Njihova igrivost, sproščenost, ustvarjalnost in radovednost, pa seveda trmasto vztrajanje pri ohranjanju avtentičnosti so se mi vgravirali v srce.

4. Skupaj s šamani ste se odpravili tudi na duhovno romanje v kraje, kjer raste sveta rastlina pejotl. Nam lahko poveste kaj o tej izkušnji? Kaj je pri tem najbolj transcendentnega?

Mehiško mestece Real de Catorce je obkroženo s hribi, za katerimi so pejotlove puščave. Ko sem se prepričala, da obred praviloma ne povzroča negativnih stranskih učinkov in je intuicija dala zeleno luč, sem res preživela polnolunsko puščavsko noč v znamenju pejotla. Doživetje seveda presega besede, transcendentno pa je izkušanje povsem drugačnih dimenzij, kot smo jih vajeni živeti, čeprav so nam dejansko vedno na razpolago v lastnem bitju. Le vrat ne najdemo. Več v poglavju Poljub puščave v Uglašeni.

5. V srednji Ameriki ste se zaljubili v šamana. Kako ste ga spoznali in kakšne izkušnje ste si pri tem doživeli?

Iskala sem neko majevsko naselbino in ob prihodu je stal tam, temen, dolgi lasje, me gledal. Približevala sem se kot v filmu in obstala sva en pred drugim, dolg pogled, objem, kot da se že doooolgo iščeva. Vžgala se je povsem nepoznana strast in dala sem si duška, kar je bilo prej povsem netipično zame. Nikoli obžalovani dnevi in noči. Moje najljubše poglavje, H kot hibiskus.

6. Po vrnitvi v domovino ste napisali knjigo UGLAŠENA, ki povzema vaše izkušnje s potovanja in je tudi vaš literarni prvenec. Nameravate še kaj pisati ali prevajati? Saj ste ustanovili tudi svojo založbo?

Ja in ja. Pisati, pa prevajati in izdajati prave, resnične knjige. V planu je roman, da preizkusim, če ima moja literarna pot globlji, trajnejši smisel. Založba Mea bo pa bolj mini, nimam ravno prekrvavljene poslovne žilice.

7. Prevedli ste knjižico z navodili za Tarot indijanske karte. Kakšno je zanimanje za te karte v Sloveniji in kaj pomenijo Indijancem?

Ljudje so nad kartami navdušeni, očitno jim prav pride moder nasvet ob pravem trenutku, marsikdo pa obudi instinktivno povezanost z indijansko tradicijo. Prizemljeno, empatično, neposredno, objektivno. Indijanci sami jih prav gotovo ne poznajo, ker imajo za take posvete običajno na razpolago plemenskega šamana ali izkušene stare starše. Modrost tam ni toliko prikrita s strahovi in dvomi, kot se to dogaja v »civiliziranem« svetu, pa tudi težave so bistveno manj komplicirane, kot uspe življenje zakomplicirati nam. Karte so predstavljene na www.mea.si.

8. Svojega otročka učite špansko in želite si še kdaj obiskati kraje, kjer ste z ljudmi in v naravi preživeli veliko lepih trenutkov. Ali ohranjate stike s prijatelji iz srednje Amerike, na kakšen način, so vas morda že obiskali? Kako jim lahko pomagate v njihovem boju za preživetje v globaliziranem svetu, ki krči, kupuje in uničuje njihovo
naravno bogastvo, gozdove, reke, jame in jezera? Ali lahko tudi mi kaj storimo za to?

Ko se rešiva plenic in bo pravi trenutek, greva seveda na obisk k prijateljem. S tistimi, ki uporabljajo internet, smo kar pogosto v stiku, v Evropo pa ni prišel še nihče. Razen moj šaman iz petega vprašanja, ki ga je Slovenija fascinirala; nekajkrat je celo predaval o majevski kulturi. Večkrat me prosi, naj ljudem omenim njihove ekološke težave (sekanje džungle za golf igrišča, upadanje vode v podzemnih jamah), menda pa lahko glede tega naredimo le dvoje – kolikor le lahko, ohranjajmo naravo svoje lastne države, v metaforičnem smislu pa ne zamenjujmo svojih dragocenih talentov in najglobljih hrepenenj za komercialne slogane in površinske, neosebne vrednote. Spomnimo se na prioritete in jim dajmo primerno mesto.

Hvala za pogovor, če ga želite nadaljevati, pa se oglasite v Meinem blogu (meavalens.blogspot.com).


Pogovarjala se je Špela Pahor

Mlinar

MLINAR



Je biu en mlinar. Je meu tolko za mlet in tolko vsega, da mu ni nič manjkalo v življenju. In si je napisou gor na vrata: MLINAR – ŽIVIM BREZ SKRBI.
Se pela kralj mimo, s konji in kočijo, pa vidi ta napis. Pravi: "Poglej, poglej. Jas kralj, tolko skrbi in misli, vojna tu, vojna sem,« pravi, »ta mlinar tle pa živi brez skrbi. Pa ne bo živeu tako!"
No, in ko pride u svoj grad, takoj pokliče ministre in pravi: "Dejte vi temu mlinarju malo skrbi dat." "Ja kaj, kako?" vprašajo. Pravi kralj: "Če nič druzga, nej uon povej kolko metrou je od zemlje do neba gor."
In ga pokličejo u dvor. Takrat se je že tresu od skrbi in od straha. Pa odgovori: "Veste kaj, tolko metrou je, kolkor je na vaših obeh konjih dlak. Če ne verjamete, pa preštejte!" Kej bo vrag šteu! "Je že u redu", je rekel kralj, "drugič, ko vas bomo poklicali, morate povedat, kaj jaz mislim, če ne, boste usmrčen."
To je bla pa težka naloga. Kaj kralj misle, kdo bo vedel? Je poklicau svojga brata, ta mlinar. Je reku: "Pošlušaj, Jože moj, kaj se je mene zgodilo. Jaz sem ko en siromak to napisau na vrata in zdaj me kralj muči." Brat vpraša: "Kakšno nalogo ti je zdaj dal?" "Kaj me ne kliče, da ta in ta dan moram jaz prit in povedat, kaj on misle." "Ho", je reku brat njegov, "ti bot doma, bom jaz šou."
In tam je bla že sablja pripravljena, za mu glavo odseč, če ne ugani. In ga pokličejo notri u tisto dvorano. "No", pravi kralj, "zdej vas čaka še ta naloga. Če to uganeste, boste živeu brez skrbi vse življenje. Če pa ne uganeste, vaša glava gre." In vse naokrog njega so ble tiste straže in kralj praša: "Vi povejte, kaj jaz mislim." Je reku ta brat: "Veličastni kralj! Gospod kralj, vi misleste, da govoriste z mlinarjem, pa govoriste z njegovim bratom."
Mu ni mogel nič, ta kralj. Pa je konc.



Povedal: Barut Bruno, Gabrovica pri Črnem kalu (1927)
Zapisali: Marina Jurkota in Špela Pahor
Gabrovica pri Črnem kalu 1984



___________________________________________________________________________
druzga - drugega

Sonja Kočevar v MKI

Ritmi in odsevi narave v fotografijah Sonje Kočevar


Sonja Kočevar, ki v mesecu oktobru v Mestni knjižnici Izola v kotičku ustvarjalnosti razstavlja svoje barvne in črnobele fotografije narave s pomenljivimi naslovi: Figa, Kvartet Fiesa za jezero, trsje, figo in nebo, Refleksija, Popolni par v območju somraka – metafora ali Talisman ljubezni, Izolska bukolika in Soline, je že peto leto zaposlena v Pečaričevi galeriji v Piranu. S fotografijo se je začela ukvarjati pred več kot petindvajsetimi leti, ko je s svojim bodočim možem Theom odšla živet v Holandijo in kasneje v Ameriko. Takrat je imela enostaven fotoaparat Olympus. Ker ni znala nizozemskega jezika, je na raznih družabnih srečanjih, kamor sta bila z možem povabljena, namesto pogovora rada fotografirala portrete udeležencev: »Rada sem delala improvizacije z mojimi portretiranci. Takrat sem ugotovila, da smo vsi fotogenični. Ko je človek v fokusu s svojim občutkom, je fotogeničen. Če pa se zaveda fotoaparata kot stvari zunaj sebe, potem fotografija ne uspe. V angleščini rečejo fotografiranju to shoot a picture – če prenesem dobesedni pomen iz tega jezika v slovenščino, lahko rečem, da rada ubijam ljudi z njihovo lepoto! Res sem rada portretirala.« Črnobele fotografije je sama tudi razvijala.
Tudi v svojem kasnejšem fotografskem razvoju je Sonja Kočevar ostala zvesta klasiki: »Ne maram digitalnih fotoaparatov. Tam sicer lahko velikokrat poskušaš, nato pa brišeš fotografije in ohraniš najboljše. Pri klasični fotografiji pa me vznemirja pozornost, ki jo moraš posvetiti motivu. Moraš biti koncentriran, da ne zapraviš fotografije. Rada imam presenečenja, ko pri fotografu odkriješ, kaj si naredil. Vedno imam s seboj fotoaparat. Moj najljubši film je 400 Asa, ki je zelo občutljiv film in daje kontraste v detajlih. Porabim približno en film na mesec. Najbolj me fascinira naravna svetloba. Ta ognjeni element iztrže iz teme stvari, ki jih vidim, zato me zelo privlači. Zato nikoli ne delam s flešem. Rajši naredim malo bolj zatemnjeno sliko, kot pa presvetljeno. Tudi tu velja pregovor manj je več. «
Po vrnitvi v Slovenijo jo je nekako leta 1997 začela pritegovati narava. Tudi v knjižnici razstavljene fotografije so iz tistega obdobja: »Na razstavi so moji prvi zavestno narejeni pejsaži v naravi. V naravi sem opazila ritem, glasbo. Vse te veje, ki visijo križem kražem na drevesih, kaotično rastlinje, pa trsje, ki pokončno valovi v vetru, interferenca vode, ki jo vzvalovi že rahla sapica, svetloba, ki jo zrcalita sonce in nebo v vodi in ustvarja temne in svetle površine, živali.. vsa ta komunikacija med elementi narave me je pritegnila. V tem sem odkrivala ritem in glasbo, zato je tak tudi naslov mojih fotografskih refleksij. Povedati moram tudi, da imam raje zapuščeno, divjo, tudi zanemarjeno naravo kot pa naravo, ki vanjo brez občutka poseže človek. Narava je paša za oči, saj v različnih atmosferskih pogojih nudi vedno nove poglede. Ples molekul je v njej vedno drugačen.«
»Rada bi povedala še nekaj o teh račkah, ki jih vidite tukaj na tej fotografiji«, živahno nadaljuje Sonja. »Takrat sem precej premišljevala o partnerstvu, o vlogi, ki jo imata v odnosu moški in ženska. Potem je prišel motiv kar sam od sebe. Za račke je tipično, da si izberejo sopotnika in potem ostanejo vse življenje skupaj. Tukaj vidite samca, ki plava naprej, račka pa po vodni gladini drsi za njim. Vloga samca je, da vodi s svojo lepoto, samička pa mu sledi. Takrat sem brala tudi knjigo Ramzes in odkrila, da sta rački pri Egipčanih upodobljeni kot božanski par. Namesto faraona in njegove sovladarice sta upodobljeni rački. Preko tega sem spoznala, da sem brezupni romantik, ki hrepeni po večni ljubezni. Brala sem tudi Castanedo, ki pravi, da je somrak čas, ko se vrata nad svetovi zrahljajo in je lažje vstopiti v druge resničnosti. Tudi to sem sama začutila ob tem motivu.«
Odkar dela v Pečaričevi galeriji, se je Sonjino oko izurilo do te mere, da vidi stvari, ki jih prej ni opazila. Priznava, da slike mojstrskega slikarja Hermana Pečariča, ki jih vsak dan opazuje, precej vplivajo nanjo: »Pečarič me je naučil gledati. Bolj kot gledam njegove slike, več v njih odkrivam. Kot on, se tudi jaz vračam k vedno istim motivom in jih poglabljam.«
Pogovarjala se je Špela Pahor
Mestna knjižnica Izola

Seme za osle

SEME ZA OSLE

Je bla ena vas. Niso imeli oslov, v tej vasi. In da kje bodo dobili seme. In so šli v Trst in pridejo v eno trgovino, v eno semenarno in rečejo unemu, da bi rad osle, naj mu da eno seme za osle. In uni trgovc ni vedu kaj reč, mu da taku nekaj, mu da buče, una semena od buče, od tegiče. In proda. In ta pride domov in mu je povedal, kako mora sadit, pol metra pod zemljo in da mora zalivat in zalivat, zalivat. In posadi in zaliva, zaliva in potem kar naenkrat dve pere tako ven. Ena dva pereščka se pokažeta. In reče uni: "Aaa, poglejte, poglejte, ki ima že uha venih!" In uni vsi gledajo, ki ima že uha venih. In to rase, rase, vedno več teh per ven, vedno več teh listov, ne. Rase tako napred, ne, rečejo: "Ma, to ne bo nič", ne.
In potem vidijo eno majhno bučko pr kraje. In rečejo: "To bo lih v tej buči, ta osel." Ker če ni tako, bo tako. Ne, ne, najprej so vidli to bučko, so rekli da so jajca od tega osla. In potem ta buča rase, rase in potem so rekli, da bo osel v tej buči. In potem je buča dozorela in je bil že živčen, je reku, da tega osla ne bo. In ta buča je bla že skoraj na pol gnjila in je brcnu to bučo dol po enem strmem bregu dol in prileti ta buča v en grm in tam notri je bil en zajc in skoči ta zajc ven in reče: "Poglej, poglej, ki je bil res osel notri in jast sem ga splašu stran."



Povedal: Marjan Gregorič
Zapisali: Marina Jurkota in Špela Pahor
Sočerga 1984


___________________________________________________________________________
unemu - tistemu
tegiče - buče
dve pere - dve peresi
uni - tisti
uha - ušesa
venih - zunaj
napred - naprej
lih (glih) - ravno

Deklica s pojočimi lasmi

Deklica s pojočimi lasmi


Sanjam… sanjam…
Sanjam deklico s pojočimi lasmi.
Hodi po pšeničnem polju
in nabira rdeči mak…
Bleda luna na obzorju
Skrije se za bel oblak…
Ljubim… ljubim…
Ljubim deklico s pojočimi lasmi,
ki na travniku zelenem
mirno, tiho spi…


napisala Špela 2008

Velikan in pritlikavec

VELIKAN IN PRITLIKAVEC


Zakonca sta imela otroka. Soprog je deloval na polju in žena, ko mu je nosila jest, je s seboj nosila svojega otroka. Mož ni hotel, da nosi otroka s sabo, toda ona ga je rada imela in vseeno nosila na polje, toda je otroka pustila v bližini, tako, da ga ni oče videl. Med tem časom, ko sta se zakonca pogovarjala, je prišla levinja k otroku. Levinja je bila polna mleka in otrok jo je molzel in pil njeno mleko. To se je večkrat ponavljalo. Otrok je postal zelo močan. Ko je imel deset let, je bil tako močan, da je bil boljši za delat kot njegov oče in tudi močnejši od očeta.
Velikan je šel služit k nekemu bogatašu, toda ga je kmalu odslovil, ker je preveč pojedel, čeprav je dosti delal. Oče velikana je predlagal, da ga bi imela občina in občina je velikana tudi sprejela. Na občinske stroške se je hranil in pri njih je tudi delal. Nekoč ga pošljejo v gozd, z njim so bili še drugi. Imeli so šest konjev za sabo. Na voz so toliko naložili, da so kolesa pokala in na trdih tleh so se kolesa pogreznila štiri prste globoko v zemljo. Konji niso mogli voza niti premakniti. Velikan se je razburil in pograbil konje in jih naložil na voz in vrh konjev položil še svoje tovariše. S takim vozom je velikan tekel proti domu. Po vasi je šel s tako brzino, da je z vozom porušil vse hišne korte in celo nekatere hiše so bile v trenutku podrte. Občina se je prestrašila velikana in ga bi rada tudi odstranila. Občinski ugledni možje so se pogovarjali med sabo, kako bi ga uničili. Spomnili so se, da bi kopali vodnjak in ko bo toliko globoko, da bi ga s kamnom ubili.
Nekega dne so pričeli kopati vodnjak in ko so vodnjak dokončali, so ga pričeli obzidavati. Velikan je bil na dnu vodnjaka, da bo zidal in ostali, da mu bodo spuščali kamenje. Zunaj pri vodnjaku so pripravili mnogo kamenja in naenkrat so pričeli metati kamenje na velikana. Velikan je vse kamenje ulovil v pest in kamenje metal pod nogami. Tisti zunaj so mislili, da je velikan že mrtev, da ga je kamenje zdrobilo.
Bolj kamenja, ki so metali v vodnjak, bolj se je velikan pomikal proti vrhu. Ko je bil velikan čisto pod vrhom, so se ravno zunaj pogovarjali, da je že mrtev in da je vrho njega debela plast kamenja. Tedaj se nepričakovano pojavi velikan in vsi prisotni se prestrašijo in takoj so poslali poslanca k cesarju, da bi ga on ukrotil. Cesar pokliče k sebi velikana in tam se mu je zelo dobro godilo, bil je brez dela in na dan je pojedel eno tele in še mnogo drugih jedi in pijače.
Njegovo mirno in lepo življenje se je nehalo, ko se je pojavil neki drugi junak. Ta novi junak je bil čevljar in je bil komaj trideset centimetrov visok. Čevljaril je pod zelnatim steblom. Na hrbtu je imel napis: "Z enim udarcem jih ubijem tisoč".
Cesar je zvedel za drugega junaka, ga poklical k sebi. Vprašal ga je, če je res tako močan, ker cesarju se je zdelo smešno, da bi tak pritlikavček bil tako močan. On je cesarju odgovoril, da tako govorijo drugi. Cesar je poklical ga k sebi in jima rekel: "Kdor izmed vaju bo močnejši, bo dobil mojo hčer za ženo."
Cesar jima je dal neki grad za stanovanje. Pritlikavec je spal v pritličju in velikan je bil v zadnjem nadstropju. Ponoči sta se pogovarjala in velikan ga je vprašal, kaj dela spodaj in se jezil na njega in končno se je odločil, da bo šel dol in da ga bo s sabljo presekal. Pritlikavec je slutil, da bo prišel dol velikan in je hitro položil kos trama na posteljo in pokril z odejo čez kot da je on na postelji in velikana je vabil dol na dvoboj. Velikan divje prihrumi k postelji in z enim zamahom preseka posteljo in tram. Tedaj se je nepričakovano oglasil pritlikavec v kotu in mu reče: "Niti segrel me nisi še." Velikan se prestraši in ga poziva, da naj teče na zadnje nadstropje in kdo bo prej prišel gor. Pritlikavec urno skoči na velikanov klobuk in pričneta teči. Ko pride velikan na vrh, se ozre, med tem časom pritlikavec smukne s klobuka na hrbet velikanu in velikan je bil že drugič poražen. Velikan ga poziva, da kdo bo prej prišel iz vrha v pritličje. Pritlikavec ga spet premaga z zvijačo in ko ga velikan vpraša, kdaj je prišel v pritličje, je pritlikavec odgovoril, da ga čaka že sedem dni. Velikan premišljuje na kak način ga bi premagal. Končno se spomni, da bi šla v gozd po drva in tisti, ki bi prinesel več drv domov, da bi zmagal. Velikan je vlekel za seboj velikansko ladijsko vrv in pripravil velikansko butaro drv. Pritlikavec pa je vzel s sabo dve kolesci sukanca. Velikan se je že veselil svoje zmage, ker pritlikavec ni niti še pričel pripravljati drva. Ko je velikan že napravil in zavezal svojo velikansko butaro, je pričel čevljarček z nitjo vezati drevesa od drevesa do drevesa in to okrog in okrog gozda. Velikan ga vpraša, da kaj počne. Ta je odgovoril, da bo vlekel domov ves gozd. Velikan se je prestrašil in bil prisiljen, da je priznal sramotni poraz. Cesar ju je poklical k sebi in da bosta se kosala v metanju kamenja v višino. Oba sta si pripravila kamenje in metala da bosta v mestu in pred vsem ljudstvom na mestnem trgu.
Velikan je pričel metati in kamni so leteli zelo visoko in dol so padali z veliko silo, da so se sedem prstov pogreznili v tlaku.
Za njim se je pomeril pritlikavec. Toda ta je ljudstvo opozoril, da je majhen in zato da bo metal manjše kamne. Čevljarček si je pripravil škržada namesto kamnja. Škržade je oslepel in slepi škržadi da letijo navpično navzgor. Ko vrže pritlikavec prvi "kamen", ga ni bilo od nikoder nazaj. Metal je še "kamenjev" in nobeden ni padel dol. Ljudje so smatrali za zmagovalca pritlikavca, ker niso vedeli, da je metal v zrak žive škržade namesto kamenja. Cesar je že slutil pritlikavčevo goljufijo in je povabil na neko skalovje, da kdo bo metal večje skalovje. Velikan je pričel metati velikanske kamne sedemsto metrov daleč. Za njim je poskusil pritlikavec. Ta se je vlegel na tla in z razpetimi rokami držal trdo tla. In pričel vpiti: "Pozor, pozor tam na drugim svetu, ker bom zalučal ta svet na drugega!" In cesar se je prestrašil, da bo zgubil državo. Velikan se je prestrašil in priznal zmago pritlikavca. Vmes je hitro interveniral še cesar, da ne bi tudi on izgubil svojega velikanskega cesarstva na tem svetu. Prosil je pritlikavca, da naj miruje in da naj ne poskuša s svojo veliko močjo. Drugi dan je napravil pritlikavec majhnega zajca za večerjo. Z zajčjo krvjo si je namazal rebra. Na pojedino je povabil velikana in ga prepričal, da si je izdrl iz telesa pljuča in to meso da so njegova pljuča. Za velikana je bilo premalo mesa in se domisli, da si bi on izdrl pljuča. Vprašal je pritlikavca, kako si bi vzel. Pritlikavec mu je pokazal krvava rebra. Velikan si je postavil nož na rebra in pritlikavec mu ga je porinil v srce.
Tako je pritlikavec z zvijačo premagal velikana.



Povedal: Blaž Kerin
Zapisovalec neznan
Krkavče 1952
Hrani Pokrajinski muzej Koper, Terenski zvezek 25/25

Ježek in lisica, zapisala Špela

JEŽEK IN LISICA


To pravljico mi je povedal Bruno Barut, kmet iz Gabrovice pri Črnem kalu. Ta možakar je znal veliko pravljic in drugih zgodb, šal, pesmi, ugank, in rad jih je pripovedoval.



Torej, lisička je imela svoj brlog. In si je nanosila vsega noter. Pokradla kokoši, zajčke lovila… A ježek, on je samo jedel in poležaval tam po stelji, po suhem listju in nič ga ni brigalo, kaj bo pozimi.
Ha, zima je prišla, ježek ni imel kam. Povsod led, povsod sneg, vse mokro, mraz… In je prišel tja do luknje od lisice. Lisica je imela pa vso tisto luknjo zamašeno z listjem… Brlog je bil globok in lisica je bila lepo na toplem. Ježek joče zunaj pred brlogom, ona pa pride in vpraša: »Pa kaj ti je?« Reče ježek: »Lepo te prosim, sprejmi me.« »Ne, ne, ne morem«, odgovori lisica, »tu je prostora samo za enega.« »Ma, saj ne bom šel dlje«, prosi ježek, »samo tu pri vratih bom ostal.« Je mislil, ob robu luknje. Lisica se ga je usmilila in mu to dovolila. Seveda, ježek je prišel na rob luknje, na kraj luknje, pa malo globlje, pa malo globlje, pa malo globlje… Zeblo ga je, pa se je stisnil k lisici. Lisico je pa zbadalo. Se je pa premaknila, pa zmeraj bolj se je umikala, zmeraj bolj, zmeraj bolj, dokler je ni jež spravil na kraj luknje. »Presneti jež!«, se je razjezila, in je morala oditi. In jež je ostal notri.

ponedeljek, 09. marec 2009

Paralelni intervju Slavko in Špela

Paralelni intervju: Špela Pahor / Slavko Gaberc



Pahor: Kdaj si se zaposlil v MKI in koliko časa si tu delal?
Gaberc: V Matični knjižnici Izola sem bil po odhodu moje predhodnice, bibliotekarke Radmile Parma-Adamov, zaposlen kot ravnatelj in bibliotekar s strokovnim izpitom od leta 1982 do 1987. Delo knjižnice sem deklarativno oziroma programsko zastavil takoj z nastopom dela, kar je dokumentirano v članku Novo življenje izolske knjižnice (Primorske novice, 1982). O pestrem delovanju knjižnice v tem obdobju je bilo tudi sicer precej objav v dnevnem in revialnem tisku (Primorske novice, Primorski dnevnik, Primorska srečanja, Knjižnica, Mladina, Teleks, Fontana itd.), ter na RTV Koper – Capodistria.

Pahor: Koliko je bilo takrat zaposlenih v MKI? Se morda spomniš, na koliko kvadratnih metrih je takrat delovala knjižnica, koliko ste imeli gradiva, kakšen je bil urnik, kakšen obisk?
Gaberc: Knjižnica, ki je ob mojem prihodu imela sedež v ulici Oktobrske revolucije, je bila zelo utesnjena. Dejansko je njena uporabna prostornina ustrezala površini nekoliko večjega trosobnega stanovanja v dveh etažah. V pritličju, v prostorih nekdanjega železniškega gostinskega lokala, je deloval oddelek za odrasle, ki ga je vodila gospa Anica Cotič. V prvem nadstropju pa se je nahajal pionirski oddelek, ki ga je vodila gospa Ane Matuzić. V prvem nadstropju se je nahajalo neprimerno skladišče za knjižnično gradivo in prav taka ravnateljska pisarna s kuhinjsko opremo, kjer sem poleg administrativnih opravil skrbel za obdelavo knjig. Šele po nekaj letih je knjižnica pridobila nov prostor v pritličju, kjer je bil formalno ustanovljen zgodovinsko-marksistični oddelek. Dejansko je bila to tudi nova čitalnica in razstavni prostor. Pomembni pa sta bili tudi novi kadrovski okrepitvi – knjižničarki Damjana Ivančič in Vanda Slavec. Poleg omenjenih je bila v rednem delovnem razmerju čistilka gospa Kavalič, računovodske storitve pa je po pogodbi o delu opravljala gospa Anamarija Gortan. Tedaj smo imeli skromen knjižni fond, ki smo ga dopolnjevali predvsem s slovenskimi novitetami, manj s srbohrvaškimi in še manj z italianiko, kar je bilo v skladu s tedanjim pod-povprečnim financiranjem knjižnice. Urnik knjižnice je bil, razen v poletnem času, deljen, povečanje števila bralcev pa je kolikor se spomnim postalo bolj opazno po letu 1984.

Pahor: Kljub prostorski in vsakršni stiski je bila knjižnica dejavna, imeli ste veliko razstav, slikarskih, fotografskih, razstavo bačuk, izdajali ste zloženke k razstavam ter o dogajanju v knjižnicah poročali v različnih medijih. So pri teh dejavnostih pomagali tudi zunanji sodelavci?
Gaberc: Res smo imeli silno razvejano prireditveno in razstavno dejavnost. Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da je bil osnovni cilj teh dejavnosti predvsem popularizacija knjižnega gradiva in širjenje bralne kulture, ki je bila v izolski občini vrsto let precej na psu. Precej pozornosti smo namenjali likovnim, zgodovinskim in etnografskim razstavam. Pomembno je bilo sodelovanje na individualni ravni z raznimi domačimi in tujimi umetniki, pa tudi z zbiratelji, kot je bil na primer Gojko Cukrov. Razstave smo včasih prirejali iz povsem praktičnih razlogov in tak primer je bila denimo razstava Strokovna literatura o kmetijstvu, ki smo jo organizirali, ker smo imeli precej tovrstne strokovne literature, vendar je bila izposoja pičla. Po uspešno pripravljeni razstavi in ustrezni medijski reklami se je čez noč vse spremenilo in kmalu so bile knjižne police s kmetijskimi priročniki povsem izpraznjene. Po tem vzorcu smo uspeli popularizirati tudi precej druge strokovne literature, saj so bralci praviloma posegali le za leposlovjem. Ko sem zavihtel rokave v knjižnici, se mi je zagnano pridružilo kar nekaj vrstnikov, saj so podobno kot jaz čutili globoko pripadnost svojemu mestu Izoli, hkrati pa jih je bolelo stagniranje in marginalizacija nekdanjega mesta ribičev in delavcev, potisnjenega v nekakšno brezno pozabe med bolj prosperitetno koprsko in piransko občino. Pri realizaciji številnih projektov nam je z nasveti in konkretnim delom seveda pomagalo veliko zunanjih sodelavcev izmed katerih velja omeniti vsaj Luciana Klevo, Dimitrija Kralja, Daria Marušiča, Davorina Marca, Marjana Tomšiča, Nado Morato, Milana Gregoriča in druge. Zelo dragoceno pa je bilo tudi sodelovanje z novinarkama Nevo Zajc in Natašo Benčič, ki sta uspešno vodili in radijsko predstavili številne knjižnične prireditve širši javnosti. Podobno pozornost pa je kulturniškim knjižničnim dejavnostim namenjal novinar Robert Škrlj, v medijih italijanske manjšine pa zlasti Miro Dellore.

Pahor: Spomnim se, da si imel odlično idejo o panoju pred knjižnico, ki bi bil kot nekak stenčas o različnih dogodkih v kulturi … kako je bilo s tem?
Gaberc: Takih zamisli je bilo precej, ampak malo smo jih realizirali. Panoja pred knjižnico nam ni uspelo postaviti, v vodo je padla tudi zamisel Dimitrija Kralja, da bi skozi izložbeno okno knjižnice preko tv monitorja bralce računalniško obveščali o knjižnih novitetah in prireditvah. Nekaj časa sem bil zaradi prostorske stiske v knjižnici zagret, da bi v pomladnem in poletnem času razširili čitalniški prostor s preprostim inventarjem, to je z zložljivimi rex stoli, mizicami in senčniki, na ploščad pred knjižnico. Razmišljali smo tudi o najemu avtomata za kavo in sokove, vendar so te in podobne zamisli občinski veljaki mimogrede povozili, češ da za knjižnico ni primerno, da bi se ukvarjala s pridobitniško dejavnostjo! Komentarja taka miselnost ne potrebuje, sicer pa je znano, da je bila občinska oblast izolski knjižnici vedno premalo naklonjena, premiki na bolje pa so se pojavili šele s preselitvijo v nove prostore.

Pahor: Gostili ste veliko likovnikov, kulturnih ustvarjalcev, književnikov … prireditvena dejavnost pa je bila zasnovana s posebnim poudarkom na Istri, istrski umetnosti in motiviki, ljudem iz Istre. Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?
Gaberc: O tem sem pred leti že precej pisal v dnevnem in revialnem tisku, seveda pa so to zelo lepi in nepozabni spomini, povezani z druženjem in pristnimi prijateljskimi odnosi s številnimi kulturnimi ustvarjalci iz celotne Istre. Nikoli nismo dosti razmišljali o republiških mejah in regionalnih razlikah, temveč predvsem o tistem, kar nas druži – na primer o ljubezni do istrske zemlje in ljudi. Spoštljivo in ponosno smo se spogledovali z našo istrsko kulturno zgodovino, vendar nismo spregledali niti tedanjih družbeno-političnih centralističnih anomalij, ki so predvsem ruralni istrski prostor odrivale povsem na obrobje. Za številne spodbude in nasvete sem še danes hvaležen Milanu Gregoriču, prof. Jožetu Hočevarju, Marjanu Tomšiču, Edelmanu Jurinčiču, Dariu Marušiču, Goranu Filipiju in mnogim drugim. Poleg omenjenih so na tedanjih literarnih večerih in debatnih srečanjih pogosto ali občasno sodelovali uveljavljeni kulturni ustvarjalci, na primer književniki Milan Rakovac, Vlado Šav, Franco Juri, Ines Cergol, Danilo Japelj, Linda Cotič, Eros Bičič, Boris Biletić, Koni Steinbaher, Erminio Majkus, Rok Zelenko, Emil Zonta in drugi. Posebno pa me je tedaj veselilo, da smo animirali tudi domače ustvarjalce, ki jim je izolska knjižnica na stežaj odprla vrata. Med njimi najdemo kar nekaj bolj ali manj znanih imen – na primer Luciano Kleva, Karmelo Kleva, Arduin Hrvatin, Stevo Pahek-Nani, Ante Bačić-Fratrić, Jože Pohlen, Dora Benčič, Rok Zelenko, Dimitrij Kralj in tako dalje. Izjemen dogodek je bila vsaj zame tudi zadnja uradna razstava in srečanje z enim največjih slovenskih fotografov Jožetom Kološo-Kološem, ki je v svoj fotografski objektiv poleg rodnega Prekmurja trajno zabeležil neminljive lepote istrske krajine in ljudi. Seveda pa so pomemben kamenček v izolski knjižnično-domoznanski mozaik vtisnili tudi strokovnjaki drugih profilov, denimo zgodovinar dr. Janez Kramar, ki se je ukvarjal z zgodovino Izole, ter dober poznavalec izolske preteklosti Italo Dellore, morski biolog dr. Andrej Avčin in mnogi drugi. Nedvomno smo torej v tistih letih, ko so bile nacionalne in regijske inštitucije precej inertne, vsestransko spodbujali ponovno odkrivanje multikulturnosti Istre, rezultati tega dela pa so imeli daljnosežne pozitivne odmeve zlasti v 90-tih letih minulega stoletja in pozneje.

Pahor: Kakšen je bil obisk prireditev in koliko so vaše prireditve odmevale v širši javnosti?
Gaberc: Na to vprašanje sem v pretežni meri odgovoril že v prejšnjih odgovorih, vendar je potrebno še nekaj dodati. Obisk prireditev kljub precejšnji medijski odmevnosti, razen v posamičnih primerih, sprva ni bil pretiran, vendar se je samodejno izoblikoval v dokaj kompaktno skupino somišljenikov in navdušencev. Največ zaslug, da se je ta krog vedno bolj širi, gre pripisati članom skupine Istranova, posebej Dariu Marušiču, Milanu Gregoriču ter književnikom Edelmanu Jurinčiču, Marjanu Tomšiču in Vladu Šavu. Gledano z današnje časovne distance, pa se mi zdi najbolj pomembno, da je tedanje istrsko obarvano kulturniško vrenje navdušilo in pritegnilo mlajšo generacijo, ki je s podobnim navdušenjem okužila tudi svoje otroke.

Pahor: Se morda spomniš dejavnosti za otroke, ur pravljic, kdo jih je pripovedoval … ste gostili vrtce, šole, mladinske pesnike in pisatelje?
Gaberc: Vse te dejavnosti so bile v celoti prepuščene knjižničarki v pionirskem oddelku, Ane Matuzić, ki je bila med mladimi zelo priljubljena zaradi interakcijsko-komunikativnih sposobnosti, ni pa dovolj obvladala zahtevnejših biblio-pedagoških dejavnosti. To je povzročilo precejšnjo strokovno stagnacijo v oddelku za mlade bralce, ki je bila deloma sanirana po prihodu višjih knjižničark Damjane Ivančič in Vande Slavec. Vsekakor pa velja omeniti uspešno dolgoletno sodelovanje z izolskim vrtcem, zlasti pa s šolsko knjižničarko Marijo Štrumelj in slikarko Arleno Zakonjšek, ki sta delovali na osnovni šoli Vojke Šmuc. Seveda je bilo delo pionirskega oddelka v mnogih segmentih precej okrnjeno tudi ali predvsem zaradi pomanjkljivih finančnih sredstev, res pa je da so redno potekale ure pravljic, razstave o mladinskih pisateljih in njihovih delih in podobno.

Pahor: Mestna knjižnica Izola se s prireditvami in razstavami trudi nadaljevati tradicijo Matične knjižnice Izola. V čem vidiš prednosti in slabosti današnje usmeritve in dejavnosti knjižnice v primerjavi z delovanjem v tvojem času?
Gaberc: Nedvomno današnja Mestna knjižnica Izola zelo uspešno nadaljuje in nadgrajuje dejavnosti svoje predhodnice. Veseli me njen napredek in pozitivni odmevi, ki prihajajo z vseh strani. Vendar je potrebno upoštevati, da so k tem pozitivnim premikom botrovale tudi družbene spremembe in uvedba računalniške tehnologije, o kateri si v mojih časih nismo upali niti sanjati. Medtem ko se danes v vsakem kotičku nove knjižnice nahaja računalnik ali dva, smo nekoč komaj premogli par sesutih pisalnih strojev; delo - sicer v precej manjšem obsegu -pa je bilo v osnovi isto. Glede na skorajšnjo jubilejno obletnico izolske Mestne knjižnice sem razumljivo zazrt predvsem v preteklost in lastne knjižničarske izkušnje. Ravno zato me še vedno spremlja nekakšen občutek krivde, da niti meni niti mojim naslednikom v ravnateljskem fotelju izolske knjižnice ni uspelo ustanoviti nujno potrebnega domoznanskega oddelka. V tem pogledu je izolska knjižnica nedvomno zelo daleč za koprsko in piransko, ki se ponašata z dolgoletno domoznansko tradicijo. Zadeva nekoliko spominja na neuresničen projekt izolskega ribiškega muzeja in drugih načrtovanih zasebnih zbirk, ki so predvsem zaradi dosedanje vsespološne občinske indolence ostali mrtva črka na papirju!


Gaberc: Celo desetletje si zaposlena v MKI in imela si priliko delati v stari in novi knjižnici. Verjetno bi bilo prav, da za začetek opišeš svoje spomine na knjižničarska leta v Izoli. Kakšni so bili tvoji začetki, tvoje delovne zadolžitve in kakšna je danes kadrovska zasedba?
Pahor: V Matični knjižnici Izola sem se zaposlila leta 1996. Bila sem sprejeta najprej za določen čas, na delovno mesto knjižničarke, na mesto Danijele Špeh, ki je odšla na porodniški dopust. Ko se je po preteku tega dopusta odločila zamenjati službo, sem bila sprejeta za stalno. Delala sem na oddelku za otroke in mladino skupaj z vodjo oddelka Nadjo Mislej Božič, ki me je uvajala v delo, me spodbujala in podpirala moje ideje. Bila sem zadolžena za izposojo, obdelavo in opremo gradiva, pospravljanje polic in ure pravljic. Delo je bilo dopoldansko in popoldansko. Delala sem tudi vsako drugo soboto. Oddelek je bil skromno, a lepo opremljen, svetel in domač. Kljub majhnosti je nudil veliko ustvarjalnih možnosti. Tako smo imeli stalno slikarsko in lutkovno razstavo Nade Dellore in Dareta Brezavščka, občasne razstave knjig, igrač in podobno. Prirejali smo tudi razstave ob mesečnih knjižnih ugankah, ki sva jih z Nadjo sestavljali izmenično. Zanimiva je bila razstava z uganko o oljkarstvu in o solinarstvu, ko nam je kustosinja za etnologijo Zora Žagar iz Pomorskega muzeja Sergeja Mašere posodila nekaj predmetov. Postavila sem tudi razstavo knjig o Japonski ter organizirala delavnico izdelovanja japonskih zgibank ali origamijev, povabili pa sva tudi japonsko pripovedovalko pravljic Yumi Nosaka Pejanović, ki je otrokom v japonščini pripovedovala pravljice, oblečena v tradicionalni japonski kimono.
Danes je v knjižnici zaposlenih pet knjižničark in ena knjižna manipulantka z različnimi stopnjami izobrazbe, od srednje do visoke, direktorica, tajnica, snažilka, hišnik; dve študentki pomagata v izposoji, pri pospravljanju in pri opremi gradiva, dve sodelavki sta zadolženi za Središče za samostojno učenje in Borzo znanja. Poleg tega dvakrat na teden prihajata k nam študenta s Pedagoške fakultete v Kopru, ki skrbita za varstvo otrok, medtem ko se starši učijo v Središču za samostojno učenje, ter za tiste otroke, ki k nam prihajajo zaradi računalnikov.
Gaberc: Izolska knjižnica je danes sodobno opremljena in verjetno vas ne pesti več prostorska problematika? Kako pa je z nabavo knjižničnega gradiva, predvsem novitet in v kolikšni meri dosegate republiške normative?
Pahor: Knjižnični prostori merijo danes okrog 600 m2, kljub temu pa se že soočamo s prostorsko stisko in veliko gradiva preusmerjamo v arhiv. Po standardih naj bi namreč knjižnica takega tipa kot je naša in v tako veliki občini, kot je izolska, obsegala 1200 m2 in upamo, da bomo te standarde dosegli v prihodnjih nekaj letih, ko naj bi se vrtec dokončno preselil in bi pridobili še ostale prostore. V prihodnosti nameravamo knjižnično zbirko obogatiti tudi z dopolnjevanjem sedanje zbirke starih igrač in drugimi dejavnostmi, kot so razstavna in podobne.
Glede nabave pa menim, da dosegamo standarde in da se tudi trudimo zadovoljiti okus in potrebe najširšega kroga bralcev. Sproti si beležimo njihove želje in jim skušamo ustreči tako z nabavljanjem novitet na leposlovnem kot tudi na strokovnem in študijskem področju.
Gaberc: Glede na to, da imate veliko število prireditev, tudi priložnostnih razstav, sledi precej umestno vprašanje: ali imate ustrezne razstavne prostore in opremo?
Pahor: Prireditvam je namenjena čitalnica. Takrat umaknemo mize in razpostavimo stole. Tu imamo električne vtičnice za razne predvajalnike, platno za diaprojekcije, premoremo tudi prenosni računalnik in projektor, pa premično platno, cd player in kasetnik, celo televizijo z vsemi sodobnimi priključki, ki jim jaz niti ne vem imena. Razstavam pa je namenjena steklena stenska omara ter pet steklenih vitrin in dve široki steni v prostoru knjižnice, kjer hranimo in izposojamo gradivo. V čitalnici je stalna fotografska razstava društva Mediteraneum, slike izolskih Portonov.

Gaberc: Zelo odmevne in hvalevredne so tudi vaše prireditvene dejavnosti, npr. krožki in tečaji, potopisna predavanja, ter seveda predstavitve zanimivih Izolanov v živo. Ali te programske sheme izvajate načrtno ali se te dejavnosti dogajajo v duhu spontane improvizacije?
Pahor: V načrtu imamo mesečna srečanja z zanimivimi Izolani ter potopisna predavanja. Dvakrat do trikrat na leto organiziramo tudi prireditev za pripadnike italijanske narodnosti. Tudi ure pravljic so naša redna oblika bibliopedagoške dejavnosti. Večkrat pa se kaj zgodi tudi mimo načrtov, predvsem na oddelku za otroke in mladino, ko včasih kar sproti organiziramo počitniške dejavnosti, uprizorimo kakšno igrico ali kaj podobnega.


Gaberc: Veliko več pozornosti kot nekoč se v izolski knjižnici posveča mladim bralcem. Koliko knjižničark skrbi za realizacijo bibliopedagoških dejavnosti in kakšno je danes sodelovanje s šolami, vrtci in drugimi inštitucijami?
Pahor: Ure pravljic so bile v stari knjižnici sprva na mladinskem oddelku, kasneje pa v prostoru stare italijanske šole v Drevoredu 1. maja, kjer smo si uredile tudi skladišče manj rabljenih knjig. Danes je v novi knjižnici pravljicam namenjena steklena pravljična soba, tako da smo res kot v pravem steklenem gradu. Tu je velika mehka preproga, kamor z otroki posedemo in prisluhnemo pravljicam; mizice in stolčki, kjer lahko otroci pravljico podoživijo tudi ob likovnem ustvarjanju; igrače, televizija, omare s knjigami in materiali za ustvarjanje.
Za bibliopedagoške dejavnosti skrbiva skupaj s knjižničarko Nives Kaligarič. Sestavljava mesečne knjižne uganke, pripravljava občasne tematske razstave knjig in razstave novosti, organizirava in vodiva prireditve za otroke. Sodelujeva tudi z vrtci in šolami in skoraj vsak teden nas obišče nekaj skupin otrok iz izolskih vrtcev, redkeje iz šol. Sodelovali sva tudi s strunjansko šolo za otroke s posebnimi potrebami. Pripovedovala sem jim pravljice, povabili pa smo jih tudi na ogled lutkovne igrice Maček Muri v izvedbi Družinskega gledališča Kolenc. Za srednje šole smo še v stari knjižnici pripravili srečanje s pisateljem Tomažem Golobom ter z duhovnikom Francem Prelcem, ki sta vsak s svojega zornega kota srednješolce seznanila s problematiko drog in zdravljenja narkomanije v komunah.


Gaberc: Že vrsto let s članki o knjižničarskih prireditvenih dejavnostih zalagaš izolski tednik Mandrač, pa tudi sicer veliko publiciraš v raznih slovenskih tiskanih medijih, v načrtu imaš pripravo svojih radijskih oddaj in tako dalje. Publicistična dejavnost ima velik pomen tudi v knjižničarstvu, vendar si na obalnem področju edina, ki tovrstno delo opravlja s tolikšno vnemo. Zakaj je temu tako in zakaj nimaš več posnemovalcev?
Pahor: Zdaj je pri nas zaposlena knjižničarka in italianistka Ksenija Orel, ki tudi pridno piše in objavlja v časopisih. Zakaj pa posnemovalcev ni več, ne bi vedela. Pisanje zahteva nekaj časa in tega v službi večkrat primanjkuje. Veliko let sem svoje članke pisala doma, v prostem času. O dogodkih v knjižnici sem pisala tudi za druge časopise in vesela sem bila vsake objave, tako v Mandraču kot v Knjižničarskih novicah, Portorožanu, Novičkah ACS, revijah Vzgoja, Folklornik in Slovstvena folkloristika, v tedniku Družina, v Primorskih novicah in drugje. S sodelavko Nives Kaligarič in z ravnateljico Marino Hrs smo o knjižničnih dejavnostih spregovorile tudi v radijski oddaji Dopoldne in pol na radiu Koper. V oddaji Istra - zemlja in ljudje, ki jo na radiu Trst A ureja novinarka Loredana Gec, pa sem govorila o naših urah pravljic. Vsak se pač po svoje trudi za širjenje bralne kulture. Meni včasih bolj leži pisana kot govorjena beseda.
Gaberc: Nekoč smo veliko govorili o širjenju bralne kulture, ki naj bi bila vodilo za splošno kulturno razgledanost, vendar so nekdanje statistike kazale, da je pretežna večina bralcev posegala po leposlovnih bestselerjih ali zgolj po tisti strokovni literaturi, ki jo je nujno potrebovala pri svojem študiju ali delu. Redki posamezniki so torej zgradili lastni bralni vrednostni sistem, večina pa se je zadovoljila s trivialno ali ozko specializirano literaturo. Je danes v izolski knjižnici morda kaj drugače?
Pahor: Danes v izolski knjižnici predvsem beležimo veliko večji obisk kot prejšnja leta, kar je tudi posledica celodnevnega urnika in računalniške opremljenosti. Med številnimi bralci so seveda tudi taki, ki segajo le po strokovni literaturi ali po bestsellerjih, a ko sem v izposoji, skušam slediti tudi takim, ki berejo tudi bolj zahtevno literaturo. Tudi teh je veliko in v zadnjem letu smo tudi na pobudo bivše izolske županje Brede Pečan izbrali in nagradili najboljšega mladega bralca, najboljšega odraslega bralca in naj bralno družino. S to pobudo bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Kar je zelo očitno pa je, da si veliko bralcev izposoja vse več cdjev, dvdjev in videokaset kot prejšnja leta, ko je bila ta ponudba skromnejša.

Gaberc: Tvoja prva ljubezen je bila etnologija in zbiranje istrskega ljudskega slovstva. Tudi na tem področju si bila zelo uspešna, vendar se zadnja leta vedno bolj posvečaš knjižničarski oziroma bibliotekarski stroki. Je to tvoja dokončna odločitev oziroma usmeritev ali tvoje delovne ambicije segajo tudi na druga področja, v okviru knjižnice in izven?
Pahor: Slovstveno folkloro, kakor naj bi danes rekli ljudskemu slovstvu, pravljicam, povedkam, ugankam, pesmim… sem zbirala že kot študentka etnologije, skupaj s prijateljico Marino Jurkota, ki je bila pravzaprav moj vodič po Istri. Ko sem spoznala gospo Nado Morato, upokojeno učiteljico zgodovine in geografije, dobitnico Kocjančičeve nagrade in strastno zbiralko ljudskega blaga, pa mi je uspelo del zbranega gradiva tudi objaviti v skupni knjigi Mrak eno jutrnja. Hvaležna sem ravnateljici Marini Hrs, ki mi je dovolila, da sem gradivo vnašala v službeni računalnik, saj ga takrat še nisem imela doma. Ko sem izbirala temo diplomske naloge na Teološko pastoralni šoli v Kopru, sem se tudi odločila za bolj etnološko temo. Po različnih dokumentih in po pripovedovanju sem napisala življenjsko zgodbo istrskega duhovnika Dominika Pegana. Tudi tema moje diplomske naloge na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo so bile življenjske zgodbe. Danes se v prostem času najbolj posvečam branju in študiju francoščine, ki bi ga rada dokončala, v okviru knjižnice pa uram pravljic in pripovedovanju. Ravnateljica Marina Hrs mi je omogočila, da sem se udeležila kar nekaj delavnic iz pripovedovanja pravljic in zelo spoštujem to, da zna tako ceniti in podpirati tudi to vrsto dejavnosti in posvečanja mladim bralcem v knjižnici. Pravljice pripovedujem tudi v strunjanskem in lucijskem vrtcu, po novem pa tudi varovancem Varstveno delovnega centra iz Kopra, ki ima enote v Izoli in Luciji. Ker sem tretjino dneva v službi, se ji pač posvečam po svojih najboljših močeh.
Etnologija pa je še vedno moja ljubezen in če bi se odločila za podiplomski študij, bi verjetno spet izbrala etnologijo.

Gaberc: Medtem ko nekatere tradicionalne istrske panoge doživljajo razcvet, na primer oljkarstvo, vinogradništvo, sadjarstvo, pa druge, predvsem tiste neposredno povezane z morjem, stagnirajo, na primer ladjedelstvo, ribištvo, solinarstvo. Poleg številnih drugih lokalnih kulturno-zgodovinskih zanimivosti je to del dragocene izolske domoznanske dediščine, vendar je opazno, da se tega zavedajo samo v italijanski samoupravni skupnosti. Vprašanje je, zakaj v vseh teh dolgih letih izolska občina ni uspela ustanoviti niti ene same muzejske zbirke; seveda pa se postavlja še dodatno vprašanje: zakaj knjižnica še vedno ne premore nujno potrebnega domoznanskega oddelka?
Pahor: Kolikor vem, Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana že ima zbirko za ribiški muzej v Izoli, vendar se je verjetno zataknilo pri prostoru in financah. Zato pa so pred nekaj leti v Izoli postavili Ulični muzej, kar je zanimiva popestritev mesta in vsaj začasna rešitev, ki bo upam ob ugodnejših pogojih kdaj prerasla tudi v pravi Ribiški muzej.
V knjižnici nabavljamo, obdelujemo, hranimo in izposojamo tudi domoznansko gradivo, ker pa je zelo velik in obsežen domoznanski oddelek v Kopru, ki pokriva tudi območje izolske občine, zaenkrat ne čutimo tako velike potrebe po širitvi v oddelek. Naša domoznanska zbirka obsega knjige, diplomske, seminarske in magistrske naloge, doktorske disertacije, revije in časopise, stare razglednice, elektronske medije, zemljevide, drobni tisk, časopisne članke. Omejili smo se predvsem na zbiranje gradiva iz izolskega področja. Kdaj se bo zbirka razširila v domoznanski oddelek, pa ne vem. Morda je to povezano tudi s širitvijo knjižnice. Pomembno domoznansko gradivo je tudi zbirka starih igrač zbiratelja Janeza Janežiča iz Kopra, ki gostuje v naši knjižnici. Med domoznanske dejavnosti štejem tudi postavljanje razstav v Kotičku ustvarjalnosti in v Vitrini ustvarjalnosti. Tu predstavljamo izdelke in slike manj znanih, amaterskih likovnih ustvarjalcev, predvsem iz izolske občine, pa tudi od drugod.

Mednarodni večer branja gejevske poezije v MKI

Mednarodni večer branja gejevske poezije v MKI



V četrtek, 12. 6. je bil v Mestni knjižnici Izola mednarodni večer branja gejevske poezije. Pesmi so v originalu in v prevodih brali avtorji Andras Gerevich iz Madžarske, Christopher Whyte iz Škotske, Dimitrij Kuzmin in Valerij Ledenjov iz Rusije, Gašper Malej iz Kopra ter Lawrence Schimel iz Španije. Svoje in pesmi drug drugega so brali v slovenskem, španskem, angleškem, škotskem, ruskem in madžarskem jeziku. Po tem blagozvočnem koncertu jezikov in poezije, ki je v prijetnem vzdušju potekal skoraj dve uri, se je med pesniki in poslušalci, med katerimi so bili tudi turški pesniki in pesnice, portugalska gostja in drugi, razvil zanimiv pogovor v angleškem jeziku o tem, kako so pesniki doživeli prevajalsko delavnico, in o drugih vprašanjih. Po zaključenem večeru smo povezovalca programa, pesnika in pisatelja ter založnika Braneta Mozetiča, prosili za pogovor.

MKI: Prevodi so nastali v okviru tretje mednarodne prevajalske delavnice gejevske poezije, ki je potekala prejšnji teden v Fiesi. Organizatorja, Center za slovensko književnost in Literature Across Frontiers, sta izbrala šest evropskih pesnikov, ki s pomočjo angleških prevodov in pogovorov prevajajo pesmi drug drugega. Nam lahko poveste kaj o tem, kako je potekala ta prevajalska delavnica in kako ste izbrali pesnike? Kako so se počutili na delavnici in kako so doživeli Slovenijo?

Načrt je bil zelo jasen. S pomočjo različnih informacij smo našli šest pesnikov, ki pišejo tudi gejevsko poezijo in ki so sposobni prevajati oziroma komunicirati v angleščini. Seveda smo izločili tiste jezike (razen slovenščine), ki so že bili prisotni na prejšnjih dveh delavnicah. Nato so pesniki prejeli po nekaj pesmi vsakega sodelujočega v originalu in v angleškem prevodu – to že dva meseca pred delavnico, da so lahko že pred prihodom izbrali pesmi, na katerih bodo delali, in naredili obrise prevodov. Na sami delavnici so potem v komunikaciji z avtorji svoje prevode dodelali do te mere, da so jih lahko predstavili. Mislim, da so bili vsi zelo zadovoljni z delavnico in tudi z rezultati. Malo manj je bilo spoznavanja Slovenije, saj je šlo za delovno srečanje.


MKI:Prosila bi vas, da nam predstavite posamezne pesnike. Od kod prihajajo, s čim se ukvarjajo, kdaj so začeli pisati, kaj so doslej že objavili?

Andras Gerevich
Madžarski pesnik, rojen 1976, študiral v ZDA in Angliji, doslej je izdal tri pesniške zbirke. Med drugim je tudi predsednik združenja mladih madžarskih pisateljev in urednik pri literarnem mesečniku Kalligram. Veliko časa namenja filmskim in gledališkim projektom.

Christopher Whyte
Rojen 1952 v Glasgowu, pesmi piše v škotščini, medtem ko prozo v angleščini. Za svoje delo je prejel številne nagrade. Veliko prevaja, tako v angleščino kot v škotščino. Trenutno živi v Budimpešti.

Dimitrij Kuzmin
Ruski pesnik, rojen 1968, poučeval v Moskvi, kasneje pa postal zelo aktiven kot urednik in prevajalec. Ureja internetno stran Vavilon, ki predstavlja preko dvesto sodobnih ruskih pesnikov. Nekaj časa je vodil krog moskovske eksperimentalne poezije, urejal številne revije, tudi prvo rusko gejevsko literarno revijo. Prejel nagrado Andrej Beli.

Gašper Malej
Rojen 1975 v Kopru, piše poezijo, prozo, esejistiko, kot prevajalec pa je iz italijanščine prevedel številne pesnike, pisatelje in dramatike. Kot dramaturg je sodeloval v več gledaliških predstavah.

Lawrence Schimel
Ameriški pesnik, rojen 1971, ki že vrsto let živi v Madridu, tako da piše tudi v španščini. Izdal je že preko osemdeset knjig različnih žanrov, od erotičnih zgodb do knjig za otroke. Pri Lambdi je letos izšla njegova čudovita otroška slikanica Sosedje in prijatelji, o fantku, ki ima dva očeta.

Valerij Ledenjov
Mlad ruski pesnik, rojen 1985 v Moskvi, piše pod psevdonimom. Študiral psihoanalizo, poleg pisanja še prevaja in ureja portal ruske literature litkarta.ru


MKI:Med nami je bil tudi avtor v slovenščino prevedene slikanice Sosedje in prijatelji, Lawrence Schimel, ki smo ga bili zaradi tega še posebno veseli. Nam lahko poveste kaj o tej slikanici, ki govori o dečku z dvemi očeti? Zakaj je pomembno, da prevajamo tudi tovrstno literaturo?

Gre za prvo slikanico pri nas, ki govori o družini, v kateri sta dve osebi istega spola, in seveda otrok. Takih družin je pri nas kar precej, a ne vemo kaj dosti o njih. V slikanici je fantek posvojen, v realnosti pa gre velikokrat za otroka enega od pravih staršev. Nujno je, da se otroci tudi preko slikanic srečujejo z različnimi oblikami družin ter seznanjajo z različnimi nestrpnostmi do drugačnih – morda še v fazi, ko jih odrasli še niso naučili biti sovražen, nestrpen, napadalen in izključevalen do drugačnih od sebe. Zato je na koncu slikanice pridan tudi priročen slovarček o družbenih pojavih s tega področja.


MKI:Na srečanju je ena izmed poslušalk postavila tudi vprašanje, kaj je to gejevska poezija? Je to ljubezenska, socialna, politična poezija? Pesniki so na ta vprašanja odgovarjali različno, nas pa zanima, kakšno je vaše mnenje kot založnika?

Pod tem izrazom razumem poezijo, ki eksplicitno govori o gejevskih temah, torej o homoerotični ljubezni, položaju gejev v družbi itd. tako da je lahko ljubezenska, socialna, politična, angažirana itd. Malo teže jo je prepoznavati, če gre zgolj za določeno gejevsko senzibiliteto v pesmi. Glede jezikov je tudi res, da je spol v nekaterih jezikih zlahka zakrit, v drugih pa ne. Tako velikokrat pride do avtomatičnega prevajanja po principu večine in se pesmi, ki se recimo nanašajo na moškega ljubimca, prevajajo kot da gre za ljubimko.


MKI: V Istri smo nekako navajeni na drugačnost, saj živimo v multikulturnem okolju. Vendar je bil to prvi mednarodni večer s tolikšnim številom predstavnikov različnih narodov, pa tudi prvi gejevski večer v naši knjižnici. Zdi se nam pomembno, da v svojem okolju predstavljamo tudi pri nas žal marginalizirane skupine. Povsod pa ni tako, saj vemo, da mnoge družbe in kulture v svoj način življenja integrirajo tudi tretji spol ter jim posledično tudi uradno priznavajo pravice, ki iz tega izhajajo oziroma teh pravic sploh ne postavljajo pod vprašaj. Bi nam lahko povedali tudi kaj o tem?

Sam se že dolga leta trudim, da bi tudi pri nas bilo to tako. Trudim se kot gejevski aktivist, kot pesnik, prevajalec, založnik, organizator podobnih delavnic itd. Včasih v svojem trudu in delu celo pozabljam, da Slovenija še zdaleč ni tako liberalna in odprta ter me vsakič znova preseneti s svojo sovražnostjo in nesprejemanjem.


MKI: Bi želeli dodati še kakšno svojo misel?

MKI: Hvala za pogovor in upamo, da boste naslednje leto za svoj zaključni večer branja gejevske poezije zopet izbrali našo knjižnico.

Letošnja delavnica je bila že tretja in upam, da bom drugo leto lahko izdal antologijo sodobne evropske gejevske poezije, tako da podobne delavnice verjetno ne bo – bo pa kaj drugega.


Pogovarjala se je Špela Pahor

Večer makedonske kulture v MKI

VEČER MAKEDONSKE KULTURE V MKI

V okviru študijskega krožka Svet v dlaneh – skozi druge kulture spoznavamo sebe smo v MKI pripravili večer makedonske kulture, na katerem se nam je z glasbo, recitali in diapozitivi predstavila vokalna skupina Pella. Sestavljajo jo štirje pevci - Vesna Mladenova, Metoda Postolski Košir, Majdka Kušar Pezdirec in Ljuben Dimkaroski, ki pojejo arhaične makedonske in slovenske ljudske pesmi. Vodja skupine, ki deluje od aprila leta 2004 in nosi ime po tretji prestolnici antičnih Makedoncev - Peli, je Ljuben Dimkaroski, akademski glasbenik, pedagog in že tri desetletja prvi tobentač SNG Opere in Baleta v Ljubljani, vnet zbiratelj starih, pozabljenih ljudskih pesmi, ki jih z avtorskimi aranžmaji približa sodobnemu času in večglasju. Cilj skupine je ponesti v svet bogastvo glasbenega izročila Makedonije in Slovenije ter graditi mavrični glasbeni most med obema deželama.
Večer je bil posvečen tudi predstavitvi CD Pella poje ter knjige Pella in Makedonija avtorice Metode Postolski Košir. Knjiga, ki je izdana v obeh jezikih – slovenskem in makedonskem, v latinici in cirilici - na 331 straneh prinaša spomine na Pellina potovanja in glasbene turneje po Makedoniji, Albaniji in Grčiji. V njej spoznavamo Pelline prijatelje, pesnike, pisatelje, glasbenike, igralce, znanstvenike in druge, ki so opisani z vso ljubeznijo in spoštovanjem, pa preproste ljudi, kmete in pastirje, mesta in vasi, svetišča, čudovito pokrajino, gore, legende, pesmi, naravne in kulturne spomenike in razne dogodivščine. V ovitku knjige, ki je napisana v melodičnem in liričnem jeziku z bogatim besednim zakladom, se nahajata dve CD zgoščenki, namenjeni slepi in slabovidnim ljudem, in jim v svet teme prinašata lepoto avtoričinega besedila in glasbeno podobo Makedonije v izvedbi skupine Pella.
Naj povemo še nekaj o članih skupine. Ljuben Dimkaroski je imel že mnogo solo koncertov po Makedoniji, Sloveniji in drugod po Evropi. Igral je v več glasbenih skupinah, ki izvajajo sodobno glasbo. Posnel je več LP plošč in CD zgoščenk s sodobno in klasično glasbo. Sedem let je vodil vokalno instrumentalno skupino Strune, ki igra in poje etnično makedonsko glasbo. Stare makedonske pesmi je zbral in izdal v knjigi Stopedeset makedosnki biseri. Piše poezijo in izdal je že dve pesniški zbirki, v katerih opeva ljubezen do Makedonije in ženske ter občudovanje makedonskih umetnikov. Zadnja leta se ukvarja z obdelavo kamna na poseben način. Skupino Pella vodi od leta 2004.
Vesna Mladenova je najmlajša članica skupine, študentka ekonomije, članica folklorne skupine kranjskega Makedonskega društva sv. Ciril in Metod, kjer pleše že 13 let, vizažistka in promotorka švedske kozmetike Isadora ter ljubiteljica vsega lepega.
Majdka Kušar Pezidrec je bila v mladosti navdušena košarkašica. Je ljubiteljica narave, po poklicu pa ekonomistka. V prostem času nabira cvetje in listje, ga suši in iz njega izdeluje prelepe slike. Piše poezijo in je soavtorica zbirke Pesmi 1.B, ki je že bila predstavljena tudi v različnih mestih po Makedoniji. Rada ima klasično glasbo in je bila pevka v zboru. Občuduje Slovenijo in Makedonijo in je vesela, da lahko skupaj s člani skupine Pella njuno glasbeno izročilo ponese v svet.
Metoda Postolski Košir je bila po poklicu vzgojiteljica in otrokom že dolga leta šiva mehke ljubkovalne igračke in blazinice za lepe sanje. Del njenega tovrstnega ustvarjanja si boste lahko ogledali tudi v Mestni knjižnici Izola. Piše poezijo in kratke zgodbe. Riše nežne akvarele in izdeluje kolaže, ki so namenjeni tako otrokom kot odraslim. Je prav tako soavtorica pesniške zbirke Pesmi 1.B.
Potopisnega večera, na katerem smo z zapisano in govorjeno besedo, slikami in z makedonsko glasbo nepravilnih ritmov in večglasja potovali skupaj s skupino Pella, se je udeležilo skoraj 40 poslušalcev, ki so jih ganile nenavadno lepo zapete pesmi (med njimi tudi istrska Moja mate ćuha kafe ter rezijanska Da höra ta banërina), tako da so navdušeno ploskali ter se tja v pozne večerne ure zaustavili še ob prigrizku, na katerem so člani skupine Pella postregli z doma narejenim ajvarjem in črnim kruhom.
Špela Pahor

Albanija v MKI

ALBANIJA V MKI


V četrtek sta obiskovalce potopisnega večera, ki je bil v čitalnici Mestne knjižnice Izola, na pot po Albaniji povabila vsestranski izolski ustvarjalec Srečko Gombač in njegova soproga, Janja Sever.
Povedala sta, da se Albanija nahaja ob zaključku Jadranskega morja, njene sosede, katerih vpliv se pozna na albanski kulturi, pa so Makedonija, Grčija, Črna gora, Srbija; od Italije jo loči le 72 km morja. To je gorata dežela z ravninami v rečnih dolinah in ob obali.
Albanci izhajajo iz ljudstva Ilirov, ki je prišlo na to področje iz SV še preden so tu nastale grška in rimska kultura: torej so ena od starejših populacij v Evropi. Z razvojem je prihajalo do različnih etničnih mešanj, konfliktov, vojn. Sami Albanci pravijo, da so bili Iliri naseljeni vzdolž celotne Jadranske obale ter da so segali globoko na Balkanski polotok. Danes je albanska etnija združena v državi Albaniji, nekaj jih živi tudi v Makedoniji in Srbiji.
Albanci v Albaniji se ne ukvarjajo z idejo o veliki albanski državi, kot na primer srbski in makedonski Albanci. Država je postala samostojna leta 1912, ko so se Albanci uprli Turkom.
V deželi je veliko zgodovinskih spomenikov. Mesto Brač se ponaša z amfiteatrom, muslimanskim pokopališčem in mestnim obzidjem. Sicer pa se v mestih prepletata dediščina in sodobnost. Poleg starih hiš in ozkih uličic iz turških časov so tu še desetnadstropni bloki, grajeni iz opeke, z velikimi rezervoarji za vodo, še iz obdobja socializma in komunizma. V arhitekturi je tudi mnogo evropskih elementov. Veliko se gradi, veliko pa je tudi razrušenega in neurejenega. Včasih so v iskanju napredka tudi malo kičasti. Vendar se na vsakem koraku vidi, kako se ljudje trudijo preseči preteklost in se zazirajo v prihodnost. Za glavno mesto Tirano je značilno, da se veliko stvari dogaja zunaj, na ulici, tako na primer velik del trgovine. Na organiziranih tržnicah prodajajo sadje in zelenjavo. Ponudba v trgovinah je velika. Vendar z izdelki prihaja v deželo tudi embalaža in odpadne snovi, s tem pa se Albanci še niso spoprijeli, saj jih je potrošništvo našlo popolnoma nepripravljene, tako da je vsepovsod polno odpadkov. Niso se še navadili na ločevanje smeti. Kar se tiče sanitarnih pogojev, se seveda še ne morejo primerjati z Evropo. V knjigarnam najdemo, tako kot pri nas, tudi knjige o Harryju Potterju, Ivanhoeju, Kissingerju.. Veliko prevajajo iz tujih jezikov v albanščino. O tem, da želijo biti povezani s svetom, priča tudi množica satelitskih anten na strehah hiš in blokov. Ljudje so oblečeni evropsko, moderno.
Ceste in ulice so v slabem stanju, sicer se jih pa trudijo popravljati, vendar jih to vseeno ne skrbi preveč. Edino vozilo, ki lahko preživi na albanskih cestah, je mercedes, zato sta popotnika povsod opažala polno teh avtomobilov. Srečko Gombač kljub vsemu pravi, da je glede napredka Albanije optimističen, saj dežela premore veliko čudovitih krajev in lepih plaž, kar vse bo pripomoglo k razvoju turizma.
Iz Tirane, kjer stoji velik kipa narodnega junaka Skenderbega, sta se popotnika odpravila proti staremu, manjšemu turškemu mestecu Kruja z baščaršijo in ostanki gradu, kjer je bil Skenderbeg rojen. Bil je sin vladarja tistega dela Albanije in član družine Kastrioti. Kot je bilo tedaj v navadi, so Turki na zasedenih ozemljih jemali otroke in jih v Turčiji vzgajali kot janičarje; tako so vzeli tudi Skenderbega, ki je dolgo služil kot turški vojak in ker je bil izjemno sposoben, napredoval v generala. Potem pa se je Turkov naveličal in se vrnil v Albanijo, kjer je z ostalimi albanskimi plemiči organiziral odpor proti Turkom. Dobil je tudi zaveznike na oni strani Jadranskega morja, pa tudi na Balkanu in dlje, saj so ga v boju proti Turkom podpirali vsi tisti krščanski vladarji, ki so se bali turških vpadov. Krujo so Turki napadli kar štiriindvajsetkrat in šele, ko je Skenderbeg umiral v Braču, jim jo je uspelo zasesti.
V Kruji je tudi Skenderbegov muzej in muzej v stari turški hiši, kjer je predstavljen nekdanji način življenja.
Po poti v Elbasan sta popotnika opazovala terase, ki jih Albanci v hribe oblikujejo zato, da bi zemljo, ki je podvržena eroziji, obvarovali pred sesipanjem. Elbasan je staro obzidano mesto z zvonikom, ki ga je postavil mestni ceh urarjev v začetku 19. stoletja kot svoje darilo mestu. Povsod so visele razobešene zastave, saj so Albanci zelo ponosni na svojo državo ter na svojo nacionalno pripadnost (tega bi se lahko učili od njih).
Njuna naslednja postaja je bilo mesto z dolgo zgodovino, Berat. Ime izhaja iz slovanskega imena Beli grad, saj je na hribčku sredi mesta velika trdnjava iz belega kamna z veliko okni, zaradi česar kraju pravijo tudi Mesto tisočerih oken. Sicer pa je Srečko Gombač v Albaniji zasledil veliko krajevnih imen slovanskega izvora in to pojasnjuje s časom, ko je tu prevladovala pravoslavna vera in so verski voditelji prihajali iz Bolgarije in Makedonije. V kraju Berat se lepo vidi, kako sobivata krščanska in islamska kultura. Po 2. sv. vojni je bila krščanska verska dejavnost v Albaniji sicer prepovedana, a vsaj verski spomeniki so ostali. Mesto skušajo urejati na sodoben način, čeprav je polno starih palač, hiš z zaokroženimi robovi, kar je značilnost albanske arhitekture, starih potk, premore tudi cisterno za vodo, ki je še iz rimskih časov, tik ob mestu pa se pasejo ovce.
Njuna naslednja postaja, do katere sta pripotovala po izredno lepi pokrajini, polni oljk in oljčnih mlinov, kjer pa nista opazila niti enega traktorja ali freze, je bilo mesto Đirokaster, v katerem se je rodil Enver Hodža. Starejši del ima lepe hiše in veliko trdnjavo, tu je tudi s vojaški muzej, muzej v rojstni hiši Enverja Hodže ter spomenik lordu Byronu, ki se je svoje dni potepal po Balkanu in obiskal tudi dvor takratnega mestnega vladarja. Kocke na cestah so položene v obliki mozaikov in so zelo lepe na pogled. Albanci imajo smisel za take detajle, pravi Srečko Gombač.
Njuna pot se je potem vila po cestah, kjer sta srečevala pastirje z ovcami in kozami, naprej proti morju. Vsepovsod sta videla polno bunkerjev – albanski režim jih je iz strahu pred sovražniki zgradil preko 300 000, skoraj za vsakih 10 prebivalcev enega. Med potjo sta lahko natočila bencin na malih privatnih bencinskih postajah, kjer nudijo tudi uslugo pranja avtomobilov; cene bencina pa so odvisne od oddaljenosti posameznega kraja. Čez bistro reko Bistrico sta prišla do morja, kjer v zalivu gojijo školjke, v beneških časih pa so zgradili tudi soline. Obmorski kraji so bili bogati že v antiki. Kraj Saramba je na primer znan po ribištvu. Tudi tu so terase posajene s tisočletnimi oljkami. Peščene plaže so neverjetno lepe. Mesta so bogata z arheološko dediščino. Gradijo ogromno hotelov, gostje pa so Albanci iz Kosova in Makedonije. Otroci nosijo šolske uniforme. Slaščičarne so podobne našim izolskim slaščičarnam. Ogromno je trgovin s čevlji. Industrije je malo. V kmetijstvu so v uporabi še leseni plugi. Veliko je mladine, ki večkrat pretirava z zgledovanjem po zahodnem načinu oblačenja. Ljudje so prijazni in ustrežljivi, ponudba v lokalih je izjemno dobra. Hrana je odlična, imajo pa tudi svoja vina.
Še marsikaj zanimivega sta nam popotnika nasula ta večer, pa se vsega ne da zapisati. Se bo treba kar odpraviti na pot in obiskati to čudovito deželo z ogromnimi potenciali! Povedala sta nam še, da se v Albaniji tujec težko sporazume z domačini, čeprav ti znajo vsakega po malem: italijansko, nemško, angleško, francosko… vendar so k sreči tu otroci, ki so povsod enako radovedni in povsod najdejo način sporazumevanja. Je pa tudi nekaj podobnih besed, na primer slovenski breg tudi v albanščini pomeni breg.
Špela Pahor

sreda, 04. marec 2009

Miški stanovanje pospravljam - o pripovedovanju pravljic

FILOZOFSKA FAKULTETA V LJUBLJANI
Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo

















MIŠKI STANOVANJE POSPRAVLJAM -
nekaj malega o pripovedovanju pravljic danes


Špela Pahor







Predmet: Folkloristika
Mentorica: dr. Mirjam Mencej
Seminarska naloga





Piran, maj 2004
UVOD


1. Na valovih domišljije

S pravljicami sem se kot mnogi otroci tudi sama najprej srečala v domači družini, kjer sta jih sestri in meni pripovedovala in brala starša. Zelo rada sta pripovedovala tudi o svojem življenju, o otroštvu, starših, bratih in sestrah, o šolanju, o času med vojno. Pravljice mi je brala in pripovedovala tudi teta Gusti Modrijan v Bršljinu pri Novem mestu, kamor smo se radi odpravili na počitnice. Njo in teto Olgo Globelnik, ki je stanovala v stari kmečki hiši z debelimi zidovi in majhnimi okenci, tam čez cesto, blizu kapelice, sem zelo rada poslušala. Sploh sem rada poslušala stare ljudi in mama mi pravi, da sem »kar naprej letala za njimi«. Ko sem bila na počitnicah pri teti in stricu na Krasu, sem jima večkrat lahko prisluhnila, ko sta se spominjala svoje preteklosti in življenja v vasi nekoč. Tata pa nam je večkrat bral ali pripovedoval kraške pripovedke, ki jih je zbiral po vaseh ter jih pod naslovom Moja nona pripoveduje tudi objavil v reviji Galeb. Seveda so vsi ti spomini na moje zgodnje otroštvo le medli - ostal je prijeten občutek topline in varnosti, s katero so nas obdajali odrasli in spomin na čudenje, kaj vse znajo in kako zapleteno je življenje. Še vedno pa se živo spomnim očetovih živahnih modrih oči, ko sem mu kot otrok sedela v naročju, se dotikala njegovih rok in ga nenadoma začudeno vprašala, kje ima prste. Da ne bi ranil nežne otroške duše z bridko resnico, da mu jih je kot desetletnemu dečku odneslo, ko je ekspodirala bomba, je nagajivo odgovoril: »Miške so mi jih pojedle.«
Mimogrede, miške so imele najbrž zelo rade tudi mojo mamo. Nekoč sta nečakinji prišli domov, ko je ravno delala red v kleti. S stopnic sta ji zaklicali: »Nona, kaj delaš?« »Miški stanovanje pospravljam!«, se je veselo oglasila iz kleti. Kdo ne bi imel rad take none?

Pravljice nam je v otroštvu pripovedovala tudi učiteljica Tončka Senčar, ki je bila naša varuhinja v Dnevnem domu. Takrat je bil pouk še v dveh izmenah in otroci smo tja hodili v času, ko ni bilo šole, naših staršev pa ni bilo doma. Naredili smo naloge, potem pa smo se vsedli okrog tršice Tončke in jo prosili za pravljico. Tršica Tončka je bila srednje postave in precej okrogla, udobno se je namestila v svojem stolu in začela pripovedovati, mi pa smo jo poslušali z odprtimi usti.

Piranski otroci so zelo radi obiskovali tudi teto Elo. Teta Ela je bila upokojena učiteljica. Živela je v majhnem stanovanju v ozki ulici blizu Pionirskega doma. Bila je prijazna in dobra. Otroci so toliko pripovedovali o njej, da sem se čutila prikrajšano, ker je nisem poznala. Imeli so jo radi, ker si je zanje vzela čas.

Ko sem se naučila brati, sem pravljice tudi sama brala. Najljubše so mi bile Šeherezadine in seveda slovenske ljudske pravljice. Te knjige iz mojega otroštva me spremljajo še danes. Tudi potem so bile pravljice moje najljubše čtivo: indijanske, eskimske, turkmenske, perzijske, afriške…vse sem imela najraje. Kasneje sem tudi sama hodila po terenu in jih snemala. Tudi prevajala sem jih. Najraje pa sem jih brala nečakinjam.

Svojo prvo zgodbico, ki se je spominjam, sem povedala tovarišici v četrtem ali petem razredu osnovne šole. Bilo je ravno po zimskih počitnicah, ko naj bi pripovedovali, kaj vse smo doživeli v tem času. Vsi otroci so pripovedovali o počitnicah kje drugje. Ko sem prišla na vrsto, je učiteljica opazila, da imam prste na roki povite s povojem in je vprašala, kaj se mi je zgodilo. Ne vem, kaj me je prijelo, morda me je bilo sram, ker nismo nikamor odpotovali…in sem začela pripovedovati, kako »sem bila pri teti na Krasu, kjer je bilo veliiiiko, ogrooomno snega in jaz sem se sankala in sanke so tako drvele po strmem pobočju, da jih nisem mogla ustaviti in sem se zaletela v skrivenčeno drevo, ki je raslo sredi poljane in sanke so se razletele in jaz sem se popraskala«. Hkrati, ko sem si vse to izmišljala, sem se sama sebi čudila, kako lažem, a se nisem mogla ustaviti. V duhu sem videla pred seboj to sliko in skoraj v eni sapi sem vse povedala. Če mi je kdo verjel, še danes ne vem. Tiste tri praskice pa sem v resnici staknila med plezanjem po drevesu pred našim blokom.
Danes si take zgodbice izmišljujem skoraj vsak dan, ko nepoboljšljivo vedno znova zamujam službo ali ko se hočem izogniti kakemu neprijetnemu opravilu.


2. Zakaj in kako o tej temi

Ker sem zdaj zaposlena kot mladinska knjižničarka, kjer med drugim tudi berem, še raje pa pripovedujem otrokom pravljice ali si jih skupaj z njimi izmišljam, sem se odločila, da bom v seminarski nalogi skušala povedati kaj o pripovedovanju pravljic v današnjem času. Pri tem se bom osredotočila predvsem na pripovedovanje otrokom, čeprav je tudi tema o pripovedovanju odraslim zelo zanimiva. Tu jo bom le omenila. Pripovedovanje pravljic otrokom bom v tej nalogi omejila predvsem na pripovedovanje v knjižnicah. Omenila bom tudi pripovedovanje v vrtcih, pri tabornikih in na nekaterih drugih mestih. Seveda bi bilo zanimivo raziskati tudi temo o pripovedovanju pravljic v domačem okolju.

Naj že na tem mestu povem, da bom morda termin pravljica tu in tam uporabila tudi za druge pripovedne zvrsti, čeprav bi jih stroka imenovala kako drugače in se na tem mestu opravičujem za nedoslednost. Namen naloge namreč ni govoriti o folklornih žanrih, ampak bolj o samem pripovedovanju.

Pojasniti pa moram tudi druge termine, ki sem se jih odločila uporabljati, čeprav morda niso najustreznejši. Ljudski pravljičarji so v tej nalogi predvsem tisti, o katerih je pisal na primer dr. Milko Matičetov. Pripovedujejo v svojem domačem, naravnem življenjskem okolju, ob raznih skupnih delih v hiši ali na polju, ob različnih družabnih priložnostih, pa tudi v času sezonskega dela, ko ljudje nekaj časa živijo pod isto streho ali celo v izjemnih okoliščinah, na primer v zaporu ali v taborišču. Dr. Milko Matičetov se je vedno trudil, da bi našel zares dobre, prave pravljičarje, umetnike govorjene besede. Njegovi pripovedovalci so bili morda zadnji, ki so v svojem repertoarju imeli tudi zares dolge pravljice. Tudi pripovedovalci, katerih pripovedi prinaša na primer zbirka Glasovi, so ljudski pripovedovalci.

S terminom sodobne pravljičarke sem označile tiste pravljičarke današnjega časa, ki so dosegle zelo visoko stopnjo v umetnosti govorjenega jezika in so poznane tudi širšemu občinstvu, saj pripovedujejo v kulturnih in vzgojnih ustanovah, v šolah in na javnih prireditvah. Mednje sem uvrstila tudi nekatere bolj znane (mladinske) knjižničarke pravljičarke. Te pripovedujejo v matični hiši, gostujejo pa tudi drugod, ne le po bližnjih šolah in vrtcih. Poleg tega pripovedujejo še na prireditvah, na radiu, predavajo, pišejo ali vodijo delavnice. V tej nalogi so to knjižničarke iz večjih knjižnic: Ljubljane, Maribora, Murske Sobote in Ptuja.

Večina (mladinskih) knjižničark pravljičark pa pripoveduje le pri urah pravljic v svoji domači knjižnici in niso znane širšemu krogu poslušalcev, čeprav pripovedujejo zelo lepo in doživeto. Te knjižničarke same sebe nimajo za prave pravljičarke. Zelo dobro se namreč zavedajo, da se moraš taki dejavnosti popolnoma posvetiti, se poglabljati in se veliko ukvarjati tudi s seboj. Tako pa ostanejo ure pravljic le ena od dejavnosti na mladinskem oddelku knjižnice, ki se ji zelo rade in z vso ljubeznijo posvečajo. Ko govorijo o urah pravljic, kar zasijejo, oči jim zažarijo, razživijo se, postanejo igrive in vesele. Čisto drugače kot takrat, ko se spomnijo na katalogizacijo, korporativne značnice, kazalke in vrstilke, univerzalno decimalno klasifikacijo ali statistiko in postanejo njihovi obrazi resnobni in bledi, od silne učenosti pa se jim na čelu naredijo globoke gube. Le kako se ne bi, saj kot Damoklejev meč vedno visi nad njimi kaka pikolovska in strašansko natančna višja knjižničarka, ki ima od silnega iskanja napak že čisto špičast nos in bledosiv obraz. Današnje managersko usmerjene direktorice in vodje pa itak le še upravljajo s človeškimi viri. Navidez prijazno, v resnici oblastno. Tako so ure pravljic skoraj edini preostali otoček svobode, kjer (mladinske) knjižničarke lahko pokažejo vso svojo ustvarjalnost in navdušenje. A kakor toliko (mladinskih) knjižničark v majhnih knjižnicah so žal tudi one naštimane na sto kanalov, toliko različnih zadolžitev imajo in tako so obremenjene, da se pripovedovanju pravljic ne morejo posvečati v taki meri kot njihove kolegice iz večjih knjižnic.
V posebno skupino pravljičark sem uvrstila tudi tiste posameznice, ki so iz lastnega nagiba otrokom pripovedovale ali jim še danes pripovedujejo pravljice, na primer pri tabornikih, v dnevnem domu, v zadružnem domu, v krajevni skupnosti in drugod.


3. Kratka vsebina

Naloga želi predstaviti nekatere vidike pravljičarstva, ki so se mi zdeli zanimivi in so mi blizu tudi zaradi mojega dela v knjižnici.
V pregledu literature sem skušala predstaviti, kako različni strokovnjaki razmišljajo o pravljicah in o pomenu pravljic ter omenila tudi nekatere naše sodobne izdaje ljudskih pravljic. V naslednjih poglavjih sem želela na kratko predstaviti pravljičarstvo kot del ljudske kulture nekoč in danes, v svetu in pri nas. Predstavila sem nekaj ljudskih pravljičarjev, ki jih je odkril in nam spomin nanje ohranil dr. Milko Matičetov. Spomnila se se tudi svojih izkušenj s terena in predstavila nekaj ljudskih pripovedovalcev, ki sem jih spoznala. V poglavju o današnjem pravljičarstvu sem omenila tudi dva tuja sodobna pripovedovalca zgodb, ki sta pri nas najbolj poznana, potem pa nadaljevala s predstavitvijo naših znanih in manj znanih slovenskih pravljičark. Izbrala sem tiste, ki sem jih že kdaj srečala ali slišala pripovedovati in nekatere izmed tistih, ki delujejo na našem obalnem področju. Nekatere delujejo samostojno, druge so zaposlene kot knjižničarke v večjih ali manjših knjižnicah. V pogovoru z njimi me je zanimalo predvsem, od kod njihova ljubezen do pravljic, kdaj so se prvič srečale s pravljicami in kdaj so začele same pripovedovati, ali raje pripovedujejo ljudske ali avtorske pravljice, kako pripovedujejo in kaj jim pomenijo pravljice. V nalogi sem razmišljala tudi o pomenu knjižnic pri ohranjanju tradicije pripovedovanja pravljic. Ta je v slovenskih knjižnicah dolga že skoraj pol stoletja. Bi o (mladinskih) knjižničarkah lahko rekli, da nadaljujejo tradicijo ljudskega pripovedovanja? Morda res, če dopustimo misel, da so se zaradi spremenjenega načina življenja v mnogočem spremenile tudi ravni pripovedovanja: ravnina besedila, izvajanja in okolja. Poleg pripovedovanja v knjižnicah, ki je načrtno in organizirano, mimogrede omenjam še pripovedovanje v drugih vzgojnih in izobraževalnih ustanovah. Med mnogimi pravljičarkami današnjega časa sem imela priliko od blizu spoznati tudi dva pravljičarja. Ker sta v nalogi predstavljena le ta dva slovenska pravljičarja današnjega časa, ju omenjam v posebnem poglavju. V ostalem besedilu sem zato v glavnem uporabljala ženski spol. Ob koncu navajam tudi nekaj slovenskih pravljičnih prireditev. Nalogo zaključujem s kratkim razmišljanjem o pomenu pripovedovanja pravljic.

KAJ PIŠEJO STROKOVNJAKI…


Danes je, kot izgleda, zelo moderno pisati o pravljicah. Te teme se lotevajo različni strokovnjaki, tako etnologi kot folkloristi, literarni teoretiki in slavisti, filozofi, pedagogi, psihologi in psihoanalitiki, knjižničarji in celo kateheti. Tudi ljubiteljsko se s pravljicami ukvarja marsikdo. In tu so še pisatelji, ki v pravljici iščejo navdih za ustvarjanje lastnih zgodb. Vsaka teh ved ali strok v pravljicah išče in poudarja kaj drugega: ta njeno mitološko razsežnost, druga njeno družabno in zabavno funkcijo, spet tretja njeno pedagoško vrednost, zgodovinsko in etnološko pričevalnost, način, kako pravljica od ust do ust potuje po svetu, od naroda do naroda... in tako dalje, vse do pojma duše in arhetipskih predstav, ki so se iz sive davnine v naši podzavesti ohranile prav do danes.

Med našimi etnologi se je v novejšem času s pravljicami še posebej zavzeto ukvarjal dr. Milko Matičetov. Bil je raziskovalec, odličen zbiratelj in zapisovalec ljudskega pripovednega izročila in njegova velika zasluga je predvsem, da nam je odkril pripovedno bogastvo Rezije. Po njegovi zaslugi je tako ali drugače ohranjenih več kot 3000 slovenskih ljudskih pripovedi. V letih 1963 in 1964 je v mladinski reviji Pionir izhajala njegova rubrika Pri slovenskih pravljičarjih, v kateri je mladim predstavil nekatere najboljše slovenske ljudske pripovedovalce pravljic.

Dr. Marija Stanonik, raziskovalka slovstvene folklore, je najširšemu krogu ljubiteljev slovenskega ljudskega pripovedništva znana predvsem kot urednica zbirke Glasovi, v kateri je doslej izšlo že skoraj 30 knjig z več tisoč enotami pripovednega gradiva. Zbirka, v kateri je sodelovalo na stotine pripovedovalcev, že samo s tem dovolj zgovorno dokazuje, kako živo je še med našimi ljudmi pripovedovanje zgodb in koliko gradiva je še ohranjenega v slovenskem pripovednem izročilu. Zadnjim knjigam so dodane še zgoščenke s posnetki pripovedovalcev, kar daje zbirki še posebno dokumentarno vrednost, hkrati pa omogoča poslušalcem stik z živo govorico in melodijo jezika, ki se je seveda ne da ujeti na papir.

Za popularizacijo pristnih slovstvenofolklornih enot slovenskega ljudskega pripovedništva skrbijo tudi sodelavci zbirke Zakladnica slovenskih pripovedi, ki izhaja v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Mag. Roberto Dapit, dr. Monika Kropej in dr. Zmago Šmitek so v knjigah Visoko v gorah, globoko v vodah, Odkod je ta naš svet?, V somraku kraljestva palčkov in škratov ter Vedomci, kresniki in sorodna bajna bitja mladim in manj mladim bralcem predstavili starejše in mlajše ljudsko izročilo z vsega slovenskega etničnega ozemlja.

Tudi zbirka Slovenske ljudske nastaja v sodelovanju s strokovnjaki in tistimi, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s pripovednim izročilom. Z doslej izdanimi knjigami je otrokom na privlačen način, v slikanicah s kvalitetnimi in humornimi ilustracijami, približala pravljice O Pustu in zakletem gradu, O pastirčku in debeli uši, o Kurentu, o tem, Kako je Pavliha Kukca prodal in pravljico Kralj Matjaž in sol. V nasprotju z znanstveno zbirko Glasovi, ki je jezikovno regionalno obarvana, je za to zbirko značilno, da so izvirne pripovedi prestavljene v knjižni jezik, a vendarle še ohranjajo značilnosti žive ljudske govorice.

Dr. Monika Kropej v delu Pravljica in stvarnost izhaja iz spoznanja, da so lahko zgodbe z istim motivom pri vsakem narodu malo drugačne, zato želi odkriti predvsem tiste prvine naših pravljic, ki so značilne za slovensko pripovedno izročilo. Vsak pripovedovalec namreč v svojem pripovedovanju izhaja iz določenega stvarnega okolja, zgodbam pa vdahne tudi svoj osebni pečat. V drugi del knjige je avtorica uvrstila sto pravljic in povedk v izvirnem zapisu zbirateljev iz 19. stoletja, ki jih je našla v zapuščini raziskovalca slovenskega ljudskega pripovedništva, dr. Karla Štreklja.

Prav gotovo je med etnologi še mnogo takih, ki se ukvarjajo s to tematiko, a želela sem našteti le nekaj tistih, ki želijo pravljico približati tudi širšemu občinstvu.

Med slovenskimi pedagogi, ki pišejo o pravljicah, je morda najbolj znana dr. Zdenka Zalokar Divjak. O vzgojnem pomenu pravljice piše predvsem v delih Brez pravljice ni otroštva, Vzgajati z ljubeznijo, Vzgoja je…ni znanost in Vzgoja za smisel življenja.
Svoja pojmovanja o vzgojnem pomenu pravljic utemeljuje s sporočilnostjo pravljic. V pravljicah se na simbolni ravni odvija boj med dobrim in zlim. Zlo v pravljicah ponavadi simbolizira zmaj, čarovnica, hudobna mačeha. Vendar v pravljicah zla oseba vedno izgubi in je kaznovana. Junak pa je za svoje napore poplačan. Otrok se poistoveti z pravljičnim junakom, z njim gre skozi preizkušnje in trpljenje in z njim tudi zmaga. Pravljice pa ne sporočajo samo, kaj človek sme in česa ne sme, ampak tudi kaj zna in kaj zmore, saj se v njih junak vedno reši, pa naj bo to na čudežen način ali s pomočjo lastne pridnosti, iznajdljivosti ali duhovitosti. Zdenka Zalokar Divjak pravi, da „otrok v pravljici spoznava posledice neustreznega ravnanja in se nauči odločati po svoji presoji in premisleku. Preko pravljice spozna, da življenje ni vedno lahko in da se mora za marsikatero dobrino potruditi“ (Zalokar 1998: 68). Čeprav so dogodki v pravljicah nenavadni, čudežni, prebudijo v nas različna čustva. Poistovetimo se z junaki, z njimi sočustvujemo in se z njimi veselimo, strah nas je, kadar so v nevarnosti, občutimo žalost ob izgubi ali zmagoslavje, ko premagajo težave. Meja med pravim življenjem in pravljico se zabriše, saj so čustva, ki jih v nas prebudijo prava, resnična. Torej je na nek način resnična tudi pravljica. V pravljicah otrok spozna smisel osebnih drž in vrednot, kot so: pravica, dobrota, ljubezen, nesebičnost, pogum, delavnost, prizadevnost, vztrajnost, modrost, poštenost, resnicoljubnost, iskrenost, obvladovanje samega sebe.

Knjižničarka in pravljičarka Nives Andrič iz Kopra je na oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete v Ljubljani pred kratkim zagovarjala diplomsko nalogo z naslovom Otrokov razvoj skozi pravljico. V dveh skupinah otrok je pripovedovala ljudsko pravljico Janček Ježek in pravljico Ele Peroci Stara hiša št. 3 in z analizo njihovih odgovorov pri prvem in drugem branju skušala ugotoviti, na kakšen način so se otroci odzivali na pravljici. V zaključku naloge je poudarila pomen vsakodnevnega branja ali pripovedovanja pravljic za spodbujanje in razvijanje domišljije.

Tudi dr. Metka Kordigel razmišlja o pomenu pravljic za otroka z vidika spodbujanja domišljije. V pravljici so opisi skopi, o pravljičnih junakih izvemo malo podrobnosti. Vse to sili otroka, da aktivira svojo domišljijo. Vsak otrok si tako pravljico in njeno dogajanje po svoje predstavlja, ustvarja si svoje podobe. Z branjem pravljic lahko to njegovo naravno sposobnost ustvarjanja domišljijskih slik spodbudimo.
V svojem prispevku Književna vzgoja v vrtcu ali česa naj se o književnosti naučijo otroci v otroškem vrtcu zelo kritično razmišlja o današnjih otroških vrtcih. Že v uvodu pove, da vrtci niso več hiše, kjer odrasle osebe otroke varujejo, ampak vzgojno varstvene ustanove, kjer se izvaja vzgojno izobraževalni program: »Sodobna civilizacija naj bi namreč postala tako zapletena in preživetje v njej bi naj zahtevalo toliko znanja, da si nove generacije otrok preprosto ne morejo več privoščiti dolgega brezskrbnega otroštva.«
Otroci se tako že v vrtcu učijo osnov naravoslovja in družboslovja, pripravljajo se na opismenjevanje, kmalu pa naj bi se od njih zahtevalo že znanje računalništva. Tudi igra ni več, kar je bila, saj jim odrasli ponujajo didaktične igrače, »da ne bi otroci po nepotrebnem tratili dragocenega časa.«
Pragmatizem k storilnosti naravnanega sodobnega človeka tako vdira že v vrtce. Ničesar več ne počnemo preprosto zato, ker bi nam bilo ob tem lepo, vse mora služiti določenemu namenu, biti koristno, imeti racionalen cilj ali tržno vrednost.
In vendar je za človeka bistvena njegova ustvarjalnost, domišljija, spontanost, radovednost. Zato je tako pomembna spoščena otroška igra, risanje, ples, izmišljanje lastnih in tudi poslušanje tujih zgodb. V pravljicah otrok odkrije del samega sebe. Ob vsakem ponovnem poslušanju postajajo te pravljice vedno bolj njegove, saj jim dodaja svoje podobe in svoje izkušnje. Igra in pravljice dajejo otroku občutek varnosti. V igri lahko spreminja in prilagaja svet svojim predstavam in potrebam. V pravljici pa je svet urejen jasno in prepoznavno.
»Vsaka pravljica je oblikovana po vnaprej jasnem in zato predvidljivem vzorcu. Malim in dobrim se v njej, če bodo ubogali svarila in prepovedi, če bodo prijazni do šibkejsih in če ne bodo sebični, zagotovo ne bo zgodilo nič hudega. Če se le kaj zaplete, je tu še pravljični čudež, ki poskrbi za srečen konec« (vsi citati so iz Kordigel 1996/1997: 147 - 158).
Zato dr. Metka Kordigel zagovarja knjižno vzgojo v vrtcih. Ta naj temelji na branju ali pripovedovanju pravljic, kar naj otroke predvsem razveseli.

Dr. Meta Grosman pravi podobno, ko primerja učinke, ki ga imajo na otroka poslušanje in branje pravljic na eni ter gledanje risank na drugi strani. Risanke so zvrst vizualno podprte pripovedi, ki je lažja za sprejemanje. Pri pretiranem gledanju risank je zanemarjena zgodnja bralna vzgoja in otroci imajo kasneje v šoli težave z branjem. Prav glasno branje v družini pa vpliva na poznejše otrokove bralne sposobnosti. Branje je pogoj za uspešno šolanje, kot tako pa ni le pot do leposlovja, ampak spodbuja tudi kognitivni razvoj.

O pravljicah so pisale tudi naše strokovnjakinje s področja knjižničarstva in knjižne vzgoje: dr. Marjana Kobe, Tanja Pogačar, dr. Vera Bokal, mag. Tilka Jamnik, dr. Darka Tancer – Kajnih, Darja Lavrenčič in druge. Strinjajo se v tem, da so otroci v zgodnjem otroštvu, od tretjega do devetega leta, v tako imenovanem pravljičnem obdobju. Takrat je zanje pravljica najpomembnejša literarna zvrst, saj ustreza njihovemu dojemanju sveta, v katerem se prepletata čudežno in realno. Pravljice otroke pripravljajo na življenje. Knjižničarke razmišljajo seveda tudi z vidika knjižne vzgoje in bralnih navad. Poudarjajo predvsem estetsko doživljanje in uživanje literature, čar književnosti. Tako v tem obdobju priporočajo likovno in literarno kakovostne slikanice kot prehod iz predbralnega obdobja v obdobje samostojnega branja. Svetujejo pripovedovanje ljudskih in branje avtorskih pravljic. Z doživetim branjem pravljic otroke navdušimo za branje knjig, saj se v knjigah skrivajo njim tako ljubi pravljični svetovi.

Dr. Marjana Kobe je skupaj z Martino Šircelj in Alenko Gerlovič napisala prvi priročnik o urah pravljic in ga namenila vzgojiteljem, knjižničarjem, staršem in učiteljem. Knjiga Ura pravljic je nastala na podlagi študija in izkušenj dela z Otroki v Pionirski knjižnici v Ljubljani. V uvodnem delu pojasnjuje, kako so pravljico vrednotili v različnih obdobjih. Grški učenjaki Aristofanes, Euripides in Plutarh so menili, da je pravljica »primerno sredstvo, ki otroka razveseljuje, opogumlja in mu daje občutek zaščitenosti« (Šircelj, Kobe, Gerlovič 1972: 12). Platon je bil bolj zadržan in je svetoval, naj se skrbno izbira pravljice, namenjene otrokom. V srednjem veku so dopuščali le pravljice, ki so dopolnjevale in pojasnjevale krščanski nauk. Obdobje druge polovice 17. stoletja je v umetnosti prepovedovalo vse, kar je nasprotovalo razumu in logiki. Prosvetljenstvo je preganjalo ljudsko pravljico in hotelo ustvariti posebno književnost za otroke. V tem času so pisali knjige, ki so bile po mnenju francoskega literarnega zgodovinarja Paula Hazarda dolgočasne, »abotne in prazne, pedantne in puhle« in so »hromile spontane sile otroške duševnosti« (Šircelj, Kobe, Gerlovič 1972: 14). Kljub temu je prav v tem stoletju Charles Perrault izdal svojo zbirko pravljic Mama goska. Naslednje obdobje se je uprlo pretiranemu poudarjanu razuma. V obdobju predromantike in romantike so imeli pravljice za izraz ljudskega mišljenja in verovanja ter priče ljudske, narodove ustvarjalnosti. Že brata Grimm sta se spraševala, ali so pravljice primerne za otroke. Pomembne so se jima zdele predvsem kot izraz najstarejših ljudskih verovanj. V. B. Belinski je menil, da pravljice spodbujajo otrokovo ustvarjalno sposobnost domišljije. Kasneje so nekateri menili, da je v pravljicah polno grobosti in praznoverja. Freudovi pristaši so bili mnenja, da pravljice prinašajo strah in grozo v otroške sanje. Drugi spet, da otroku odpirajo pot v besedno umetnost. Maria Montessori je menila, da preveč vznemirjajo otroško domišljijo ravno v obdobju, ko otroci še ne ločijo med resničnim in domišljijskim svetom. Ko kasneje odkrijejo resničnost, je ne morejo sprejeti brez strahu. Ponovno sta pravljico kot besedno umetnost, ki v njej otrok »doživlja čisto lepoto«, ovrednotila Maksim Gorki in Paul Hazard (Šircelj, Kobe, Gerlovič 1972: 16). V obdobju druge svetovne vojne so pravljice kot vzgojno sredstvo izrabili nacisti, ki so jih nasilno razlagali kot »nosilke nove religije, religije priviligirane rase« (Šircelj, Kobe, Gerlovič 1972: 16). Po tej vojni so zato v Nemčiji, pa tudi pri nas, na pravljice gledali z dvomom.
Potem so ljudsko pravljico po zaslugi literarno znanstvene ocene Maxa Lüthija zopet pojmovali predvsem kot zvrst besedne umetnosti, šele zatem so dopuščali tudi njen vzgojni pomen. Zamotana resničnost je v pravljici na stiliziran način prikazana kot red - zlo je kaznovano in dobrota poplačana. To je resnica neznanega ustvarjalca iz sive davnine, a hkrati resnica mnogih posredovalcev in zahteva poslušalcev. Zato je pravljica lahko vzgojna tudi danes – ker »daje trdnost, samozavest, veselje do življenja« (Šircelj, Kobe, Gerlovič 1972: 18).

O pomenu ljudske pravljice je pisala tudi dr. Darka Tancer – Kajnih v svojem prispevku Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Ljudska pravljica gradi na domišljiji, oblikovno je preprosta in prečiščena. V njej se na isti ravni prepletata resnično in čudežno. Pravljične osebe niso individualizirane, ampak imajo tipične lastnosti. Premagati morajo različne težave. Čudeže dojemajo kot samoumevne. Konec je v pravljici srečen. Tudi danes pravljica ni le zgodovinski pojem, ampak še živi v ustnem izročilu – pri nas predvsem v zamejstvu.

Priscila Gulič je v svoji diplomski nalogi Vloga knjižničarja-pravljičarja pri spodbujajnju otrokove domišljije poudarila, da so pravljice neločljivo povezane z domišljijo in v današnjem hitrem času kot duhovna hrana potrebne bolj kot kdajkoli, poklic pravljičarja pa je označila za enega izmed najplemenitejših poklicev.

Dr. Alenka Goljevšček razmišlja o pravljicah z vidika njihovega razvoja in sporočilnosti. Na samem začetku so bile to svete zgodbe, neločljivo povezane z miti in obredi. Pripovedovale so o nastanku sveta in človeka, o smislu življenja, o smrti in posmrtnem življenju. Pravljice so svet razlagale, obredi pa so svet ohranjali v človeku primerni obliki. Obredni obhodi kolednikov, šem ali kresnic so na primer pomagali pomladi, da je pregnala zimo ali zemlji, da je bila rodovitna. Ko je z razpadom plemenske skupnosti razpadla povezava med mitom, obredi in svetimi zgodbami, so nastale pravljice. Izgubile so pridih svetosti in postale zabava in užitek. Že beseda pravljica pomeni izmišljeno, neresnično zgodbo, v katero verjamejo le še otroci. Po njenem mnenju so vzroki, zakaj se današnji človek ukvarja s pravljicami, trije: prijetni spomini na otroštvo, ponovno prebujanje narodne zavesti ob vstopu v evropsko zvezo narodov ter odkritje tradicije. Svet je namreč postal odprt in spremenljiv, v njem hitro izgubimo smer, zato iščemo korenine. »Moderni človek je izgubil posluh za sveto, odkril pa je posluh za zgodovino…Danes nam je vse, kar je staro, vredno, in bolj ko je staro, vrednejše je. Tako tudi v pravcah odkrivamo svoje korenine, svojo rodovno preteklost in se, osamljeni v ponorelem hitenju današnjega sveta, rešujemo vsaj v nekakšne nadomestne skupnosti.«
Meni tudi, da nas pravljice učijo umetnosti življenja, saj skrivajo v sebi »jedro, nekakšen vzorec, po katerem se ravna človek in z njim vse, kar živi«. Jedro pravljic je analizirala in odkrila tristopenjski vzorec: pravljični junak se iz stanja ravnotežja izloči in odpravi v neznano; odpre se vmesni čas, ko junak doživlja težke preizkušnje, se srečuje z nenavadnimi bitji in čudeži; junak najde srečo in vzpostavi novo ravnotežje. Pravljice nas učijo pogumnega sprejemanja življenjskih preizkušenj in spopadanja z izzivi: »šele ko smo vrženi iz znanega in varnega, ko smo postavljeni pred preizkušnje, se lahko izkaže, kaj smo, kakšni smo in koliko smo vredni…priporočajo nam, naj živimo budno in naj se iz svojega življenja nenehno tudi učimo«. Zato svetuje, da se pravljicam »približamo z odprtimi očmi in ušesi« (Goljevšček 2003: 41 – 43).

Teologi, kateheti in religijski pedagogi bolj kot same pravljice poudarjajo predvsem pomen pripovedovanja, ki je pomemben, a zapostavljen del poučevanja. Tako dr. Alojzij Slavko Snoj v delu Katehetika – didaktična izhodišča govori o pomenu pripovedovanja pri katehezi. Pripovedovanje kot komunikacijski vzorec pozna že Sveto pismo, »ki neizrekljive resnice in dejstva prevaja v nazorno zgodbo odrešenja« (Snoj 2003: 246). Katehet naj pripoveduje o svetopisemskih dogodkih, dogodkih iz življenja Cerkve in svetnikov ter o svojih osebnih izkušnjah in izkušnjah drugih vernih ljudi. Dopušča pa tudi pripovedovanje drugih zgodb, ki vsebujejo pomembno sporočilo.

Zelo neobremenjeno piše o pomenu pravljic pri katehetskem pouku katehistinja Lidija Čop v delu Pravljica kot vstopno mesto v katehezi, ki je nastalo kot zaključna naloga na Teološko pastoralni šoli v Kopru. V uvodnem razmišljanju o pravljicah poudari predvsem »bistveno sporočilo pravljice, da dobro premaga hudo«. Nato poda primere treh katehez, v katerih uporabi ustrezno pravljico kot uvod v podajanje in razlago svetopisemske snovi. V nadaljevanju pa sporočila posameznih pravljic primerja s svetopisemskimi odlomki in izreki, pa tudi z ljudskimi pregovori in modrimi mislimi znanih ljudi. V zaključku pove, da »so pravljice s svojo sporočilnostjo in bogato vsebino še posebej uporabne v katehezi, kjer kot vstopno mesto pripravljajo pot za evangeljsko oznanilo« (Čop 1997: 52).
Vrednote pravljic so sorodne evangeljskim vrednotam. Govorica pravljic in govorica evangeljskih zgodb presegata časovne okvire, zato lahko vsaka generacija v njih znova odkrije vrednote »in zdi se prav, da se obe govorici medsebojno povežeta in se dopolnjujeta« (Čop 1997: 52).



ZAKAJ IN KAKO PRIPOVEDOVATI


1.1. Zakaj pripovedovati in ne brati

Med strokovno literaturo najdemo v vzajemnem katalogu slovenskih knjižnic tudi precej bolj ali manj sodobnih priročnikov, predvsem v tujih jezikih, ki nas poučijo o samem načinu pripovedovanja pravljic ter o prednostih pripovedovanja v primerjavi z branjem iz knjige.
Tako ameriška pripovedovalka Sara Cone Bryant v knjigi Kako pripovedujemo otroku pravljične zgodbe, ki je bila prevedena v več svetovnih jezikov, ugotavlja bistveno prednost pripovedovanja: »Nekdo, ki bere iz knjige, je vezan. Vezan je na tiskane besede, stavke, odstavke. Pripovedovalec zgodbe pa je svoboden. Lahko vstane in zopet sede. S svojimi rokami, očmi in glasom lahko poudari pripovedovanje. Lahko opazuje poslušalce in spreminja svojo pripoved« (prevod Š.P. po Bryant 1961: 17). Zgodbe se ne nauči na pamet, ampak jo vpije vase in je tako spojen z njo, da ga pisateljeve besede ne blokirajo, zato se lahko svobodno prepušča navdihom. Pripoveduje spontano in neprisiljeno. Le tako lahko tudi vzpostavi zaupni stik s poslušalci. Živega, intimnega stika med pripovedovalcem in poslušalci ne morejo nadomestiti niti branje, niti poslušanje radia, kaset ali plošč, niti gledanje TV zaslona.


1.2. Pripovedovanje ljudskih pravljičarjev

O pripovednem načinu ljudskih pravljičarjev je pisal tudi dr. Milko Matičetov. Poudarjal je pomen samostojnega in ustvarjalnega pristopa k pripovedovanju: »Vsaka prava ljudska pripoved je sad bolj ali manj zavestnega umetniškega prizadevanja. Od izročila je dano predvsem ogrodje, medtem ko meso, kri in dušo dobijo pripovedi vsakokrat sproti od pripovedovalca. Če je ta res mojster svoje obrti, se bo vselej potrudil, da bo zgodbi vdihnil nekaj samega sebe. Zgodbe, kakor jih posreduje izročilo, dopuščajo vsakomur, da se razživi, uveljavi svoj pripovedovalski dar in izrazi svojo osebno stilistično noto« (Matičetov 1957: 122).
Tako kot se pripovedovalci med seboj razlikujejo po značaju, tako je za vsakega značilen tudi njegov lasten slog pripovedovanja. Nekateri so umirjeni, drugi bolj živahni in vesele narave. Nekateri imajo izrazito mimiko. Dr. Milko Matičetov poroča: »Včasih kar na lepem poskočijo in ponazorijo to ali ono junakovo dejanje, zatulijo, se vržejo na tla, zgrabijo koga izmed poslušalcev in ga pretepejo, se z njim zavrtijo…kakor pač terja dogajanje v zgodbi. Tudi spreminjanje glasu, posnemanje živalskih in drugih naravnih glasov je zelo priljubljeno« (Matičetov 1957: 122).


1.3. Sodobno pripovedovanje

Danes razlikujemo med ljudskim in odrskim načinom pripovedovanja. Odrskega načina se današnje pravljičarke lahko učijo v pripovedovalskih šolah v tujini ali na seminarjih.
Priporočajo predvsem, naj pripovedujemo le tiste pravljice, ki so nam blizu. Le te bomo namreč lahko posredovali na ustrezen način, ker bomo pripovedovali iskreno in doživeto. Za dobro pripovedovanje je pomembno, da se tako vživimo v zgodbo, da nam je vse dogajanje v duhu pred očmi in ga opisujemo, kot bi ga zares videli. Pripovedovanje naj bo mirno, a glas ne sme biti ne monoton, ne zdolgočasen in tudi ne recitatorski. Prehitro pripovedovanje lahko poslušalca zmede ali povzroči nejasne predstave o poteku dogajanja. Od pripovedi je odvisno, kdaj bomo glas zvišali, kdaj znižali. A na splošno je bolje pripovedovati poltiho kot zelo glasno. Vsaka oseba v pripovedi naj ima prepoznavno barvo glasu. Z glasom lahko označimo tudi značaje, a ne smemo pretiravati. Najbolje je, če govorimo v čim naravnejšem pripovednem jeziku. Zgodba naj bo preprosta, jasna in razumljiva, brez nepotrebnih podrobnosti. Lahko uporabimo tudi sedanji čas in premi govor.
Kadar pripovedujemo otrokom, moramo znati z njimi najprej vzpostaviti stik. Lahko se z njimi pogovarjamo, igramo, pojemo. Razložiti jim moramo neznane besede, nove pojme. Med pripovedovanjem je pomemben očesni stik z njimi: »Dober pripovedovalec je tisti, ki zna biti v stiku z otroki veder, neposreden in spontan, ki ima bogato domišljijo ter smisel za humor«
(Šircelj, Kobe, Gerlovič 1972: 48).

PRAVLJIČARJI NEKOČ IN DANES


1. Nekoč

Znanstveniki so razvili več teorij o nastanku ljudskega pripovedništva. Mitološka teorija je zastopala mnenje, da so indoevropski narodi tako kot jezik prinesli s seboj tudi svoje mitološke predstave in verovanja. Iz teh prvotnih mitov, ki so se v tisočletjih spremenili, naj bi nastale bajke in pravljice. Indijska teorija meni, da so pravljice nastale v Indiji in se od tam naselile tudi drugam. Antropološka teorija pravi, da so pravljice nastajale samostojno na raznih koncih sveta in da so podobnosti posledica podobnih kulturnih razmer in duševnih razpoloženj. Te in druge teorije pa so si edine v tem, da so nekatere pripovedi zelo stare, da so mednarodna last, da so se vedno spreminjale in se prilagajale in da ima vsaka pripoved svojo lastno zgodovino (navajam po Matičetov 1957: 127 – 129).

Pravljice in druge oblike ljudskega pripovedništva so prav gotovo nastale v času, ko ljudje še niso poznali pisave. Prehajale so z očeta na sina, od ust do ust, in tako dalje iz roda v rod. Pri tem pa so se spreminjale, se preoblikovale in se prilagajale vsakokratni družbi, njenim potrebam, željam, navadam.
Nekateri raziskovalci so prepričani, da so v teh ustnih kulturah ljudje čisto drugače razmišljali in se drugače izražali kot to počne danes vsaj tisti del sveta, ki pripada pisnim kulturam. Mišljenje ustnih kultur naj bi bilo tako vezano na konkretne situacije, abstrakcije so jim bile tuje. Ljudje so govorili le o stvareh, ki so jih razumeli. Besede so imele le zvočno podobo. Ker niso bile zapisane, so morali vse izročeno znanje ohraniti v spominu. Zaradi lažjega pomnenja so veliko ponavljali, uporabljali so stalne besedne zveze in ustaljene vzorce. Če so ga želeli prenesti na druge ljudi, so morali z njimi vzpostaviti stik, se z njimi povezati, ustvariti skupnost.
S pisavo so besede postale vidne in relativno trajne. Znanje se ni prenašalo več le od človeka do človeka. Izražanje ni bilo več vezano na tradicionalne, preproste, vsem razumljive vzorce. Lahko se je razvijalo in postajalo vedno bolj individualno. Skupnost ni bila več tako pomembna, ljudje so se obračali v svojo notranjost, se zapirali v lasten svet.

V ustnih kulturah so se morali pripovedovalci prilagajati svojim poslušalcem, njihovemu okusu, mišljenju, načinu življenja. Izročilo se je tako spreminjalo hkrati s spremenjenim načinom življenja. Toda tudi ustne kulture so znale ceniti osebno ustvarjalnost posameznih pripovedovalcev, če se le ni v svojih izvirnih zamislih preveč oddaljevala od tradicije (navajam po Štefan 1999: 3 – 19).

Pravljičarstvo, pripovedovanje zgodb je ena najstarejših oblik ljudske umetnosti. Zgodbe lahko pripovedujemo tudi v vsakdanjih pogovorih. Pravljičarstvo pa je pripovedovanje pravljic in drugih zgodb odraslim ali otrokom, ki jih želimo zabavati, vzgajati ali jim sporočiti globlje resnice.
Nekateri menijo, da so miti nastali takrat, ko so se ljudje začeli spraševati o svetu okrog njih. V njih so skušali razložiti naravna dogajanja. Prvotno naj bi pripovedovalci v zgodbe vpletali tudi pesmi, glasbo in ples. Veliko ljudi je pripovedovalo zgodbe, vendar so izstopali le najboljši pripovedovalci. Ti so imeli tudi nalogo ohranjati spomin na pomembne zgodovinske dogodke skupnosti. To so bili prvi poklicni pripovedovalci.
V Evropi so bili v srednjem veku pripovedovalci zgodb priljubljeni pri ljudstvu in plemstvu. Potovali so od dežele do dežele, prenašali zgodbe in se učili novih. Francoski trubadurji so morali dobro obvladati različne zgodbe in znanja tistega časa, biti na tekočem o dvornih škandalih in poznati zdravilne rastline. Na dvoru so od njih pričakovali, da bodo v primernem trenutku sestavili pesem za plemiča ali plemkinjo in znali igrati vsaj na nekaj glasbil.
Po iznajdbi tiska je poslušanje zgodb zamenjalo branje zgodb. Na tiskanih listih, ki so krožili med ljudmi, se je ohranila marsikatera stara zgodba. Število pripovedovalcev je upadlo. Pripovedovanje zgodb pa se je ohranilo na podeželju.
V romantiki so se šolani ljudje začeli zanimati za ljudsko pripovedništvo. Izhajale so zbirke za otroke prirejenih nemških, norveških in angleških ljudskih pravljic (navajam po The world book encyclopedia 1990, vol. 18: 912 – 916).


2. Danes

V zgodnjem dvajsetem stoletju se je povečalo zanimanje za pripovedovanje zgodb na novi celini. Marie Shedlock, upokojena angleška učiteljica in nadarjena pripovedovalka, je poučevala umetnost pripovedovanja in predavala o pomenu pripovedovanja, ki naj bi bilo naravna pot uvajanja otrok v književnost. Njena prizadevanja so mnoge spodbudila, da so začeli v šolah, vrtcih in knjižnicah organizirano pripovedovati pravljice. Že v letu 1903 je skupina učiteljev ustanovila društvo, ki je danes znano kot National Story League. Kasneje je zanimanje za pripovedovanje zopet upadlo, vendar je v sedemdesetih letih ponovno vzcvetelo.
Leta 1972 je bila ustanovljena osrednja National Assciation for the Preservation and Perpetuation of Storytelling in mnoge druge krajevne organizacije pripovedovalcev.
Na pripovedovalskih festivalih in zborovanjih se srečujejo pripovedovalci, učenjaki in navdušeni poslušalci. Odpirajo se šole, kjer poučujejo le umetnost pripovedovanja. Tudi drugod prirejajo seminarje o pripovedovanju (navajam po The world book encyclopedia 1990, vol. 18: 912 – 916).

V časopisnih člankih, na katere naletimo tu in tam, lahko beremo, kako se vse več ljudi tudi v Evropi odpoveduje televiziji in čepenju med svojimi štirimi stenami…Zbirajo se na trgih, v gledališčih, v kavarnah in na drugih javnih mestih ter poslušajo pripovedovalce zgodb. Kot da bi se v času televizije, elektronskih medijev, potrošništva, vrtoglave naglice, živčnosti in stresov spet želeli vsaj za hip ustaviti in v čarobnem in zaupljivem ozračju prisluhniti pravljičnim zgodbam, predvsem pa drug drugemu.
Pravljičarje najdemo v sodobnem času tudi na internetu, kjer imajo svoje spletne strani. Sodelujejo tudi na festivalih. Nam najbližji je Graz erzhält ali po angleško - saj je to eden največjih mednarodnih festivalov pripovedovanja pravljic - Tales of Graz – the storytelling festival. Gostje festivala so najboljši pravljičarji z vsega sveta. Obiskujejo ga tudi nekatere naše najbolj znane pravljičarke.
Že od leta 1988 ta festival organizira Folke Tegetthoff, ki je eden največjih pravljičarjev naše dobe. Zato je prav, da povemo tudi nekaj o njem.



Folke Tegetthoff

se je rodil leta 1954 v Gradcu. Nekaj let je študiral medicino in teorijo vzgoje, potem pa je zapustil univerzo in iz Avstrije za eno leto odpotoval na Ibizo, »da bi spoznal samega sebe«.
Nato je nekaj časa delal v Hamburgu. Pisal je besedila za popevke in reklame ter vodil izlete. Potem pa »sem se nekega jutra zbudil, v postelji je sedela vila in mi prišepnila, da sem rojen za pripovedovanje pravljic«, pripoveduje. Začutil je, da je to nekaj, kar bo spremenilo njegovo življenje. Približno eno leto se je posvečal pravljicam in teoriji pravljic. V nadaljevanju pove: »Nato sem ugotovil, da v tem stoletju ni bilo nikogar, ki bi se ukvarjal s pisanjem in hkrati s pripovedovanjem pravljic. Tako sem začel.« Konec leta 1978 je dokončal svojo prvo knjigo pravljic. O svojem pisanju pove: »Pri pisanju sem iskal obliko, ki bi ustrezala vsem ljudem – pametnim in neumnim, otrokom in odraslim, slepim in tistim, ki vidijo.« Doslej je izdal že nekaj več kot trideset zbirk pravljic, ki jih prevajajo po vsem svetu. Čehi, Japonci, Kitajci, Španci, Angleži in Američani jih navdušeni prebirajo (Pergovnik 1994: 10).

Folke Tegetthoff snema tudi filme in nastopa na televiziji. Več kot 3500 krat je pripovedoval pravljice v nemškem ali angleškem jeziku, poslušali pa so ga že v 36 državah sveta.
Leta 1984 so v Murray State University v državi Kentucky v ZDA odprli »Folke Tegetthoff Collection«, prvi uradni arhiv o njegovem delu.
Leta 1994 je kot prvi Avstrijec dobil prestižno nagrado YGDRASIL, ki jo vsako leto podeljujejo tistim posameznikom in organizacijam, ki pomembno prispevajo k globljemu razumevanju otroštva, položaja otrok in pogojev, v katerih živijo.
Leta 1997 je bila ustanovljena Foundation of WONDER WORLD LLC - Fantasy Company. Naloge te družbe so trženje Folkejevih idej in projektov (navajam po http://www.tegetthoff.at/en/index.php, http://www.graz.tales.org/).

V Slovenijo je svetovno znanega pravljičarja povabila profesorica nemščine na ravenski gimnaziji Irena Erjavec. Dijakom gimnazije, ki so mu prisluhnili v Kuharjevi bralnici koroške osrednje knjižnice na Ravnah, je spregovoril o svojem življenju, tesno povezanem s pravljicami.
Med drugim so izvedeli tudi, da se je leta 1982 poročil z Astrid iz Nizozemske. Rodili so se jima štirje otroci, Tessa, Sophie, Kira in Floris. Od leta 1990 živijo na jugu Avstrije v stari hiši, ki je bila nekoč samostan, »skupaj z gosmi, piščanci, racami, kozami, pticami, ribami, psom, vilami in palčki…« O svojem dojemanju sveta je ravenskim dijakom povedal: »Vselej v vsem vidim nekaj pravljičnega. V vsaki stvari, v vsakem človeku, v vas, v roži… Imam ženo, ki je ena sama pravljica, in moje štirje otroci tudi, pravljični so psi, sosedje, celo moj avto. Živim pravzaprav v raju in upam, da bo tako tudi ostalo« (Pergovnik 1994: 10).

V svojem poklicu pravljičarja Folke Tegetthoff združuje klasične elemente pravljice in sodobno umetnost. Ustvarja nove pravljice, jih pripoveduje, oblikovale pa so tudi njegov pogled na svet:
»Zame so pravljice medsebojno sporazumevanje, pogovarjanje. Nekdo vstane in pove zgodbo. To je vse. Nobenih kostumov, mask, nobene scenografije ali odrske razsvetljave. Samo moje besede, moje oči…in oči, ušesa in srca mojih poslušalcev.
Pripovedovanje zgodb ne gre samo od mojih ust do vaših ušes… Med pripovedovanjem se tkejo nevidne niti med mojim in vašim srcem. Želim opogumiti ljudi, da sporočijo svoje zgodbe drugim. Zgodbe se morajo otresti klišejev. To niso sladke zgodbice za otroke ali zgodbe o nedosegljivih sanjskih svetovih. Pravljice, zgodbe, niso beg od resničnosti, ampak vstopanje v resničnost.
Delo z odraslimi se mi zdi še pomembnejše kot delo z otroki. Odrasli se morajo znova naučiti umetnosti pripovedovanja in poslušanja pravljic, da bodo lahko to posredovali svojim otrokom. Le tako bodo lahko svoje otroke obvarovali pred prekomernim gledanjem televizije, igranjem računalniških igric in jim raje omogočili zbrano poslušanje« (navajam po http://www.tegetthoff.at/en/index.php, http://www.graz.tales.org/).

In če še ne veste, ta pravljičar hodi na počitnice v Piran, v najlepše mesto na tem svetu!

Clarissa Pinkola Estés
Med tujimi pravljičarkami in raziskovalkami pravljičnega izročila je pri nas najbolj znana Clarissa Pinkola Estés. Med slovenskim bralstvom je postala priljubljena že po izidu njene prve v slovenščino prevedene knjige Vrtnar duše, slovenski prevod njene knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, pa je tudi pri nas postal prava knjižna uspešnica. Clarissa Pinkola Estés je psihologinja Jungove šole, pesnica, znanstvenica in pripovedovalka starih zgodb. V sebi združuje madžarsko kulturo z rodno mehiško špansko, v katero se je njena krušna družina zatekla na begu pred grozotami druge svetovne vojne. Ljubezen do izročila je prejela od svojih prednikov že kot otrok: »Moje ljudstvo, madžarsko in mehiško, se ravna po starem izročilu in vsakdanja opravila pospremlja s pripovedovanjem zgodb. Na vprašanja o tem, kako živeti, zlasti, ko gre za zadeve srca in duše, najpogosteje odgovarja s pripovedovanjem zgodbe ali z nizom pripovedi« (Estés 1997: 11).
S pomočjo mitov, pravljic in pesnitev preučuje in razlaga človeško duševnost. Tudi ljubezen do raziskovanja in zdravljenja duše se je v njej prebudila že zgodaj: »Od desetin beguncev, ki so pripadali moji družini, sem se od znotraj navzven naučila o duši in psihi – njenih ranah, žalovanjih in dokončnem okrevanju. Tedaj sem bila edini živi otrok v družini in spoznala sem temnejše in prožnejše vidike življenja, pa tudi nenehno bližino smrti v globinah, ki so navadno namenjene le zelo starim ljudem« (Estés 1997: 85). Zgodbe izdaja tudi na zvočnih kasetah in jih pripoveduje na radiu. Organizira delavnice, kjer skupaj s prostovoljkami s pomočjo pripovedovanja zgodb in z drugimi umetniškimi dejavnostmi zdravi duševne rane zlorabljenih in zanemarjenih otrok in žensk. Ljubitelji njenih knjig se v svetu že več kot deset let združujejo v društva in neformalne skupine, zbirajo in preučujejo mite in pravljice, pišejo, pripovedujejo, prirejajo seminarje in delavnice.


SLOVENSKI PRAVLJIČARJI NEKOČ IN DANES


1. Nekoč

Tudi naši predniki so gojili ustno pripovedovanje. Iz 9. stoletja je ohranjen pridižni zgled o knezu Ingu, nekaj legend, pridigarskih zgledov in drugih spisov, ki so morda krožili med ljudmi, pa je zapisanih v latinskih kodeksih. Razne svetniške zgodbe so tudi slikarsko upodobljene. Drobne plastike, slike in napisi iz obdobja do 16. stoletja, pa pričajo tudi o ljudskih pripovedih posvetne vsebine. Od 16. stoletja dalje najdemo pričevanja o ljudskem pripovedništvu tudi v knjigah. Konec 17. stoletja jih je precej zbral J. V. Valvasor, za njim pa v domačem jeziku še svetokriški pridigar Janez, Tobija Lionelli. V času romantike se je zanimanje za ljudsko besedno umetnost povečalo. Ljudsko pripovedno gradivo so objavljali različni časopisi. V tistem času je največ zbral in objavil Matija Valjavec. Potem pa so se izdaje zbirk ljudskih pripovedi kar množile (navajam po Matičetov 1957: 129 – 134).

Čeprav se zdi, da je ljudsko pripovedno izročilo anonimno, ima po mnenju raziskovalcev tudi ta zvrst umetnosti svoje avtorje. Pravljičar ali pravljičarka pa pravijo človeku, ki je v umetnosti govorjenega jezika dosegel najvišjo stopnjo. S svojim pripovedovanjem pravljičar ljudsko pripovedno izročilo ohranja in posreduje naprej. Dr. Milko Matičetov ugotavlja, da so se ljudske pripovedi do današnjega časa ohranile prav po zaslugi teh nadarjenih posameznikov. Meni tudi, da je vsaka prava ljudska pripoved sad bolj ali manj zavestnega umetniškega prizadevanja. Vsak nadarjen pripovedovalec se namreč potrudi, da zgodbam, ki mu jih posreduje izročilo, vdahne nekaj samega sebe. Zgodbe pripovedovalci oblikujejo sproti, pred poslušalci. »Dober in iznajdljiv pripovedovalce zna eno in isto zgodbo tako zasukati, da je primerna zdaj za otroke, zdaj za odrasle«, ugotavlja raziskovalec (Matičetov 1957: 124).
Pravljičarji so bili cenjeni v domači vasi in celo v širši okolici. Ljudje so jih radi poslušali ob raznih skupnih delih. Pripoved so spremljali z vprašanji, pripombami, vzkliki, vzdihi ali smehom.
Seveda je razumljivo, da le malo teh ljudskih pripovedovalcev poznamo po imenu. Spomin na nekatere najboljše med tistimi, ki jih je spoznal pri svojem terenskem delu, nam je ohranil dr. Milko Matičetov.


Rozálija di Lenardo,

po domače Rozálija Čónkina iz Bile v Reziji je rada pripovedovala »svoje resnične dogodivščine, pa tudi čudne, pretresljive zgodbe, ki jih je kot otrok slišala od starih ljudi, zraven tega pa je znala čudovito zapletati in razpletati pravljice«. Nekatere njenih zgodb so bile zelo dolge. Ljudje so jo spoštovali in ji zaradi modrosti, ki si jo je nabrala v dolgih letih življenja, radi prepuščali glavno besedo. V Pionirju objavljeni odlomek pravljice Gobič ter krajša pravljica Uš in smrkelj pa dokazujeta, da je bila tudi vesele narave, iskriva in hudomušna (navajam po Matičetov 1963/1964: 234 – 235).


Bepo Malnar

je bilo domače ime istrskega pripovedovalca Bepa Umerja iz zaselka Bavci ali Babiči pri Marezigah. Bil je zidar. Kot otrok je v očetovi gostilnici poslušal in si zapomnil zgodbe potujočih loncevezcev in brusačev iz Rezije. Druge je slišal v zaporu v Kopru, kjer je bil zaprt skupaj z drugimi možmi in fanti, ki so odkrito nasprotovali fašističnemu režimu. V zaporu so si čas krajšali s pripovedovanjem. V njegovem repertoarju, ki je obsegal večinoma dolge pripovedi, so bile tudi domače istrske pravljice, pa še tu in tam je katero slišal. Pripovedoval je živahno, včasih je med pripovedovanjem glasno zavpil. Tudi on je bil vesele narave (navajam po Matičetov 1963/1964: 202 – 203).


Mica Štanfelnova

se je rodila na Štajerskem, v vasi Rečica ob Savinji, v kmečki družini Štampfl. Bila je najstarejša izmed šestih otrok. Ker je zbolela na očeh, ni mogla dokončati šole. Znala je brati, pisati pa je pozabila. Poročena ni bila, tudi svojih otrok ni imela. Rada je delala na polju. Znala je tudi lepo peti. Vaški otroci so jo imeli nadvse radi, ker jim je pripovedovala pravljice. Nekaj jih je slišala od obiralcev hmelja, druge pa v domači vasi. Njen repertoar ni bil obsežen, a znala je pripovedovati tako slikovito, da je vedno znova pritegnila poslušalce. Otroci so ji bili prav zaradi pravljic vedno za petami (navajam po Matičetov 1963/1964: 170 – 171).


Peter Jakelj Smerinjekov

je bil doma v Kranju. Ukvarjal se je z mizarstvom. Tudi on je bil zaradi pravljic posebno priljubljen med otroci. Ob večerih so se zbirali pri njem v delavnici in ga poslušali. Še mame, ki jih je skrbelo, kje so njihovi otroci tako dolgo, je tako prevzelo njegovo pripovedovanje, da »so kar obtičale pri mizi in pozabile, po kaj so prišle«. Največ zgodb se je naučil od svoje mame Magdalene. Izmišljal pa si jih je tudi sam in te je rad pripovedoval kar v nadaljevanjih
(navajam po Matičetov 1963/1964: 138 – 139).


Katra Jovžkova

iz Trente je bila rojena leta 1865 in ko jo je dr. Milko Matičetov spoznal, je bila stara že 97 let! Živela je preprosto kmečko življenje. Vse do pozne starosti je bila duševno čila, bistra in hudomušna. Rada je delala. V mlajših letih je rada zapela. Njen pripovedni repertoar je obsegal pripovedke, bajke in legende, znala pa je slikovito pripovedovati tudi o vsakdanjih dogodkih in o navadah iz nekdanjih dni. »Kjerkoli pritisneš na gumb, se že posveti lučka njenega spomina«, se je spominja dr. Milko Matičetov. In doda, da je za razliko od drugih pravljičarjev trdno verjela v vse stvari, ki jih je pripovedovala (navajam po Matičetov 1963/1964: 108 - 109).


Anton Dremelj Resnik

je bil doma v Petrušni vasi blizu Šentvida pri Stični na Dolenjskem. V družini so bili štirje otroci. Očeta je izgubil že v ranem otroštvu. V Šentvidu je obiskoval štiriletno ljudsko šolo. Rad je telovadil. Kot otrok je rad poslušal pripovedovati svojega deda, pravljičarja Antona Dremlja. Tako je tudi sam postal mojster pripovedovanja. Njegov repertoar je obsegal tako kratke kot daljše pripovedi, »ena je na primer tekla od polnoči pa do štirih zjutraj, pri kuhanju žganja jeseni«. Bil je družaben in vesel človek, ki se je znal pošaliti tudi na svoj račun in se ni nikoli prepuščal črnogledosti. Rad je tudi pel ali zaigral na orglice (navajam po Matičetov 1963/1964: 43 - 44).


Joza Kravanja

po domače Marinčič je bil doma z Vrsnika pri Soči. V šolo ni nikoli hodil in je bil nepismen. V mladih letih je služil. Potem je iskal kruha po svetu, v rudnikih na Koroškem, Štajerskem in drugod, žena in stari starši pa so skrbeli za dom, otroke in kmetijo. Na stara leta se je še vedno ukvarjal z ovcami in kozami, pomagal grabiti seno ali kaj drugega. Dr. Milko Matičetov se ga spominja kot muhastega in nemirnega Trentarja, ki mu ob nobenem obisku ni hotel povedati več kot eno ali dve pravljici. Kljub temu mu jih je uspelo zapisati kakih petindvajset in skoraj vse so daljše od ene ure. V glavnem so namenjene odraslim in pripovedoval jih je največkrat pri sosedih, v gostilni, na pošti ali kje drugje, kjer so ga radi poslušali. Pripovedoval je zelo doživeto, mahal z rokami, spreminjal glas in izraz na obrazu ali zavpil. Tudi zapel je rad. Dr. Matičetov ga je spoznal nekoč na poštnem uradu v Soči, ko so ljudje čakali na denar, Marinčič Pod Skalo pa jim je nepretrgoma dve uri pripovedoval pravljico o ravbarjih. Tudi tisti, ki so pri okencu že opravili, so ostali na pošti in ga poslušali (navajam po Matičetov 1963/1964: 75 - 76).


Lojze Tratar

se je rodil v Slepčeku na Dolenjskem. V družini je bilo šest otrok. Njihov oče, Fricov Janko, je bil zelo znan pravljičar. Kot drugi otroci je moral tudi Lojze s trebuhom za kruhom. Delal je v Ljubljani, pa na Gorenjskem in Koroškem. Najprej v pivovarni, nato pa dolga leta pri železnici. Dr. Milko Matičetov se ga spominja kot veselega moža. Ko bi videli njegov srečno nasmejani obraz na fotografiji v Pionirju, bi se o tem lahko sami prepričali. Bil pa je tudi zelo zgovoren in njegova žena Jerčka je menda nekoč dejala o njem: »Naš bi zmerom čvekal. Če nikogar ni, da bi ga poslušal, dobi pa otroke okoli sebe.« Ko je nekoč na vlaku pripovedoval pravljice otrokom, je obstal in prisluhnil tudi sprevodnik, otroci so pozabili, na kateri postaji morajo izstopiti, na koncu, ko jih je sprevodnik komaj spodil z vlaka, so mu pa rekli: »Vi jih pa več veste kakor naš profesor!« (navajam po Matičetov 1963/1964: 8 – 9).

Bicelj iz Podjune
je bilo domače ime Vincenca Pečnika. Vincenc se je rodil kot četrti med sedemnajstimi otroki v kmečki družini, ki je živela v gorski tesni v Lepeni pri Koželju. Kmalu je moral od doma. Poročil se je k Bicljevim v Podjuno in od tod njegov vzdevek. Ukvarjal se je s kmetijstvom. Rad je pripovedoval zgodbe, ki jih je slišal v mladosti: o žalik ženah, škopniku, tranta mori, pehtri babi, beli kači, lintvernu in druge (navajam po Matičetov 1963/1964: 266 - 267).



2. Danes

Ljudski pravljičarji, ki so izročilo prednikov ohranili vse do današnjega časa, so omenjeni v knjigi V deveti deželi, predvsem pa v zbirki Glasovi. Večinoma jih poznajo le v domačem kraju ali bližnji okolici. Vprašanje pa je, v kolikšni meri tudi dandanašnji poživljajo dneve in večere svojih domačih, sorodnikov, prijateljev, naključnih znancev ali zabavajo ljudi, zbrane pri skupnem delu, kot je bilo to v navadi nekoč. Koliko priložnosti za pripovedovanje imajo še ljudski pravljičarji? Ali vsaj nekateri izmed njih ne pripovedujejo le še ob obisku zapisovalca? Terensko delo, predvsem udeležba z opazovanjem, bi to prav gotovo odkrilo. Nedvomno pa zbirka Glasovi dokazuje, da je izročilo še živo in da se vsaj občasno še pripoveduje.





2.1 Moje izkušnje s terena

Ljudsko pripovedno izročilo Istre mi je prva približala prijateljica Marina Jurkota, s katero sva tudi skupaj hodili na teren in snemali pripovedovalce. Leta 1982 je namreč dr. Marija Stanonik z Inštituta za slovensko narodopisje SAZU dala pobudo za zbiranje slovstvene folklore na terenu.
S prijateljico Marino Jurkota sva se lotili zbiranja tega gradiva na področju slovenske Istre. Začeli sva doma in pri družinah prijateljev. Pa tudi drugam sva se odpravili. Ko sva v kaki vasi povedali, kaj naju zanima, so naju vaščani včasih res do koga napotili. Druge pripovedovalce sva srečali naključno. Zapisali sva veliko pravljic, povedk, basni, ugank, pesmi, pregovorov in rekov, smešnic, anekdot, spominov, kletvic, zbadljivk in nagajivk. Gradivo sva snemali s kasetofonom in kasete doma prepisali dobesedno. Nekaj enot sva zapisali po spominu, nekaj so nama jih narekovali. Pripovedovalci so bili večinoma domačini. Nekateri med njimi so morda zato, ker naju niso dobro poznali, iz zadrege namesto narečja uporabljali kar pogovorni jezik. Informatorji so bili obeh spolov, različnih starosti in poklicev, bili so iz mest in vasi. Mlajši so bili šolarji ali študentje, starejši pa kmetje, gospodinje, delavci, upokojenci, uslužbenci, ribiči.


2.1.1. Teren Gabrovica

Pozimi leta 1984 sva se z Marino Jurkota udeležili mladinskega raziskovalnega tabora v Gabrovici pri Črnem Kalu. Bili naj bi mentorici etnološke raziskovalne skupine. Ker pa te skupine sploh ni bilo, sva se odločili za zbiranje pripovednega izročila. V tistem času so domačini ravno obirali oljke, pa sva se jim pridružili. K sreči je sonce ogrevalo pobočja, kjer so rasle oljke, sicer bi nas mraz še bolj grizel v prste, ko smo med srebrnosivimi oljčnimi listi pobirali dragocene plodove in jih spravljali v malhe, obešene okoli vratu. Skupno delo nas je zbližalo in povezalo, jeziki so se razpletli. Tako sva spoznali nekaj zgovornih domačinov. Posebno Barut Bruno je imel dar pripovedovanja. Spoznali sva še Gomizelj Danico, Barut Albina in druge mlajše člane družine Barut. Pripovedovali so nam zgodbe in spomine iz svojega življenja. Izvedeli sva tudi za nekaj starejših, že pokojnih pripovedovalcev iz te vasi.


Ivan Primožič in Jakob ?

Ivan Primožič ali po domače Nane Montagna je bil doma iz Gabrovice pri Črnem Kalu. Rekli so mu stric Nane. O njem mi je pripovedoval Barut Bruno, ki ga je poslušal kot otrok: »Tisti Nane, on jih je znal dosti pripovedovat. Doma je bil iz Gabrovice. Nane Montagna so mu rekli. Montagna, to je bil privržek. No, in nam je pravu, da kako je blo včasih. Torej, on je precej dodal, ne. Ampak mi otroci, lačni smo bili, in s tem nas je napojil, takorekoč. Ta Nane je imel prijatelja Jakoba, ki je bil tudi iz Gabrovice. In onadva sta bila že dogovorjena za vsako tako, zmeraj sta kaj takega pripovedovala.« Drug za drugega sta pred poslušalci potrjevala resničnost svojega pripovedovanja: »To sta bla pa onadva, k' sta zmeraj kej tacga prpodovala.«





Toni iz Pregare

O njem nama je pripovedoval Barut Albin: »Je biu eden s's Pregare z nami u bolnici u Sežani, en Toni. Mi se zdi, da je že umrou. So bli premožni doma. Je biu kukr en merkant od konjeu. In ta člouk, oštja bi ga udarla, on je biu pa res za to!
- 'Čujte, čujte, čujte, fantje in punčke', je djau, 'zdej znan eno novo'.
- 'Ma oštja vas udari, ma kakšno novo? Bogve, kolkokrat ste jo povedau!'
- 'Ne, ne, je nova, nova, nova', se je jugou, je jugou, je jugou.
Oštja, ma kašne je znau! Ma mati moja! Ma kašne, ma kašne! In so mu strili povedat vsake tolko kašno novo.«
Odlomek lepo kaže, kako so ljudje znali ceniti dobre pripovedovalce. Pa tudi, kako so ti iskali prilike, da bi poslušalcem povedali kaj novega, zanimivega. In sproščeno vzdušje med njimi, ko so se lahko po domače pohecali in izrekli tudi kakšno krepko.


Barut Albin

je bil starejši možakar iz Gabrovice, ki nama je tudi povedal nekaj zgodbic. Žal si takrat nisem zapisala prav nobenih podatkov o njegovem življenju. Spomnim se le, da se je ukvarjal s kmetijstvom. Vedno nama je pripovedoval v narečju. Velikokrat je kakšno besedo tudi po večkrat ponovil. Kljub visoki starosti je bil zelo živahen in se je rad smejal. Kadar je pripovedoval kaj posebno smešnega, se je kar tresel in poskakoval na stolu in se ob gromkem smehu tolkel po kolenih.


Bruno Barut

se je rodil leta 1927 v Gabrovici pri Črnem Kalu. Tudi njegova mama in oče sta bila doma iz Gabrovice, nono pa je prišel iz Černotičev. Njihovi hiši so, ko je bil nono še živ, po domače rekli pri M'klavičih, ko je ostala nona sama, pa pri Vazmi. Danes se reče pri Brunotu. Bruno Barut je začel delati že s trinajstimi leti. Po njegovih besedah je opravljal sama težaška dela.
Le v zadnji službi se ni toliko naprezal, bil je namreč telefonist. Vedno se je ukvarjal tudi s kmetijstvom.
Pripovedoval nama je pravljice, uganke, šale in spomine iz svojega življenja, tu in tam pa je tudi kakšno zapel. Veliko pripovedi je slišal še v mladih letih od nonota, nekatere pa od strica Naneta, domačina Primožič Ivana. Nekaj se jih je spomnil tudi iz italijanske osnovne šole. »To so nam stari ljudje pripovedovali«, je povedal. Ali pa: »To smo mi poslušali namesto kruha«. Kasneje je take in drugačne pripovedi slišal tudi v službi, pa v bolnici v Valdoltri, kjer je ležal leta 1964. Tam je spoznal Fatur Antona iz Janeževega Brda pri Ilirski Bistrici, ki je bil takrat star 80 let: »Ta mi jih je tudi veliko povedal.«
Spominske pripovedi so se nanašale na njegovo otroštvo in mladost ter na čas, ko je služil vojaščino. Nekatere uganke si je izmislil sam. Vnukinji Janji je pripovedoval pravljice, ki si jih je sam izmislil. Vendar nama teh ni hotel pripovedovati, češ da so za otroke.
Imel je izredno dober spomin, smisel za lepo besedo in besedno oblikovanje. Tudi v vsakdanjem pogovoru je znal sukati besede, v pogovor je vpletal reke, pregovore ali krajše pripovedi in tako obarval in podkrepil svoje misli. Če sva ga potem prosili, da bi nama kakšno tako pripoved povedal še enkrat, ker bi jo radi posneli, jo je pa bolj na dolgo zaokrožil.

2.1.2. Drugi kraji


Marija Kleva

se je rodila leta 1922 v vasi Cetore nad Izolo. Iz Cetor sta bila tudi njena starša in oba nonota. Ena nona je bila doma iz bližnje Malije, druga pa iz Gažona. Že dolgo živi v Izoli, kjer se je poročila in si ustvarila družino. Delala je kot čistilka v podjetju Stavbenik v Kopru. Danes je že sama nonica in se veseli vnukov. Tudi Marija Kleva ima velik pripovedovalski talent, najraje nama je pripovedovala pravljice, ki jih je slišala »od starih možov, ki so an bot pravli te bajke«. Nekaj pripovedi pa je resničnih. Pripovedovala je v svojem domačem narečju in tako doživeto, da so ji včasih v oči privrele solze ali pa se ji je od ganjenosti zatresel glas. Vsaka njena beseda je izžarevala toplino, preprostost in ljubezen.


Ivančič Vera

je bila rojena leta 1923 v Kortah. Tu sta bila doma tudi njena starša. V Kortah je hodila v italijansko osnovno šolo. S štirindvasetimi leti se je poročila v Šared.
Spominjala se je, kako jo je mama učila pesmi, ki jih je potem tudi sama pripovedovala svojim otrokom.
Zaupala nama je približno deset pripovednih enot, ki so vse govorile o mrakih, vicih, procesijah mrtvih, strahovih, urokih. Včasih se je zdelo, da verjame v vse, kar je povedala: »Enega ga je nosil pa res mrak«, »Čakajte, vam bom povedala, eni moji prijateljici, kaj se je zgodilo enkrat. Tu pa mi je ona pravila in to je bilo res«, »Kaj pa je enkrat mojega bratranca tokalo, to pa ni za verjet. In on pravi še zdej in zmeraj pravi«, »Jaz se spomnem, kaj je tokalo moje otroke«, »In to se je zgodilo mojmu očetu tudi«, »Mojmu očetu pa se je zgodilo hudo«.
Včasih je pa rekla: »Jaz od teh vicov nisem virvala nikoli«, čeprav je potem nadaljevala z zgodbo, ki ji je verjela.


Ticijana Krmac

se je rodila leta 1962 v Kopru. Zgodbe, ki nama jih je pripovedovala, je slišala od svojega očeta in od nonota. Oče je bil rojen v Čenturju, nono pa v Malem Čenturju. Pripovedovala je v narečju in skoraj vse zgodbe so bile zelo smešne. Take si je pač najbolj zapomnila, saj je bila tudi sama zelo vesele narave.


Dario Marušić

je doma iz Strunjana, kamor so se njegovi starši v petdesetih letih priselili iz hrvaške Istre.
Obiskoval je gimnazijo v Piranu, kasneje je nameraval študirati etnologijo v Ljubljani. Ker pa mu ljubljanska megla in smog nista bila všeč, se je kmalu vrnil domov. Piko na i je dodal policaj, ki ga je sredi mesta zaustavil, češ da ne sme hoditi zamaskiran. Dario pa si je z ruto le zaščitil nos in obraz pred umazanim zrakom.
Dari Marušić je velik ljubitelj istrske glasbe. Ljudsko glasbo raziskuje na terenu, jo poustvarja, o njej piše, izdeluje inštrumente in na več ljudskih inštrumentov tudi igra. Za svoje delo na tem področju je prejel tudi Kocjančičevo nagrado. V tistem času nama je pripovedoval več različnih zgodb, med njimi tudi take o mrakih, ter aitiološko pripovedko o nastanku rek v Istri. Znal je tudi nekaj otroških izštevank, ugank in pesmic. Vse te zgodbe in drobne pripovedne enote je slišal od staršev.


Marina Jurkota

se je rodila leta 1962 v Kopru. Njena mama je bila doma iz Kala pri Koritnici, oče pa iz Žminja v Istri. V času, ko je obiskovala gimnazijo v Kopru, je bila tudi članica Kluba mladih raziskovalcev. Doma so imeli njive in vedno so redili kakšno kozo in kokoši. Ker je imela rada naravo, si je izbrala za študij gozdarstvo, potem pa se je prepisala na etnologijo. Zelo dobro je poznala življenje v istrskih vaseh in od svojega očeta Antona Jurkote se je naučila marsikatero istrsko ljudsko pravco, od mame Ljudmile pa nekaj bovških. Sebe ni imela niti za Slovenko niti za Hrvatico, ampak za Istrijanko. V Istro je bila naravnost zaljubljena. Tudi sama je znala zelo živo pripovedovati in ko smo se prijateljice nekoč s kolesom vozile po dolini reke Mirne in se je že spuščal mrak, je tako doživeto pripovedovala zgodbe o mrakih in drugih bajnih bitij, ki poseljujejo Istro, da so nam šli kar lasje pokonci in so se nam tresle hlače od strahu. Druge njene zgodbe pa so bile humorne. Tudi drobne dogodke iz življenja zaokroži v kratke zgodbice in jih pove v šaljivem tonu. Šaljivci so vsi iz njene družine, mama, oče, dve sestri in brat.


Marjan Gregorič

je doma iz Sočerge, oddaljene in med griče stisnjene vasice v zaledju Kopra. Kasneje se je preselil v Izolo, kjer je živel z družino v prijetni hišici blizu tržnice. Poznali sva njegovo hčerko in ta ga je prepričala, da nama je povedal nekaj pravljic. Vse te pravljice je slišal od vaškega učitelja, ki jih je otrokom in odraslim pripovedoval ob raznih skupnih delih, na primer pri lupljenju koruze. To so bile za današnji čas kar dolge pravljice. Znal jih je prav lepo in živo pripovedovati, a ker je bil po naravi malce tih in zadržan človek, je bil vedno malo v zadregi in je tu in tam malo zajecljal.


Marija Cunja

je stara mama od moje sodelavke Doris. Živi v majhni istrski vasici Bezovica, na odročnem hribu nad dolino, po kateri se mimo Hrastovelj proti Ljubljani vije železnica. Doma pa je iz bližnjega, danes skoraj praznega Zanigrada. Doris mi je o njej večkrat pripovedovala, nekega dne pa me je k njej tudi odpeljala. Povedala mi je, da jih ima stara mama že krepko čez osemdeset. Predstavljala sem si torej, da se bom srečala s sivolaso, drobno in rahlo sključeno nonico, oblečeno v črno in s črno ruto na glavi – moja romantična predstava babice. Ko nama je njena stara mama odprla vrata, sem zazijala od presenečenja. Pred nama je stala pokončna gospa, ki ji ne bi dala sedemdeset let. Oblečena je bila v dolgo poletno krilo, črno, ja, ampak s pisanim cvetličnim vzorcem. Kratke lase je imela pobarvane v rjavordeče. V rokah pa je držala mobitel, ker se je ravnokar z nekom pogovarjala. Ha! V hiši je imela napeljano centralno kurjavo in sama je skrbela za peč in za olje.
Postregla nama je s čajem in potico in začele smo pogovarjati. Malo je potarnala, kako jo trga tu in boli tam, a je kmalu obrnila ploščo. Že večkrat je kdo prišel k njej poslušat njeno pripovedovanje. Tudi posneli so jo in večkrat je bila gost v radijskih oddajah. Pripovedovala nama je tri dolge pravljice v narečju. Dve je slišala in si ju zapomnila še iz otroštva, saj jih je ob večerih rada pripovedovala tudi njena mama, po domače Čekalonova nona, ki je bila doma iz Rupe. Eno pa se je naučila s plošče. Znala jih je še več, a prosila naju je, da bi raje prišli drugič, ker je že malo utrujena. Žal se nisva več odpravili k njej.



2.2. Sodobne pravljičarke


Danes je tudi pri nas vse več tistih, ki se s pravljico ukvarjajo kot umetniki. Dr. Milko Matičetov loči med pisatelji pravljic, ki pravljice pišejo in med pravljičarji, ki pravljice pripovedujejo. Oboji odkrivajo številne odtenke in bogastvo pravljic. Pisatelji pravljic pišejo za otroke, mlade in starejše bralce, pravljičarji pa želijo pravljične zgodbe in svoja spoznanja o njih približati čim širšemu krogu poslušalcev. In ljudje poslušajo…

V tem poglavju bom predstavila predvsem tiste pravljičarke, ki so zaradi nastopov v javnosti znane tudi v širšem slovenskem prostoru. Mednje spadajo tudi nekatere pravljičarke iz večjih knjižnic. Le zaradi preglednosti sem vse knjižničarke pravljičarke uvrstila v posebno poglavje.

Tudi nekatere izmed sodobnih pravljičark svoj repertoar prevzemajo neposredno iz zakladnice ljudskega pripovedništva. Iščejo in poslušajo ljudske pripovedovalce in se od njih učijo tako pripovedi kot načina ljudskega pripovedovanja. Značilno zanje pa je tudi prevzemanje pripovednega gradiva iz arhivov, virov in literature. Pripovedujejo slovensko izročilo, a tudi izročilo drugih, celo zelo oddaljenih narodov. Vse to seveda omogočajo sodobne oblike komuniciranja in prenašanja informacij, od tiska do drugih medijev, pa tudi potovanja in poznavanje jezikov. Poleg tega se sodobne pravljičarke umetnosti pripovedovanja učijo še na seminarjih in delavnicah ter v šolah za oblikovanje glasu tako doma kot v tujini. Na Emerson college v East Sussexu v Angliji in drugod se lahko naučijo odrskega načina pripovedovanja. Na kratko in grobo povedano se pravljičarstva lotevajo dosti bolj študijsko in poglobljeno, medtem ko se zdijo ljudski pripovedovalci bolj naravni členi v verigi prenašanja izročila od očeta na sina, iz roda v rod. Tudi njihov način pripovedovanja se v marsičem razlikuje od načina pripovedovanja ljudskih pravljičarjev. Njihova pripoved teče gladko, tu ni nobenega zatikanja, nobenih negotovosti, mašil, oklevajočih polglasnikov, ejev in mjev, odvečnih ponavljanj tistih »je rekla«, kar vse lahko slišimo pri ljudskih pripovedovalcih. Ko jih poslušam, se vedno sprašujem, kako so se uspele teh dolgih besedil naučiti na pamet in jih tako tekoče pripovedovati. Pripovedujejo doživeto, čustveno, veselo ali igrivo. Tudi okolje pripovedovanja in občinstvo je drugačno. Izza skupne mize, peči in kar je še takih prostorov, kjer so pravljičarji zabavali večinoma domače ali vsaj znane poslušalce, so današnje pravljičarke stopile na odre, v knjižnice, vrtce, šole in v druge javne prostore, kjer pripovedujejo, če gre za enkratno prireditev, bolj ali manj neznanemu občinstvu. To še toliko bolj drži takrat, ko nam pripovedujejo po radiu ali na televiziji ali ko lahko kadarkoli in kjerkoli poslušamo njihove pripovedi, posnete na kaseto ali zgoščenko. Drugače je seveda pri urah pravljic v knjižnicah ali v vrtcih, kjer je to stalna oblika pedagoškega dela z otroci in se otroci in knjižničarka ali vzgojiteljica srečujejo skozi daljša obdobja, tudi več let. Zdi se tudi, kot da sodobne pravljičarke dosti bolj poudarjajo pomen ljudskega izročila in njegove duhovne razsežnosti, ki naj obogatijo življenje sodobnega človeka. Raziskujejo in razlagajo simbolno govorico pravljic, preizkušajo moč raznih glasov in želijo odkriti različna stara, pozabljena znanja ali se približati prvotnemu pojmovanju in doživljanju sveta. Tako se tudi te posameznice pridružujejo vsem tistim umetnikom, mislecem in drugim ljudem, ki v različnih dejavnostih ali duhovnih smereh iščejo protiutež današnjemu načinu življenja. Razvijajo čute, čustva in intuicijo, kjer danes prevladuje razum, v času, ki kot da ne pozna več vrednot, iščejo stare, preizkušene vrednote, tipajo za nevidnim v svetu, ki priznava le vidno.
Brez poslušalcev pa tudi pripovedovalci ne morejo pripovedovati. Le komu? »Pesem lahko vsakdo poje tudi sam, nihče pa samemu sebi ne pripoveduje zgodbe«, pravi dr. Marija Stanonik v delu Slovenska slovstvena folklora. Če je leta 1960 dr.Vilko Novak v knjigi Slovenska ljudska kultura zapisal, da je »poslušanje povestic za ljudstvo nadomestilo zabave, ki mu je ne nudi čtivo, gledališče, radio…« pa se zdi, da bi vsaj za del današnjega občinstva lahko zapisali, da se je naveličalo ravno teh vrst razvedrila, s televizijo in drugimi modernejšimi oblikami vred in si ponovno zaželelo poslušanja dobrih pripovedovalcev, ki v živo pripovedujejo raznovrstne zgodbe in povestice. Iz tega lahko sklepamo, da pri sodobnem pravljičarstvu ne gre le za prenašanje folklornega izročila, vrednot ali duhovnih sporočil, ki jih vsebujejo pravljice – to omogočajo tudi knjiga in drugi mediji - ampak je vse bolj pomembno tudi živo, pristnejše posredovanje, intimnejši stik med pripovedovalcem in poslušalcem.

V slovenskem prostoru sta danes prav gotovo najbolj znani pravljičarki Anja Štefan in Ljoba Jenče. Obe zajemata iz slovenskega pripovednega izročila, ga raziskujeta in poustvarjata, pripovedujeta pravljice otrokom in odraslim, obe tudi predavata o pomenu pravljic in vodita seminarje o pravljičarstvu. Anja Štefan pravljice za otroke tudi piše. Njene avtorske pravljice so preproste, nežne, polne igrivosti, hudomušnosti in veselja. Piše tudi pesmice in uganke. Stare ljudske pravljice, ki jih hranijo po arhivih in so zapisane v narečjih, prestavlja v knjižni jezik. Pri tem skrbno pazi, da ohranja značilnosti ljudske govorice, kar ji zaradi izjemnega posluha za jezik tudi v celoti uspeva. Ljoba Jenče poleg pravljic raziskuje in poustvarja tudi ljudsko pesem. Ob odkrivanju in poustvarjanju ljudskega izročila pa odkriva, razvija in posreduje ljudem preprost in iskren pogled na svet, neko vrsto duhovnosti vidne in nevidne narave, ki bi jo morda marsikdo opredelil kot novodobno ali celo pogansko. In vendar na nek način odgovarja na potrebe današnjega razumskega in samozadostnega človeka. Uči ga odkrivati lasten notranji svet in svoje srce, slediti potrebam svoje duše, opirati se na nevidne pomočnike, spoštovati stvarstvo, gojiti iskrenost, preprostost in medsebojno ljubezen.



Anja Štefan

je doma iz Šempetra pri Gorici. Spominja se, da so doma veliko peli. Starši so njej in dvema bratoma pripovedovali zgodbe iz otroštva in iz življenja prednikov. Tako se je za pravljice navdušila že v otroštvu. Prve pesmice je napisala v drugem razredu osnovne šole. Po srednji šoli se je odločila za študij slovenščine in angleščine. Iz pravljic je diplomirala, leta 1999 pa je zagovarjala svojo magistrsko nalogo z naslovom Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti. V tem delu je želela raziskati razmerje med stalnicami v folklornem izročilu in tistim neponovljivim, izvirnim osebnim tonom, ki jo ob vsakem novem pripovedovanju v zgodbo vdahne nadarjen pripovedovalec. V njenem primeru je bil to znan in priljubljen pravljičar Peter Jakelj Smerinjekov iz Kranja. V svoji magistrski nalogi je orisala njegovo življenje in analizirala njegovo zapuščino. Anja Štefan slovenske ljudske pravljice tudi pripravlja za objavo, saj jim tako želi »podaljšati življenje«. Zato pravljice tudi pripoveduje: v vrtcih, šolah, knjižnicah, na seminarjih in na prireditvah. Piše tudi kratke pravljice in pesmice za otroke ter sestavlja uganke. V njenih pravljicah nastopajo živali s človeškimi lastnostmi. Njene besede so igrive in kar zvenijo, saj se v načinu, kako zlaga stavke, približuje govorjenemu jeziku. O pripovedovanju in pisanju pove: »Vedno sem uživala v igranju z besedami, v svobodi izražanja, ki mi jo ponuja materni jezik, v bistrih zgodbah in pesmih, ki so se me dotaknile« (delno navajam po http://www.zupca.net/dnevna_soba/knjiga_meseca/a_stefan.htm).



Ljoba Jenče

je pevka, pravljičarka, raziskovalka in zbirateljica ljudskega pesemskega in pripovednega izročila. Živi ob Cerkniškem jezeru. Tudi v njeni družini ima pravljičarstvo tradicijo, saj je zgodbe pripovedoval že njen stari oče. Bil je eden tistih »modrih stark in starcev po vaseh, ki so prenašali znanje in duhovno izročilo. Pripovedoval je o preprostosti in ponižnosti, človeških vrednotah, srčni kulturi«.
Petja in pripovedovanja se je učila tako, da je poslušala peti in pripovedovati ljudi na deželi: »Poslušam pripovedovanje ljudi po pokrajinah in odkrivam različne načine. Tega v knjigah ni mogoče najti, saj ob poslušanju večino pravljice doživimo neverbalno. Ljudske pripovedovalce in pravljičarje je težko ukleniti v linearni zapis, saj največ povemo mimo besed.«
Umetnosti pripovedovanja in oblikovanja naravnega glasu se je učila še v Angliji: »Učili smo se seveda govornih tehnik in predvsem čutenja narave. Dali so mi napotek, naj natančno opazujem naravo. Eno leto naj eno rastlino vsak dan po deset minut opazujem in rišem. Naj jo slišim in zaznam v vseh njenih oblikah od korenine, stebla, lista, cveta, ploda, zgnitja, izginotja do ponovnega vzbrstenja.« Tako umetnost pripovedovanja sloni na opazovanju, na živem stiku z naravo, ko svet narave vpredemo v besede, besede pa v zgodbe (doslej navajam po Megla 2004: 9 – 11).

Danes tudi sama otrokom in odraslim doma in po svetu poje in pripoveduje pravljice. Vodi tudi seminarje in delavnice pripovedovanja pravljic. Leta 1994 je vodila prvi slovenski simpozij pravljičarjev na Kozjaku.

Ljoba Jenče je prepričana, da se s pripovedovanjem pravljic »odpiramo duhovnim svetovom. Ko pripovedujemo, se duša razpre in se poveže z svetovi, ki jih z navadnimi očmi ne vidimo. Stara ljudstva so še verovala v obstoj pravljičnih bitij. Sodobni človek pa je osiromašen globljega doživljanja celovitosti sveta.«
Meni, da človek v procesu odraščanja razvija predvsem razum in mu pravo bogastvo ostaja skrito. Zato se mora odločiti in ponovno najti povezavo s svojim duhovnim svetom. K temu pripomorejo pravljice: »Svet, gledan skozi pravljične oči, je živ svet. Kamni govorijo, oblaki slikajo podobe in veter poje.«
Zato na svojih seminarjih predava o mitološki zavesti in otroškem doživljanju sveta, o temeljnih strukturah in simbolni govorici čudežne pravljice, o domišljiji, ki nas popelje v globine naše notranjosti ter o pomenu žive besede. Na delavnicah uči o tem, kateri so osnovni prijemi za pripovedovanje brez predloge, kakšna naj bi bila osnovna drža pripovedovalke in kako delati s prostorom. Poudarja pomen razmišljanja v podobah in nakazuje poti do ustvarjanja novih pravljičnih zgodb.

Meni, da je pripovedovanje pravljic otrokom pomembno z več vidikov. Z njim spodbujamo otrokovo naravno zmožnost ustvarjanja domišljijskih podob: »Če mu namesto pripovedovanja ponujamo sodobne slikanice s pravljicami, mu bomo odvzeli priložnost, da si podobe ustvari v svoji domišljiji. Slikanica opravi to namesto otroka, toda človek je ustvarjalno bitje. Če mu pravljice pripovedujete živo in verjamete, da imajo zrno modrosti, ki otroka notranje bogati, bo otrok to čutil in se jih bo trudil razumeti. Napajal se bo ob vašem glasu in si ustvarjal podobe iz pravljic. Ustvaril si bo svojo Rdečo kapico. Če pa mu jo s slikanico pokažemo, si je ne bo mogel več sam ustvariti. S tem mu jemljemo ustvarjalno svobodo in ga notranje lenimo. Otroka je treba motivirati, zato mu pripovedujemo z glasom, z očmi, s kretnjami - s prajezikom. Tudi vse nepotrebne besede lahko opustimo. Tudi prave ljudske pravljice so prečiščene, v njih ni laži, zato so preživele do danes.«

Če želimo naše otroke dobro pripraviti na življenje, si moramo zanje vzeti čas in jih učiti vrednot kot so delavnost, disciplina, pogum, ljubezen in poštenje. Zato je pomembno, da otrokom pripovedujemo pravljice redno, vsak dan: »Vzemimo si čas za otroka, čeprav le pet minut na dan, a takrat bodimo le z njim. Pripovedovanje pravljic je obred. Moramo si to privoščiti. To je tudi hrana za nas odrasle. Pravljico lahko povemo stokrat in otrok si jo bo spet zaželel, ker sluti v njej duhovno resnico, sporočilo o življenju, v katerega vstopa. Tudi malo večjim otrokom vsak večer pred spanjem pripovedujmo pravljice. Danes starši otroku prehitro ustrežejo, ko hoče namesto pravljice gledati televizijo. Vredno se je potruditi z njimi, kajti kar bodo položili v otrokovo notranjost, bodo ti lahko kot odrasli iz nje črpali.«

V vsaki pravi pravljici je prisotno tako dobro kot zlo, saj nam pravljice na simbolen način pripovedujejo o resničnem življenju. Vendar vsaka pravljica vsebuje tudi rešitev, zlo je namreč premagano in dobro zmaga. Zato so pravljice za otroka pomembne tudi s tega vidika. Učijo ga namreč, kako reševati naloge, ki jim jih prinaša življenje. Poleg vrednot, ki jih moramo otroku privzgojiti, ga moramo naučiti tudi, kje in kako naj poišče pomoč: »Ko pripovedujemo, v otroku zalivamo polje dobrega, poudarimo nekaj, zaradi česar ima življenje smisel. S pravljico mu povemo, da se slabo mora premagati in da imamo v življenju na poti veliko pomočnikov. Če imamo odprte čute za pomočnike, ki jih ne vidi vsak, nam ti modro svetujejo, na primer drevo, lisica ali modra starka. S pravljico otroka naučimo čuječnosti, naj bo pozoren v stiski, kako jo bo rešil. Vsaka čudežna pravljica pripelje do razrešitve in da otroku lekcijo, da je mogoča pot iz vsake težave. To je za otroke zelo pomembno, ker se dotika duhovnega sveta. Ko v pravljici dobro prevlada nad zlim, se tudi otrok uči premagovanja ovir tako, da se lahko nasloni na nevidni svet in pomočnike, ki ga obkrožajo«.

Nenazadnje pa pravljice razvijajo otrokova in naša čustva, intuicijo, občudovanje stvarstva in ljubezen do življenja: »Otroci in odrasli moramo težiti k prebujanju videnja lepote narave in stvarstva. Če se ne čudiš in nisi očaran, potem tudi duša ostaja zaprta in stika z naravo, z vesoljem, kaj šele s samim seboj, ni. Enosmerna naravnanost človeka ubija, saj ga oropa radovednosti. Šola pa danes že pošteno stopa v vrtec in otroka hitro oropa sanj. Otroci so naša prihodnost, potrebno jih je zelo paziti. Danes v svetu vlada intelekt in ta je vzor in model današnjega izobraževanja, medtem ko sta umetnost in srčna kultura potisnjena v ozadje. Brez njiju pa je še ne vem kakšen intelektualec reven«.

Če želimo, da nam bodo otroci prisluhnili, moramo biti iskreni. Prepričani moramo biti v vrednote, ki jih posredujemo. Otroci bodo to zaznali, ko bodo poslušali naš glas:
»Verjemimo v pravljice. Če hočemo otroku naslikati mavrico, se bo zgodila v glasu. Skušajmo zajeti vse mavrične barve, vse tone, lestvice« (vsi citati so iz vsebin, poslanih v priponki v pismu z dne 23. 3. 2004).




Intermezzo - kako prepoznati pravljičarko?


»Naj so takšne ali drugačne, nekaj je vsem pravljičarkam skupno. Rade se smejijo. Rade se igrajo. Otroci jih imajo radi. One imajo rade otroke in stare ljudi in se od njih učijo. Verjamejo v življenje in slutijo Sveto. Znajo se čuditi. Zelo so ustvarjalne in imajo bujno domišljijo. Ljubijo besede. Ko vidijo miško, ne skočijo na mizo in ne vreščijo, saj se mišk prav nič ne bojijo. Oči se jim iskrijo. Vidijo palčke, škratke, velikane, čarovnice, vile in druga nevidna bitja. Slišijo šepetanje trav in razumejo govorico živali. Če jim dobro prisluhnete, boste svet, o katerem pripovedujejo, pred svojimi očmi zagledali tudi sami. In najpomembnejše: zaljubljene so v pravljice in svoje delo imajo nadvse rade, še plačale bi, da bi lahko delale.« (avt.)



URE PRAVLJIC V KNJIŽNICAH


Včasih so otrokom pripovedovali pravljice, preden so odšli spat. Danes morda otroci poslušajo radijsko oddajo Pravljica za lahko noč, poslušajo pravljice na kaseti, gledajo televizijo. Koliko je staršev, ki otrokom še pripovedujejo pravljice?
Današnji starši se, če sklepamo po obisku knjižnic in izposoji knjig za otroke, zavedajo pomena pravljic, le da je pripovedovanje v večini primerov zamenjalo branje otrokom.
Pripovedovanje pa se je izza tople kmečke peči, lesene kmečke mize, izpod lipe sredi vasi…preselilo v knjižnice. V nekaterih knjižnicah ima že večdesetletno tradicijo. Iz Pionirske knjižnice v Ljubljani, kjer so začeli pripovedovati pravljice že v petdesetih letih, so se ure pravljic širile po vsej Sloveniji. Sprva se je to početje marsikomu zdelo neresno in je šele sčasoma, v sedemdesetih letih, pridobilo na veljavi in ugledu. Počasi je vsaka knjižnica, ki je dala kaj na svoj ugled, uvedla ure pravljic med svoje redne dejavnosti. Danes menda ni slovenske knjižnice, kjer ne bi otroci vsaj enkrat na teden lahko prisluhnili pripovedovanju pravljičarke. Pionirska knjižnica še vedno prireja srečanja za mladinske knjižničarke iz šolskih in splošnoizobraževalnih knjižnic, na katerih marsikdaj predstavijo tudi vzorčno uro pravljic ali igralno uro s knjigo, možne pa so tudi hospitacije. Tudi mariborska knjižnica ima že tridesetletno tradicijo pravljičnih ur za otroke. Pravljice že dobra tri desetletja pripovedujejo tudi v piranski knjižnici, kjer je z njimi začela knjižničarka Marjanca Lenassi. Že več časa jih pripovedujejo tudi v izolski in koprski knjižnici.
V knjižnicah spadajo ure pravljic med bibliopedagoške dejavnosti. Namen teh dejavnosti, kamor sodijo še vrtec na obisku, knjižne uganke, pravljične uganke, pogovori o knjigah, moja najljubša knjiga, pogovor s pisateljem in druge, je bil najprej približati knjigo otrokom in mladim bralcem, jim vzbuditi ljubezen do lepe besede, do besedne umetnosti, do branja.
Pri urah pravljic so zato knjižničarke otrokom brale ali pripovedovale pravljice in obenem otrokom kazale ilustracije iz slikanic. V prvih povojnih letih, ko še ni bilo na voljo toliko slikanic kot danes, so pravljice tudi same prevajale iz tujih jezikov in jih nato pripovedovale. Želele so, da naši otroci ne bi bili prikrajšani za pravljice, kakršne poznajo njihovi vrstniki po svetu. Danes knjižničarke pri uri pravljic v glavnem berejo ali pripovedujejo sodobne pravljice. Veliko pa je takih, ki z leti, ko pridobivajo vse več izkušenj in znanja, prisegajo le še na ljudske pravljice. In na pripovedovanje. Pripovedujejo jih otrokom, z njimi pa se tudi poglobljeno študijsko ukvarjajo.
Kakorkoli že, iz prvotnega namena knjižne vzgoje so se ure pravljic v knjižnicah počasi - vsaj pri nekaterih knjižničarkah - spet približale pravljičarstvu, kot so ga otroci in odrasli poznali nekoč.



1. V večjih knjižnicah: Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Ptuj


Tilka Jamnik

je začela pravljice pripovedovati, ko je postala mama: »Pravljice sem brala ali pripovedovala svojima otrokoma in ju vodila na ure pravljic v Pionirsko knjižnico v
Ljubljani. Počasi se mi je zazdelo, da bi to tudi jaz znala in predvsem rada počela, pa sem naredila strokovni izpit iz bibliotekarstva in se leta 1989 prijavila na razpis informatorja - pravljičarja v Pionirski knjižnici. V ure pravljic me je uvedla knjižničarka Tanja Pagačar. Na začetku pa sem obiskovala tudi pravljične ure v splošnih knjižnicah v Kranju in Mariboru. S svojima otrokoma sem obiskovala lutkovne predstave, različne delavnice ... tako sem marsikaj videla in prenašala v svojo prakso. Spoznala sem Anjo Štefan, Ljobo Jenče ... z leti sem imela priložnost slišati vse več knjizničark - pravljičark iz drugih knjižnic. Pa tudi ko hodim po svetu, na konferencah in kongresih marsikaj doživim.«

Tilka Jamnik je kot prava knjižničarka velika ljubiteljica knjig in svojo ljubezen do tiskane besede želi prenesti tudi na otroke in njihove starše. Zato je bila njena priljubljena bibliopedagoška oblika tudi igralna ura s knjigo: »Še bolj kot ure pravljic pa so mi bile v izziv igralne ure s knjigo, kjer sem poskušala v pravljičnem vzdušju, ob igri in z različnimi poustvarjalanimi dejavnostmi na določeno temo navduševati otroke in starše za branje in
knjige.« Pri igralnih urah s knjigo namreč želimo knjižničarji otrokom na njim primeren način približati poučne knjige. Izberemo knjige o določeni temi, na primer o pomladi, o raznih živalicah, o vetru…in otrokom ob teh knjigah o njej pripovedujemo, zraven pa vpletamo pravljice, igrice, pesmice in uganke.

Kot otrok je Tilka Jamnik rada prisluhnila dedku, ki ji je pripovedoval zgodbe iz svojega življenja. Starši pa so ji brali pravljice, Lupinico Vere Albreht, ki je izhajala v Poročevalcu, in druge otroške knjige. Še danes so pravljice njena »glavna, temeljna in ... najljubša literatura. Sploh se mi ne zdi samo za otroke. No, pa saj tudi ni, saj vendar vemo, zakaj, kako in za koga so nastajale ljudske pravljice. Tudi Andersen, predvsem pa Hoffmann in Wilde so pisali pravljice za odrasle. Pravljica jim je kot literarna forma najbolj ustrezala. Zelo uživam v sodobnih avtorskih pravljicah, kjer sta besedilo in ilustracija zlita v celoto. Zelo rada imam slikanice.« Tilki Jamnik so ljube tako ljudske kot sodobne avtorske pravljice: »Vse pravljice imam rada. Pomembna je kakovost in sporočilo. Če je pravljica ilustrirana, je seveda pomembna tudi kakovost ilustracije. Je pa res, da je praviloma lažje pripovedovati ljudske
pravljice in takšne, ki imajo privlačno dogajanje, napeto fabulo. Pomembno
je, da je bralcu pravljica všeč, da jo ima pripovedovalec rad ... to učinkuje na otroka in je enako pomembno kot besedilo. Pomembno je, kako jim pravljico preberemo ali povemo.«
(Citati so iz pisem z dne 31. 3. 2004 in 1. 4. 2004).

Tilka Jamnik piše tudi knjige in strokovne prispevke o knjižni vzgoji, predava staršem in vzgojiteljicam na seminarjih ter vodi delavnice za otroke in starše. Na takih srečanjih pripoveduje pravljice tudi odraslim. Kot pravljičarko pa jo imajo za vzornico mnoge slovenske knjižničarke.


Zdenka Gajser

se je s pravljicami srečala že kot otrok: »Zgodnje otroštvo sem preživela na severovzhodnem robu Haloz pod skrivnostno graščino Štatenberg. Spala sem v veliki postelji s svojo prababico, ki je bila izjemen človek in odlična pripovedovalka zgodb. Govorila je staro blagoglasno narečje, ki ga bom za zmeraj slišala. Vsak večer sem zaspala med poslušanjem pravljic. Prababica je pripovedovala zgodbe o starih graščakih, pravljice o studencu žive vode iz Studeniškega samostana, ki ga čuvajo uršulinke ali o jezeru v notranjosti Boča, kjer živi kraljič in drži čašo s čudežno pijačo.« Kot vsak otrok, ki je bil deležen tolikšne pozornosti in ljubezni, se tudi Zdenka svoje prababice rada spominja: »Neizmerno sem jo imela rada in še zmeraj skoraj vsak dan pomislim nanjo.« Ta prababica je bila nekaj posebnega, »bila je edina, ki je zares videla kačjo kraljico z majhno zlato kronico na glavi.«
Zdenka meni, da je ljubezen do tega čudežnega sveta pravljic in do pripovedovanja zgodb podedovala od prababice: »Tako so se zgodbe z geni po meni pretekle.«

Na Pedagoški fakulteti je iz pravljic tudi diplomirala z nalogo Moralno zorenje skozi pravljico. Najprej je pravljice pripovedovala predšolskim otrokom v vrtcu. Ko je leta 1991 dobila službo v mariborski knjižnici, se je pravljicam še bolj resno posvetila: »In sem začela dograjevati. Predvsem sebe. Vmes pa je dolgo potovanje, ko postanejo pravljice kraji in časi, pripovedovanje pa način življenja.«

Pravljičarstva se je učila od sodelavk v mariborski knjižnici, kjer sta bili njeni vzornici knjižničarki Sonja Matijevič in Anica Jurkovič. Udeleževala se je tudi seminarjev »pri največji pripovedovalki v našem prostoru in prijateljici Ljobi Jenče«. Vsako leto spremlja Dolge noči pripovedovanja pravljic v Gradcu. Učila pa se je tudi od tujih pripovedovalk: Regine Toth, ki vodi Studio za oblikovanje glasu v Nemčiji in od pripovedovalke in glasbenice Nancy Thim Hochrein iz Kalifornije.
Zadnja tri leta pa seminarje o pripovedovanju pravljic vodi tudi sama: v Rogaški Slatini je predavala učiteljem kemije, v Ljubljani in Mariboru pa knjižničarkam, učiteljicam in vzgojiteljicam. Vodila je tudi seminar v Pravljični šoli, ki deluje v okviru Mariborske knjižnice.

Zdenka Gajser je pripovedovalka pravljic v mreži Mariborske knjižnice, pripoveduje pa tudi na zaključnih prireditvah v šolah in vrtcih. Pripravlja kulturne dneve o ljudski pravljici na osnovnih šolah v Mariboru, Ljubljani in Lenartu. Pripoveduje na televiziji in radiu, kjer je bila nekajkrat tudi gostja v oddajah o pomenu pravljic. Pravljice je pripovedovala na Pravljičnem maratonu v Cankarjevem domu, na Pravljičnih večerih v Mariboru in na Ptuju, na Pravljičnih večerih v dijaških domovih, v šolah za otroke s posebnimi potrebami, v združenjih Sožitje in Sonček, na poletnih kolonijah ter na festivalu Tezno v Mariboru. Vodila je pravljične ure v mladinskem centru v Rušah. S pravljicami je obogatila tudi aktivnosti mednarodne nevladne organizacije Amnesty International.
Kljub številnim nastopom v umetniškem pripovedovanju pravljic ostaja preprosta: »Jaz bom vendar zmeraj del neke stare anonimne kulture in za to, da v tej umetnosti obstajam, potrebujem samo svoje telo in svoj glas. In nekega dne moram oditi kot dih ali navaden gib roke. Všeč mi je anonimnost pri pripovedovanju. Nikoli nisem verjela, da si je ljudsko pravljico kar nekdo izmislil. Tisti nekdo je bil velik ljudski umetnik. Anonimen pač, vendar velik. Danes anonimne kulture nasploh ni več. Čisto drugi časi so.«

Pravljice nekoga, ki jih vzame zares, tako prevzamejo, da mora slej ko prej priznati resničnost njihovih sporočil…če ne drugače, mu nevidne sile v vsakdanje življenje natrosijo toliko na videz slučajnih dogodkov in preizkušenj, da mora spregledati, pa če je še tako trda buča:
»Ko sem se v zadnjih letih intenzivneje ukvarjala z neko določeno zgodbo, se mi je zgodilo čuda reči. Tako so bili časi in kraji Kralja Matjaža, ko se zaveš podedovanega kraljestva, v katerem živiš. Bili so časi iskanja kraljestva belih žena, ki jih vodi kozel z zlatimi rogovi in čuva zaklade na Bogatinu. Potem so bili časi o zavedanju gore, pod katero živim in ji rečem Glaževnata gora, ker je vsaka gora, na katero pelje pot s polno preizkušanji, glaževnata. In tu so v sanjah pastirjev in pohorskih oglarjev in steklarjev živela in še živijo bajna bitja Vodovnik in Jezernik. Bili so časi Zlate orehove vejice in z njo stik z nečim globljim in skrivnostnejšim. In časi Rumene ptice, ki jo je revni študent narisal na steno čajnice kot čudo, ki bo nemudoma izginilo, če ne bo na voljo vsem in če si bo to čudo hotel kdo prilastiti. Pa okus časa legendarne Šeherezade, ki si je s pripovedovanjem zgodb rešila življenje in nazadnje s to veščino čudežne alkimije spremenila smrt v življenje in sovraštvo v ljubezen.
Bilo je veliko krajev in časov. Z vsako pravljico novi.«

Zdenka je trdno prepričana, da pravljice človeka bogatijo in delajo svet lepši: »Diham jih. Stare in tiste iz zaprašenih knjig na odmaknjenih policah. Všeč so mi tudi zelo preproste zgodbe, da je le sporočilo tako, ki dela svet plemenitejši in lepši. Tudi take. In tiste, ki ga ne delajo, vendar z njimi znotraj rasteš iz prve v tretjo, sedmo in deveto deželo. Pa nazaj. Da se znaš premikati, ko pridejo hudi časi.« (Citati so iz pisma z dne 25. 3. 2004).


Vesna Racman

je začela pravljice pripovedovati »daljnega leta 1983 ali 1984« v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani: »Najprej sem v enoti Polje samo prisluhnila pravljičarki Marinki, ki me je navdušila. Nato sem bila premeščena v enoto Moste, kjer je pravljice pripovedovala neka gospa, a njenega imena se žal ne spomnim. Tam je bila samo za pravljice. Ko je odpovedala to honorarno delo, sem zelo boječe prosila, če lahko poskusim. Tak je moj začetek!«
Ko se je leta 1985 preselila v Mursko Soboto, je nadaljevala s pripovedovanjem v soboški knjižnici. Skupaj z njo je takrat pravljice pripovedovala Mija Lainšček, danes pa si jih delita z Metko Sraka.

Izkušnje in znanje o pripovedovanju pravljic si je nabirala počasi: najprej na Pedagoški akademiji pri dr. Marjani Kobe, potem v knjižnici Jožeta Mazovca, pa s poslušanjem drugih pravljičark, na primer Ljobe Jenče in na seminarjih Gregorja Hartmana. Pravljičarka ljubljanske Pionirske knjižnice Tilka Jamnik ji »je bila zmeraj za vzor in tudi pomoč«.
Znanje si je pridobivala tudi z »branjem člankov in poučne literature o pravljičarjih in pravljicah, največ v revijah Otrok in knjiga in Otrok in družina«.

Dopoldne pripoveduje otrokom iz vrtcev ali pa šolskim otrokom, ki pridejo na obisk v knjižnico, popoldan pa otrokom, ki prihajajo na ure pravljic. Pravljice pripoveduje tudi v okoliških vrtcih. Pripoveduje tudi staršem in vzgojiteljicam. Za starše je imela v okviru vrtcev in Ljudske univerze tudi predavanja o pomembnosti pravljic in o branju v predšolskem obdobju: »V teh primerih so pravljice bolj ilustrativne.« Na literarnih nastopih s Ferijem Lainščkom, ob predstavitvi njegovih Mislic, ki jim je posodila glas, pa pravljice navadno prebere. Na mariborskem pravljičnem dnevu za odrasle je v prekmurščini pripovedovala pravljico Zalika in Gusti: »Če pa so želje, da pravljico povem v prekmurščini, na primer na Pravljičnem maratonu v Mariboru, seveda to poskušam po mojih najboljših močeh.«
Približno tisoč pravljic je prebrala tudi na radiu. »Vendar so to pravljice, ki so morale biti pripravljene na minutažo, kar pa ti ne da zmeraj dobrega občutka, pa tudi tistim z veliko dvogovora sem se morala izogibati, saj to ni radijska igra, temveč branje.« Tem pravljicam so najraje prisluhnili starejši ljudje na Goričkem. »Ko so jih na radiu ukinili, je bilo največ žalostnih ravno babic in dedkov. Mislim, da so se preko pravljic lahko vrnili v tisti davni svet sanjarjenj, za katerega so pred tem mislili, da so ga mogoče že pozabili.«

V knjižnicah je v navadi pripovedovanje ob slikanicah, ki naj bi bilo primerno predvsem za mlajše otroke. Tudi Vesna uporablja ta način. Čeprav so marsikatero knjižničarko učili, da mora biti zvesta izvirnemu avtorskemu besedilu, da ga torej ne sme spreminjati, pa sama ni tega mnenja: »Pripovedujem ponavadi s knjigo, tako da lahko otroci opazujejo ilustracije. Zato se trudim izbirati slikanice z dobrimi ilustracijami. Seveda pripovedujem tudi brez slikanic, vendar redkeje. Nikoli pa se teksta ne naučim na pamet. Nekako mi je živa beseda drugačna. Tista, ki je meni bliže, potem verjetno tudi lepše leže v otrokova ušesa. Vem pa, da se sedaj od vzgojiteljic zahteva verodostojnost teksta. Moje mnenje ob tem je, da nekaj na pamet povedano ponavadi ni doživeto povedano.«
Pravljice najraje izbira sama: »Kako delam? V bistvu zelo preprosto. Pravljico si preberem in če mi je všeč, potem vem, da jo bom z lahkoto pripovedovala. Se pa seveda včasih zgodi, da moram kakšno pravljico pripraviti tudi na željo učiteljic ali vzgojiteljic. Tega ne počnem rada, ampak se prilagodim, ker je pač to moja služba. A takrat pravljica od mene zahteva več napora.«

Vesna pripoveduje ljudske in avtorske pravljice, pa nekaj takih, ki si jih je sama prevedla. Rada pripoveduje pravljico o Zlatorogu, Andersenovo Bedak Jurček, pravljico o škratu Kuzmi Svetlane Makarovič. Prvo pravljico, ki jo je pripovedovala, si je prevedla iz angleščine. To je bila Zgodba o pujsku, ki ga ni bilo, ki je njej in otrokom še danes pri srcu. Od tistih, ki jih je prevedla iz nemščine, najraje pripoveduje Črno ptico.
Meni, da imajo otroci radi tako ljudske kot avtorske pravljice: »Otrokom so vsekakor všeč tiste, ki jih dobro povem, ali je to ljudska ali avtorska, pa sploh ni pomembno.«
Tudi v soboški knjižnici poslušanju pravljic navadno sledijo likovne delavnice, ki so vezane na tematiko pravljice.
Pripovedovanje pravljic Vesni Racman pomeni zelo veliko: »Predvsem sprostitev, lepoto, potovanje v druge kraje, v druge in drugačne svetove, v druge čase… Tudi kakšen nauk…Vsekakor pa zadovoljstvo in srečo, ko jo lahko približam otroku tako, da se mu svetijo očke in njegov obraz žari v pričakovanju besed, ki ponazarjajo dogajanje v pravljici… takrat, takrat mi je dan lepši od drugih.« (Citati so iz pisma z dne 24. 3. 2004).


Liljana Klemenčič

je knjižničarka na mladinskem oddelku ptujske knjižnice. Besede so jo očarale že kot otroka: »Stari ata mi je iz Večera prebiral zanimive zgodbe. Splezala sem mu v naročje, bil je strašno suh in dolg. Bral je, jaz pa sem poslušala, najraje tiste iz rubrike Za dva grama humorja.«
Liljana je kasneje študirala likovno pedagogiko in je dve leti poučevala likovni in tehnični pouk na osnovni šoli.

Potem se je zaposlila kot mladinska knjižničarka in tu se je srečala s svetom pravljic:
»Pravljice so me poiskale, ko sem utrjevala korake na knjižničarskih stezicah. Pred dvajsetimi leti sem postala mladinska knjižničarka v skromni otroški knjižnici na Ptuju. Kmalu po osvojitvi osnovnih knjižničarskih veščin, sem začela z branji in predstavitvami proze in poezije. Tudi zato, da bi otroci več in radi prihajali v knjižnico. Takrat sem hodila tudi na srečanja v Pionirsko knjižnico Ljubljana, kjer so pravljične urice tudi izvajali. Na Ptuju sem začela razvijati razstavno, pravljično in bibliopedagoško dejavnost…Zdaj imamo velike nove prostore z eno najlepših pravljičnih sobic v Sloveniji.«
Ko se je udeležila mednarodnega pravljičnega simpozija na Kozjaku, ki ga je vodila Ljoba Jenče, pa so jo pravljice povsem osvojile.
Liljana se je sprva navduševala nad umetnimi pravljicami: »Zdaj prisegam na ljudske in posebej skrbno izbrane umetne«.

Pripoveduje otrokom in odraslim. Otrokom pripoveduje v knjižnici, v vrtcih in šolah ali na prireditvah. Odraslim pa na roditeljskih sestankih, študijskih aktivih, mentorskih delavnicah, tudi na aktivih ravnateljev in na simpozijih. Za odrasle si je izmislila tudi projekt Bralne terase. Na trgu pred prodajalno Mladinske knjige pripoveduje pravljice mimoidočim in marsikdo se ustavi in prisluhne. S tem želi ljudi, ki morda med obilico vsakodnevnih opravkov ne najdejo več časa za branje, spodbuditi najprej k poslušanju, nato pa morda še k branju zapisane besede. Najraje pa ima svoj projekt Pravljice z jogo, ki ga že peto leto vodi skupaj z inštruktorico joge Sonjo Trplan. Pravljice zelo rada pripoveduje tudi na pravljičnih večerih za odrasle, ki jih priredi kar nekajkrat na leto. Najraje ima Ptujski decembrski pravljični večer za odrasle in Pravljični večer za odrasle, ki ga organizira Mariborska knjižnica.

Umetnost govorjene besede je treba skrbno gojiti tudi s prebiranjem knjig. Saj niso kar tako že stari Kitajci lepo povedali: »Tri dni ne beri knjig, pa bodo tvoje besede izgubile lepoto.«
Liljana je strastna bralka: »Veliko berem, zares veliko. Knjige za otroke in odrasle, veliko poezije. Pravljice se učim zvečer, doma, v postelji. Izbrano prebiram pred spanjem, zjutraj jo pripovedujem. In tako večkrat, in še enkrat, na glas. Zven besed in risanje pokrajin in vzdušje zgodbe mi pomenita zelo veliko. Najbolje se razumem s pravljicami in zgodbami, kjer je izražena humorna nota.«
Pomembne pa so tudi druge stvari, recimo obleka:
»Kadar pripovedujem, imam vedno knjige na dosegu roke in vedno imam obute moje pravljične copate, da ne izgubim stika z zemljo. Za pripovedovanje odraslim imam posebno obleko, za pravljice z jogo sem v športni mahedravi majci in v hlačah.«
In najpomembnejše:
»Za pravljice in tako delo je potrebno ogromno tišine in potovanj znotraj sebe.«

Njen repertoar obsega kakih 30 pravljic, največkrat pa pripoveduje ljudske in nekatere druge: Kurenta, Svinjskega pastirja, Zaljubljenega žabca, O repi velikanki, Tri želje, Trije medvedi, O debeli uši, Kako je Pavliha kukca prodal, Kaj je to, Črni lakasti čevlji, Juha iz žeblja.
»Rada imam ruske pravljice, vzhodne pokrajine. Najdaljšo – Vanja - sem pripovedovala 45 minut. Zame jo je prevedla Lidija Gačnik Gombač. Zdaj mi gredo v slast tiste iz knjige Fimfarum in iz knjige Ovca Dolly in druge zgodbe za otroke.«

Liljana meni, da »so pravljice dandanašnji še bolj potrebne, če bi naj svet še sploh obstajal. Pravljice nosijo osnovne duhovne vrednote, le tem pa se slabo piše v potrošniških družbah. Pravljice tudi pripovedovalcu izpolnjujejo notranji svet, da laže strpi v zunanjem. Komunikacija, ki se razvija s pravljicami, je kvalitetna in razsežna.« (Citati so iz pisma z dne 1. 4. 2004).
2. V manjših knjižnicah: Borovnica, Piran, Izola


Zlata Brezovar

je končala Pedagoško akademijo in je kot višja knjižnična referentka že 25 let zaposlena v Krajevni knjižnici dr. Marje Boršnik v Borovnici, kjer vodi tudi ure pravljic.

Spada med tiste knjižničarke, ki jim ljudska pravljica ni blizu in jih le redko pripoveduje. Za ure pravljic izbira sodobne pravljice, najraje take, ki jih otroci še ne poznajo: »Vsako leto obiščem knjižno razstavo Bologna po Bologni. Izberem in kupim deset tujih uspešnic. Pripovedujem jih ob posebnih priložnostih in ravno te naletijo na najboljši odziv.«

Pravljic otrokom nikoli ne bere. Na pripovedovanje se skrbno pripravlja: »Izbrano zgodbo preberem zvečer pred nastopom in potem o njej premišljujem. Naslednji dan jo še dvakrat preberem, da osvojim vsebino. Zgodbo potem s svojimi besedami pripovedujem otrokom. Posebno močne dialoge, recimo take duhovite, se naučim na pamet, ker želim otrokom posredovati izvirne avtorjeve besede. Sicer pa pravljice vedno pripovedujem.«

Ure pravljic potekajo v borovniški knjižnici vsak ponedeljek od oktobra do prvomajskih počitnic. Na ure pravljic prihaja okrog trideset otrok, starih od treh do enajstih let: »V veliki večini ostanejo naši zvesti poslušalci kakih šest let. V tem času postanemo pravi prijatelji.« Starši navadno počakajo na svoje otroke v čitalnici, prisotni so le tisti starši, ki so pripeljali otroka prvič. Otroci posedejo na pručke, ki so postavljene v polkrogu okrog pravljičarke. Prvih deset minut se vedno pogovarjajo, pravljici pa navadno sledi likovna ustvarjalnica. Za izdelke uporabljajo razne mase, blago, predmete iz narave, največkrat pa papir. Včasih samo rišejo. Tudi igrajo se. Pred odhodom pa skupaj pospravijo pravljično sobo.

Borovnica ni zelo velik kraj in tolikšen obisk pravljičnih ur je velik dosežek za krajevno knjižnico in predvsem za pravljičarko. »V Borovnici je veliko različnih dejavnosti za predšolske otroke. Opažam, da starši tiste najbolj plašne otroke najraje pripeljejo k nam v knjižnico na ure pravljic. Vsi otroci se pri nas dobro počutijo. Kmalu so kot doma. Tudi najbolj zadržani se počasi razživijo in postanejo prave face! Spoznavajo vedno več pravljic. So vedoželjni. Uživajo v hudomušnih zgodbah. Najbolj uživam, ko jim pripovedujem in vidim, da poslušajo z odprtimi usti, ko opazujem, kako so se vživeli v dogajanje in kako se smejijo.«
Enkrat ali dvakrat na leto knjižničarke povabijo v goste kakšno lutkovno skupino, pravljičarja, glasbenika, čarovnika. Tudi te prireditve pritegnejo veliko število otrok.

Se ne bi tudi vi dobro počutili v knjižnici, kjer bi vas sprejela prijazna in nasmejana knjižničarka, ob kateri bi se počutili varne, sprejete in ljubljene? Zlata je mama treh otrok, odlična gospodinja in kuharica ter strastna bralka leposlovnih knjig. Poleg svojih otrok je imela vedno tudi kakšnega v reji. To so zdaj že odrasli mladi ljudje in še vedno prihajajo k njej na obisk ali klepet. Kljub vsem tem dejavnostim Zlata najde čas tudi za otroke, ki prihajajo na ure pravljic. Ob večerih doma pripravlja zanje likovne delavnice. Ko pripoveduje pravljico o Velikem rdečem jabolku, gre k trgovki in naprosi zvrhan koš rdečih in sočnih domačih jabolk – za otroke. Ob praznikih pa jih vedno preseneti z darilom. Kdo bi si danes še vzel čas, šel v trgovino, naprosil blago in doma ure in ure šival okrasne blazinice v obliki bonbončkov - za trideset otrok? Zlata to naredi. (Citati so iz pisma z dne 5. 4. 2004).

Marjanca Lenassi

Med obalnimi knjižnicami je bila piranska prva, ki je med knjižnične dejavnosti uvedla tudi ure pravljic. Leta 1968 se je v tej knjižnici zaposlila knjižničarka Marjanca Lenassi. Pred tem je delala v Pionirski knjižnici v Ljubljani – prvi knjižnici v Sloveniji, ki je vpeljala ure pravljic. Marjanca Lenassi, ki je ure pravljic pripravljala že v Ljubljani, je želela, da bi bili tudi piranski otroci deležni te oblike knjižne vzgoje, ki otroke na topel, prisrčen, sproščen in domač način popelje v svet pravljic in književnosti.
Skupaj z njo je pravljice pripovedovala Marija Kramar, potem pa po vrsti še Olga Drenik, Ksenija Kmetec in Nada Leban.
Dolga leta je bila je tudi ravnateljica piranske knjižnice. Organizirala in vodila je prireditve za odrasle. Do sodelavk je bila prijazna in spoštljiva in je velikokrat priskočila na pomoč, kadar je bilo treba katero zamenjati za izposojevalnim pultom. Tudi bralci se je spominjajo kot prijazne, zelo razgledane, a preproste gospe. Predvsem pa je znala sodelavke spodbujati tudi pri njihovem ustvarjalnem delu z otroki.


Marija Kramar

je že dvaintrideset let kot višja knjižničarka zaposlena v piranski knjižnici. Spominja se, kako je leta 1972 komaj končala predavanja na Pedagoški fakulteti in je načrtovala, da si bo v nekaj prihodnjih mesecih vzela čas za počitnice, za zadnje izpite in pisanje diplome, pa so že potrkali na njena vrata uslužbenci iz piranske knjižnice in ji ponudili delo. Takrat si je rekla, »šola bo počakala, delo pa ne« in se je odločila povabilo sprejeti. Najprej je nekaj mesecev urejala pionirsko knjižnico, saj so ravno v tistem času prešli s pultnega sistema izposoje na prost pristop bralcev do knjig. Takrat je dodobra spoznala svoj fond knjižnega gradiva.

Jeseni naslednjega leta so v knjižnici začeli z urami pravljic. Da bi se naučila, kako naj potekajo, je hodila na hospitacije v Pionirsko knjižnico v Ljubljano. Tam je otrokom pripovedovala pravljice Marjana Kobe, ki je o pravljicah predavala tudi na seminarjih. Pravljice sta takrat v Piranu izmenično pripovedovali Marija in Marjanca Lenassi, kmalu pa se jima je pridružila tudi višja knjižničarka Olga Drenik.

Marija je pripovedovala tako ljudske kot umetne pravljice. Ker takrat še ni bilo na razpolago toliko slikanic kot danes, so knjižničarke tudi same veliko prevajale. Marjanca Lenassi je prinašala slikanice v tujih jezikih iz Pionirske knjižnice v Ljubljani. Sama je prevajala pravljice iz nemškega, Marija pa iz francoskega in italijanskega jezika. Italijanske slikanice so si lahko izposodile tudi v Skupnosti Italijanov Piran.Takrat so bile priljubljene nordijske pravljice, pa afriške in drugih narodov: »Skupina L, kamor smo uvrščali ljudske pravljice, je takrat zavzemala ogromno knjižnih polic. Takrat so bile najbolj brane ljudske pravljice. Danes ta zbirka ni tako obsežna, saj ne sprašujejo toliko po zbranih ljudskih pravljicah. Bolj si izposojajo tiste, ki so predstavljene samostojno, kot slikanice.«

V tistem času so bile ure pravljic v piranski knjižnici ob sobotah dopoldan. Pročelje knjižnice gleda na Tartinijev trg, blizu pa je tudi Zelenjavni trg s tržnico, kjer ob sobotah branjevke napolnijo stojnice z zelenjavo in poljskimi pridelki in pridne gospodinje izbirajo in kupujejo živež za družino. »Tako so mame pripeljale svoje otroke k nam na uro pravljic, same pa so odšle na trg po nakupih. Včasih so tudi pozabile na otroke. Nekateri so bili tako majhni, da niti niso znali povedati, kje stanujejo. K sreči je bila ena od knjižničark iz Pirana in je otroke poznala, tako da smo jih lahko vsaj pospremile do doma«, se spominja Marija.
Na ure pravljic je prihajalo veliko otrok, tako da so morale včasih knjižničarke obisk omejiti, kasneje pa so otroke razdelile v dve različni starostni skupini. Takrat je bilo v navadi, da so knjižničarke pripovedovale tudi dve, tri pravljice v eni uri. Že od vsega začetka so pripravljale tudi likovne delavnice.

Marija je pravljice posredovala otrokom na dva načina: kadar so bili v pravljici lepi opisi ali lirični odlomki, jih je raje prebrala, da je otrokom približala neokrnjeno besedilo; kadar pa je bilo v zgodbi veliko dogajanja, ponavljanj ali dialogov, je raje pripovedovala. Predvsem pa je želela otrokom predstaviti tiste pravljice, ki so bile všeč njej sami, saj je le te lahko najbolj doživeto posredovala. Danes veliko več pripoveduje. Izbere primerno pravljico in jo prebere. Potem si naredi oporne točke za prosto pripovedovanje. Navadno pripoveduje ob odprti knjigi, tako, da obenem otrokom kaže ilustracije: »Poskusila sem pripovedovati tudi brez slikanice, pa so me otroci spraševali, kje so ilustracije!«

Pri uri pravljic se z otroci veliko pogovarja, tako da najprej razumejo nove pojme in nove besede. »Ko smo brali Bikca Ferdinanda, sem prinesla globus. Poiskali smo Španijo. Vprašala sem jih, če je kdo od njih že kdaj potoval tja. In kaj je značilno za Španijo? Nekateri so poznali plese, drugi bikoborbe. Pa v slovar smo pogledali, kaj pomeni beseda kastanjete. Šele potem sem začela pripovedovati. Tako delam pri večjih otrocih. Manjši pa imajo raje ljudske pravljice, kjer je veliko ponavljanja. Tudi pravljice o živalih so jim všeč.«
Opaža pa tudi razlike med otroci danes in nekdaj: »Vedno želim najprej pripraviti primerno vzdušje za pravljico. Zato se pripravim na pogovor. A danes hočejo otroci vse čim hitreje in me prav prisilijo, da skrajšam uvodni del. Ko pripovedujem, pa vidim, kako jih gane nebogljenost kakšne osebe v pravljici, kako se v njih prebudi sočutje. Take pravljice razorožijo tudi najbolj živahne otroke.«
Prilagaja se tudi željam otrok: »Včasih jih vprašam, kaj bi naslednjič radi poslušali. Pri tem opazim, da si želijo poslušati kakšno pravljico tudi, če jo že dobro poznajo.«

Še vedno tudi prevede kakšno pravljico, saj želi predstaviti otrokom čisto nove pravljice, take, ki jih v slovenščini še ni. Zato hodi na sejme, predvsem v Ljubljano na sejem Bologna po Bologni. Veliko pa si pomaga tudi z italijanskimi slikanicami. Kot vse knjižnice na dvojezičnem področju mora namreč tudi piranska nabavljati in skrbeti za dovolj obsežen fond gradiva v jeziku manjšine; pri nas temu strokovno rečemo italianika. »Pred leti, ko pri nas še ni bilo Čarovnice Vilme, sem jo prevedla iz italijanščine. Otrokom je bila zelo všeč. Sploh so jim všeč pravljice o čarovnicah.«

Pravljice pripoveduje tudi skupinam otrok, ki prihajajo z vzgojiteljicami na obisk v knjižnico: »Enkrat sem jim pripovedovala pravljico o Čarovnički Betki. Vzgojiteljica Marta mi včasih reče, da se še zdaj spomni, kako doživeto sem pripovedovala. Otroci iz vrtca radi pridejo na obisk v knjižnico. Potem se v vrtcu pogovarjajo o pravljici, ki so jo slišali, ob naslednjem obisku pa prinesejo v dar risbice, ki so jih narisali.«
Včasih obiščejo knjižnico tudi skupine šolskih otrok, predvsem tistih iz prvih treh razredov osnovne šole. Tudi tem tu in tam pove kakšno pravljico.
Marija najraje vidi, da so pri urah pravljic samo otroci: »Veliko bolj so sproščeni in bolj pridni, kadar so sami! A nekaterim staršem je všeč poslušati pravljice, pa kar ostanejo. A to so izjeme.«

Starši, ki pripeljejo otroke k uram pravljic, ugotavljajo, da poslušanje pravljic bogati otrokov besedni zaklad: »Pravijo, da v šolah branju posvečajo premalo časa. Zavedajo se tudi, da bi morali otroci več brati tudi sami, doma. A otroka je težko pripraviti k branju. Staršem primanjkuje časa, zato otroke pripeljejo k uri pravljic. Imajo jih za dopolnilo šolskemu pouku.«
Zato Marija danes razmišlja tudi o drugih načinih animiranja otrok. Najbolj bi jo veselilo, da bi imeli tudi kakšnega pravljičarja! Zato včasih povabi v knjižnico koprskega knjigarnarja Uroša Celestino ali pa piranskega oblikovalca Rudija Mraza. Oba znata vzpostaviti stik z otroki in zelo lepo pripovedujeta pravljice. Sanja pa tudi o bralnih uricah, pri katerih bi otroke učili, kako osvojiti tehniko branja: »Otroci radi poslušajo pravljice, z branjem pa imajo velike težave.«
In kaj Mariji pomenijo pravljice? »Pravljice polepšajo življenje! Rada preberem kakšno pravljico tudi sebi, ne samo za ure pravljic. Nekateri berejo poezijo, jaz pa najraje berem pravljice!« (Citati so iz zapiskov, narejenih med pogovorom dne 5. 4. 2004).


Olga Drenik

se je rodila v delavski družini v Idriji, kjer je hodila v osnovno šolo in potem v gimnazijo. V Ljubljani je študirala knjižničarstvo in slovenščino. Nekaj časa je bila učiteljica, potem pa dolgih petindvajset let knjižničarka v Piranu. Med bralci piranske knjižnice je bila priljubljena zaradi vedrega značaja, prijaznosti in ustrežljivosti. Za vsakega je našla primerno knjigo in predvsem toplo besedo, ki je še po dolgih letih zvenela po idrsko. Nekaj časa je vodila tudi ure pravljic. Nekaterih pravljic se je spominjala še iz otroštva, ko so ji jih pripovedovali stari straši. Z otroki je bila sproščena in imela jih je zelo rada. Bila je zelo čustvena in včasih ji je kateri od otrok tako prirasel k srcu, da ga kar ni mogla pozabiti. Potem ga je še naslednje dni ob jutranji kavici tako živo opisovala svojim sodelavkam, da se je tem zdelo, kot da ga vidijo pred seboj. Pravljice je najraje pripovedovala.


Nada Leban

je imela pravljice rada že kot otrok. Ne spomni se, da bi ji mama pripovedovala pravljice: »Moja mama je kar naprej delala in delala. Najbrž mi je pravljice brala, če sem jo prosila.«
S pomočjo starejše sestre se je hitro naučila sama brati. Bila je naročena na zbirko Čebelice in te pravljice je zelo rada prebirala. Ko je bila večja, jih je brala tudi drugim otrokom: »Nekateri se tega še zdaj spomnijo in mi povejo, kako je bilo lepo, ko sem jim brala.«
Potem se je vpisala na Pedagoško akademijo v Kopru in si kot dodaten predmet izbrala ure pravljic. Pripovedovala jih je piranskim osnovnošolcem.
Ko je postala mama, je brala pravljice svojima otrokoma: »Ne vem zakaj, a rada sta imela žalostne pravljice. Tudi če sem jima povedala, da je pravljica žalostna, sta jo vseeno hotela poslušati. Potem smo skupaj jokali.«

Ko se je okrog leta 1978 zaposlila v piranski knjižnici, je začela pripovedovati pravljice tudi drugim piranskim otrokom. Takrat je imela že kar nekaj izkušenj in veliko novih idej. Ure pravljic je želela počasi dopolniti z različnimi likovnimi dejavnostmi. Otroci so slikali z vodenimi barvicami, s škarjicami so rezali papir in izdelovali kolaže, risali. Ob tem so sproščali svojo domišljijo in podoživljali pravljico skozi likovno ustvarjanje. Nekoč so vsi skupaj izdelali bavbava, ki je potem otrokom prav prijazno povedal pravljico.
Nada pripoveduje pravljice tudi z lutko v roki.: »Enkrat je prišla k uri pravljic neka deklica s čisto novo lutko in mi jo pokazala. Vprašala sem jo, kako je tej lutki ime. Potem sem si sposodila njeno lutko in povedala pravljico.« Pripoveduje z eno ali tudi z več lutkami.
Včasih spodbudi otroke, da pravljico tudi zaigrajo: »To imajo zelo radi. Razdelijo si vloge, se igrajo, potem vloge zamenjajo. Vključijo se tudi drugi otroci, ki so dotlej igro le opazovali.«

Kadar pripravlja ure pravljic, včasih zbere več pravljic, pa tudi pesmice in uganke o določeni temi, na primer o zajčku, jabolku. Potem otroke vpraša, če poznajo kakšno pravljico ali pesmico o tem. Nekateri jih poznajo, drugi ne. Včasih kakšno pesmico tudi zapojejo.
Nekaterih pravljic se otroci nikoli ne naveličajo poslušati. Po Nadinih izkušnjah so te pravljice Janko in Metka, Zrcalce, Zlatolaska in trije medvedki, pa tudi druge.
Pripoveduje tako, kot sama začuti, včasih tiho, včasih glasneje: »Preglasno ne smeš govoriti. Najti moraš pravi ton. Biti moraš naraven, tak, kot si. Ne smeš se pačiti. Ko govorim, opazujem otroke in vidim, kako doživljajo pravljico. Eni poslušajo z odprtimi usti!«

Pravljica izzveni v tišini: »Po pravljici jih nikoli takoj ne vprašam, če jim je bila všeč. Ponavadi obsedimo v tišini, ki traja kar nekaj minut.«
A tudi pogovarjati se je nadvse pomembno: »Potem začnejo kar sami od sebe govoriti. Nekdo nekaj reče in razvije se pogovor. Vidim, kako radi poslušajo in kako radi se pogovarjajo. Otroci radi kaj povedo, če vidijo, da jih poslušamo. Če jih poslušamo le površno, to čutijo. Odrasli imajo danes premalo časa za otroke. Pri urah pravljic prav vidim, kako jim to manjka.«

Opazila pa je, da so otroci danes drugačni kot so bili pred leti, ko je začela pripovedovati pravljice: »Takrat so imeli raje ljudske pravljice. Če jim hočem danes pripovedovati ljudsko pravljico, jim moram najprej razložiti precej stvari, ki jih današnji otroci ne poznajo več. Danes otroci tudi nimajo več toliko domišljije kot včasih. Nekoč sem otrokom brala pravljico o deklici, ki je padla očetu v žep in ni vedela, kako bi prišla ven. Vprašala sem jih, kaj bi oni naredili, da bi prišli ven iz žepa? Kakšne odgovore so mi dajali! Danes pa otroci vse podobe dobijo na televizijskem ekranu, po računalniku. Ko jih kaj vprašam, ne vedo, kaj bi odgovorili.« Nekaj časa je odgovore, ki so ji jih dajali otroci, tudi zapisovala in jih hrani še danes. V njih je prepoznavala, kako otroci razmišljajo, njihovo izvirnost in duhovitost.

Nada je pravljice sprva najraje pripovedovala. Takrat tudi še ni bilo toliko lepih slikanic kot danes, zato je pripovedovala brez knjige v roki: »Potem sem bila na nekem predavanju v knjižnici v Izoli. Predavateljica je takrat zagovarjala mnenje, da je nekatere pravljice ali odlomke, ki so tako napisani, da se jih ne da naučiti na pamet, bolje brati. Takrat je rekla tudi, naj bi otrokom kazali ilustracije iz slikanic. Tako, da zdaj otrokom tudi kažem slike. Če pa jim kdaj ilustracij ne pokažem, sami vprašajo, če ta pravljica nima nobenih slik. A mislim, da bi bilo bolje, če bi si sami ustvarili svoje podobe.«

Meni, da ni prav, da otrokom razlagamo pravljice: »Mi odrasli radi vse analiziramo, v svoji skrbi veliko tudi pretiravamo. Bojimo se, da nekatere pravljice niso primerne za otroke. A saj pravljice vendar pripovedujejo o življenjskih stvareh. Ljudje res lažejo, kradejo, zastrupljajo, ubijajo. Tudi umirajo. Otroci pravljice sprejemajo drugače kot mi. Zanje je pomembna vsebina. Vsi so že doživeli, da jim je kdo umrl, dedek, babica, teta. Zato sprejemajo tudi pravljice o smrti.«

Pravljice v Nadi prebudijo prijetne spomine na otroštvo: »Spominjam se mojih knjig s pravljicami, ki sem jih brala kot otrok.« Zato želi k branju pravljic spodbuditi tudi starejše otroke. V knjižnici ima za to veliko priložnosti. Ko izposoja knjige, rada opazuje otroke. Nekateri prihajajo z mlajšimi bratci ali sestricami, drugi s sošolci in sošolkami. Ko si kateri izmed starejših otrok izposodi knjige zase, navadno izbere tudi kakšno slikanico ali knjigo s pravljicami za mlajšega bratca ali sestrico: »Navadno se mu sošolci smejijo in ga začnejo zafrkavati, češ, kaj pravljice boš bral! Takrat vedno rečem, zakaj pa ne bi smel brati pravljic, saj jih tudi jaz še vedno berem!«
Ob vpisu novim članom razloži, kako so zložene knjige. Pove jim, da so leposlovne knjige razdeljene po stopnjah, ki naj bi ustrezale starosti otrok, a vedno doda: »Veš, to niso meje, ki ti povejo, da ne smeš brati drugih knjig. Če želiš brati pravljice, naj ti ne bo nerodno. Tudi jaz jih še berem. Če so ti všeč, jih kar vzemi in beri.«

Nadi Leban so ure pravljic v veliko veselje. Tu je lahko pokazala vso svojo ustvarjalnost in izvirne zamisli. Vsa njena dosedanja spoznanja o pravljicah so plod njenih skoraj tridesetletnih izkušenj, pogovorov in opazovanj. Ko jo poslušam, ugotavljam, da marsikdaj razmišlja bolj modro in bolj življenjsko kot marsikdo, ki pred svoje ime postavlja zveneči dipl., mag. ali dr. in opleta s teorijami, ki so zdaj take, zdaj drugačne. V prihodnosti pa bi se rada v svet pravljic še bolj poglobila: »Pravljice rada pripovedujem tako mlajšim kot starejšim otrokom. Večji otroci malo več razumejo, z njimi se lahko več pogovarjaš. Pri mlajših pa je bolj v ospredju njihova domišljija. Ko bom imela več časa, se bom temu področju z veseljem bolj posvetila.« (Citati so iz zapiskov, narejenih med pogovorom dne 11. 4. 2004).


Ksenija Petaros Kmetec

se je s pravljicami srečala že v otroštvu. Nono, doma iz Boršta pri Trstu, je imel dar pripovedovanja. Pripovedoval ji je različne zgodbe, tudi take, ki si jih je sam izmislil. Mama, oče in nona pa so imeli radi knjige in so to ljubezen do knjig predali tudi njej. Mama ji je iz knjig brala pravljice. Knjige s pravljicami so ji tudi kupovali. Pravljice je poslušala še v vrtcu, sama pa jih je nato doma pripovedovala mami.
Potem je tudi sama postala mama in je pravljice brala in pripovedovala svojemu sinku. Kasneje, ko se je zaposlila v piranski knjižnici, pa jih je brala ali s knjigo v roki pripovedovala še drugim piranskim otrokom. Takrat je prebirala tudi strokovne nasvete o tem, kako se pravljice pripoveduje. Hodila je tudi na pravljični krožek v izolsko knjižnico. Sama pravi, da nima tistega posebnega daru, da bi si pravljice izmišljala sama, je pa iz prebranih pravljic kaj po svoje dodala ali odvzela. Včasih ji je ilustracije za kakšno pravljico narisal njen mož Dušan in je potem ob teh ilustracijah otrokom povedala še pravljico.
Otroci so dotlej po pravljici navadno kaj narisali in risbico odnesli domov. Ksenija pa je z njihovimi risbicami polepšala stene knjižnice. Včasih je prinesla plastelin, da so lahko izdelali kakšnega ježka, ali pa so po poslušanju pravljice Moj dežnik je lahko balon iz barvnega kartona naredili majhen dežnik. Iz polovičk orehove lupine so naredili pikapolonico. Vse te novosti so bile otrokom zelo všeč. Kar nekaj mesecev po pravljici o pikapolonici je nekega dne, ko je hodila po piranski ulici, z okna v prvem nadstropju stare hiše zaslišala dekliški glas: »Tovarišica, tovarišica Ksenija!« Ko je tovarišica pogledala k oknu, je deklica nadaljevala: »Veš, da imam še zdaj spravljeno tisto pikapolonico, ki smo jo delali pri tvoji pravljici.«
Izdelali so tudi metlice za čarovnico Sibillo, pa veliko različnih rib in ladjic, »saj smo vendar poslušali pravljice v knjižnici ob morju!«
Za pravljične ure je Ksenija izbirala umetne pravljice. Take skoraj klasične, ki se jih otroci zlepa ne naveličajo: Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Ježeva hišica, Pod medvedovim dežnikom in druge.
Najraje pa je izbrala take čisto nove, ki jih otroci še niso poznali. Veliko jih je tudi prevedla iz italijanskega jezika. Nekatere od teh so bile kasneje tudi uradno prevedene in izdane v slovenskem jeziku. »Mislim, da sem otroke najbolj navdušila s svojim prevodom pravljice Serafino e la strega Sibilla avtorice Valerie Thomas. Danes jo poznamo v prevodu kot priljubljeno Čarovnico Vilmo! Zagotovo sem kdaj povedala tudi kakšno ljudsko. Namenoma sem iskala tudi pravljice, ki so bile povezane z morjem ali ribicami ali ladjami.«
Tudi Ksenijin odnos do pravljic je prežet z lepimi čustvi: »Pravljice so nekaj, s čimer lahko osrečiš, razveseliš otroka, mu sežeš v globino duše in srca. Zanimive pravljice, ki jo slišiš v otroštvu, ponavadi ne pozabiš, četudi se je ne spominjaš več natančno. Ko se te dotakne pravljica, je kot da bi se te dotaknila dobra vila s svojo čarovno paličico.«
Pravljic v piranski knjižnici danes ne pripoveduje več, zelo rada pa komu priporoči kakšno dobro pravljico. Priporoča jih tudi odraslim! (Citati so iz pisem z dne 6. 4. 2004 in 18. 4. 2004).



Ure pravljic v Mestni knjižnici Izola

Tudi pri nas v Izoli prirejamo ure pravljic. Namenjene so otrokom od četrtega leta dalje. Ponavadi jih obiskujejo otroci do sedmega leta, prihaja pa tudi nekaj nekoliko mlajših ali starejših otrok. Otroke k uram pravljic pripeljejo starši, stari starši, starejši bratje ali sestre, drugi sorodniki ali družinski prijatelji. Ti seveda tudi lahko ostanejo in poslušajo pravljico skupaj z otrokom, če je le ta bolj plašen in ne bi bil rad na uri pravljic sam.

Ure pravljic so nekaj let potekale na oddelku za otroke in mlade bralce, kasneje pa smo v ta namen uredili poseben prostor, ki mu rečemo pravljična soba ali kar vrtec. Danes pravljice pripovedujemo v steklenjaku v novi knjižnici. Prostor smo primerno uredili: tu so nizke mizice in lesene pručke, kjer lahko otroci ustvarjajo, velik tepih, kjer sede ali leže prisluhnejo pravljici, pletena košara s slikanicami, igrače, preprosta glasbila, na katera radi zaigrajo, medtem ko čakamo, da se vsi zberejo. Stene so polepljene z njihovimi risbicami, na poličkah so razstavljeni njihovi izdelki.

Ure pravljic so vsak torek ob petih popoldne od oktobra do maja. Že septembra pa mamice telefonirajo v knjižnico in sprašujejo, kdaj bomo začeli. Ur pravljic se vsakič udeleži od 10 do 20 otrok, včasih jih pride tudi manj ali več.
Pravljice pripovedujemo ali beremo. Izbiramo ljudske ali umetne pravljice, ki niso predolge, so vzgojne, poučne, zabavne, saj se otroci radi smejejo. Kadar ob pripovedovanju ali branju otrokom tudi kažemo ilustracije, pazimo, da so le te kakovostne. Pri izbiri pravljic skušamo tudi slediti letnim časom in prazničnim dnem. Tako na primer v decembru beremo ali pripovedujemo pravljice o Miklavžu, božične in novoletne pravljice, spomladi pravljice o prebujanju narave in tako dalje.
Včasih presenetimo otroke s kakšnim bonbonom, jabolkom, pecivom. Ko smo poslušali pravljico o Jabolčnem kralju, smo na primer naredili kolaž iz barvnega papirja z motivom jablane, otroci pa so se lahko posladkali z jabolčnim štrudlom, ki smo ga spekle same doma. Miklavž jim prinese jabolka, mandarine, lešnike ali orehe. Pravljično sobo tudi okrasimo: s snežinkami pozimi, s papirnatimi cvetlicami na pomlad…

In kako potekajo te naše urice? Ob prihodu se otroci najprej preobujejo v copatke. Medtem ko čakamo, da pridejo vsi, si ogledujejo slikanice, se igrajo, pomerijo si klobuk in očala čarovnice Vilme, nataknejo si klovnov nos, preizkušajo zvoke preprostih lesenih glasbil, pozdravijo prijatelje in se pogovarjajo. Potem pospravimo, posedemo na tepih in se umirimo. Knjižničarka jih povabi k poslušanju. Včasih prižge svečko… Pravljico bere ali pripoveduje in pri tem včasih kaže ilustracije iz knjige. Včasih tiho, mirno in z zanimanjem spremljajo dogajanje, izgledajo kar nekam prevzeti ali očarani. Včasih sodelujejo s ponavljanjem kakšnih vzklikov, z naštevanjem živali, ki nastopajo v pravljici, z oponašanjem zvokov, s štetjem. Tako se učijo in si tudi lažje zapomnijo pravljico. O prebrani pravljici se potem včasih pogovarjamo ali pa kaj zapojemo. Tudi zaplešemo ali pa si razdelimo vloge in pravljico zaigramo.
V zadnjem letu pa smo poskusili tudi otroke pripraviti k ustvarjanju pravljičnih zgodb. Knjižničarka prinese prstne lutke in jih razdeli otrokom. Začne si izmišljati zgodbo in spodbuja otroke, naj se ji pridružijo. Sprva so bili otroci nekam zadržani, saj niso bili navajeni takega načina dela. Zdaj pa vedno raje sodelujejo in so ponosni na vsak stavek in domislico, ki jo prispevajo k razpletu zgodbe – mi pa se veselimo njihovega sodelovanja.

Pravljici navadno sledi likovna delavnica. Opazile smo, da po pravljici radi rišejo ali kaj izdelujejo. Vsi v pričakovanju se zberejo okrog mizic in čakajo na papir, škarjice, lepilo. Radovedni so, kaj bodo danes delali. Zato knjižničarke vedno kaj pripravimo, na primer škatlice, iz katerih bo nastal zajček, slon, prašiček ali pikapolonica, pobarvanko, kos blaga, ki postane čarobni šal in podobno. Vendar pustimo prosto pot tudi njihovi domišljiji. K delu jih sploh ni treba siliti. Nekateri pa si v tem času raje ogledujejo slikanice, se igrajo ali samo opazujejo dogajanje. Počasi prihajajo ponje njihovi starši. Sprašujejo jih, katero pravljico so poslušali in si z zanimanjem ogledujejo njihove izdelke, ki jim jih otroci veselo kažejo, ali pa jim pomagajo zaključiti izdelek. Sprašujejo se, kaj delamo pri uri pravljic, da otroci tako radi prihajajo. Otroci izdelke, na katere so se podpisali z okornimi črkami, ponosno odnesejo domov. Včasih kateri od otrok svojo risbico podari knjižničarki. Nekateri pa sploh nočejo oditi. Kar ostali bi in ustvarjali dalje ali prisluhnili še kakšni pravljici. Za nas pa je najlepše darilo, ko otrok ob odhodu, ko se poslavlja, reče: „Lepo je bilo, veš. Drugič spet pridem.“
Vse večkrat pa se zgodi, da pri uri pravljic ostanejo tudi starši in prisluhnejo…

Otrokom in staršem želimo pravljični svet približati tudi tako, da ob koncu šolskega leta z otroci nekajkrat vadimo in nato uprizorimo pravljico, potem pa povabimo starše na predstavo. Tako se med nami tkejo in spletajo nove vezi…

Zaradi vzgojnega pomena pravljic in tudi zato, da otrokom približamo besedno umetnost, starše spodbujamo, da otrokom berejo ali pripovedujejo pravljice. Napišemo jim tudi priporočilne sezname, da se lažje znajdejo med množico slikanic.
»Če bi se naučili uporabljati pravljico, bi si lahko starši in vzgojitelji prihranili veliko besednih razlag«, pravi Zdenka Zalokar Divjak. Tega se zavedajo tudi straši in večkrat sami prosijo, naj jim priporočimo pravljico, ki bo najprimernejša za rešitev kakega vzgojnega problema. Zahtevnejše starše usmerjamo tudi k branju strokovne literature s tega področja.

Priredili smo tudi seminar o pripovedovanju pravljic, ki ga je vodila Ljoba Jenče in je bil namenjen knjižničarkam in vzgojiteljicam ter prosili različne strokovnjake, da so nam predavali o pomenu pravljic.
Lokalni radio Morje je na naš predlog za nekaj časa v svoj program uvrstil tudi branje pravljic. Radijska bralka si je pravljice izposojala v naši knjižnici. Izbirala jih je sama ali pa nas je prosila za pomoč in nasvet.
Nekaj ljudskih pravljic domačih pripovedovalcev smo objavili v lokalnem časopisu Mandrač.



POSAMEZNICE


Ela Potočnik

se je iz notranjosti Slovenije priselila v Piran v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je bila že vdova. Po poklicu je bila učiteljica. Svojih otrok ni imela, a je ljubeče skrbela za tri nečake in jih spravila h kruhu. Ko se je upokojila, je pomagala otrokom, ki so imeli težave z branjem, matematiko ali slovenščino. Pa tudi druge predmete je učila. Bila je velika in odločna žena. Sive lase je nosile spete nazaj. Živela je sama v majhnem stanovanju v eni od ozkih piranskih ulic. Bila je prijazna in dobra. K njej domov so prihajali otroci v skupinicah. Postregla jim je in se jim posvetila z vso ljubeznijo in potrpežljivostjo. Odprli so se ji tudi najbolj zavrti otroci. Tudi s starši je sodelovala. Mame so jo imele zelo rade, otroci pa so jo ljubili in spoštovali - vsaka njena beseda jim je bila sveta. Za seboj je imela bogato in dolgo življenje, ki jo je marsikdaj kruto preizkušalo. Preživela je dve koncentracijski taborišči. Otroci so si potihem in zgroženi pripovedovali, da se ji na roki še vedno pozna vtetovirana taboriščna številka. Sama pa se je večkrat spraševala, če morda ne more imeti otrok zaradi številnih poskusov, ki so jih na taboriščnikih delali nacistični zdravniki.
Pisala je kratke zgodbice in pesmice. Znala si je tudi izmišljati in pripovedovati pravljice. V pionirski knjižnici je v šestdesetih letih v poletnih mesecih vodila pravljični kotiček, ki ga je obiskovalo veliko piranskih otrok.
Ko je teta Ela umrla, so otroci še dolgo obiskovali njen grob in prižigali svečke.


Tončka Senčar

se je rodila pred devetišestdesetimi leti v kmečki družini v vasi Zgornji Obrež pri Artičah blizu Brežic. V družini so bili trije otroci, Tončka in še dva brata. Njena stara mama je rada pripovedovala pravljice, a je žal že zgodaj umrla. Potem sta otrokom pravljice pripovedovala starša. Ob večerih se je družina zbrala za skupno mizo. Tudi otroci so pomagali ružiti koruzo, zbirati fižol, hkrati pa so željno prisluhnili pravljicam, ki si jih je izmišljal oče. Kakšna jim je bila tako všeč, da so jo želeli znova in znova poslušati. Poslušali so pozorno in očeta opozarjali, če je kdaj kaj drugače povedal. Tudi mama je rada kaj pripovedovala. »Takrat ni bilo televizije in to je bila naša zabava«, pojasnjuje svoje spomine na otroštvo. Otroci so si pripovedovali pravljice tudi na paši: »Na gmajni smo pasli krave. Bilo nas je več otrok skupaj. Igrali smo se razne igre, na primer kozla spodbijat in druge. Pekli smo koruzo in krompir, zraven pa smo si po svoje pripovedovali pravljice in vice, ki smo jih slišali doma«. Kadar so skupaj s sosedi ličkali koruzo, se večkrat tudi zapeli kakšno ljudsko pesem, si pripovedovali vice ali »kaj zanimivega, kaj o strahovih, pa o zlatem teletu, ki je bežalo…«. Takrat so otroci moledovali »te vaške, ki so znali in vedeli«: »Stric, povejte še enkrat!«
Ko je bila stara šest let, so v vas prišli Nemci. Odpeljali so vso družino. V štirih delovnih taboriščih v Šleziji je preživela štiri leta. Tu je veljal strog dnevni red, v katerem je imel vsak svoje dolžnosti, tudi otroci. Nosili so drva in vodo, obešali in pobirali perilo, pomagali kmetom pobirati krompir in korenje in še marsikaj. Tu in tam pa se je družina le zbrala: »Med nami so bili tudi starejši in modri ljudje. Bili so iznajdljivi. Pripovedovali so nam pravljice. To nam je v taborišču veliko pomagalo. Včasih je bila pravljica boljša kot kos kruha. Ti odrasli so vedeli, da otroci potrebujemo pravljični svet, upanje v boljše življenje. Mama in oče sta nam pripovedovala pravljice. Z nami je bil tudi župnik in tudi on nam jih je pripovedoval. Tako smo pozabili, da smo lačni in nismo razmišljali o hudih stvareh.« Takrat jo je svet pravljic prevzel in ko se je naučila brati, jih je tudi sama rada prebirala.
Po končani vojni se je družina iz Nemčije vrnila v domovino. Leto dni so živeli pri stricu, maminem bratu. Z njimi je živel tudi mamin oče. Rekli so mu nonič, kot je bila navada na Primorskem. Doma je bil namreč iz vasi Rakitovec in se je na Dolenjsko priselil v dvajestih letih prejšnjega stoletja - kot mnogo Primorcev je tudi on zbežal pred vse bolj grozečim fašizmom. »Po poklicu je bil zidar in je zidal hiše tudi v Trstu. Kadar grem kdaj v Trst in gledam tiste hiše, se še danes sprašujem, katero od teh hiš je sezidal naš nonič. Takrat pa smo otroci - mi trije, pa še bratranci in sestrične - spali skupaj z noničem v veliki zakonski postelji. Zvečer smo ga poslušali, saj je znal zelo zanimivo pripovedovati o vsem mogočem. Tudi pravljice nam je pravil.«
V tistem času je imela deset let in je začela hoditi v osnovno šolo. Bila je bistra in prizadevna in je kar preskakovala razrede. Tako je v devetih letih končala osnovno šolo, nižjo gimnazijo in učiteljišče in leta 1954 postala učiteljica. Takrat je prišla v Piran. Najprej je delala v Zavodu za korekcijo sluha in govora, potem je bila upravnica piranskega vrtca, nato pa celih petindvajset let učiteljica podaljšanega bivanja v Dnevnem domu. Takrat je bilo v Piranu veliko otrok in šola je bila premajhna za vse. Zato smo imeli pouk v dveh izmenah, en teden dopoldan in drugi teden popoldan. Čas izven šole pa smo, ko so bili starši še v službi, preživljali v Dnevnem domu. Tu smo lahko naredili naloge in se učili. Kdor je želel, se je lahko preizkušal v igranju šaha. Lahko smo gledali televizijo ali pa prisluhnili pravljicam. »Pravljice so se najbolj prijele«, se spominja tršica Tončka. Pripovedovala nam je pravljice o Cefizlju, o Jakcu in Mihcu, o Črni roki, Zlatem ključku, Čarobnem ključku in druge, ki si jih je sproti izmišljevala kar sama. Porabili boste kar nekaj časa, da boste izračunali, koliko pravljic si je izmislila v petindvajsetih letih! »Pravljice o Cefizlju so imeli otroci zelo radi. Poslušali so in držali pesti zanj, da bi ja zmagal. Tudi pravljicam o Jakcu in Mihcu so radi prisluhnili. Pravljica o Črni roki pa je bila kar celo leto dolga! Posebno fantje so jo radi poslušali. Čeprav so bili drugače zelo živi, so se ob poslušanju te pravljice kar umirili.«
Še danes jo kateri od njenih nekdanjih varovancev pohvali: »Kako ste znali pripovedovati! Bili smo napeti kot struna, ko smo vas poslušali!« Marsikdo ji ob srečanju predstavi svoje otroke, potem pa se spomni njenih pravljic in vpraša: »Tršica, tudi jaz bi rad pripovedoval pravljice svojim otrokom. Povejte, kje bi lahko dobil tisto knjigo, po kateri ste nam jih pripovedovali?«
Svojih pravljic ni nikoli zapisovala: »Raje imam živo pripovedovanje. Otrok pravljico najbolj doživi, če jo posluša. Pomembna je domišljija. Pomembne so tudi moje geste, ki jih opazuje. Ko pastirček zaigra na piščal, to pokažem. Tudi lutko lahko uporabim. Kadar pripovedujem, jih lahko tudi kaj vprašam. In ni lepšega kot je gledati otroku v oči, kadar posluša pravljico!«
»Kot diamantki so. Pa dihati ne morejo!«
Dobro je poznala svoje otroke in je svoje pripovedovanje prilagajala njihovim željam in potrebam: »Vedno sem pripovedovala za skupino, kar je bilo skupini pisano na kožo, kar bi radi poslušali.«

Pravljice se ji zdijo pomembne, ker razvijajo čustva: »Otrok naj ve, da lahko potoči solzo, ko je žalosten in se smeji, ko je vesel. Danes je pa ravno obratno.« Pravljice tudi privzgajajo otrokom značajske odlike, kot so ljubezen, poštenje, spoštovanje starejših, delavnost, upanje: »Vedno sem pripovedovala pravljice s srečnim koncem. Take, v katerih je dobrota poplačana. Vsakega človeka najbolj boli krivica. Če pa delaš dobra dela, ti tudi v čas najhujše stiske posije sončni žarek.«
Nenazadnje pa so imele njene pravljice tudi namen spodbuditi otroke k učenju: »V domu je bil vedno kak otrok, ki ni maral poštevanke ali branja. Takrat sem pripovedovala pravljice o Jakcu in Mihcu. To sta bila dva revna bratca. V eni od pravljic sta imela prijatelja, ki se ni hotel učiti. Imel je vsega v izobilju. Jakec in Mihec pa sta imela strica v Ameriki in ko je prišel na obisk, je prinesel bonbone v dveh barvah. Takih bonbonov takrat pri nas še ni bilo. Jakcu in Mihcu je prišlo nekaj na misel. Vzela sta bonbone in šla k temu prijatelju. Natvezila sta mu, da so ti bonboni zdravilo za matematiko. Vsak dan mora vzeti eno tableto in šestkrat ponoviti poštevanko naprej in šestkrat nazaj, če ne, tableta nič ne pomaga. In to naj dela šest dni. Seveda je potem znal poštevanko, če je toliko ponavljal!« Kadar je imel kdo težave z branjem, pa je isto zgodbico povedala malo drugače.
Ko je postala babica, je pravljice pripovedovala tudi svojim petim vnukom. Pripovedovala jim je znane pravljice, na primer Rdečo kapico, Volk in sedem kozličkov, pa tudi svoje, izmišljene. »Televizijske pravljice so pa brez repa in glave«, se huduje, ko pove, da se je ob vnukih navadila gledati tudi risanke. »Posebno tisto Ninđo sem težko sprejela. Japonskih pa sploh ne maram. No, pa čeprav niso vse pravljične risanke dobre, tudi vse slabe niso. Še danes kakšno pogledam«, zaključi.
Za prvega vnučka je prvih šest mesecev pisala dnevnik. V verzih!

Že ko je pravljice pripovedovala v Dnevnem domu, je večkrat pomislila, da jih bo zapisala, ko bo upokojena. A kot je znano, imajo upokojenci zelo malo časa in tudi sama ga nima veliko. Ukvarja se z vnuki, piše pesmi, tudi take z akrostihi, plava in potuje. Vodi tudi društvo nekdanjih taboriščnikov, aktivna je na Rdečem križu in v Združenju borcev. Organizira izlete in krajša potovanja. »Nisem se vključila v politiko, ampak v civilno družbo«, pojasni. In doda: »Pa z gospodinjstvom se ukvarjam – ko je treba.«
Njena najbolj zanimiva naloga v zadnjem času pa je obujajnje spominov na šolo v starih časih. Pri piranskem zbiratelju starin Pavlič Serafinu si izposodi predmete, ki so jih v času njenega otroštva uporabljali šolski otroci in učitelji: peresnik, črnilnik, pivnik, črtalo, tablico, ravnilo, spričevalo in druge. Zloži jih v košaro ali bisago in gre na obisk v osnovno šolo. V razredu jo otroci že nestrpno pričakujejo. Predmete zloži na kateder in začne otrokom pripovedovati, kakšna je bila šola v času njenega otroštva. Opisuje prav svoj kraj, svojo šolo: »Povem jim, da se takrat nismo učili matematike in geografije, ampak računstvo in prirodopis. Imeli smo tudi lepopis. Vzamem kredo in jim pokažem, kako smo morali pisati: s tanko črto gor, z debelo dol. Potem sami poskušajo in se čudijo. Povem jim, kakšne kazni smo imeli. Na kmetih je bila najhujša kazen, če si bil po pouku zaprt v šoli. Petdesetkrat si moral napisati, da ne boš več nagajal. Doma so te pa vsi čakali, da boš odpeljal krave na pašo.«
Tršica Tončka je pravzaprav prva prava ljudska pravljičarka, ki se je jasno spomnim.
Zakaj smo si jo otroci tako dobro zapomnili? Najbrž ne zato, ker nam je pomagala delati naloge in se učiti poštevanko. Zaradi pravljic pa prav gotovo. A teh pravljic nam nikoli ne bi pripovedovala, če nas ne bi imela rada. (Citati so iz zapiskov, narejenih med pogovorom v mesecu aprilu 2004).



Marija in Marina Jurkota

O Marini Jurkota ste v prejšnjih poglavljih že marsikaj izvedeli. Seveda je prišel tudi čas, ko je Marina status študentke zamenjala s stanom poročene žene in skrbne mame. Za ure pravljic pa se je po tem, ko je s hčerkico nekajkrat prišla v knjižnico k našim pravljičnim uricam, navdušila tudi sama. Ideja o urah pravljic je kasneje prevzela še njeno sestro Marijo, ki je po poklicu vzgojiteljica. V vaseh, kjer živita, sta zbrali maloštevilne otroke, ki so zaradi oddaljenosti od centra prikrajšani za mnoge dejavnosti, ki jih lahko obiskujejo mestni otroci. Ob torkih ob peti uri popoldne se zberejo v prostorih krajevne skupnosti oziroma zadružnega doma, ki sta jih uredili v ta namen. Pozimi zakurita v peči. S seboj prineseta knjige, ki si jih izposodita v naši knjižnici, da si jih lahko otroci ogledujejo. Pravljice bereta ali pripovedujejta. Pravljično uro zaključita z likovno delavnico. Otroci radi prihajajo, zadovoljni pa so tudi starši.


Alenka Čas

je etnologinja, ukvarja pa se tudi z vzrejo islandskih konjičev. Kot otrok je rada brala pravljice, predvsem zbirke slovenskih ljudskih pravljic, pa tudi pravljice drugih narodov. Doma pa si pravljic niso pripovedovali. »Moja mama je matematik in fizik, moj oče je strojnik«, hudomušno razloži to dejstvo. Sama pa je v času, ko je še sodelovala s skavti, na taborjenjih vsak večer otrokom pripovedovala pravljice. »Pripovedovala sem jih zvečer, ko so otroci bili v spalnih vrečah, pripravljeni na spanje. Med pripovedovanjem so zaspali. Pripovedovala sem, dokler niso zaspali čisto vsi. Pravljice sem si vedno sproti izmišljevala, tako, da so bile zanimive in napete, vedno s srečnim koncem. Otrokom je vseeno ali so pravljice ljudske ali ne, njim je važno samo to, da so zanimive in napete.«
In kratko pripoved o svojih pravljičnih sprehodih zaradi preobilice drugega dela na hitro zaključi: »Živele bele vrane v družini!« (Citati so iz pisma, poslanega v mesecu marcu 2004)


Tanja Kaligarič

je nekaj časa kot prostovoljka pripovedovala pravljice otrokom v Luciji, naselju zraven turističnega Portoroža. Lucija se je v zadnjih letih zelo razširila in je dom skoraj šest tisočem in več ljudem. Naselje, ki že dobiva funkcije mesta z občino, davčno upravo, socialno in zdravstveno službo, mnogimi drugimi uradi, pošto, banko, trgovinami in obrtniškimi ter storitvenimi uslugami, šolami in vrtci, pa še vedno ne premore knjižnice! Zato smo se v Društvu prijateljev mladine Piran odločili poskusiti z urami pravljic, da bi bili pravljičnih svetov deležni tudi lucijski otroci. Šola nam je ob sredah popoldne prijazno odstopila šolsko knjižnico, obvestili smo starše v šolah in vrtcih, nakupili papir in barvice, izbrali knjige in začeli.
Tanja je bila med tistimi prostovoljkami, ki so se pripovedovanja lotile zelo zavzeto in je tudi najdlje vztrajala. Iz izolske knjižnice je nosila kupe slikanic, da jih je lahko doma v miru prebirala, izbirala in se jih učila. Ker je končala srednjo oblikovno šolo, so njenim uram pravljic sledile tudi zanimive in privlačne likovne delavnice. Tanja ima malo hripav in rahlo otožen blues glas, ki pa zelo pritegne poslušalce. Igra kitaro in zna tudi lepo zapeti. Pa tudi piše lepo. Vse te talente je uporabila tudi pri urah pravljic. Kasneje je sodelovala tudi z lucijsko trgovinico z umetniškim materialom. V atriju pred trgovino je zbrala otroke. Najprej jim je povedala pravljico, ki so ji prisluhnili tudi starši in mimoidoči, potem pa je vodila še likovno delavnico.
Katja Svetina

je prihajala kot prostovoljka k uram pravljic v izolsko knjižnico. Včasih je otrokom prebrala kakšno pravljico, še raje pa jim je pripovedovala drobne zgodbe iz svojega življenja: o svoji babici in kaj vse se je od nje naučila, pa o svojih mucah, s katerimi je delila stanovanje in skrbela zanje. Prav lahko bi pisala pravljice. Vsak še tako droben dogodek je znala povedati kot zanimivo zgodbico, ki so ji otroci radi in z zanimanjem prisluhnili. Navdušila jih je s svojo iskrenostjo in preprostostjo. Všeč jim je bilo tudi, ko se je vsedla mednje in jim kaj narisala in zraven pripovedovala. Čeprav je živela skromno, jim ni nikoli pozabila prinesti vrečke bonbonov ali piškotov. Cele popoldneve je porabila za to, da je izrezovala metuljčke iz papirja, ki so jih potem barvali in lepili na risbo drevesa ali na stene. Čeprav med slovenskimi pravljičarkami morda ne bo nikoli poznana, pa je živ dokaz za to, da otroke najbolj pritegne ljubezen, pozornost, preprostost in pristnost odraslega, ki se z njimi ukvarja in jim želi z njimi deliti svoj čas in izkušnje.


Tatjana Ploj

je doma v Piranu, na tistem hribčku blizu obzidja, ki so mu stari Pirančani rekli Il Paradiso. Včasih so bile tu njive in nekaj vodnjakov, danes pa v vrsti hišic z več stanovanji prebiva nekaj čez deset družin. Toliko blizu mesta, da ni treba daleč v trgovino. In toliko stran, da se ne sliši mestnega prometa in vrveža na ulicah. Med drevesi in majhnimi vrtički z rožami in zelenjavo.
Tatjana je magistra zgodovine in učiteljica joge. Nekaj časa je zgodovino tudi poučevala. Skoraj eno leto je bila zaposlena v piranski knjižnici in v tem času je najmlajšim obiskovalcem pripovedovala tudi pravljice.

Pravljice je imela rada že kot otrok: »Obdobje našega otroštva je bilo še obdobje pravljic. Takrat še nismo toliko gledali televizije. Pravljice so mi pripovedovali starši, pa tudi drugi ljudje. Ko sem se naučila brati, sem jih tudi sama zelo rada in zelo veliko brala. Pravljice so me vedno popeljale v svet, ki je malo drugačen, ki ni vsakdanji.«
Zato je bila zelo vesela in zadovoljna, da je svojo ljubezen do pravljic lahko posredovala tudi otrokom, ki so jih prihajali poslušat v knjižnico. Imela je skupino mlajših otrok. Za ure pravljic je vedno izbirala novejše knjige, ki jih otroci še niso poznali. Pravljice je večinoma pripovedovala, otroci pa so si ogledovali ilustracije. Z njimi se je rada tudi pogovarjala, medtem ko so risali, barvali ali iz papirja kaj izrezovali. Takrat se je že začela zanimati za stare piranske legende, ki jih je našla, ko je brskala po arhivskih in drugih virih. Njena zamisel je bila, da bi te stare zgodbe pri urah pravljic pripovedovala otrokom. Obenem pa bi otroci iz kartonastih škatlic različnih velikosti izdelovali maketo našega mesta. Pri vsaki uri bi prisluhnili novi pravljici in dodajali nove in nove hišice in mesto bi raslo in dobivalo današnjo podobo: hiše, stisnjene druga k drugi, palače, trgi in ulice, cerkve in zvoniki, parki, obzidje, pristanišče…

Iz te zamisli pa je nazadnje zrasla knjiga desetih pravljic z naslovom Stare piranske pripovedke – antichi racconti piranesi. Branje teh pripovedk nas popelje v vrvež nekdanjega mesta, med ribiče, mornarje, solinarje, kmete, obrtnike, trgovce z vseh vetrov, preproste ljudi in mestno gospodo, otročaje, žene in može. V mesto z živahnim pristaniščem, ki je obdano z vrtovi, njivami, oljčnimi gaji in solinami, ki dajejo prebivalcem mesta delo in vsakdanji kruh. V svoje pravljične zgodbe je vpletala spomine na daljnje dogodke, ko je v piranski zaliv priplaval kit glavač ali ko je mestu grozila kuga. Legendarne besede Lasa pur dir, ki so vklesane na hiši Benečanki, je vpletla v pravljico o navihani Luciji Tamaro. Seveda brez modrijana, morske deklice in Neptuna ni šlo. Pozabila ni niti na legendo o prikazanju Marije v Strunjanu, ki je prav tako ohranjena v pisanih dokumentih.
Tatjano je vedno zanimala mitologija. Brala je biblijske zgodbe in zgodbe drugih verstev. Zgodbice rada tudi pripoveduje: »Naše življenje je sestavljeno iz kupa zgodbic. Pomembno je, da znamo iz njih potegniti smisel. Vsak človek zgodbo razume malo drugače, po svoje. Vsak ima ob njej tudi svoje predstave. V zgodbah beremo in slišimo le tisto, kar potrebujemo.«
(Citati so iz zapiskov, narejenih med pogovorom v mesecu aprilu 2004).


Barbara Motoh

je doma iz Izole in jo poznajo skoraj vsi izolski otroci. Pred nekaj leti, ko je bila brez zaposlitve, je vzela v najem eno od galerij po en tolar na mesec. Izolska županja Breda Pečan je namreč želela oživiti staro mestno jedro. To je naredila na zelo poceni in zelo simpatičen način. Vse kleti, ki so dotlej samevale, je namenila različnim umetnikom za simbolično ceno en tolar na mesec. Kleti so umetniki po svoje preuredili in zdaj je mesto polno majhnih in privlačnih galerij, kjer domujejo slike, keramični izdelki, nežni stekleni predmeti, vitraži, grafike, nakit, unikatna oblačila in drugo.
Barbarina galerija je gledala na eno od najbolj živahnih ulic in na tržnico. V njej je prodajala ročno izdelan nakit in voščilnice. Nič posebnega. A kmalu so se pri prijazni galeristki začeli zbirati izolski otroci. Pri njej so lahko izdelovali nakit in voščilnice tudi sami. Risali so in se pogovarjali z njo, saj si je vzela čas in jih poslušala. Počasi je postajala njena galerija vse bolj obiskana. Barbaro je ukvarjanje z otroki prevzelo. Bila je polna novih idej in je otroke kar naprej vabila na različne delavnice. Zdaj so se igrali frizerje, drugič so šli kam na izlet, potem je že bilo na vrsti spet kaj novega in zanimivega.

Tudi pravljice so brali: »Pravljice imam rada, odkar vem zase. Najprej so mi jih brali in pripovedovali. Od četrtega leta dalje, ko sem se naučila brati, sem jih tudi sama brala. Obožujem jih še sedaj. Z branjem pravljic sem v galeriji začela predvsem zato, ker se mi zdi v sedanjem času televizije in računalniških igric pomembno, da otroci tudi berejo. Pravljice berem, pa tudi sproti si jih izmišjam, kadar nam zmanjka knjig. Z otroci pa smo se domislili tudi zanimive igrice, kjer si pravljico izmislimo skupaj in jo nato tudi zaigramo. Otroci imajo radi tako avtorske kot tudi ljudske pravljice, beremo ali pripovedujemo pa jih vsaj trikrat tedensko oziroma takrat, ko prosijo zanje. Pripovedovanja pa se nisem nikjer učila. Imela sem pač mlajšega brata in cel kup bratrancev in sestričen, ki sem jim pripovedovala pravljice že kot otrok.«

Otroci so k Barbari radi prihajali in galerija je postala kmalu premajhna za vse. Županja je opazila njeno delo in se odločila preurediti prostore v delu stavbe, kjer domuje tudi Rdeči križ. Barbara in otroci so se preselili tja. V teh prostorih so bile vsak dan popoldan različne delavnice, ure pravljic, likovne ustvarjalnice. Barbara se je tu zaposlila preko javnih del, zaradi izjemnega posluha za otroke pa je dobila tudi denarno pomoč za študij pedagogike. Danes imajo otroci in Barbara nove in svetle prostore v nekdanji trgovini Košaki. Ena stran njihovega dnevnega doma gleda na glavni mestni park z visokimi drevesi, klopcami in ribnikom, druga pa odpira pogled na morje. Pridružil se jim je še Pirančan Rudi Mraz, dedek, likovni umetnik, vzgojitelj in pravljičar. Barbara pa je dobila službo za določen čas. Kot v pravljici.

Barbare nisem omenila zato, ker bi bila izvrstna ali znana pravljičarka. Ker pa otrokom tudi pripoveduje ali bere pravljice in to skoraj vsak dan, se mi je zdelo prav, da napišem kaj tudi o njej. Saj so prostori, kjer se zbirajo njene zvezdice, skoraj edini kotiček v Izoli, kamor se otroci lahko zatečejo vsak dan, tudi v slabem vremenu in kjer jih vedno pričaka nekdo, ki se jim zares posveti: »Zvezdice je bilo ime programa, še preden so nas vključili v takrat nedelujoče Društvo prijateljev mladine. Obdržalo se je tudi sedaj. Ime so izbrali otroci sami, tako da so zvezdice tudi oni«.

In tu je vedno kaj zanimivega za početi! In konec koncev, kaj ni lepo tudi poslušati pravljice? Teh se nikoli ne naveličamo. (Citati so iz pisma z dne 24. 4. 2004).



POSAMEZNIKI


Rudi Mraz

se je rodil v Ljubljani, kjer je hodil tudi v šole. S pravljicami se je srečal že v otroštvu, ko jih je njemu in še dvema bratoma pripovedovala mama: »Zvečer nam je za lahko noč pripovedovala pravljice. Kratke, ker se ji je vedno mudilo delat. Še več pravljic sem slišal pri obeh babicah, na Gorenjskem in na Dolenjskem. Rodil sem se v srečnem času, ko so se še pripovedovale pravljice. Danes otroci tega nimajo več. Živijo v krutem svetu resnice. V svetu, ki umira, ki človeku ne pomaga več. Mi pa smo imeli babice. In to za vedno ostane v človeku.«
Svet pravljic mu je ostal vedno blizu. Doma ima celo zbirko pravljičnih knjig, ki jih zelo rad bere. Veščine pripovedovanja si je pridobival tako v času šolanja kot tudi kasneje: »V osnovni šoli in v gimnaziji smo veliko recitirali in igrali. Ko sem bil študent grafike, sem bil vsako leto vodič v počitniških kolonijah in takrat sem majhnim otrokom pripovedoval pravljice. Nato sem pripovedoval hčerki, pa vnukinjama.«
Ukvaraja se tudi s slikarstvom: »S pravljicami in slikarstvom živim že vse življenje. Tudi slikanje je kot pravljica. Vsedeš se za platno in domišljija prične svojo pot. Kot pri pripovedovanju.«

Njegova poklicna pot je bila zelo razgibana. Bil je grafik in še marsikaj. Potem, ko je nekaj časa delal kot potnik za knjižno založbo Slovenska knjiga, pa se je zopet znašel med otroci in pravljicami: »Zadnja leta sem službeno veliko potoval po Primorskem. Povsod so me po šolah prosili za ure pravljic. Pripovedovanje pravljic v šolah sem vedno združil z likovnimi dejavnostmi. Imeli so me radi. Tak kot sem, malo bradat in siv, sem deloval na otroke zelo pomirjajoče. Ko sem jih med pripovedovanjem opazoval, jim gledal v oči, sem videl, da tudi današnji otroci sprejemajo pravljico z odprtim srcem. Enaki so, kot smo bili mi, le da vedno hitijo. Vedno se jim mudi, ali k učenju, ali h krožkom. A ko jim kdo pripoveduje pravljice, so vedno veseli.«
Pravljice v glavnem pripoveduje, včasih pa katero tudi prebere: »Kadar izide kakšna nova pravljica, jo tudi preberem. Nekatere se da zelo lepo in z občutkom prebrati, ker imajo lep, tekoč jezik.«
Likovne delavnice pa je v ure pravljic vključil zato, ker ga je kot likovnega umetnika zanimalo, kakšen je vpliv njegovega pripovedovanja na otroško domišljijo: »Vesel sem, ko vidim, da z velikim občutkom in željo ustvarjajo pravljične junake ali druge like iz zgodbe. Otroci me vedno presenečajo. Njihovi izdelki so božanski.«
Zaradi njegove nadarjenosti za pripovedovanje in delo z otroki so ga k sodelovanju povabili sodelavci knjigarne Libris iz Kopra, ki ima svoje knjigarnice tudi v Piranu v Izoli: »Dogovorili smo se za predstavitev novih pravljičnih knjig. Otroke želimo spodbuditi k branju. In nastop takega možakarja vzbuja zanimanje. Z otroki se pogovarjam, pripovedujem ali preberem jim novo pravljico, sledi likovna delavnica. Obisk na teh prireditvah je vedno velik. Tudi starši pridejo, predvsem mlade mamice. Kar hudo mi je, ko vidim, da bi otrokom rade brale, a nimajo časa. Vse pesti čas, otroke in starše. Čas je trenutno nenaklonjen otrokom. To se pozna na ravni družine in na ravni države. Vse hiti. Jaz pa sem živel v nežnem okolju, ki je pazilo na otroke. Bili smo kot ptice v gnezdu. Skrbeli so za nas. Danes so otroci za to prikrajšani. Vse je tako grobo. Vsi si želijo le zaslužiti. Zame pa je pravljica, ko zjutraj stopim na ulico in rečem sosedu 'dobro jutro'.«

Že več let vodi tudi likovne kolonije na Pohorju: »Takrat živimo sredi gozdov. Brez mobitelov. Vsak dan ustvarjamo. Na sprehodih se pogovarjamo o drevju, o živalih. Povabimo lovca ali zeliščarja, kuhamo čaje. Večer pa zaključimo s pravljico. Zdaj so v skupini otroci od prvega do osmega razreda. Starejši pazijo na mlajše, tako da imam pol manj dela. In kako ti starejši poslušajo pravljice! Biti moram zelo pozoren, da ga kaj ne polomim. Mlajši pa kar naprej sprašujejo 'zakaj', 'zakaj'. Na vsaki koloniji zadni dan pred odhodom otrokom pripravim tudi darilo: 'kresno noč'. Zvečer okrog devete ure gremo v gozd. Vsedemo se na jaso. Temno je. Prižgem majhno baterijo in jo držim blizu obraza. Tako ne vidijo nič, razen obraza, ki pripoveduje pravljico. A baterija privabi kresnice. Tega otroci med pripovedovanjem ne opazijo. Ko se pravljica konča, ugasnem baterijo. Takrat je okrog nas že na tisoče kresnic! Kako vzklikajo, ko vidijo toliko lučk!«

Rudi Mraz vsega tega ne počne iz želje po zaslužku: »Vidim, da nekateri pripovedujejo pravljice zato, da dobijo pravljično nagrado! Jaz v tem uživam. Zame je nagrada, ko me otroci še leta potem pozdravljajo. Takrat vidim, da sem postal košček v mozaiku njihovega življenja in to mi nekaj pomeni. To je zame denar. Zato ostajam pri pravljicah. Zaslužim, ko vidim otroške očke, ko vidim v njih srečo. To je moj denar. Želim si le, da bi bilo več takšnih ljudi, ki bi radi razdajali svoje znanje, da bi se otrok nasmejal.«

Zdaj je zaposlen v Društvu prijateljev mladine v Izoli in dela skupaj z Barbaro Motoh v dnevnem domu v Košakih. Tu je mama in oče izolskim uličnim otrokom, njihov vzgojitelj, prijatelj in učitelj, hišnik in pripovedovalec pravljic. Predvsem pa se otrokom posveča: »Z otroki se veliko pogovarjam. Otroci imajo danes vse, a nimajo besede. Ne vedo, kaj je beseda! Včasih jih vprašam, 'kako bi rekli kruhu še drugače?' Hočem vedeti, kako bogati so v besedah. A najprej ne vedo, kaj bi odgovorili. Potem se v pogovoru počasi spomnijo besed. Vidim, da spomin v njih je, a želje ni. Starši nimajo časa. A ni potrebno, da bi se ure in ure pogovarjali z otroki. Deset minut je lahko za otroka cela večnost – to potrebujejo otroci. Če ni besede, ni nobene želje. Nekateri otroci, ki prihajajo, so problematični. Nočejo se učiti, jezijo se na učitelje. Takim rečem: 'Glej na vse kot na pravljico. Ne maraš učiteljice matematike? Komu se ti zdi podobna? Je kot stara baba iz pravljice Janko in Metka?' Najprej me začudeno gledajo. Potem pa se začnejo spreminjati. Danes je televizija njihova mama, oče, babica in dedek. Prepuščeni so v varstvo televiziji in računalniškim igricam. K nam prihajajo, ker rabijo besedo! Danes je treba gojiti besedo!«
Vsega tega Rudi Mraz ne govori na pamet, ampak iz svojih izkušenj: »Svojo hči in vnukinje sem vzgajal brez televizije. Pri nas se pogovarjamo. Gremo na sprehod. Pripovedujem pravljice. Tudi žena rada pripoveduje. Skupaj beremo. Oblikujemo izdelke iz slanega testa. Ustvarjamo. Tri televizije imamo, a niso skoraj nikoli prižgane. Ne rečem, računalnik je danes nuja, tudi mi ga imamo, a za nujne stvari. Igrice se nam zdijo plehke.«

Rad ima ljudske pravljice, posebno slovenske: »Te pravljice so človeku blizu, ker so polne prave, človeške modrosti. Niso poduhovljene ali umetno izmišljene, niso pedagoške. V njih je zdrav razum! Ko berem te pravljice, je kot bi poslušal svojega deda, ko pripoveduje o dogodkih iz svojega življenja. Veš, vedno sta v hiši resnost in dobrota. Moj ded je bil resen, moja babica, gospodinja, pa je bila sama dobrota. In ta moj ded iz Železnikov je bil kot Franc Jožef, velik in z mogočnimi brki. Bil je sodar in še danes so v Avstriji sodi, ki jih je on izdelal. Spomnim se, kako sem kot otrok šel z njim v gostilno. Takrat so bile to prave gostilne! Danes se pa v gostilnah kvanta ali pa imamo restavracije, McDonald'se, bifeje in okrepčevalnice… Hinko Smrekar je dobro narisal takratne gostilne. Tu je bilo več omizij in vsi so se menili med seboj. In ko sva z dedom vstopila, je ded pozdravil:'Dober dan, fantje!' In vsi so mu odzdravili: 'O, Matevž, kar naprej.' Nato je naročil malinovec zame. Oni pa so spili vsak en kozarec in se menili. Nikoli ni bilo pretepov v gostilnah.«

Vaško življenje, polno ljudskih običajev, kakršno je spoznal pri dedu in babici, je močno vplivalo na njegovo dojemanje sveta: »Veš, takrat sem se srečal tudi z gorenjskimi kurenti. En 'Miha z gase' je bil vodja kurentov. Zbral je fante in so se oblekli, potem pa delali kraval po vasi. A imeli so še eno drugo vlogo. Za Miklavža so se oblekli v hudiče, nadeli so si maske s kozjimi rogovi in hodili po hišah ter strašili otroke, da jih bodo odnesli. Prišli so in vprašali. 'Kdo pri vas nagaja?' Mi otroci pa smo čepeli na veliki krušni peči, stisnjeni vsi skupaj na enem kvadratnem centimetru, samo oči so bile večje od nas. In smo v strahu čakali, kaj bo rekel ded. In ko je povedal ime, takrat se je stresla peč. Tisti otrok je moral zlesti sam dol s peči in povedati hudiču, kaj je storil. In so ga odpeljali. Tam pri cerkvi je bila ena jama in notri slama in tja so hudiči odpeljali otroke. In tam je sedel hudič, mrk in tih, otroci pa so sedeli v strahu čimdlje proč od njega. Potem so jih seveda spustili in je prišel Miklavž. In to smo mi živeli! To so moje korenine. Tega se ne morem rešiti in se niti ne bi hotel. To je globoko v meni in tega mi nihče drug ne more dati. Življenje z dedkom in babico je bilo kot pravljica. Včasih otrokom pripovedujem tudi take spomine. In prav tako radi poslušajo, kot bi pripovedoval pravljico. Ker pravljica je svet, ki te uči biti dober, trezen, razumen, pošten – vrline, ki se danes ne upoštevajo več.«

Tako kot življenja na vasi se rad spominja tudi svojega otroštva v mestu, v Ljubljani pod Rožnikom. A najprej še nekaj utrinkov z vasi: »Železniki so taka dolga vas ob Sori, ki je tako prijetno žuborela. Saj žubori še danes, a se zaradi avtomobilov ne sliši tako lepo. Vas Daka je pa drug svet. Najbolj se spomnim časa, ko se je želo in mlatilo žito. Takrat se je oglasila pesem cepcev 'pika poka, pika poka'. Čas mlatve je bil tudi čas, ko so zamenjali slamnato kritino na strehah. Prej so bile strehe sive ali sivozelene. Potem pa si videl zjutraj tiste hiške, ki so čepele kot kokoške na hribčkih in so jim v soncu zasijale zlate strehe! Še danes, ko pridem tja, rad vzamem cepec v roke in preizkušam njegov glas. Potem so prišli kombajni, a ljudje, tisti ta pravi, jih niso sprejeli.«
»V Ljubljani smo živeli na Tržaški in cel svet pod Rožnikom je bil naš. Igrali smo se ravbarje in žandarje, kozo klampf, frnikole, pretepali smo se…Nismo se brcali v glavo ali se tepli s koli po glavah, ne, kloftali smo se kot stare babe. Večji fantje, tisti, ki so imeli že punce, so se pa tudi kdaj boksnili. Najhujše je bilo, ko smo si napovedali vojno. Takrat smo se stepli fantje iz dveh sosednjih ulic. Ujete sovražnike smo narahlo privezali k drevesu. Potem je zasedal senat, ki je določil kazen. Takrat smo imeli kratke hlače in sovražnike smo za kazen s koprivami po nogah. Ta hudobne tudi po dvajsetkrat, druge pa po trikrat. Ko so se pokazali tisti rdeči mehurji od kopriv, smo jih pa odvezali. Takrat smo otroci brali Vinetuja, igrali smo se Indijance. Pa na Rožnik smo hodili po kostanj in borovnice. Naš čas se je začel maja s kresom na Rožniku. Potem smo šli na počitnice na morje. Ne vsi, tisti, ki smo lahko. A potem smo pripovedovali in nihče nam ni bil fovš…Pozimi smo se sankali po Rožniku. In potem je bil spet maj…«

»Mislim, da sem bil srečen otrok. Ali sem bil srečen, ali pa sem nor, da mislim, da sem bil srečen. Vse je bilo pravljično. Ko smo prišli na počitnice v Portorož, sem se prvič vozil s tramvajem. Tramvaj je vozil do Pirana! Na Bernardinu je bil oster ovinek. Takrat je tramvaj škripal kot zver. Potem se je pokazalo mesto. V začetku petdesetih let je bilo čisto prazno. Niti psov in mačk ni bilo. Hodili smo v lesenih coklah in tiste cokle so ropotale v zgodnjem jutru. Gledal sem te ozke piranske ulice in čakal, da nam pride naproti kdo s sabljo in oklepom. Piran je bil zapuščen.«

Rad pripoveduje tudi o svojih šolskih dneh: »V šolo smo radi hodili. Tovarišica je bila mama. Danes je pa 'čikarovnica'. Nekateri pravijo, da so otroke v šolah nekoč tepli. Jaz sem hodil na osnovno šolo na Vrtači. To je bila boljša šola. A tovarišice nas niso nikoli kloftale. V prvem razredu smo imeli še verouk. Katehet je postavil jaslice. Potem so ga odpeljali. Verouk je bil ukinjen, a še vedno smo se učili lepega vedenja, pogovora. Imeli smo lepopis…Tovarišica Zdešarjeva je bila moja druga mama. Pa žena od Maksima Gasparija je učila na tej šoli. Hodil je na obiske v šolo. Ko je videl, kaj delam, me je spodbujal, naj se usmerim v slikarstvo. Hodili smo na izlete. Ob koncu šole smo se s tovarišico pogovarjali, ali res zaslužimo cveke. Otroci takrat niso padali kar tako! Tudi v gimnaziji so bili profesorji izvrstni. Profesor Stoviček nas je učil biologijo. Rad je pripovedoval, kako se je s kolesom vozil po Češki ali Poljski, od koder je bil doma. S seboj je vedno nosil šop ključev, enih trideset ključev je imel obešenih gor. Če mu je kdo nagajal, se je razjezil, vzel ta šop ključev in jih zalučal proti porednežu – vedno je zadel – in rekel: 'No, a boš še, da bo zvonilo?' Včasih smo zanalašč nagajali, da bi to naredil. Profesor Senegačnik, ki nas je učil angleščino, pa se je jezil: 'Na sosedovi strehi vrabci v angleščini prepevajo slovenske pesmi, vi pa še vedno nič ne znate.' S seboj je imel torbico in v njej bonbone in če si znal, je vzel bonbon in ti ga dal z besedami: 'Danes si bil priden, morda boš nekoč znal angleško.' Danes pa ni več skupnega življenja na šolah. Učiteljice so razpete med točke za uspeh, točke za plačo in otroke. Včasih pa je bil učitelj kot župnik. Zjutraj je šel v službo in ob petih popoldne se je vračal domov, tudi če je imel družino. Najprej je bila šola in otroci, potem vse ostalo. In v tistih časih je bila pravljica še resnična. Danes rečejo, da je bedak, kdor verjame v pravljice. Jaz pa mislim, da je bedak tisti, ki tako govori.«

Za otroka je najpomembnejša družina: »A danes skoraj ni družinskega življenja. V družini se je treba marsičemu odreči. Danes pa so ljudje nesposobni odrekanja in prilagajanja. Ne uporabljajo besed. Raje imajo klofute kot besede.«
A tudi ljudje so drugačni kot nekoč: »V vsem vidimo zlo. Samo resnice ne vidimo. Zapiramo se. Raje imamo hiše, ograje. To je pogrebni zavod za naše otroke. Otrok verjame v pravljico, mi mu je ne damo! Vzeli smo veliko radirko, ki je bila včasih še rdeče pobarvana, in smo vse izbrisali!«

Ko sem se odpravljala na obisk k Rudiju Mrazu, sem pomislila, da moram nujno vzeti s seboj kasetofon in posneti vse, kar bo povedal. Poznam njegov dar pripovedovanja. Vzame si čas in pripoveduje. Posveti se spominom, besedam, sogovorniku. Ne jemlje si besede, kot si jo jemljejo današnji mali in veliki oblastniki. Ti dobro vedo, da kdor ima besedo, ima oblast. Zato so večkrat tudi nasilni. Rudi Mraz pa je kljub svoji veliki in mogočni postavi nežen in prijazen, vljuden, topel in ljubeč človek. Ki ima rad življenje, svojo ženo, otroke, slike, besede, pravljice in pripovedovanje. Nisem hotela, da kasetofon zmoti tok njegovih misli in ozračje zaupanja. Zato sem svojo namero opustila, čeprav sem vedela, da se bo izgubilo veliko lepih, bogatih besed in stavkov. Pisala sem hitro, kolikor sem le mogla. A tolaži me misel, da bodo njegove besede nekoč in nekje le ostale zapisane, saj mi je zaupal, da pravljice tudi piše. »Pišem pravljice o Dedku Mrazu. Saj veš, da sem velikokrat tudi Dedek Mraz. No in nekoč, ko sem se kot Dedek Mraz peljal na kočiji, je konj podivjal. In eden od otrok, ki se je peljal z menoj, je padel s kočije. Na kočiji je bila polna vreča bonbonov. In tudi ta se je zvrnila s kočije. In temu otroku se ni zgodilo nič, ker je padel na to vrečo bonbonov. Sploh ga ni bilo strah in ni jokal, ampak se je začel sladkati z bonboni. Takrat sem si rekel: 'Saj to je kot v pravljici!' In sem začel zbirati in zapisovati take dogodke. To bodo kratke pravljice, ki jih bom tudi sam ilustriral.« (Citati so iz zapiskov, narejenih med pogovorom v mesecu aprilu 2004).


Uroš Celestina

je doma v Kopru. Njegovi starši so, kot večina naših strašev, priseljenci. A čeprav ima Uroš gorenjske korenine, se ima sam za Primorca. Zelo rad ima Istro, istrsko kulturo in pojočo istrsko govorico. Zaposlen je v knjigarni Libris v Kopru. Vodi otroško folklorno skupino. Tu in tam pripoveduje tudi pravljice: svojemu sinu, otrokom pri folklorni skupini ali kadar ga kam povabijo. Tudi k nam v knjižnico smo ga povabili. Prišel je oblečen v istrsko nošo in otrokom pripovedoval ljudske pravljice, med njimi tudi pravljico Pšenica, najlepši cvet. Njegov nastop je sproščen, zna se približati otrokom in se z njimi pošaliti. A je tudi hudo resen, kadar je treba. Pravljice, posebno ljudske, ima zelo rad in hrani nekatere stare, redke in dragocene knjige pravljic. V knjigarni organizira tudi pravljične urice in likovne delavnice, ker želi pravljični svet in knjige približati otrokom in staršem. Predvsem pa jim želi približati ljudske pravljice, saj mu je hudo, ko vidi, da jih otroci in starši premalo poznajo. Pri tem sodeluje z Rudijem Mrazom.



NAŠI VRTCI – PIRAN IN LUCIJA


Kurikulum za vrtce postavlja kot cilj književne vzgoje v vrtcu »doživljanje in spoznavanje temeljnih literarnih del za otroke«. Pri poslušanju pravljic naj bi se otroci »identificirali s književno osebo in doživljali književno dogajanje«. Se vam zdi to cilj ali dejstvo? Spoznavali naj bi »moralno etične dimenzije«. Ker jim knjiga nudi ugodje, veselje in zabavo, bodo otroci »povezali fizično ugodje z estetskim« in bodo tako odkrili svojo ljubezen do književnosti. Otroci naj bi se že v vrtcu naučili tudi razlikovati med narečnim, pogovornim in knjižnim jezikom. Vzgojiteljice naj bi jih spodbujale k ustvarjalnosti: ob poslušanju pravljic in drugih literarnih del naj bi razvijali »zmožnost domišljijske rabe jezika«. Vsi ti cilji so zapisani na zelo učen in visokoleteč način. In predvsem prav nič ne kažejo na zmožnost domišljijske rabe jezika. Očitno avtorji kurikuluma niso hodili v pravi vrtec.

Tudi vzgojiteljice v vrtcih se zavedajo pomena pravljic za otroke. A k sreči so to tople in praktične osebe. In znajo hladne besede iz okrožnice preliti v prijazne, nežne in osrečujoče stavke. Otrokom preberejo ali pripovedujejo pravljico, naučijo jih pesmico in bibanko, zastavljajo jim uganke. Majhne otroke učijo igric s prsti. Spodbujajo jih k igram z lutkami. Popeljejo jih v knjižnico, kjer jim knjižničarka pokaže slikanice ali pripoveduje pravljico. V vrtec povabijo lutkarja ali pevko starih ljudskih pesmi. Pravljice prepletajo z učenjem o vseh mogočih stvareh in s spoznavanjem svojega domačega kraja. Pripovedujejo jih tudi po kosilu, ko se otroci pripravijo na opoldanski počitek ali spanje. In kadarkoli si jih otroci zaželijo poslušati.
V lucijski vrtec je prišla tudi prava pravljičarka. Skupaj z Ljobo Jenče so otroci v delavnici pravljičnih zgodb ustvarjali čisto prave, svoje pravljice. Tudi ilustrirali so jih in izdali lično knjigo Pravljice o morju in druge pravljične zgodbe.



SLOVENSKE »PRAVLJIČNE« PRIREDITVE

Omenili smo že ptujske Bralne terase in Pravljice z jogo, avtorska projekta Liljane Klemenčič ter Ptujski decembrski pravljični večer za odrasle in Pravljični večer za odrasle v Mariboru.

Slovenci pa se lahko pohvalimo tudi s svojim festivalom pripovedovanja pravljic. V letu 2004 se je v Cankarjevem domu tradicionalni Pravljični maraton preoblikoval v pripovedovalski festival Pravljice danes. Program festivala je letos pripravila pisateljica in pravljičarka Anja Štefan. Otrokom in odraslim so ljudske in avtorske pravljice pripovedovale gledališka igralka Jette Ostan Vejrup, Anja Štefan, knjižničarka in pravljičarka Ida Mlakar iz Pionirske knjižnice v Ljubljani ter pripovedovalci Radia Študent. Pripovedi, pesmi, pregovore in uganke slovenske Istre je učencem predmetne stopnje predstavila raziskovalka in poustvarjalka istrskega izročila, profesorica slovenščine in etnologinja Rožana Koštial iz Nove vasi nad Dragonjo.

Zanimiv je tudi projekt »Babica in dedek pripovedujeta«, ki so ga osnovali Bralna značka pri ZPMS, Knjižnica Otona Župančiča, enota Pionirska knjižnica in Bralno društvo Slovenije. Snovalci tega projekta so želeli ob branju in pripovedovanju združiti otroke, stare starše, starejše ljudi, ki živijo doma ali v domovih za ostarele, vzgojiteljice in knjižničarke. Ob spoznavanju besedne umetnosti naj bi se medsebojno spoznavali in bogatili tudi otroci in starejši.



NAMESTO ZAKLJUČKA

Nekateri strokovnjaki menijo, da so se pravljice razvile iz mitov, ti pa so bili prvotno namenjeni odraslim. Pripovedovanje teh svetih zgodb, ki so odkrivale skrivnosti življenja in smrti, naj bi bilo pridržano le redkim posvečenim osebam, modrecem. Ti so v času svojega življenja izbrali naslednika in mu predali svoja skrivna znanja. Ljoba Jenče pripoveduje o svoji izkušnji s terena v Argentini: »V vasi indijanskega plemena Guarani mi je mati poglavarja povedala, da mi o ognjenem ptiču pragozda ne bo govorila, saj je to za mladeniče, ki se podajo na prvi samostojni lov. V obredu pred odhodom ona pove zgodbo med plesom in bobnanjem. Preda jim skrivnost, kako naj ravnajo, če ga srečajo. Zgodba je torej ključ do moči, kako ravnati z nadosebnimi silami. Gre za ritual, ki ima več plasti. Eno je zabava, drugo pa prenašanje modrosti, izkušenj, vendar ne vsakomur.« (Megla 2004: 9).

V tej nalogi sem želela predstaviti predvsem pripovedovanje pravljic otrokom. Tako pripovedovanje ima več ciljev: zabavati, kratkočasiti, poučevati, vzgajati, vzbujati domišljijo, spodbujati k učenju, prebujati čustva, vero in upanje v življenje, tolažiti. V knjižnicah in knjigarnah je cilj pripovedovanja pravljic tudi vzbuditi ljubezen do lepe besede in književnosti. Ravni pripovedovanja so se v današnjem času sicer spremenile in pripovedovanje marsikje dopolnjujejo tudi likovne, lutkovne ali gledališke dejavnosti. A kljub temu ostaja pripovedovanje pravljic način, kako otroku ali odraslemu s pomočjo besedne umetnosti posredovati duhovna sporočila, drugačen, morda tudi lepši in boljši svet.
Pripovedovalke, ki jih omenjam, so se s pravljicami srečale že v otroštvu. Pravljice so jim pripovedovali starši, stari starši in druge odrasle osebe ali pa so jih brale same. Povezujejo jih s prijetnimi čustvi, varnostjo, ljubeznijo, toplino, domom. Vse to želijo posredovati današnjim poslušalcem: otrokom in odraslim.

Le zakaj imajo otroci tako radi pravljice? Nekateri pravijo, da so pravljice pri vseh narodih najlepša umetnost. So zakladi ljudske modrosti, iznajdljivosti in duhovitosti. Po nastanku in izvoru so ena najstarejših oblik besedne umetnosti. Priljubljene so bile v vseh časih in pri vseh narodih. Po ustnem izročilu so prehajale iz roda v rod. Ohranjali in predajali so jih posebno nadarjeni ljudje, pravljičarji. »Z njihovo pomočjo so ljudje že od nekdaj, najprej ustno, potem pa tudi s knjigo, učili otroke slikovitega gledanja, pametnega mišljenja, lepega izražanja«, je o pravljicah zapisal makedonski pisatelj Duško Nanevski. (Nanevski 1983: 6).

»Pravljice oblikujejo otroško dušo. Z njihovo pomočjo otroci razlikujejo, kaj je dobro, a kaj zlo, kaj je pravica in kaj krivica, kaj je grdo in kaj lepo«, pravi Duško Nanevski. (Nanevski 1983: 6). Kot v vsakdanjem življenju, sta tudi v pravljicah vedno prisotna dobro in zlo. V pravljicah je zlo vedno kaznovano in dobrota poplačana. Vedno zmaga pravica nad krivico, dobrota nad hudobijo, plemenitost nad zlobo.
Slovenska psihologinja Zdenka Zalokar Divjak je zapisala: »Pravljice govorijo o tem, kar bi mi radi zamolčali – namreč o spoznanju, da velik del slabega v našem življenju izhaja iz naše narave. Vsi ljudje smo nagnjeni k temu, da se obnašamo agresivno, asocialno, sebično, pod vplivom jeze in strahu. Vendar je prepričanje, da se zločin ne izplača, veliko bolj delotvorno. Pravljica nas uči, da se ne izplača prepustiti se trenutnim potrebam oziroma željam, čeprav človek tej svoji naravi večkrat podleže«. (Zalokar 1998: 66).
Pravljice torej ne govorijo samo o nekem izmišljenem, čudežnem svetu, ampak tudi o našem življenju. Pri tem uporabljajo govorico simbolov. Pravljične osebe in predmeti: kralji, kraljice, kraljeviči, kraljične, čarovnica, čarovnik, kristalna gora, temen gozd, zlato jabolko, zlata ptica, medved, konj, skriti zaklad, čudodelna palica…so le »simboli za skrivnostno človekovo notranjost, pa tudi za skrite sile v našem zunanjem snovnem svetu in v svetovih nad njim«, je zapisal Janez Svetina. (Svetina 1999: 14).

Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da naše vzgojnovarstvene ustanove in šole posvečajo preveliko pozornost intelektualnemu razvoju, premalo pa jih skrbi negovanje in razvoj otrokovih čustev. Med njimi je tudi psihologinja Alenka Rebula Tuta, ki meni, da lahko k »iskanju poti za zdravljenje čustev« pripomorejo tudi pravljice: »Jezik umetnosti zbližuje svet odraslih in otrok. Vsako izražanje, pri katerem so v ospredju čutila in čustva, sanje, domišljija, nedoumljivo in skrivnostno, je most med svetom malih in velikih. Lirika, magični realizem v prozi, svet pravljic in duhovnega izročila ljudstev so velika zakladnica spoznanj o otroškem v človeku in o človeškem v otroku.« (Rebula 1999: 23).

Pa ne le otroci, tudi odraščajoča mladina in odrasli radi prisluhnejo pravljicam. Tako je na primer pravljice dijakom brala profesorica angleščine v eni od ljubljanskih gimnazij, študentom pa jih bere predavateljica dr. Manca Košir. Obe sta ugotovili, da se dijaki in študentje po branju umirijo in lažje sledijo razlagi učne snovi. Tudi to je lahko eden od ciljev branja pravljic.

Omenila sem tudi različne pravljične prireditve, ki jih je v zadnjih letih vedno več in ki pritegnejo mnogo odraslega občinstva. Zanimivo bi bilo od vseh teh poslušalcev izvedeti, zakaj se radi udeležujejo takih prireditev? Je to zaradi posebnega vzdušja? Ker so radi med ljudmi? Zaradi zabave? Zato, ker lahko prisluhnejo živemu pripovedovanju? Ker lahko sodelujejo? Ker jih pravljice spominjajo na otroštvo? Ali zaradi sporočila upanja, ki je skrito v pravljicah?

Današnji svet je poln protislovij. Naš dom skorajda ni več dom, postal je pisarna. Brez papirjev smo izgubljeni. Hranimo račune, potrdila, pogodbe, spričevala. Brez rojstnega lista ne moremo dokazati, da smo živi. Celo za smrt potrebujemo potrdilo. Prelomni dogodki našega življenja – rojstvo, poroka in smrt – se ne dogajajo več v zaupnem okolju našega doma, ampak v institucijah. V službah smo ure in ure z ljudmi, ki so nam le na videz blizu, za svoje domače pa skorajda nimamo časa. Razvita tehnologija nam omogoča veliko udobja, ki ga naši predniki niso poznali. A poznali in razumeli so naravo. Mi pa sploh ne razumemo delovanja vseh strojev, ki nas obdajajo. Omogočili naj bi nam lažje življenje, v resnici pa to postaja vse bolj zapleteno, stresno in ogrožujoče. Naš strah pred prihodnostjo izrabljajo zavarovalnice: namesto da bi ljudje gradili dobre medsebojne odnose, želimo biti za vsak slučaj zavarovani. Znanost je dosegla take razsežnosti, da celo spočetje in smrt postajata stvar naše odločitve in našega razuma. S pomočjo znanosti želimo celo ustvarjati nova življenja – hkrati pa je človeško življenje vse manj vredno. Zdravje, mladost in lepota niso več vrednote same po sebi, ampak so v službi storilnosti. Stari, bolni ali kakorkoli prizadeti ljudje prinašajo samo izgube. V tržnem gospodarstvu smo vredni le toliko, kolikor dobička prinašamo. Psiholog Janko Bohak meni, da »danes velja načelo družbene učinkovitosti, kjer je vrhovna, a neizrečena zapoved: Žri ali crkni!« (Bohak 1995: 11). Ker na ta način izgubljamo svoje dostojanstvo, izgubljamo smisel in se vse bolj bojimo trpljenja. Pravljice pa so tiste, ki osmislijo tudi trpljenje. Učijo nas premagovati ovire in vztrajati v naporih. S svojim naukom, da dobrota vedno zmaga, nas spodbujajo k vrednotam ljubezni, dobrotljivosti, vztrajnosti, poštenosti in spoštljivosti. Prižigajo luč, kjer je tema. Prinašajo upanje. Učijo nas poti do sebe, do svojega srca.

Morda bo pa res držalo, kar ugotavljajo pravljičarke same, pa tudi vedno več drugih ljudi – naš svet je mrzel in ga je treba ogreti. Preveč hiti in ga je treba ustaviti. Preveč se oklepa vidnega, snovnega sveta, zato mu je treba odstreti tančine duhovnosti in prebuditi vero. Potrebuje topline, ljubezni, pristnih medsebojnih odnosov, pa tudi pravega poguma in pravih junakov. Ena od poti, da se temu približamo, je poslušanje pravljic. In pravljičarke so tu zato, da nam jih pripovedujejo.

»Da bi le vsi v svojem srcu ohranili nekaj tega otroškega, pravljičnega, magičnega občutenja sveta in ne bi vsega dojemali le z razumom!«, nam govorijo. In res, morda bi bil svet mnogo prijaznejši. Takrat bi lahko s pesnikom Borisom A. Novakom rekli:
»Tako je pravljica
ponovno osvojila vrh srca,
zakladnico želja,
prestolnico otroškega sveta!«…

Ko sem pisala to nalogo, se je tudi meni tu in tam zgodil kak pravljični dogodek. Ker sem zbolela, sem imela več časa za razmišljanje, pa čeprav sem zaradi težav s hrbtenico pol naloge napisala takorekoč na kolenih. Spoznala sem lahko, da nekaterim ljudem pomenim nekaj samo zaradi tega, kar lahko naredim. K sreči so ob meni tudi zlata bitja, ki jim je dovolj, da sem. Tudi svoje napake sem lahko videla bolj od blizu. Bila sem pozorna na sporočila, ki sem jih dobivala od ljudi ali iz knjig. In ker je danes moderno citirati Sveto Pismo, saj se nanj sklicujejo vsi od psihoanalitikov do vegetarijancev, bom tudi sama to nalogo zaključila z evangelistom Janezom. Odlomek iz Jn 21 sem ponovno prebrala ravno v tem času. V njem lahko beremo, kako se je Jezus prikazal sedmim učencem, ki so tisto noč odšli na ribolov, a niso ničesar ujeli. Jezus pa jim je naročil: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Potem so ujeli toliko rib, da jih skoraj niso mogli povleči na čoln. Ne vem, če bi se eksegeti strinjali z mojo razlago te svetopisemske zgodbe, a pomislila sem, da je tudi naš trud neploden in nekoristen, če v svoje življenje in delo ne vključimo desne strani, desne polovice možganov, kjer domujejo naša domišljija, intuicija in ustvarjalnost. Vas to kaj spominja na pravljice?



“Tudi jaz sem bila tam in so mi dali iz naprstnika piti…”

Trudila sem se, da bi v tej nalogi na čimbolj verodostojen način predstavila nekatere vidike današnjega pravljičarstva pri nas. Pregledala sem kar nekaj virov in literature, prosila pripovedovalke pravljic, naj mi zaupajo svoje izkušnje in dodala tudi nekaj drobtinic iz svoje malhe. Moja razmišljanja so morda malce preveč osebno obarvana. A nič ne de. Saj celo veliki in resni strokovnjaki ugotavljajo, da je vsak raziskovalec tudi sam vkodiran v predmet in besedilo svoje raziskave, pa naj se še tako trudi biti objektiven. Morda je v tem besedilu vseeno kaj neresničnega? Upam, da mi boste vse nenamerne laži oprostili. Saj sem konec koncev pisala o pravcah…in ker jih tu in tam tudi sama pripovedujem, boste razumeli, da vsakega lažnivega kljukca kar mimogrede zanese domišljija.
Upam le, da sem uspela poglavja med seboj vsaj toliko smiselno povezati, da ob koncu branja ne boste rekli, »nekoč je bila ena kuharica, ki ni znala kuhati in je skuhala pašto iz vsakega makarona posebej«. Srčno upam tudi, da bo ta naloga vendar komu kaj koristila. Vsaj kot spodbuda za nadaljnja raziskovanja te teme.



Informatorke in informatorji

Zahvaljujem se vsem pravljičarkam, knjižničarkam, vzgojiteljicam in prijateljicam, ki so mi v pogovoru ali v pismu prijazno posredovale svoje izkušnje o pripovedovanju pravljic ali mi pomagale pri iskanju literature. Hvala tudi Rudiju Mrazu iz Pirana in Urošu Celestini iz Kopra.


Pahor Iva, Piran
Marjanca Lenassi, Piran
Nada Leban, Piran
Damjana Blaško, Piran
Ksenija Petaros, Piran
Marija Kramar, Lucija
Alenka Čas, Mislinja
Zlata Brezovar, Borovnica
Tilka Jamnik, Ljubljana
Liljana Klemenčič, Ptuj
Zdenka Gajser, Maribor
Vesna Racman, Murska Sobota
Ljoba Jenče, Cerknica
Tončka Senčar, Piran
Marina Jurkota, Belej, otok Cres
Marija Jurkota, Marezige
Tatjana Ploj, Piran
Marica Krašna, Piran
Tanja Kaligarič, Izola
Barbara Motoh, Izola



VIRI

1. Arhivi
Marina Jurkota, zasebni arhiv.
Špela Pahor, zasebni arhiv.

2. Internet
http://www.tegetthoff.at/en/index.php
http://www.graz.tales.org/
http://www.storyconnection.net/links.htm
http://www.wovenweb.org/
http://www.zupca.net/dnevna_soba/knjiga_meseca/a_stefan.htm
http://www.gregorhartman.com/programi.htm
http://www.mavenproductions.com/estes.html

3. Drobni tisk
Ogenj – fuoco. Župnija Piran – parrocchia di Pirano. 25. april 2004 (zloženka).



PREGLEDANA IN UPORABLJENA LITERATURA


1. Leposlovje
Heliodorus: Etiopske zgodbe.Ljubljana, 1989.
Michael Köhlmeier: Köhlmeierjeve antične pripovedke. Ljubljana, 1999.
Rafik Shami: Pripovedovalci noči. Ljubljana, 1994.
Zdenĕk Svĕrák: Očka, ta je bila pa res prima. Ljubljana, 2000.
Duško Nanevski: Vilinski konjič. Ljubljana, 1983.
Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Bilje, 1997.
Rado Radešček: Slovenske legende. Ljubljana, 1983.
Mjuta Povasnica: Favola invernale. Trieste, 1990.
Mjuta Povasníca: Pravce iz Benečije. Čedad, 2001.
Marjan Tomšič, Noč je moja, dan je tvoj. Ljubljana, 1989.
Zbirka »Glasovi«. Ljubljana.
Nada Morato, Mrak eno jutrnja. Ljubljana, 2002.
Visoko v gorah, globoko v vodah. Radovljica, 1999.
V somraku kraljestva palčkov in škratov. Radovljica 2002.
Sledovi potujočih duš. Radovljica 2003.
Od kod je ta naš svet?. Radovljica, 2001.
Mojca Potrebuješ: V senci starega oreha. Lesno Brdo, 2003.
Franc Černigoj: Mož in čemerika. Žalostne in vesele z gore in iz dežele. Ajdovščina, 1997.
Nikolaj Mašukov: Pravljice izpod Vršiča. ?,?.
Tatjana Ploj: Stare piranske pripovedke – antichi racconti piranesi. Piran, 2002.
Francesca Lazzarato: Il pappagallo che fa cra-cra. Milano, 1995.

2. Etnologija
Vilko Novak: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana, 1960.
Monika Kropej: Pravljica in stvarnost. Ljubljana, 1995.
Mojca Ravnik: Bratje, sestre, strniči, zermani – družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri. Koper, 1996.
Marija Stanonik: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana, 1999.
Marija Stanonik: Slovstvena folklora v domačem okolju. Ljubljana, 1993.
Milko Matičetov: Pri naših pravljičarjih. V Pionir, 1963-1964.
Milko Matičetov, Ljudska proza. V: Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana, 1957.
Ivan Grafenauer: Narodno pesništvo. V Narodopisje Slovencev. Ljubljana, 1952.
Marija Stanonik: Slovstvena folklora v očeh današnjih mladoletnikov - analiza nalog s tekmovanja za Cankarjevo priznanje za leto 1993. V Zbornik Slavističnega društva Slovenije 4. Ljubljana, 1994.
Marija Stanonik: Psihološki vidik slovstvene folklore. V Traditiones 22. Ljubljana, 1993.
Marija Stanonik: O folklorizmu na splošno. V Glasnik SED št. 30/1-4. Ljubljana 1990.
Milko Matičetov: Ljudsko pripovedništvo v Slovenski Istri. V Rad XVII kongresa saveza udruženja folklorista Jugoslavije. Poreč, 1970. Zagreb, 1972.

3. Knjižničarstvo
Pionirji smo tudi mi – knjižničarji. Izbor prispevkov knjižničarjev Pionirske knjižnice v Ljubljani. Ljubljana, 1998
Martina Šircelj, Marjana Kobe, Alenka Gerlovič: Ura pravljic. Ljubljana, 1972.
Metka Kordigel, Tilka Jamnik: Književna vzgoja v vrtcu. Ljubljana, 1999.
Marjana Kobe: Knjižnice za mladino v Sloveniji. V Knjižnica št. 3-4. Ljubljana, 1978.
Marjana Kobe: Delo z mladim bralcem. V Knjižnica št. 1-4. Ljubljana, 1968.
Marjana Lenassi: Matična knjižnica Piran v prenovljenih prostorih. V Primorska srečanja
št. 35. Nova Gorica, 1982.

4. Drugi pogledi
Alenka Goljevšček: Pravljice, kaj ste? Ljubljana, 1991.
Janez Svetina: Duhovna govorica pravljic. Branik, 1999.

5. Magistrska in diplomski nalogi
Anja Štefan: Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti. Magistrska naloga. Cerknica, 1999.
Nives Andrič: Otrokov razvoj skozi pravljico. Diplomsko delo. Ljubljana, 2003.
Lidija Čop: Pravljica kot vstopno mesto v katehezo. Zaključna naloga. Izola, 1997.

6. Umetnost pripovedovanja 1
Jack Zipes: Creative storytelling. Building community, changing lives. London, 1995.
Paola Santagostino: Come raccontare una fiaba…e inventare cento altre. Como, 1997.
Gianni Rodari: Srečanje z domišljijo. Ljubljana, 1977.
Sara Cone Bryant: Comment raconter des histoires à nos enfants – quelques histoires racontées. Paris, 1961.

7. Umetnost pripovedovanja 2
Clarissa Pinkola Estés: Vrtnar duše. Nova Gorica, 1997.
Clarissa Pinkola Estés: Ženske, ki tečejo z volkovi. Nova Gorica, 2003.

8. Psihologija in pedagogika
Zdenka Zalokar Divjak: Vzgoja je…ni znanost. Ljubljana, 1996.
Zdenka Zalokar Divjak: Vzgajati z ljubeznijo. Krško, 2000.
Zdenka Zalokar Divjak: Vzgoja za smisel življenja. Ljubljana, 1998.
Zdenka Zalokar Divjak: Brez pravljice ni otroštva. Krško, 2002.
Janko Bohak: Moja srečanja z ljudmi. Celje, 1995.
Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile – zgodnje otroštvo v otroku in odraslem. Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1998.
Anton Trstenjak: Človek končno in neskončno bitje – oznanjevalna antropologija. Celje, 1988.


9. Daljši prispevki in krajši članki

-Jezik in slovstvo:
Metka Kordigel: Književna vzgoja v vrtcu ali česa naj se o književnosti naučijo otroci v otroškem vrtcu. V Jezik in slovstvo, letnik 42, št. 4/5, (marec 1996/1997). Ljubljana.

-Primorska srečanja:
Ljoba Jenče: Dolenja vas ob Cerkniškem jezeru. V Primorska srečanja št. 213. Nova Gorica, 1999.
Alenka Goljevšček: Pomen Prav(lji)c. V Primorska srečanja št. 271/272. Nova Gorica, 2003.
Pahor Špela, Marina Jurkota: Kontinuiteta ustnega slovstva v Slovenski Istri. V Primorska srečanja 71/72, 1987.

-Otrok in knjiga:
Ljudmila Conradi: Štajerc, ki ga je Istra sprejela za svojega, ali »frkolin« pri šestdesetih. V Otrok in knjiga št. 43, Maribor, 1997.
Andreja Babšek: Pravljični večeri v mariborski knjižnici – pripovedovanje je umetnost. V Otrok in knjiga št. 57. Ljubljana, 2003.
Danica Štumerger Novosel: O Pustu in zakletem gradu. V Otrok in knjiga št. 49. Maribor, 2000.
Anja Štefan: Razmišljanje o objavljanju in prirejanju ljudskih pripovedi. V Otrok in knjiga št. 49. Maribor, 2000.
Bina Štampe Žmavc: V času o času pravljic. V Otrok in knjiga št. 49. Maribor, 2000.
Vida Medved Udovič: Žanri slovstvene folklore v šoli. V Otrok in knjiga št. 37. Maribor, 1994.
Meta Grosman: Risanka ali pravljica. V Otrok in knjiga št. 46. Maribor, 1998.
Marija Stanonik: Slovstvena folkloristika – koncept za revijo. V Otrok in knjiga št. 51. Maribor, 2001.
Darka Tancer Kajnih: Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. V Otrok in knjiga št. 38. Maribor, 1994.
Darka Tancer Kajnih: Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. V Otrok in knjiga št. 39 - 40. Maribor, 1995.
Vera Bokal: Pravljica in njene sorodne zvrsti. V Otrok in knjiga št. 11. Maribor, 1980.

-Otrok in družina:
Alenka Lobnik Zorko: Čas za pravljice, čas za sanje. V Otrok in družina št. 4. Ljubljana 1998.
Bea Baboš Logar: Pravljičarka Vesna pripoveduje »mislice« na zgoščenkah. V Vestnik št. 41. 10. 10. 2002

Portorožan:
Slavko Gaberc: Poslovila se je naša knjižničarka Olga Drenik (1951-2002). V Portorožan št. 5. Portorož, 2002.

-Večer:
Katarina Pergovnik: Doživet nastop nekoga, ki živi v raju. V Večer št. 230. 4. 10. 1994
P. B.: Pravljice človeka pojedo. V Večer. Maj 2003.
Anita Bezić: O kačjih kronicah in najlepšem poklicu. V Večer, 18. 7. 2002.
Slavica Pičerko Peklar: Vedno je čas za dobro knjigo. V Večer, ?.?.?.
Bea Baboš Logar: Pravljičarka Vesna pripoveduje »mislice« na zgoščenkah. V Večer, ?.?.?.
Liljana Klemenčič: Zmaji so, zares so! V Večer, ?.?.?.

-Informator:
Zdenka Gajser: Katumbale katumbale malele malele – pravljične vesele počitnice v Pionirski knjižnici Nova vas. V Informator, marec 2003.
Zdenka Gajser: Pravljična šola – 29. maja: Zidanškov dom na Pohoru in 21. novembra: Pravljična soba v PK. V Informator št. 49, december 2003.
Zdenka Gajser: Moja, mbili, tatu, nne, tano… - pravljične vesele počitnice v Pionirski knjižnici Nova vas. V Informator št. 51, februar 2004.

-Deloskop:
Maja Megla: Ljoba Jenče – pravljičarka. V Deloskop(1.4. – 7.4. 2004). Ljubljana, 2004.

10. Vrtci
Pravljice o morju in druge pravljične zgodbe. Vrtec Morje Lucija. Lucija, 1998.
Starine in kako jih ohranjamo. Vrtec Mornarček Piran. Piran, 2002.
Obzidna mesta Piran – Ptuj – Škofja Loka. Vrtec Mornarček Piran. Piran, 2001.

11. Enciklopedije, slovarji, Sveto pismo
Storytelling. V The world book encyclopedia, vol. 18. Chicago etc., 1990.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 2002.
Enciklopedija Slovenije. Ljubljana.
Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Ljubljana, 2000.




KAZALO


UVOD str. 2
1. Na valovih domišljije str. 2
2. Zakaj in kako o tej temi str. 3
3. Kratka vsebina str. 4
KAJ PIŠEJO STROKOVNJAKI… str. 5
ZAKAJ IN KAKO PRIPOVEDOVATI str. 9
1.1. Zakaj pripovedovati in ne brati str. 9
1.2 Pripovedovanje ljudskih pravljičarjev str. 10
1.3 Sodobno pripovedovanje str. 10
PRAVLJIČARJI NEKOČ IN DANES str. 11
1. Nekoč str. 11
2. Danes str. 12
Folke Tegetthoff str. 12
Clarissa Pinkola Estés str. 14
SLOVENSKI PRAVLJIČARJI NEKOČ IN DANES str. 14
1. Nekoč str. 14
Rozálija di Lenardo str. 15
Bepo Malnar str. 15
Mica Štanfelnova str. 15
Peter Jakelj Smerinjekov str. 16
Katra Jovžkova str. 16
Anton Dremelj Resnik str. 16
Joza Kravanja Marinčič str. 16
Lojze Tratar str. 17
Bicelj iz Podjune str. 17
2. Danes str. 17
2.1 Moje izkušnje s terena str. 18
2.1.1. Teren Gabrovica str. 18
Ivan Primožič in Jakob ? str. 18
Toni iz Pregare str. 19
Albin Barut str. 19
Bruno Barut str. 19
2.1.2. Drugi kraji str. 20
Marija Kleva str. 20
Ivančič Vera str. 20
Ticijana Krmac str. 20
Dario Marušić str. 20
Marina Jurkota str. 21
Marjan Gregorič str. 21
Marija Cunja str. 21
2.2. Sodobne pravljičarke str. 22
Anja Štefan str. 23
Ljoba Jenče str. 24
Intermezzo - kako prepoznati pravljičarko? str. 26
URE PRAVLJIC V KNJIŽNICAH str. 26
1. V večjih knjižnicah: Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Ptuj str. 27
Tilka Jamnik str. 27
Zdenka Gajser str. 28
Vesna Racman str. 29
Liljana Klemenčič str. 30
2. V manjših knjižnicah: Borovnica, Piran, Izola str. 32
Zlata Brezovar str. 32
Marjanca Lenassi str. 33
Marija Kramar str. 33
Olga Drenik str. 35
Nada Leban str. 35
Ksenija Petaros Kmetec str. 37
Ure pravljic v Mestni knjižnici Izola str. 38
POSAMEZNICE str. 40
Ela Potočnik str. 40
Tončka Senčar str. 40
Marija in Marina Jurkota str. 43
Alenka Čas str. 43
Tanja Kaligarič str. 43
Katja Svetina str. 44
Tatjana Ploj str. 44
Barbara Motoh str. 44
POSAMEZNIKI str. 45
Rudi Mraz str. 46
Uroš Celestina str. 50
NAŠI VRTCI – PIRAN IN LUCIJA str. 50
SLOVENSKE »PRAVLJIČNE« PRIREDITVE str. 51
NAMESTO ZAKLJUČKA str. 51
“Tudi jaz sem bila tam in so mi dali iz naprstnika piti…” str. 54
Informatorke in informatorji str. 54
VIRI str. 55
1. Arhivi str. 55
2. Internet str. 55
3. Drobni tisk str. 55
PREGLEDANA IN UPORABLJENA LITERATURA str. 55
1. Leposlovje str. 56
2. Etnologija str. 56
3. Knjižničarstvo str. 56
4. Drugi pogledi str. 56
5. Magistrska in diplomski nalogi str. 56
6. Umetnost pripovedovanja 1 str. 57
7. Umetnost pripovedovanja 2 str. 57
8. Psihologija in pedagogika str. 57
9. Daljši prispevki in krajši članki str. 57
10. Vrtci str. 58
11. Enciklopedije, slovarji, Sveto pismo str. 58
KAZALO str. 59