nedelja, 25. december 2011

Srečanja v Piranu 2

SREČANJA V PIRANU 2



Zbrala in uredila Špela Pahor









Soavtorji:
Tanja Albreht , Leopold Belec, Vera Maraspin Čarman, Vida Flego Draksler, Savina Gorišek, Iva Pahor, Ksenija Petaros Kmetec, Vanja Pegan, Miša Rustja, Nadja Terčon, Tanja Trebežnik Sambolec












Piran, november 2011








BESEDA K TEJ ZBIRKI




Življenjske zgodbe iz te knjige sem zbrala med leti 2009 in 2011. Nekaj sem jih posnela na avdiokasete, jih potem dobesedno prepisala v računalnik ter nato skušala urediti tako, da so berljive in tekoče, pa vendar ohranjajo posamezne značilnosti pogovornega jezika vsakega posameznega pripovedovalca. Na njihovo željo sem potem, ko sem jim besedila dala v prvo branje, tudi kaj popravila, izpustila ali dodala. Luisella Ravalico in Maria Fornazaro sta pripovedovali v italijanščini oziroma v narečju; njuni zgodbi sem prevedla v slovenščino in nekatere narečne besede zapisala v poševnem tisku. Pri tem moram povedati, da se v govoru Luiselle Ravalico že pozna njena izobrazba in poklic učiteljice; govorila je tekočo in lepo italijanščino, le to pa je prepletala s posameznimi besedami, stavki in odstavki v starem piranskem narečju. Njena pripoved je tekla gladko in le tu in tam sem jo spodbudila s kakšnim dodatnim vprašanjem. Maria Fornazaro je skromna gospa z odličnim spominom, ki pa sem jo morala veliko spraševati, da sem lahko sestavila njeno zgodbo; zdelo se je, kot da ji je nerodno govoriti o sebi; njeno pripoved so prekinjale tišine in premišljevanja, ko se je izgubljala v spominih in je svoje tiho razglabljanje zaključila s kakšnim splošnim stavkom o tem, kako je bilo nekoč življenje težko – obenem pa je življenje nekoč slikovito primerjala z današnjim, ko je vse drugače in vse lažje. Nekateri posamezniki so svojo življenjsko zgodbo zapisali sami: Leopold Belec, Tanja Trebežnik, Ksenija Petaros Kmetec, Miša Rustja, Tanja Albreht, Vida Flego Draksler, Vanja Pegan. Ksenija Petaros Kmetec je zapisala tudi življenjsko zgodbo svojega moža, ribiča in slikarja Dušana Kmetca. Vera Maraspin Čarman je pisala o svoji mami in očetu. Nadja Terčon je opisala življenjsko in strokovno pot Miroslava Pahorja. Savina Gorišek je spomine na svoje življenje zapisala že prej in so bili v dveh delih objavljeni v Izvestjih, glasilu Pomorskega muzeja Piran ter v Šolski kroniki, glasilu Slovenskega šolskega muzeja; del njene zgodbe sem posnela na kaseto in jo kasneje prepisala ter uredila. Po premisleku sem zapisala tudi svojo zgodbo – saj vendar ni pošteno, da zapisujem zgodbe drugih ljudi, o sebi pa molčim. Posebno sem vesela, da se je pisani paleti ljudi v tej knjigi pridružila tudi Neda Žabot. Prav tako sem vesela vsakega posameznega pripovedovalca, ki si je vzel čas in delil z menoj in z vami to, kar se mu je zdelo vredno zaupati tudi drugim: Rudiju Mrazu, Ani Rodin, Zorku Bajcu in vsem, ki sem jih s svojimi prošnjami nadlegovala v teh letih, pa bodo našli svoje mesto šele v naslednji knjigi: Miri Zorec, Nataliji Planinc, Mafaldi Pahor, Kristini Butuči, Liliani Stipanov, Mariji Baruca (posnela jo je moja prijateljica Jana Kostevc), Divki Sladič, Sofiji Simič (njeno zgodbo je zapisal Sime), Jani Kostevc, Lidii Tomasin… Ne sprašujte se, koliko so te zgodbe popolne in resnične: mislim, da nikoli nisem silila v ljudi z neumestnimi vprašanji in od nikogar nisem pričakovala, da mi bo razkrival intimnosti, ki bi jih želel ohraniti zase. Nekateri so naredili kratek pregled celotnega življenja, drugi so se bolj osredotočili na posamezne koščke, kot so otroštvo in šola, delo in poklic, družina, partner in otroci. Nekateri bolj samozavestni so veliko pripovedovali o sebi; drugi, bolj skromni, so strnili svojo življenjsko pripoved v nekaj odstavkov, pa zato toliko več povedali o tem, kako vidijo svoje mesto. Želela sem namreč, da mi sogovorniki povedo tudi kaj o Piranu, o tem, kakšno je bilo mesto nekoč, kakšen je njihov odnos do tega kraja, kaj jim je všeč in česa pogrešajo; tudi ta razmišljanja sem vključila v njihove zgodbe in upam, da bodo v pomoč tistim, ki se trudijo z načrtovanjem in vizijami o tem, kako naj bi se živelo v našem mestu.

Prav gotovo bi si tudi mnogi drugi stari Pirančani, ki še živijo v Piranu ali so se že davno tega preselili v Trst, zaslužili, da bi zapisala njihove življenjske zgodbe. Poigravam se s to mislijo. Kako bi bilo, ko bi zbrala njihove življenjske zgodbe, jih zapisala v piranskem dialektu, v katerem bi mi jih zagotovo pripovedovali, in jih nato prevedla v slovenski jezik? Kakšno bogastvo spominov bi to bilo! Pregledujem arhivski zvezek prijateljice Iviane Rotter Osrajnik. V njem zbira in hrani časopisne članke o prebivalcih Pirana. Objavljeni so bili v glasilu Skupnosti Italijanov Piran »Il Trillo« in v njih lahko berem predvsem o spominih ljudi, ki so pripadniki italijanske skupnosti. Tu so opisani razni običaji v nekdanjem Piranu, objavljene so pesmi članov skupnosti in drugi paberki, veliko je tudi prispevkov o dialektalnih posebnostih piranskega narečja. V intervjujih in reportažah pa berem o življenju ljudi, ki sem jih tudi sama poznala. Pretekli čas je tu zato, ker so mnogi od njih že preminili. Berem o Giannini, ki ji nikoli nisem vedela priimka. Pripovedovala mi je, kako se je iz rodnega otoka Cresa skupaj s svojim možem Giacomettom preselila v Piran. Spomnim se je kot vedno urejene gospe, ki si je sama napletla in nakvačkala večino oblek in puloverjev, ki jih je nosila. Z vedno urejeno frizuro, našminkana in ozaljšana z nakitom me je učila: »Vedno moraš paziti na čevlje in na frizuro. Drugo ni tako važno. To se pa takoj vidi!« Bila je vedno prijazna in nasmejana, ponosno vzravnana je hodila po mestu in se vedno hiteč po opravkih gibala med domom, Tartinijevo hišo, kjer je skrbela za čistočo in cerkvijo, za katero je bila zadolžena in jo je zjutraj odklepala ter zvečer zaklenila vrata. Bila je tudi v dramski skupini in je večkrat nastopala na piranskem in drugih odrih. Svojega moža Giacometta, s katerim sta živela sama, je imela tako zelo rada, da je kmalu po njegovi smrti umrla še sama. Berem o pokojni Norini Zamarin, stari belolasi gospe, ki je umrla krepko po svojem osemdesetem letu. Vsak dan je prišla k večerni maši in k obhajilu je vedno šla prva – iz spoštovanja do njene visoke starosti so ji drugi verniki vedno dali prednost. Danes imajo ta privilegij na primer piranske redovnice, s prednico na čelu… Stanovala je v Ulici Svobode, v hiši, katere kuhinjska okna so gledala na vrvež na Tartinijevem trgu. Bila je ena izmed redkih, ki je v svoji kuhinji še imela fogoler, ognjišče in veliko napo s poličko, kamor je odlagala skodelice. V kotu veže je hranila veliko glineno posodo za vodo. Bila je hudomušna in z veselim, navihanim pogledom mi je vedno rekla: »E tu? Lavoro, sempre lavoro…« »In ti? Delo, vedno delo…« Ko mi je nekoč pripovedovala o svojem življenju in o tem, kako so ji dvorili v mladosti, je odločno rekla, kot da to zame ne bi bilo samoumevno in takrat morda res ni bilo, saj sem najbrž prav neumno vprašujoče pogledala in kaj trapastega pripomnila : »Eh, si, sono stata giovane anch'io!« »O, ja, tudi jaz sem bila mlada!« Tu je še stari Mario Petronio, simpatični starček, ki zdaj živi v Domu upokojencev in je bil včasih solinar. Koliko bi mi lahko povedal, saj jih ima že čez devetdeset. Tudi vedno urejena gospa Emilia Vuk, gospodinja, upokojenka in mama dveh odraslih hčera moje starosti, je članica dramske skupine. In moja soseda, Antonietta Fonda. In kako znata igrati! In tu so še drugi, ki jih nisem nikoli poznala: Gemma Gasparini, Lidia Knez, Giorgio Petronio, Fioretta Zancola, Giovanni Dugan, Giovanni Ceroici, Luigia Ruzzier…O piranskih velmožeh je napisana cela knjiga in hranijo jo v domoznanskem oddelku piranske knjižnice. Kdo pa je pisal o teh preprostih, anonimnih ljudeh, ki so s svojim vsakdanjim delom in trudom prav tako dali svoj tih in neviden prispevek k temu, da je mesto zdaj tako, kot je?

V Piranu živijo danes seveda predvsem priseljenci in njihovi otroci – imajo po petdesetih, šestdesetih letih, odkar bivajo tu, pravico do tega, da jih imenujemo domačini? Po koliko letih bivanja si nekdo, ki se je sem priselil, zasluži naziv domačin? O tem so se ljudje nekoč in se bodo še naprej veliko prepirali. Najbrž to velja prav za vsak kraj, kaj šele za takega, kot je naše mesto, kjer je po vojni prišlo do tako velikih sprememb, ko se je odselilo skoraj vse avtohtono prebivalstvo in so se priselili ljudje od vsepovsod iz Slovenije in bivše Jugoslavije.
Slednjič pa v našem mestu živi tudi nekaj tujcev. Med tistimi, ki so prišli med zadnjimi, so mnoga mlada dekleta iz bivših republik Sovjetske zveze, ki so prišla v majhen turistično letoviški kraj iskat svojo negotovo srečo.Med nami živi tudi Sapana Gandharb iz Nepala, ki jo je za svojo vzela družina iz Pirana. Ker v svoji domovini zaradi revščine in nepravičnega kastnega sistema ni imela veliko možnosti za šolanje, kar je bila njena največja želja, je sprejela ponudbo in izziv ter se podala na dolgo pot. Tu je končala osnovno in srednjo šolo, ukvarja se s keramiko in trgovino. V borih nekaj letih se je naučila slovensko tako, da ji lahko marsikdo, ki tu živi dlje, zelo zavida, saj zna pravilno uporabljati tudi dvojino in pozna celo mnoge slovenske pregovore in reke. V Piranu je živela Valentina, babica, ki se je priselila iz daljne Rusije skupaj s svojo hčerko, vnučkama in zetom. Po poklicu je bila učiteljica in svoj poklic je imela zelo rada. V našem mestu se je v svoji skromni sobici posvečala šivanju in si s tem služila vsakdanji kruh. Vsak dan je kljub starosti pretekla nekaj kilometrov in pri svojih letih se je lotila tudi učenja slovenščine. Tu je še Razak iz Iraka, ki se ukvarja s prodajo spominkov, nakita in okrasnih predmetov. Uboga gospa v skromnem krilu in z nazaj spetimi lasmi je pred mnogimi leti prišla v Piran iz Francije in se tu poročila z ribičem. Ni imela srečnega družinskega življenja, po katerem je kot mlado dekle hrepenela in to se ji pozna na obrazu. Osamljena je, nesrečna in žalostna. To so le nekateri izmed tujcev, ki so prišli živet v Piran in so tu ostali. V zadnjem času jih je vse več. Tudi oni so del našega življenja, kamenček v mozaiku in cvetlica v pisanem šopku. Kljub anonimnosti so prav gotovo zanimive tudi njihove življenjske zgodbe, njihov pogled na svet vreden pozornosti, njihove izkušnje vredne zapisa.






IVANA PAHOR

Kaj mi pomeni Piran

Piran je mesto, spomenik velike vrednosti, kjer domala na vsakem koraku srečuješ zgodovino in tradicijo. Dandanes pa se še postavlja vprašanje, kaj storiti, da bi ljudje bolje spoznali in vzljubili mesto. Začeti je potrebno že z zgodnjim osveščanjem pri otroku, po možnosti doma, v vrtcu, šolah, da bi dediščino spoštovali in negovali. Dandanes ni težava dobiti pisno gradivo, ki nas na preprost način o marsičem pouči. Tako na primer izvemo iz vodiča, izdanega leta 1972, precej o zgodovini Pirana in okolice, umetnostni zgodovinar pa nam v šestih obhodih mesta predstavi znamenitosti, zgradbe, trge, grbe, spomenike, cerkve in umetnine v njih. Nauči nas opazovati. Dediščina so naravni in kulturni spomeniki, predmeti, kraji. Za vse smo odgovorni, vsak posebej in vsi skupaj. Vse moramo ceniti kot darilo naših prednikov. Slovenska Istra je med slovenskimi pokrajinami prav posebna. V naši družini smo se potrudili, da jo bolje spoznamo. Z avtobusom smo se popeljali do Črnega kala in nato še malo naprej, zatem pa pešačili mimo naselja Kastelec na Socerb, od koder je lep razgled na Miljski zaliv in Trst. Na Socerbu je bila že v srednjem veku zgrajena utrdba. V povirju Rižane stoji pri Hrastovljah znamenita cerkvica Sv. Trojica, kjer so freske iz 15. stoletja, med njimi znani Mrtvaški ples. Freske je odkril zdaj že pokojni Jože Pohlen, kipar in slikar. Bili smo tudi na Slavniku. Na hrvaški strani smo šli do Buj, Umaga, v Istrske toplice, Motovun, Kaštel, v Grožnjan. Marsikdo iz več razlogov nima te možnosti. Mu je pa na dosegu roke ali za plitvejši žep na voljo marsikaj. Krajinski park Sečoveljske soline v dolini Dragonje, muzej solinarstva, Forma viva na rtiču Seča v Luciji. Veliko kipov avtorjev z vsega sveta je posejanih po hribu do morja. V Sv. Petru ali Ravnu je Tonina hiša, etnološki muzej oljkarstva. V Padni je mala galerija Božidarja Jakca. V Portorožu je pri Splošni plovbi oddelek Pomorskega muzeja Piran. V Fiesi sta dve sladkovodni jezerci. V mestu samem je Pomorski muzej z zanimivo in bogato zbirko. Tu so še umetniške galerije: Mestna galerija, galerija Hermana Pečariča, galerija Meduza ter zasebni galeriji Duka in Gasspar. Zanimiva je Tartinijeva rojstna hiša, Tartinijevo gledališče, Tartinijeva družinska grobnica v frančiškanski cerkvi.
Zanimive in privlačne so razne prireditve. V zelo akustičnem minoritskem križnem hodniku so znani poletni glasbeni večeri. Razne prireditve so v Tartinijevem gledališču in tudi na trgu samem. Obnavljajo se verski običaji, kot romanje po morju k Mariji strunjanski. Priporočilna procesija k zavetniku sv. Juriju se začne na Tartinijevem trgu - nekdanjem pristanišču - in se pomika po okrašenih ulicah do stolne cerkve ter se zaključi z bogoslužjem. Znani, lepi kip sv. Jurija nosijo gasilci. Zelo se je uveljavilo društvo Anbot, ki si prizadeva za ohranitev kulturne dediščine. Tudi društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija deluje v tem smislu, da opozarja na kulturno bogastvo v stolnici in na sploh v mestu ter si prizadeva za ustrezno predstavitev teh zakladov turistom in domačinom. Plesna folklorna skupina Val sodeluje na raznih prireditvah, na primer na solinarskem festivalu. Prireditve so še v dvorani in na prostem v Avditoriju Portorož. Domače ljudske pesmi pojejo Šavrinke in še drugi ansambli.
Še bi lahko naštevala. Na nekaterih prireditvah je bila tudi ponudba istrske kulinarike.

Je pa marsikaj, kar me do danes moti. Starejši občani želijo, da se stavba bolnice obnovi za oskrbo starejših in onemoglih že zato, ker se za sprejem v Dom upokojencev Izola čaka tudi leto ali več. Načrtovana gradnja doma v Luciji se odmika. Stavba nekdanje bolnice je od leta 1988, to je že osemnajst let, zaprta in ker je bila slabo zaščitena - ima namreč pritlična okna -je bila žrtev vandalizma. Odnesli so vse, kar je bilo možno. Za počitniško domovanje slabovidnih so uredili stavbo infekcijskega oddelka. To je prav. Neustrezna se mi zdi lokacija garaže pri pokopališču, kot tudi oblika zgradbe. Trgovski lokali se zapirajo, preselili so se v trgovski center v Lucijo. Starejši težko vstopajo in izstopajo iz avtobusa. Pogrešajo kontakt prodajalec – kupec, kar je bilo možno v manjših trgovinah. Ni več obrtniških dejavnosti, kot so krojač, šivilja, čevljar, brusač. Iz občinske uprave se je preselilo nekaj enot, na primer davčna uprava in socialno varnostne službe. Komunalna dejavnost je pomanjkljiva. Stranske ulice in bližnjice so slabo pometene ali sploh niso. Potreben bi bil nadzor nad dnevnim čiščenjem. Ločeno, ekološko zbiranje odpadkov se le počasi uveljavlja. Redko vidiš sprehajalca, da uporablja vrečko in rokavice, če štirinožni ljubljenec opravi svojo potrebo. Izven mesta, na podeželju, so tudi črna odlagališča. Pred več leti so bile javne sanitarije na severozahodni obali, čeprav nezadostne. Danes pa javnih sanitarij sploh ni. Stopiti moraš v lokal ali za vogal. Ponudba spominkov bi morala biti kakovostna po obliki in izdelavi – nekaj je že tega. Ponudbo kiča bi morali odstraniti. Moti me neenotna javna razsvetljava, ki je pomanjkljiva na stopniščih, na Oljčni poti in v drugih ulicah. Hoja po piranskih ulicah zaradi rolkarjev in kolesarjev ni vselej varna. Če so že cvetlična korita različna, naj bi bile vsaj grmovnice in cvetlice negovane, pa ne samo na glavnem trgu. Žal so tudi za odlaganje plastenk, cigaretnih ogorkov in drugega neprimerni koši. Ulično pohištvo bi morali prilagoditi staremu mestu, v primerni obliki in materialu. To so ulične svetilke, klopi, koši, panoji. Morda bi bilo prav vrtičkarjem omogočiti nakup vrtne barake po zmerni ceni in primeren material za ograje in plotove. Okolica obzidja bi morala biti lepše urejena, parkovno. Predvsem bi moral biti urejen dostop do obzidja, iz čigar vrha je izredno lep razgled na mesto z okolico tja do obzorja, kjer se ob jasnem in z burjo prevetrenem ozračju vidijo naše in italijanske planine, italijansko obalo do Gradeža in Tržaški zaliv. Piran uživa zaradi obzidja poseben ugled. Varoval je mesto in prebivalce pred vpadi Turkov in priča o nekdanjem obsegu mesta.

V mestu samem stanovanjski standard še ni zadovoljiv. Ne samo notranja ureditev, tudi pročelja hiš so v velikem številu potrebna obnove, kot tudi strehe in terase. Zatakne se pri denarju. Pred leti so bila na voljo ugodna turistična posojila. Veliko priseljencev se je odločilo za gradnjo in pobočja nad Bernardinom, Portorožem, Lucijo, so več ali manj pozidana. Občina je dala sredstva za večje stanovanjske bloke.

Obiskovalce prijetno preseneti prostoren Tartinijev trg, lepe stavbe in palače, ki ga obdajajo ter kompleks stolne cerkve na hribčku nad mestom. Piranska cerkev sv. Jurija, zavetnika mesta, je najlepši slovenski obmorski spomenik, razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Obnovljena je bila zunanjost cerkve in že precej v notranjosti. Najbolj pereče je, da oporni zidovi na severni strani popuščajo in je dosedanja obnova le dveh ali treh opornikov nezadostna in prepočasna. Lahko pride do zrušitve cerkve. Na severno stran cerkve ni dovoljeno iti.
Nadangel Gabrijel, stoječ na vrhu zvonika, se obrača po vetru in je viden od daleč. Še vedno zvesto opravlja službo napovedovalca vremena. Če vztrajno gleda proti Trstu, severozahodu, je in bo vreme lepo in vedro. Če radovedno opazuje vrvež na piranskem trgu, se bo vreme spremenilo, oblačno bo in deževno. Nanj so se in se še danes zanesejo ribiči in drugi plovci. Od vremena so bili močno odvisni tudi solinarji v strunjanskih in sečoveljskih solinah. Solinarjevo oko je še dandanes uprto v nebo, tako, da vidi vsako spremembo. Opazovali so sončne vzhode in zahode, lunine mene, oblake, vetrove. Znani so solinarski pregovori o vremenu.

Domačini in še posebno priseljenci bi morali priti do spoznanja, da živijo v zgodovinsko in kulturno pomembnem kraju. Ohranitev vsega je tudi bistvenega pomena za preživetje, ker je turizem eden glavnih virov prihodka nasploh na Slovenski obali. Obiskovalec mesta, turist, mora čutiti vsestransko skrb za mesto in okolje. Trgovine, plaže, zabavišča so turistu na voljo povsod po svetu. Mesto naredi razpoznavno marsikaj, ulice, tlaki, stavbe, pročelja, oboki, vrata, okna, balkoni, strehe, terase, dimniki.

V mestu samem so radi preživeli počitnice v svojih počitniških stanovanjih znani kulturniki, umetniki čopiča, peresa, dleta. Tako na primer Božidar Jakac. Njegov oče je bil Istran. Upodabljal je motive Istre, ki so razstavljeni v galeriji v Padni. Boris Kalin, kipar, Žarko Petan, literat, znani aforist, Mila Kačičeva, gledališka igralka in pesnica, Pia in Pino Mlakar, baletni par. Veliko sta jadrala v našem morju in po dalmatinski obali. Pomorskemu muzeju Piran sta, ko nista več jadrala, podarila njuno jadrnico Galeb. Toneta Pavčka, pisatelja in pesnika, je uročila Istra. Po rodu je iz Dolenjske. Da bi naš človek, turist, spoznal kraje v zaledju, vasi in obalna mesta, je Alberto Pucer napisal knjigo Popotovanje po slovenski Istri. Velik strokovnjak za morsko biologijo je dr. Miroslav Zei. Še bi lahko naštevala. Kako so predniki spoštovali versko kulturno stran družabnega življenja, pričajo cerkve. Danes jih je deset po številu. Izredno vrednost ima cerkveni arhiv, kjer hranijo matične, mrliške in krstne knjige, ki so najstarejše v Sloveniji. Vse našteto in še marsikaj je opisano v raznih dosegljivih priročnikih.

Naj še omenim, da je italijanska skupnost na kulturnem področju med najdejavnejšimi. Potrebno bi bilo večje sodelovanje mestne uprave s prebivalci, z javnostjo, z upoštevanjem njihovih predlogov in želja.

Omenila sem že, da stanujemo na lepem kraju, malo na hribčku, od koder je lep razgled na nasprotni hrib Razgled in Arze. Upam, da ga ne bodo pozidali. Terasasto obdelanega negujejo vrtičkarji, vse ročno. Trate kosijo z malo kosilnico. V tem času je že vidno, kakšne povrtnine so posejali, katere rožice cveto, tulipani, narcise, ognjič, španski bezeg, rožmarin, oleandri. Drevesa so sredozemska, oljke, ciprese, bori, mandljevci.
Galebi radi posedajo na dimnike, obzidni stolp ali na konice cipres. Njihov let in kroženje je izredno lepo.
Posebno v jeseni so nadvse lepi sončni zahodi, pordeči vse obzorje. Morje sem vzljubila po nekaj letih. Zanimivo je opazovati, kako pristajajo večje ladje, kako priplujejo v pristanišče in izplujejo. Lepše od motornih čolnov, ki so hrupni, so jadrnice, manjše in velike, posebno še, če jih je večje število. Opazujem še ribiške barke in ribiče pri njihovem delu. Pregledajo in krpajo mreže. Pregledajo, kaj vse so ulovili. Izredno zanimiv je pogled na raznolikost dimnikov, teras. Komaj uganeš, h kateri ulici spadajo.
So turisti, slovenski ali tuji, ki fotografirajo. Zaznajo tisto, česar mi morda ne vidimo. Opazujejo z radovednimi otroškimi očmi. To je potrebno. Dovolj je lepote, kdor jo želi in zna gledati.













KAJ JE ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Življenjska zgodba je pripoved posameznika o dogodkih iz njegovega življenja. Je zgodba osebe, ki se odloči, največkrat s pomočjo vodenega intervjuja, da bo pripovedovala o svojem življenju kar se da popolno in stvarno, kolikor se ga spomni, oziroma o tistem delu življenja, za katerega meni, da je dobro, da ga poznajo tudi drugi. Različni avtorji uporabljajo za isti pojem različne izraze: življenjska zgodovina, posneta pripoved, posneti spomini, lastno poročilo, osebna pripoved, ustna biografija, spomin, pričevanje, poglobljeni intervju, življenjski pregled, življenjska zgodba, življenjepis, biografija, življenjska pripoved (Ramšak 2003: 16) ali še pričevanje ljudi, pričevanje posameznikov, osebni življenjepisi, življenjsko pričevanje, zgodbe iz življenja (Ramšak 2003:28). Med temi oznakami so rahli pomenski odtenki.

Biografska metoda je zbiranje in študij gradiva o življenjskih izkušnjah posameznika. Obsega avtobiografije, biografije, pisma, dnevnike, nekrologe, življenjske zgodbe. Pri zbiranju življenjskih zgodb ločimo avtobiografsko in biografsko zapisovanje življenjske pripovedi. Pomembna je izbira pripovedovalca, priprava vprašalnice in intervjuja.

S to tematiko, pravzaprav z zbiranjem in objavljanjem življenjskih zgodb se je pri nas največ ukvarjala dr. Marija Makarovič. V delu Tako smo živeli – življenjepisi koroških Slovencev, ki je izhajalo med leti 1993 in 2003 ter obsega 12 knjig, je objavila sto petinštirideset življenjskih zgodb koroških Slovencev kmečkega ali delavskega izvora. Nekatere življenjepise v tej zbirki so napisali informatorji sami in so avtobiografski, drugi so zapisani po njihovem pripovedovanju; nekateri so anonimni. Obsegajo spomine vse od otroštva preko mladostne dobe do odraslosti, poroke, službe, otrok, spomine na domači kraj in rodbino, na prosti čas, šege in navade, izkušnje narave, vere in razmerja do slovenstva. Dr. Marija Makarovič je v ta namen sestavila posebno, zelo podrobno vprašalnico. Biografsko metodo poleg dr. Marije Makarovič na Slovenskem uporabljajo še nekateri drugi etnologi, med njimi Ivanka Počkar; pri preučevanju biografskega gradiva pa predvsem dr. Mojca Ramšak in dr. Breda Čebulj Sajko. Tudi etnolog Boris Kuhar je v svojih delih objavljal avtobiografske pripovedi.

Zbiranje življenjskih zgodb sodi na področje ustne zgodovine. Ustna zgodovina je zbiranje govorjenih spominov in osebnih razlag zgodovinskega pomena; to so posneti spomini, pretipkani trankripti in raziskovalna metoda, ki vključuje poglobljene intervjuje (Ramšak 2003: 28-29). V etnologiji in zgodovini se v zadnjem času uveljavljajo čedalje pogostejše raziskovalne težnje po študiju načina življenja na ravni vsakdanjosti. V tujini je v zadnjih letih velik poudarek na dokumentiranju življenjskih zgodb preprostih ljudi in njihovega vsakdanjega načina življenja (Počkar 1998: 11).

Vsaka življenjska zgodba razkriva enkratnost in neponovljivost pripovedovalčevih izkušenj, njegovega znanja, prepričanja, vere, vrednot in pogleda na svet; vsaka po svoje niza pomembne in manj pomembne dogodke, ki so oblikovali njegovo življenje. Vsak človek ima lastno, posebno družino, v kateri je odraščal, vrstnike in sopotnike, ki je z njimi delil svojo pot in meril korake. Vsaka pripoved je globoko subjektivna in zgodbe našega življenja bodo ostale v spominu sorodnikov ali prijateljev; tiste, ki so bile kdaj zapisane, pa bodo skozi pisano besedo dostopne več ljudem in večim rodovom. Zbrane življenjske zgodbe s svojo etnološko vsebino pričujejo o neki podobi sveta. To so osebne zgodovine, ne strogo dokumentarni zapisi in vsaka analiza ali statistični pregled jim odvzame čar in izpovednost. Pričujejo o materialni, socialni in duhovni kulturi nekega časa in krajev; pripovedujejo o otroštvu, mladosti, delu, o pomanjkanju, o času, preživetem v šolskih klopeh, o vojni in povojnem času, o navadah, veri, tudi o bolezni, družini, ljubezni, nerazumevanju v družini in drugih težavah, o prebijanju skozi življenje, o željah, prepričanjih, odnosu do sveta, o služenju vojaškega roka, o poklicnem usposabljanu, o vzgoji otrok, o sreči in trpljenju, molitvi in upanju. Zato je vsaka analiza lahko le delen in posplošen prikaz dejstev, ki ne more prikazati vse pisane palete doživljajev, dogodkov, vtisov, čustev, odnosov, trpljenja, ljubezni in hrepenenj.

Skozi življenjske zgodbe se nam ponuja možnost spremljanja lokalnih načinov življenja in kultur. Vendar se za tovrstno gradivo ne zanimajo le etnologi, ampak tudi folkloristi, kulturni in socialni antropologi, zgodovinarji, geografi, lingvisti, etnomuzikologi, pedagogi, gerontologi, pravniki, literarni zgodovinarji, komunikologi, sociologi, psihoanalitiki, psihiatri in drugi (Ramšak 2003: 95). Naj med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s človekovo psiho, omenim le slovenskega psihologa Janka Bohaka, ki je v odlični knjigi Moja srečanja z ljudmi nanizal okrog deset življenjskih zgodb, ki jih obravnava z vidika zdravljenja duše.




LITERATURA

Počkar Ivanka: Osebne izkušnje z zapisovanjem in vrednotenjem življenjskih zgodb. V Vrednotenje življenjskih pričevanj. Zablatnikov dan in mednarodni etnološki simpozij 24. – 25. 5. 1997, Tinje, str. 161-167.
Ramšak Mojca: Portret glasov. Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev. Ljubljana 2003.
Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana 2004.



ŽIVLJENJE V PIRANU NEKOČ


I.


V tem uvodu želim na podlagi literature in življenjskih zgodb prikazati posebnosti življenja v mestu Piran, ki ga pomembno zaznamuje paolanski način kmetovanja, ki je bil sicer značilen tudi za Izolo in Koper. Sicer pa tudi ribištvo in solinarstvo, s čimer se je ukvarjal velik del prebivalcev Pirana, spada med agrarne panoge. V Slovenskem etnografskem leksikonu (2004: 402) se lahko poučimo, da beseda paolan verjetno izhaja iz beneške sposojenke populanus, kmečki človek. To so bili kmetje, ki so živeli v mestu, njive, vinograde, sadne in oljčne nasade pa so imeli v okolici. Na svojih parcelah so si naredili preproste kažete za spravljanje orodja ali zatočišče ob slabem vremenu, rabile pa so jim tudi za bivališča, predvsem v času večjih kmečkih opravil. Za večja dela so paolani najemali kmečke delavce. Čeprav je od 2. polovice 19. stoletja paolanska proizvodnja usihala, pa ostankom takega načina življenja sledimo še v 1. polovici 20. stoletja, vsekakor pa v nekaterih primerih do dokončne rešitve meje med Jugoslavijo in Italijo. Pred 2. sv. vojno so paolansko zemljo kupovali mestni trgovci in odvetniki ter kmetje iz gričevnatih predelov Koprskega. Novi naseljenci so si zgradili nova poslopja sredi posestev ali se vselili v prenovljene kažete. Tako so se ob obali razvijala razložena naselja. Nekake mini ostanke paolanskega načina kmetovanja lahko opazujemo danes pri piranskih vrtičkarjih, ki imajo okrog 1000 m2 velike parcele na hribu Mogoron in Arze in kjer preživljajo prosti čas skoraj skozi vse leto, od januarja, ko začnejo s čiščenjem vrtov in prekopavanjem zemlje, do novembra ali celo decembra, ko obirajo oljke. Na teh vrtovih imajo majhne lesene ali kamnite barake za orodje, kokošnjake, zajčnike, nekateri celo kakšno kozo, ovco ali konja.

Kot sem že omenila, tudi ribištvo in solinarstvo spadata med agrarne panoge. Ribolov obsega vsa dela, ki so potrebna za gojitev in lov živali, ki žive v vodi in jih človek uporablja za prehrano. Pojem ribištvo pa obsega tudi ureditev ribolova, kot npr. pravico do ribolova, zakonodajo in ribiška združenja. Glede na vrsto rib in dobo ribolova ločimo poletni in globinski ribolov. Nekatere vrste lova so zahtevale skupen lov več čolnov. Ribolovna pravica na morju se deli na ribolovno pravico na odprtem morju in ob obali. Ribolovne pravice so od antike do danes različno pojmovali. Včasih je bilo morje javno in vsak je lahko lovil ribe, ponekod so ribolovne pravice na posameznih teritorijih pripadale prebivalcem posameznih mest, kasneje so cerkvene in posvetne oblasti začele kratiti pravico do ribolova; v srednjem veku so si ribolovno pravico delile komune in zemljiška gospostva. Piranski statut je poleg trgovine z ribami predpisoval tudi ribolovna območja in njihovo upravo. Piransko ribolovno območje je bilo razdeljeno na več manjših delov, ki jih je komuna prodajala posameznikom, ki so tako dobili izključno pravico do lova v njih. Francozi so morje razglasili za svobodno, po odhodi Francozov pa je spet prišlo do sprememb. Pravico do ribolova so imeli prebivalci glavnih občin v občinskih mejah. Leta 1884 je prevzela pomorska oblast v Trstu celoten nadzor nad ribolovom in pravico kaznovanja prekrškov. Lokalne oblasti so bile v Trstu, Piranu, Izoli in Gradežu. Italija je leta 1931 izdala enoten zakon o ribolovu. Po 2. sv. vojni imamo svoje ribolovne zakone (Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev 1970: 495-520).

Soline, namenjene pridobivanju soli iz morske vode, naj bi bile v naših krajih že vsaj v 10. stoletju. Prvi viri o solinah v Piranu so iz druge polovice 13. stoletja. Solinarstvo je bilo pomembna gospodarska panoga v času Beneške republike in pomemben vir preživljanja mestnega in kmečkega prebivalstva. Do začetka 20. stoletja so bile soline zasebna last, leta 1904 pa so postale državni monopol. Mnogi piranski paolani so obdelovali tudi solna polja. Pomembna je bila tudi trgovina s soljo, s katero so se ukvarjali med drugimi barcaioli, lastniki večjih tovornih bark. Solinarji so poleti živeli in delali v solinah, kjer so pobirali sol; vzdrževalna dela na solinah pa so potekala skozi vse leto. Solinarji so imeli poseben način življenja, kar se kaže v njihovi noši, prehrani, opravilih, orodjih, stavbarstvu, boleznih, pregovorih, poznavanju vremena in drugih običajih (Pahor 1963).

Piran je obmorsko mesto. Leži na ozkem polotoku, ki z sega daleč v morje med Piranskim in Strunjanskim zalivom. Hiše so stisnjene ena ob drugo vzdolž ozkih ulic in ob trgih. Nad mestom na položnih vzpetinah dominirata stolna cerkev sv. Jurija in mogočno obzidje.
Strokovnjaki na podlagi imena mesta sklepajo na to, da je bil kraj poseljen že v predrimskem času. V tistem času je bil verjetno poseljen le rt polotoka, potem pa se je naselje postopoma širilo po polotoku proti vznožju hriba Mogoron. O postopni poselitvi pričajo tudi ostanki mestnega obzidja, ki je nastajalo v več fazah in se postopoma pomikalo proti Mogoronu (Pahor 1972) . Glavni vzroki za naseljevanje so bili verjetno ugodna lega, za kmetijstvo primerno zaledje, prometne poti in obrambne možnosti. Skozi zgodovino so tu živeli različni narodi in se menjavale različne oblasti: Grki, Rimljani, Bizantinci, Franki, Oglejski patriarhi, Benečani, Francozi, Avstrijci in Italijani, po letu 1954 pa Slovenci (Slekovec1983: 8). Nastanek in razvoj mesta sta potekala v več fazah.
Še do pred kratkim je Piran predstavljal mestno središče piranske občine, ki obsega še kraja Portorož in Lucijo ter vasi Strunjan, Sečovlje, Seča, Dragonja, Nova vas, Sv. Peter in Padna ter njihove zaselke. Piran je bil upravno - administrativno, poslovno, trgovsko, turistično, gostinsko, kulturno, versko, zdravstveno in vzgojno - prosvetno središče, vendar so se v zadnjih letih mnoge od teh družbenih funkcij prenesle v bližnje naselje Lucija (Slekovec 1983: 25).

Leta 1869 je bil Piran tretje največje mesto na ozemlju današnje Slovenije, za Ljubljano in Mariborom. Leta 1910 je imelo mesto največ prebivalcev – 7491 (Slekovec 1983: 29) ali 7379 (Pletikosić 1999: 20).
Po tem letu je prebivalstvo nenehno upadalo, kar je bilo sprva pogojeno s propadanjem obrti, pomorstva in paolanskega načina kmetovanja. Največji padec prebivalstva je bil po letu 1953, ko se je večina italijanskega prebivalstva zaradi nove državne meje izselila v Italijo (Slekovec 1983: 29-34). V Piranu je ostala desetina staroselcev (Pletikosić 1999: 18). Nastali primanjkljaj je pokrilo prebivalstvo, ki se je priselilo iz notranjosti slovenske in hrvaške Istre in iz Slovenije. S hitrim gospodarskim razvojem celotnega obalnega področja so se večale potrebe po delovni sili, kar je privabilo tudi veliko prebivalcev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Največje število prebivalcev – 2423 se je v Piran priselilo med leti 1953 in 1960. Med leti 1961 in 1971 se je v Piran priselilo 1360 prebivalcev, med leti 1972 in 1981 pa je sem prišlo kar 719 novih prebivalcev (Slekovec 1983: 29-34).

Posledica hitre zamenjave in večanja števila novih prebivalcev je bila med drugim sprememba kulturne krajine. Oljka kot dominantna kultura je skoraj izginila. Oljkarstvo je ponovno oživelo šele proti koncu 20. stoletja. Občina je prebredla industrijsko fazo in se od sedemdesetih let naprej usmerila v terciarne panoge gospodarskih dejavnosti, predvsem v promet in turizem (Pletikosić 1999: 18).

Prisotno je tudi izseljevanje iz mesta v boljše stanovanjske predele občine, predvsem v bližnjo Lucijo, kjer hitro rastejo nova stanovanjska naselja. Tako so mnogi zaradi težkih stanovanjskih razmer zapustili mesto in dobili sodobno stanovanje v bloku v Luciji, Portorožu ali kje drugje, mnogi so si tudi zgradili hiše. Na izseljevanje iz mesta kaže podatek o številu prebivalstva v mestu, ki nenehno pada. Za Piran je značilno tudi staranje prebivalstva (Slekovec 1983: 33-39).

Z razvojem mesta je povezano ladjedelništvo. Znana je bila ladjedelnica družine Apollonio. Prebivalci mesta so se nekoč delili na kmete, mornarje, ribiče, solinarje in ladjedelce. V začetku druge polovice 18. stoletja je Piran dobil kemično tovarno mila in pralnih praškov Furian - Salvetti, ki je skupaj s steklarno delovala do leta 1905. V Fiesi je obratovala opekarna (Slekovec 1983: 44-46, Pletikosić 1999: 17). Leta 1936 so odprli rudnik črnega premoga v Sečovljah. Med vojno je bil poplavljen; ponovno so ga za nekaj let odprli leta 1954. Ladjedelnica 2. oktober se je iz Bernardina leta 1975 preselila v Izolo. Leta 1982 se je preselila tudi Splošna plovba Piran. Večala pa se je vloga turizma. Največ delovnih mest je bilo v osemdesetih letih v turizmu in gostinstvu (Slekovec 1983: 44-46).

Zgodovinarka Darja Mihelič v svojem delu Piran – mesto in ljudje pred sto leti (1996) na podlagi arhivskih virov navaja, da je poklic, ki daleč prednjači pred drugimi, poljedelec. Če k poljedelcem prištejemo še precej številne posestnike, znaša njihov skupni delež med poklici polovico ali 50%. Mornariški poklic je opravljajo 15% Pirančanov, ribičev pa je bilo med njimi 5%. Posamezne skupine poklicev, zlasti obrtniki in uradniki, so zelo številne. Poklici so pogosto prehajali od očeta na sina, zato se je poklicna struktura le počasi spreminjala (Mihelič 1996: 102-103).
Piranska uprava je skrbela za urejeno mestno življenje. Tako so za varnost skrbeli mestni čuvaji, stražarji, vratar. Ostali poklici, povezani s skupnimi mestnimi opravili, so bili še: zvonar, prižigalec luči, ječar, bolniški upravitelj, oskrbnik mestne shrambe, grobar. Med uradniki je bilo dosti računovodij, finančnikov in davkarjev, cenilec in merilec polj, pisarji, notarji, kurirji, sodni adjunkti, advokat. Gospodarstvo Pirana je temeljilo na poljedelstvu. Vinorodno in z oljkami bogato piransko območje je že od srednjega veka dalje preživljalo številne piranske domačine. Pirančani so bili tudi mornarji in ribiči. Pred sto leti so svoj poklic v Piranu opravljali: mlinar, mesarji, veliko čevljarjev, tkalec, dva krojača, manufakturist, tesarji, kolarji, sodarji, ladijski smolarji, zlatarji, kovači, ključavničarji, zidarji, kamnoseki, steklarji, dva arhitekta, brivci, lasuljar, kopališčni mojster, strojniki, mehaniki, železničar, vlakovodja, delavec v industriji sardin, nosači, vozač, delavci, sluge, dekle, trgovci, knjigarnar, krčmarji, kavarnar, slaščičar, hotelir, prodajalec toplih napitkov, šolski mojstri, profesorji, doktor teologije, doktor prava, dva slikarja, kipar, dva glasbena mojstra, doktor medicine, kirurg, dva farmacevta, študent medicine, župnik, kanoniki, član minoritskega reda, cerkveni poverjenik, vojaške osebe (Mihelič 1996: 106-108).

Leta 1921 naj bi v Piranu živelo najmanj 6000 prebivalcev, od teh je bilo 2083 aktivnih. Gospodinje so bile prištete k neaktivnemu, vzdrževanemu prebivalstvu. Kmetov je bilo 283, ribičev 114, solinarjev 12, kovačev 28, mizarjev 35, tesarjev 24, kamnoseki 4, 59 ljudi je bilo zaposlenih v gradbeništvu (2 inženirja, mojstri, zidarji, vajenci), 82 šivilj, 34 čevljarjev, 601 prebivalcev je delalo v pomorskem poklicu, 10 je bilo tramvajskih delavcev, dva železničarja sta bila zaposlena v Trstu, 5 kočijažev in en poklicni šofer. V trgovini je bilo zaposlenih 146 ljudi. Hišnih pomočnic je bilo 84, zlatarjev pa 64 (med njimi so lastniki, pomočniki in čistilke zlata). V gostinstvu je delalo 27 Pirančanov, v živilskih poklicih 24, brivcev je bilo 17, pleskarjev pa 10. Občinskih in državnih uradnikov je bilo 91. 25 ljudi je delalo v zdravstvu, 46 v prosveti. V mestu so bili še 4 odvetniki, notar, gasilec, pianist, ki je v kinu spremljal neme filme. 84 je bilo navadnih delavcev in 63 raznih administratorjev, ki niso bili zaposleni v državni ali občinski upravi (Pletikosić 1999: 37-38).
Z zamenjavo prebivalcev je prišlo do velikih sprememb v gospodarstvu. Ob registraciji stalnega prebivalstva, opravljeni leta 1956, je v Piranu živelo 1427 aktivnih prebivalcev. V industriji in rudarstvu je delalo 400, v kmetijstvu 66, v gradbeništvu 71, v prometu 146, v trgovini in gostinstvu 164, v proizvodni obrti 149, v uslužnostni obrti 54, v državni upravi, prosveti in ostalih dejavnostih kvartarnega sektorja pa 328 ljudi. Pod drugo je bilo vpisanih 49 ljudi.
Po popisu iz leta 1991 je bilo v Piranu 1865 aktivnih prebivalcev. V industriji in rudarstvu je delalo 272 prebivalcev, 44 v kmetijstvu in ribištvu, 1 v gozdarstvu, 2 v vodnem gospodarstvu, 95 v gradbeništvu, 176 v prometu in zvezah, 187 v trgovini, 394 v gostinstvu in turizmu, 66 v obrti in osebnih storitvah ter 593 v kvartarnem sektorju. Za 11 oseb ni podatkov (Pletikosić 1999: 37-43).
V obdobju med leti 1921 do 1991 torej lahko sledimo postopnemu upadanju števila zaposlenih v pomorskem poklicu, obrtnikov, kmetov, solinarjev in ribičev. Narašča pa število zaposlenih v gostinstvu in turizmu. Po 2. svetovni vojni je naraslo število zaposlenih v industriji in rudarstvu, kar pa se je spremenilo po zaprtju sečoveljskega rudnika, ladjedelnice na Bernardinu in tovarne Salvetti. Ribištvo se je po izselitvi italijanskega prebivalstva obdržalo predvsem zaradi priseljencev, ki so se zaposlili na ribiških barkah. Ko se je v sedemdestih in osemdesetih letih gradila turistična infrastruktura, se je razmahnilo gradbeništvo, kar povzročilo številne imigracije nekvalificirane delovne sile. Največ migracij je povzročal turizem. Tu so zaposlovali predvsem slabo plačano nekvalificirano, večinoma žensko delovno silo. Zaradi pomorstva je v Piran imigriralo tudi veliko kvalificirane delovne sile, ki jo je zaposlovala Splošna plovba Piran. Po izselitvi večine italijanskega prebivalstva je bilo veliko pomanjkanje delovne sile v kvartarnem sektorju. Zato so le tega pošiljali iz vseh delov bivše SFRJ (Pletikosić 1999: 44).

Oblast si je zelo prizadevala nadomestiti odseljeno prebivalstvo. Najprej so v Piran prihajali delavci iz notranjosti Istre, nato iz notranjosti širše in ožje nove domovine. Iz drugih jugoslovanskih republik je prišlo tudi mnogo izobraženih ljudi. Pomorska šola je pritegovala učence iz vse Slovenije, iz Istre, Kvarnerja, Dalmacije in Boke Kotorske. Ekonomsko migracijo so spodbujali ladjedelnica, sečoveljski rudnik, tovarna mila in plinarna. Na migracije je imela velik vpliv ustanovitev Splošne Plovbe Piran, kjer so se zaposlovali slovenski mornarji in mornarji iz mediteranskih dežel federacije.
Prvi val priseljevanja je trajal približno od leta 1956 do 1962. V začetku sedemdesetih let je postal turizem tista veja gospodarstva, ki je v Piran v naslednjih dveh desetletjih pripeljala največje število ekonomskih migrantov. Takrat so se začele intenzivne investicije v turizem. V sedemdesetih letih so ladjedelnico preselili v Izolo in na Bernardinu zgradili hotele. Ladjedelnica se je umaknila hotelu, lucijske soline pa marini. Gradili so tudi druge hotele. Na gradbiščih so delali slabo plačani delavci, največ iz republike Bosne in Hercegovine. Njim so sledila njihova dekleta, ki so se zaposlovala v turizmu kot čistilke, snažilke, sobarice, v pralnicah, v kuhinjah in v strežbi. Tam so bili dohodki vedno tako nizki, da za domačine niso bili zanimivi. Najpomembnejši povzročitelj migracij v Piranu v 20. stoletju so bili torej gospodarski in politični dejavniki. Ekonomske migracije so bile v mestu stalne skozi vse stoletje, politične migracije pa so dosegle svoj vrh ob vojnih spopadih ter ob spremembah državnih meja v severno jadranskem prostoru (Pletikosić 1999: 88-90).


II.


V nadaljevanju želim prikazati, kaj lahko iz življenjskih zgodb izvemo o načinu življenja v Piranu v času pred drugo svetovno vojno in deloma tudi po njej. Pri tem se opiram na življenjske zgodbe, zbrane med leti 1982 in 2009. Nekatere od njih so bile objavljene v knjigi Srečanja v Piranu, druge pa lahko najdete v tej knjigi. Podatke črpam tudi iz literature.

Pirančani so se v glavnem ukvarjali z ribištvom, solinarstvom, pomorstvom, obrtjo in kmetijstvom. Obdelovalno zemljo so imeli v Fiesi, na Belem križu, v Šentjanah, v Portorožu, Luciji, Seči in Sečovljah. Do polj so šli peš, z osličkom ali z vozom. Tisti, ki so imeli njive v Seči, so iz Pirana do svoje kmetije hodili približno tri ure. Vstati so morali zelo zgodaj, da so do poldneva okopavali njive, po kosilu pa so šli še na solna polja. Nekateri so šli tudi s tramvajem. S seboj so imeli delovno orodje, žaklje in vreče. Na njive so nosili gnoj, ki so ga naredili v Piranu. Nekatere hiše so namreč imele tudi hleve. Nekateri so imeli na polju tudi majhno hišico, casa de campagna. Poleti so nekateri v njej tudi živeli, največkrat pa so se vsak večer vračali domov. Večinoma so imeli njive tisti, ki so imeli tudi soline. Torej so obdelovali zemljo in solna polja. Tudi na solinah so imeli hiše, v katerih so preživeli poletne mesece od aprila do septembra.

S problematiko morskega ribištva so se v slovenski etnologiji ukvarjali nekateri študentje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo v svojih seminarskih in diplomskih nalogah. Sama sem seminarsko nalogo o zasebnem ribištvu v Piranu napisala kot študentka Oddelka za etnologijo v Ljubljani (Pahor 1982). Nataša Rogelja je leta 2005 napisala knjigo Ribiči pripovedujejo, ki je plod njenih raziskav ribištva na doktorskem študiju.
Po pripovedovanju informatorjev so ribiči veljali za revnejši sloj prebivalstva. Prebivali so v najstarejšem in najbolj zanemarjenem delu mesta, na Punti.
Ribiške barke so bile v glavnem last bogatih meščanov, trgovcev in zemljiških posestnikov.
Ribiči so bili najemniki bark in hkrati delovna sila. Veslanje in jadranje ob ugodnem vetru sta
bila takrat edini mogoč način premikanja po morju. Ribiči so sušili mreže na lesenih drogovih
in na vrveh ob obali. Rib je bilo takrat več kot danes. Vsak dan so jih prodajali na kamnitih
mizah na ribji tržnici. Ogromno rib in zelenjave so prodali tudi v Trst. V mestu je bila tudi ribarnica.
Pomembna ribiška tradicija je bil in je še tudi lov na šjevole. To je oblika skupinskega zimskega ribolova na ciplje.
Po drugi svetovni vojni so se iz mesta izselili skoraj vsi avtohtoni prebivalci. Nekaj starejših ribičev
je ostalo v mestu. Mesto so naselili ljudje iz vseh koncev nove države. Dalmatinci so
prinesli s seboj navade in ribiške izkušnje iz svojih krajev. Ljudje s celine so se ribištva
učili od domačinov in od priseljenih Dalmatincev. Ladijski motorji so zamenjali jadra.
Industrija je začela izdelovati plastične barke, poceni mreže in ostalo ribiško opremo.
Med ribiška opravila spada tudi skrb za čolne. Tako se nekateri posvetijo temu, da s pomočjo
dvigala v pristanišču dvigajo barke, jih barvajo, plastificirajo, zaščitijo dno pred školjkami in
se včasih lotijo manjših mizarskih del.
Ribičev delovni dan se začne zjutraj, ko se ob kavi s sodelavcem dogovori o delu. Nato skupaj odrineta na morje, da bi poiskala in dvignila mreže, ki sta jih zvečer kalala, vrgla ali položila v morje. Pri orientaciji si pomagata z različnimi orientacijskimi točkami na obali, z uro in s kompasom. Nato dvigneta mrežo, jemljeta ven ribe in mreže sproti ali pa v pristanišču očistita. Nato sledi prodaja rib v ribarnico, v gostilne, kupcem na obali ali preprodajalcem.
Proti večeru se ribiča zopet odpravita na morje kalat. Mreže se razlikujejo po dolžini, višini, načinu pletenja, velikosti luknjic. Za različne vrste rib se uporabljajo različne mreže.
Nekateri ribiči se ukvarjajo tudi z nabiranjem školjk, z nastavljanjem vrš in parangalov, drugi s šivanjem mrež.

O solinarstvu je pri nas prvi pisal zgodovinar Miroslav Pahor skupaj z etnologinjo Tatjano
Poberaj v delu Stare piranske soline (Pahor 1963). Ko se je v piranskem Pomorskem muzeju zaposlila etnologinja Zora Žagar, je nadaljevala njuno delo na tem področju. Tako je zdaj v sečoveljskih solinah odprt tudi Muzej solinarstva, v katerem je prikazan način življenja, orodje in delo solinarjev.
V poletnem času družine so se družine, ki so se ukvarjale s solinarstvom, preselile na soline, kjer so živele v solinarski hiši. Odhod v soline je bil navadno povezan s praznikom sv. Jurija, zavetnika Pirana, ki praznuje 24. aprila. Ta dan je bil velik praznik. Solinarji so vse svoje stvari naložili na barko in se odpeljali. Vsi so imeli otroke in ti so pomagali v solinah. Ko se je začela šola, so se morali vrniti. Sol so pobirali vsak dan. Shranjevali so jo v pritličnih kleteh solinarskih hiš. Na tak način so hodili v soline do leta 1955, ko se je zaradi izseljevanja vse spremenilo. Spomin na odhod v soline danes obujajo v okviru raznih turističnih društev s solinarskim praznikom na dan s. Jurija.
Prehrana solinarjev je bila skromna. Prehranjevali so se s tem, kar so pridelali na vrtu ob solinarski hiši, kjer so včasih tudi redili nekaj kokoši. Zjutraj so morda spekli eno ali dve jajci in pojedli ostanke večerje. Ob dvanajstih so ženske skuhale kosilo. Ker so bile testenine drage, so v glavnem kuhali rižote. Lovili so tudi ribe. Ribe, radič in polenta je bila tipična večerja v solinah. Nabirali so tudi različne halofitne zeli, ki rasejo ob solinah. Po domače so jim rekli sburioni in bledica. S temi zelišči so se prehranjevali predvsem med vojno, ko je manjkalo vsega. V solinah so imeli družinske peči, kjer so pekli kruh za družino.

Iz življenjskih zgodb izvemo tudi o pripadnikih nekaterih drugih poklicev, ki so še živeli v mestu in kakšne usluge so nudili prebivalcem. Stanje v času, ki ga opisujejo, lahko primerjamo z današnjim časom in ugotavljamo, kako se obrtne delavnice in trgovinice zapirajo ena za drugo in se te dejavnosti selijo v sosednje kraje ali izginjajo. V Piranu so pred drugo svetovno vojno živeli in opravljali obrt: urar, pletilje, sladoledar, natakarji, slaščičarji, zidarji, krojači, šivilje, mornarji, kamnoseki, sprevodniki, čevljarji, notar, advokat, gostilničarji, kavarnarji, bankir, taksist, zdravniki, kuharice, učitelji, farmacevt, fotografi. V mestu je bil frizer in veliko brivcev. V trafiki na Tartinijevem trgu so prodajali tobak in sol. V Beneški hiši, Casa Veneziana je bila po letu 1918 kavarna Cafe Venezia, še prej pa Cafe Unione. Gostiln je bilo veliko in Pirančani so imeli navado, da so šli tja na toplo malico. V mestu je bilo nekaj slaščičarn.
V mestu je bila tudi delavnica, kjer je gospod Petronio popravljal kolesa.
Tudi dve lekarni sta bili. Čevljar je popravljal je stare in delal nove trpežne delovne čevlje, ki jih je tudi poceni prodajal. Na Tartinijevem trgu je bila tudi knjigarna in papirnica, kjer so prodajali knjige in zvezke. Zraven je bila tiskarna, kjer so tiskali knjige. V Villa Novella v današnji Rozmanovi ulici je bila zlatarna. Bilo je tudi veliko administratorjev in uradnikov, ki so hodili pobirat denar po hišah.
Pirančani so v kamnolomu v Kanegri delali apno. Zidarji so znali narediti odlične fasade. Nagrobnike je delal kamnosek. Bilo je tudi nekaj kovaških delavnic, kjer so popravljali štedilnike, vozove, vse kmečko orodje, vodovodne pipe in lonce. Po mestu in okolici je hodil mož, ki je brusil škarje in nože. V mestu je bilo tudi nekaj majhnih delavnic, kjer so popravljali lonce in brusili škarje.
H kovaču, ki je imel delavnico nekje na vasi, so peljali tudi konje, da jih podkuje.
Peči za domač kruh so bile v Piranu tri ali štiri. Dobra pekarica je bila Nina del forno. Gospodinje so doma zamesile kruh in pince, naredile hlebčke in jih nesle v peč k Nini del forno. V Piranu je bila tudi mestna pekarna, iz katere so z vozičkom razvažali kruh v trgovinice. Tam so pekli kruh še po letu 1960.
Gospod Grisanci je imel doma ročni mlin in je mlel za druge, v zameno pa je dobil moko. Mlel je pšenico in koruzo. Košare so delali skoraj vsi tisti, ki so se ukvarjali s poljedelstvom. Rekli so jim cajne. Bile so različnih velikosti. Nekatere so bile velike tudi za dvajset, trideset kilogramov krompirja, še več. Pletli so tudi plenjerje, pienerje. Le te so uporabljale ženske, ko so hodile prodajat na trg.
Pozimi so se mnogi ukvarjali s prevozništvom. Pirančani so imeli pomembne trgovske odnose s Trstom, potovali pa so tudi ob istrski obali do Rovinja ali Pule. Šli so tudi daleč v Italijo, do Benetk. V Trst so peljali žito, pesek, drva. Drugod so menjali sol za moko. Vse so peljali z barkami, ki so bile dolge približno dvanajst metrov. Veslali so ali pa razpeli jadra. Do leta 1955 se je ves promet odvijal po morju. Nekateri so s soljo trgovali še po drugi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni so ljudje iz Istre nosili prodajat v Trst meso in mast. Pri kmetih v vaseh vse do Savudrije, ki so jo Pirančani imeli za svoje ozemlje, so kupili meso in mast in ga nosili prodajat čez mejo. Ali pa so v Savudriji sol zamenjali za moko in meso. Tudi v času Italije so tisti, ki so delali v solinah, tihotapili sol. O kontrabantu s soljo v času med obema vojnama sta pisali Nataša Rogelja in Špela Pogorelec v Glasniku SED (Rogelja, Pogorelec 1999).
Informatorka je pripovedovala o tem, kako so nekatere ženske dobile posebno dovolilnico, licenza ambulante in so z njo lahko prodajale blago v Piranu, Izoli ali drugod. Od kmetov so kupile al in grosso, na debelo. Potem so prodajale na kilo, na deko. Tako so delale še po drugi svetovni vojni. Enkrat na teden so prišli v Piran sejmarji. Svoj prostor so imeli na Squero vecio. Prodajali so obleke, nogavice, blago na metre. Okoliški kmetje so svoje poljske pridelke, mleko in drva prinašali iz slovenskih vasi današnje piranske občine, pa tudi iz Savudrije, iz Madonna del Carso in Castel Venere, ki so včasih tudi spadali k piranskemu ozemlju.
Za javni red in mir v mestu sta skrbela dva paznika, ki so se ju vsi bali, za čistočo v osmicah in javnih lokalih pa sanitarna inšpekcija. Skrbeli so tudi za zdravstveno varstvo. Pred Piranom je bila ambulanta, La sanità, kjer so morali biti pregledani mornarji. Vseeno je bilo veliko bolezni.

Stavbarstvo je odražalo socialno razslojenost in stanovsko neenakost družbe pred drugo svetovno vojno. Tako slišimo pripovedovati: »Nekateri so imeli celo hišo zase, drugod se je cela družina stiskala v eni sami sobi. Včasih so bile hiše majhne. Ko si vstopil, si moral skloniti glavo, bil je samo en prostorček, v enem kotu je bilo ognjišče in po ozkih stopnicah si prišel v gornjo sobico, kjer so spali. Bilo je veliko takih hišic, potem so jih podrli. Potem so prišli drugi in vsak, ki je prišel, si je naredil večjo in boljšo hišico.V Piranu je bilo veliko bogatejših družin. Te so stanovale v hišah ob obali in ob trgih.« Bogatejši so imeli so tudi velike hiše z več stanovanji, ki so jih oddajali. Zidali so jih zato, da so vložili denar.
Revne družine so imele skromno stanovanjsko opremo. Spali so na cavaletah, deskah, na katere so položili pajon, pejerič ali perje od koruze. Tudi to kaže na večinoma kmečko poreklo Pirančanov. Šele kasneje, med vojno in po 2. svetovni vojni, so začeli uporabljati postelje. Najprej so to bile postelje z železnimi fedri ali metalica, okrog leta 1955 pa šivani modroci s fedri ali šušte. Šele v sedemdesetih letih so začeli kupovati jogije.
K sobni opremi je sodil še lavandin, umivalnik, broca de l'acqua, vrč za vodo, omarica za umivalnik. Ognjišča so bila zidana, nad njimi je bila napa. V tridesetih letih so začeli izdelovati plake ali špakerje. Kuhinjska oprema so bile stare kredence, banco de l'acqua, kamor so postavili golido z vodo, miza in stoli ter klop, kjer so sedeli otroci. Šele po drugi svetovni vojni so prišle v modo nove kuhinje.
Skrinjam so rekli cason, la casa ali casela. Včasih so jih okrasili. V skrinje so zložili rjuhe, brisače, osebno perilo, obleke, včasih so sem zaklenili tudi kruh. Šele kasneje so prišle v rabo omare.

Socialni status, povezan s pripadniki posameznih stanov, se je odražal tudi v načinu prehranjevanja: »Takrat smo bili siti enkrat na teden. Jedli smo polento, ribice, kruh, zelje. Če smo zjutraj jedli prežgano župo, smo bili zelo veseli. Jedli smo dvakrat ali trikrat na dan. Ali celo samo enkrat. Za kosilo je bila mineštra, za večerjo polenta ali močnik, če je bilo kaj moke. Enkrat ali dvakrat na leto je prišlo tudi malo mesa domov.« Prehrano v solinah smo že omenili.
Kruh so pekli tudi pod črpnjo. Črpnja je večja okrogla posoda, pod katero so položili kruh, nanjo pa naložili oglje. Pod črpnjo so pekli kruh še v tridesetih letih 20. stoletja. Kasneje so nosili kruh v forno, v peč. Kruh so tisti, ki so imeli peč, pekli tudi doma.
Ribiči so pozimi v velikih posodah na oglje pekli mušole, školjke in jih prodajali mimoidočim. Ti so imeli navado, da so od doma s seboj vzeli košček kruha, pojedli eno škatolo mušolov in šli v gostilno popit malo vina. To je bilo poceni. Rekli so: »O, ti so poveri, jejo samo mušoli!« To je bila skromna hrana, hrana za revne. Ta navada se je obdržala skoraj do leta 1950.
Nekateri fantje so pekli kostanj, da so si kaj zaslužili za šolo. Kostanj so prodajali po ulicah.
Bili so skoraj otroci. »Pekli so tudi za kos kruha, ne samo za zabavo. Za zabavo ne bi nihče tega delal, ker ni bilo lahko«, se spominja informatorka.
Za Veliko noč so šle ženske blagoslovit pecivo, pince in le colombe, ki so imele v sredini trdo kuhano jajce. Za novo leto in Božič so pekle fritole. Fritole so še ena posebnost Pirana, narejene so namreč drugače kot v ostalih mestih v Istri. Piranske fritole ne vsebujejo skoraj nič moke, ampak gres, vendar samo toliko, kot je potrebno, da se ostale sestavine povežejo med seboj. Piranske fritole so narejene iz veliko nastrganih jabolk. Notri so še suho grozdje, naribana čokolada, vse suho sadje, kandirano sadje, narezano na majhne koščke, pinjole, narezane na majhne koščke, zmleti orehi, lešniki in mandeljni. Iz teh dobrih sestavin so ženske naredile testo, dodale so rum in vanilijo, in jih z žlico polagale v vroče olje, kjer so jih cvrle. Za pusta so pekli kroštole. Vsak praznik je imel svoje posebno pecivo. Vsakdanja hrana pa je bila preprosta. Istrski ljudje so živeli od veliko mineštre. Meso se je jedlo samo na zapovedane praznike.

Socialne in stanovske razlike so se kazale tudi v oblačilih. Revnejši sloji so se oblačili preprosto in skromno. »Oblečeni smo bili, kot smo mogli. Smešno in žalostno. Tisti, ki je vstal prej, se je oblekel malo boljše. Nisi imel kaj obesit v omaro. Ali si imel vse na sebi, ali je čakalo za oprat«. Ženske so nosile dolge črne obleke: »Moja mama je imela dolge obleke, dolga krila in srajco.«
Po pripovedovanju informatork so si obleke šivali sami ali pa so na novo preurejali stara oblačila, ker si novih niso mogli kupiti. Tudi pletli so. Nekatere bogatejše ženske so se učile šivanja rikaméja pri redovnicah. Te so si doma šivale doto, tudi do sedemdeset rjuh. Manj kot dvanajst rjuh je bilo redko.
Osebno perilo je bilo iz lanu. Brisače so bile lanene. Tudi te so bile okrašene z ažurjem. Zavese so bile lanene, rikamirane. Lan se je dobil v trgovinah.
Glede mode so se Pirančanke zgledovale poTržačankah. Rade so bile lepo oblečene. Obleka in obutev prebivalk mesta se je razlikovala od tiste, ki so jo nosile vaščanke. »Pirančanke so nosile čeveljčke na pas, mokasinke. Samo kmetice so nosile čevlje z vezalkami! Pozimi smo otroci imeli čevlje, ne iz grobega usnja, iz kozlička, di capretto! Z mucko okrog gležnjev«. Otroci so pozimi nosili dokolenke in pumparice in kazali gola kolena. Zaradi močne burje so nosili kapo in šal. Pozimi so nosili zimske, spomladi pa spomladanske plašče.
Kopalke so otrokom navadno naredile mame. Bile so pletene iz volne. Ženske so za kopanje nosile oblačilo, ki so mu rekle pasa Maria. Bilo je kot črna kombineža, z belimi trakci za okras, za spodnji del pa so nosile bolj dolge črne hlače. Kopalke so bile vedno črne barve. Bogatejši so vzeli s seboj na kopanje ombrelino, senčnik.

Poklicni stan in s tem povezane socialne razlike so bile velike: »V Piranu so bili ali prav bogati ali prav lačni. Mi smo rekli, da so bogati tistim, ki so bili siti. Več kot polovica Pirančanov je bila revnih. Polovica bogatih so bili maritimi, mornarji, polovica jih je imela njive v Luciji, Seči, imeli so solna polja. Precej ljudi je delalo v ladjedelnici. Bile so tri ladjedelnice, lastniki so bili trije bratje Apollonio. Potem je bila tudi tovarna Salvetti, kjer je delalo precej Pirančanov, tudi precej žensk. Bila sta dva gospodarja te družbe, Curzolo in Salvetti.«
Otroci so po končani obvezni petletni osnovni šoli šli delat. Delali so že z enajstimi, dvanajstimi, štirinajstimi leti. Nekatera dekleta so bile služkinje pri bogatih tržaških družinah. Delale so tudi v hotelih. Fantje so delali v ladjedelnici na Bernardinu, za lačno plačo, za voziček drv ali deset lir na teden. Bogate ženske so bile doma. Ženske so šle v službo le, če je bila prav zelo velika potreba.
Malo boljše stoječi so bili natakarj in mornarji. Ti so si prizadevali, da bi dobili službo pri družbah Lloyd triestino, Italia ali Adriatica. Bogati so bili tudi tisti, ki so imeli trgovino, urar, bankir, lastnik taksijev in garaž, advokat, notar, zdravniki, conti Furgoni, aviatičarji in komandanti.
Za zelo revne ljudi so skrbeli patri v minoritskem samostanu: »Patri so nam dali košček kruha ali krompir. Skuhali so velik lonec krompirja in zjutraj so nam razdelili ta topel krompir. Ljudje so prihajali trkat k njim na vrata. V letih 1932 do 1935 je bilo to vsak dan. Delali so tudi il pane di Sant' Antonio, kruh svetega Antona. Bila je skupina žena, ki so hodile v cerkev in so pomagale tistim, za katere so vedele, da so potrebovali pomoč. Enkrat tedensko so nam dale kruh. Ob torkih smo šli k njim.«
V bližino mesta so prihajali tudi Cigani, v mesto samo pa berači. Bilo je v navadi, da so jim ljudje kaj dali, na primer košček kruha, sadež, čentežime. Beračenje je bilo prepovedano, a so to vseeno počeli. Šele malo pred drugo svetovno vojno je bil nadzor nad berači malo bolj strog.
V iskanju zaslužka in boljših pogojev za življenje so se ljudje selili od vedno. »Slovenke so prihajale sem, v Trst, v Gorico. V Hrastniku pa je v prejšnjem stoletju ustanovila tovarno stekel ena gospa iz Trsta, ki je bila židovskega izvora. Torej iz Trsta so hodili v Trbovlje in v Hrastnik, iz Trbovelj pa so že v prejšnjem stoletju prihajali ljudje v Trst, v Gorico, v Piran«, pripoveduje informatorka.
Tik pred prvo svetovno vojno je bila tudi v Piranu velika revščina. Informatorka se spominja pripovedovanja svojih prednikov: »Čeprav so vedno imeli, ali so imeli sol ali nekaj je bilo… Leta 1917, 1918 se ni dalo dobit nič. Ma v glavnem so preživeli, ali z ribami, ali s kakšno moko…Vem, da so bile velike krize, ko so prišli vojaki iz prve svetovne vojne…Doma so imeli violino in ta violina je šla, so jo prodali za barko. Da so kupili barko. Že po prvi svetovni vojni so zaradi krize Pirančani sami prodali dosti stvari, ker tukaj je šlo za kruh. Zelo pomembna je bila barka. Ker barka je bila prevozno sredstvo in brez prevoznega sredstva nisi mogel preživet.«
Socialni status prebivalcev in njihova stanovska pripadnost se je odražal predvsem v tem,
v katerem delu mesta so živeli: »Piran je bil razdeljen na dva dela: Marsiano,
Trg in Obalo, kjer so živeli bolj nobel ljudje ter na Pusterlo in Punto, kjer so živeli kmetje in
ribiči. Ti niso imeli veliko. Ribiči so leto za letom čakali na ciplje, od tega so živeli.
Tudi kmetje, ki so živeli na Kampolinu in gor po hribu, niso imeli veliko«.

Poleg družinskih, sorodstvenih so ljudi med seboj povezovale tudi prijateljske in družabne vezi. Značilno je bilo generacijsko povezovanje vrstnikov. Tako kot na vaseh je bilo tudi v Piranu več fantovskih in dekliških družb.
V fantovskih družbah je bilo veliko fantovskih šal, ko so na primer nekomu skrili barko, drugemu zazidali vhodna vrata in podobno. Preden so šli fantje, stari od sedemnajst do devetnajst let, v vojsko, so se kak dan prej vsi skupaj zbrali pri kaki družini in naredili praznik s plesom. »Fantje in dekleta so veliko večerov preživeli skupaj, zdaj pri eni, zdaj pri drugi družini. Bila je kakšna družina, kjer so imeli malo več prostora, saj so bile druge hiše majhne.« Mladi so se včasih zbirali in so peli po ulicah.
Družabno življenje je bilo zelo razgibano. Pirančani so se radi udeleževali vseh mogočih prireditev, od športnih do kulturnih, v navadi pa so bila tudi skupna praznovanja.
»Pirančani so bili zelo veseli in družabni ljudje. Gojili so šport, predvsem atletiko in nogomet.«
V mestu sta bili dve kinodvorani. Filme so šli ljudje največkrat gledat ob nedeljah.
Predstave so se začele ob dveh popoldan in končale ob polnoči. Obiskovalci so lahko
kadarkoli vstopili ali izstopili iz dvorane. Poleti so na Tartinijevem trgu igrali tombolo.
V kavarno Café Nazionale so hodili čitat časopise. Tam so se zbirali socialisti in anarhisti.
Spomladi so posebno deklice, dekleta in žene hodile na hrib Mogoron, ki je bil že tedaj posejan z vrtovi in oljkami. Tja so šle šivat. Z njimi so šle včasih tudi njihove mame.
Ljudje so bili zelo družabni. Otroci so se veliko igrali skupaj. Tudi plesat so šli v skupinah. Takrat je bila navada, da so bili na plesih starši zraven. Ta čas, ko so mladi plesali, so starši klepetali. Skupaj so praznovali tudi Novo leto. Šli so ven, niso ostali doma. V gledališču je bilo organizirano praznovanje za vse. »Piran je bil kot ena velika, velikanska družina. Vsi smo vedeli nekaj od vsakega. Ljudje so se strašno kregali, ne bi ti dali niti kozarca vode, če pa je bilo kaj narobe, so pa držali skupaj«, je pripovedovala informatorka.

Tudi versko življenje je bilo razgibano. V Piranu je bilo enajst cerkva. Vsaka cerkev je imelasvojega duhovnika.Veliko je bilo cerkvenih praznikov in procesij. V nedeljo so šle družine najraje k maši in po nedeljskem kosilu na sprehod. Pirančani po pripovedovanju nekaterih informatorjev niso bili zelo pobožni ljudje. To naj bi bilo po mnenju Antona Trstenjaka (Trstenjak 1987) značilno za meščane. Vendar so radi hodili v cerkev, saj je bil zanje tudi to neke vrste družaben dogodek. Preprosti ljudje so šli po maši na sprehod do gostilne na Belem križu ali v gostilno Bastian v Lucijo. Profesorji so šli v Portorož, v Casino ali v Palace sedet in pit čaj. Ali pa v Teatro Tartini, kamor preprosti ljudje niso hodili. Športniki so zahajali v gostilno Café Sport.
Po pripovedovanju informatorke so bile za praznik sv. Jurija velike procesije. Procesije so bile tudi za druge svetnike, na primer za svetega Andreja, sv. Jakoba, sv. Ano, Maria delle Grazie, sv.Roka. Udeleževanje na procesijah pa naj bi bilo po Trstenjaku tipično za kmečke prebivalce (Trstenjak 1987).
Moški so hodili v cerkev samo za velike praznike, recimo za Božič. Mornarji in ribiči pa so naredili praznik z barkami. Za praznik Brezmadežne so vse barke na novo pobarvali in jih polakirali, pobarvali so jadra. Jadra so okrasili, pa tudi barke so bile okrašene in pobarvane.

Otroci, razen seveda tistih, ki so s svojimi družinami odšli v soline ali na polja, so poletja preživljali na obali, kamor so hodili na kopanje. Zjutraj se niso kopali. Na kopanje so odšli po tretji uri popoldan. Najprej so pojedli, potem so šli spat, ob treh pa so šli sami na kopanje. Imeli so šlaufe od kamiona ali od avta. Ali pa so kose plute zvezali v obroč, nekak rešilni pas. Imeli so tudi velike buče za plavanje. Vse to so jim starši naredili doma. Plavati so se naučili hitro, nekateri že, ko so bili stari tri, štiri leta. Otroci so se veliko igrali na prostem in nekatere njihove igre so bile povezane z obredi, ki so se jih udeleževali ali jih opazovali v cerkvi ali pa z domačimi opravili. Igrali so se krst za novo punčko, kuhali so, šli s tramvajem na izlet, nabirali so marjetice, igrali so se poroko, obhajilo. V spomladanskem času je bilo na Riva Nova polno otrok. Po skalah so se igrali hišico.

Ženske so rodile doma, brez babice. Pomagat je prišla samo babica, komare, ženska, ki se je malo spoznala na porode. Kasneje do ženske rojevale tudi v piranski bolnišnici. Od leta 1952 naprej pa so ženske iz Pirana rojevale v koprski porodnišnici.
Otroke so še pred drugo svetovno vojno povijali v fascie, trakove do vratu. Previli so jih štirikrat ali petkrat na dan. Ko je mati otroka povila in mu dala na glavo kapico, je otroka potegnila za nos, da bi imel lep nos. Potem je otroka pokrižala.
Botre so izbirali glede na spol otroka. Otroci so dobili za krstno darilo zlato verižico ali zapestnico. Če je bilo mogoče, so imeli radi, da je bil za birmo isti boter. Vendar so gledali tudi na denar. Če boter ni imel denarja za darilo, so rajši izbrali drugega. Darilo za birmo je bila ura ali verižica.

Mladi so se spoznavali na plesih. Najprej so si dvorili. Če so videli, da so za skupaj, so šli domov vprašat za roko. Največkrat so vprašali očeta, sicer pa vso družino. Takrat so se oblekli malo lepše. Potem so se dogovorili. Če so le mogli, so bile poroke velike. Veljala je samo cerkvena poroka. Civilna ni bila obvezna. Že takrat so se nekateri poročili samo civilno. Na ločence so gledali postrani.

Ljudje so umirali doma, redko v bolnici. Če so bili v bolnici, so celo prosili svojce, naj jih dajo domov, da bodo umrli doma, v svoji postelji. Mrliča so čuvali doma, dve noči. Malo so molili, malo so se šalili. Pripravili so večerjo. Temu so rekli veglia. Igrali so se tudi razne igrice, na primer igro s črnim loncem. Mrliča so čuvali doma dva dni, ne več. Tretji dan je bil pogreb.

Pirančani so radi praznovali. Miklavž je otrokom prinesel darila v šolo. Takrat so na tablo obesili kake piškote in učiteljica je povedala, da je to prinesel Miklavž.
Sv. Lucijo so šli praznovat v bližnjo Sv. Lucijo, kjer je bila maša. Na oltarju je bila slika s sv. Lucijo, ki drži posodo z očmi. Takrat so tudi kaj boljšega skuhali.
Božič in Veliko noč so praznovali verni in neverni. Pekli so fritole. Za božič so postavili jaslice, presepio. Nekateri so postavili tudi jelko. Bolj pa je bil v navadi brin, saj tu jelke ne rasejo. Brin so okrasili z balotami, ki so jih kupili v Trstu. Jaslice so naredili sami doma. Za božič se niso obdarovali. Na ognjišču so prižgali božični čok. Jaslice so postavljali tudi po drugi svetovni vojni, čeprav je bilo prepovedano.
Za Novo leto je bil ples. Novo leto so praznovali dva ali tri dni. Zbrali so se pri kaki družni, bogatejši so imeli tudi dvorane, kjer so plesali. Za Silvestrovo so se zbrali tudi v gledališču. Na plesu je igrala harmonika. Kjer so bile dvorane za ples, so igrali tudi druge inštrumente, trobento, bobne.
Za pusta so maškare hodile po hišah, kjer so jim dali jajca ali klobase. Potem so naredili fešto.
Tudi za pusta so plesali po hišah in v gledališču. V gledališču so bili trije pustni večeri zapored.
Bila so tudi tekmovanja v najlepših maskah. V četrtek je bil otroški ples. Tudi otroci so tekmovali.
Kostume so si izmislili ali pa so jih videli v revijah. Tu so bili še klasični kostumi: Pierrot, Harlekin,
Pulcinella, Colombina, domino. Zadnji četrtek so izbirali najlepšo masko. Najlepše maske so nagradili.
Zadnjo pustno noč so prirejali mornarji. Takrat so se vsi mornarji zbrali v gledališču Tartini.
Tej zadnji noči od pustnega torka do pepelnične srede so rekli la cavalchina. Izbirali so tudi kraljico
večera, najlepšo masko ali najlepši par.
Za Veliko noč se ni delalo. Do četrtka so ljudje še lahko delali, od četrtka do drugega ali tretjega dne po Veliki noči pa se ni delalo. Tega so se držali tudi neverni. Za Veliko noč so pekli pince ali ubeljen kruh iz moke, sladkorja, jajc, masla.
Za patrona, zaščitnika mesta sv. Jurija, je bil velik praznik. Po obali so bile postavljene stojnice. Bil je sejem. Prodajali so obleke, igrače, sladkarije, orehe.

Verovanje zajema tako vraževerje, razne vere in uvere, religioznost na splošno kot tudi odnos do krščanstva in krščansko vero. Ljudje so bili v Piranu pred drugo svetovno vojno precej vraževerni. Verjeli so v črno mačko. Če so šli zjutraj ven iz hiše in so videli črno obleko, so se morali obrniti. Ko je šla ženska ven iz hiše in je najprej srečala moškega, ji je to tisti dan prineslo srečo; če pa je srečala žensko, je menila, da tisti dan ne bo imela sreče.
Ko je kakega otroka bolel trebušček ali se je slabo počutil, so ga odnesli h kaki ženski. Ta je dala v stekleničko premog, malo olja in malo česna ter povedala, da je treba s tem namazati otroka. Nekatere ženske so metale tudi karte. Po večini so to bile starejše ženske. Rekli so jim buta carte. Nekatere so se spoznale na uroke. Dale so olje, karbon in česen v flaško, nekaj molile, te prekrižale in povedale, kdo te je uročil in kaj moraš narediti.
Za versko življenje so skrbeli duhovniki, redovniki in redovnice. Včasih so bili v Piranu tudi salezijanci. Vsako nedeljo popoldan so pripravili kaj za otroke. Redovnice so vodile razne krožke in učile ročna dela.

Ribiči, solinarji in kmetje so morali veliko znati. Tako so na primer dobro poznali vreme. Vreme so znali napovedati po soncu, po oblakih, po luni, po obnašanju mravelj, po letu galebov, pa tudi po dogajanju v telesu. Če jih je na primer srbela kakšna stara brazgotina ali so jih bolele kosti, je to pomenilo, da bo dež.
Zdravili so se s čaji, ki so jih kupili na trgu, ali z zdravili iz lekarne. Ženske so znale narediti tudi domača zdravila iz česna. Namočile so ga v žganje ali v olivno olje in so s tem namazale otroka pod nosom ali po glavi ali grlu, kadar je bruhal ali mu je bilo slabo.

V mestu je bila tudi gledališka skupina. To niso bili poklicni igralci, pač pa amaterji, ki so ljubili gledališče in so vsako leto naredili kakšno igro.

O ustnem slovstvu skoraj ni pričevanj, razen omembe beračev v življenjski pripovedi ene od informatork. V času pred drugo svetovno vojno so v mesto prihajali berači. Eden od njih je znal igrati na violino in si je s tem zaslužil košček kruha. Potovka Lisa pa je znala povedati kakšno štorijo, pesmico ali pravljico.

O glasbenem življenju v Istri piše etnomuzikolog in glasbenik Dario Marušić, ki v svojem delu Piskaj, sona, sopi (Marušić 1995: 67) omenja tudi mandolinske skupine, značilne za istrska mesta.
V mestu je bilo pred drugo svetovno vojno več glasbenikov in glasbenih skupin. Bilo je veliko glasbenikov, ki so igrali na harmoniko. Nekateri so igrali violine in so s svojim glasbenim znanjem sodelovali tudi v gledaliških skupinah. Glasbene skupine ali bande so igrale na plesih in na obhodih po mestu vsako nedeljo. Igrali so trobente, klarinet, na pokrovke od loncev, tamburico. Vodil jih je in jim dirigiral maestro Bevilacqua. Bili so tudi orkestri. Različne glasbeno gledališke skupine so prirejale razne igre, tudi opere. Tako so v Piranu zaigrali Traviato, Rigoletto in podobna glasbena dela.
Peli so tudi ljudske pesmi. Peli so za praznike, za pusta. Bile so tudi skupine, ki so prepevale vsak dan, zvečer, krožile so po mestu, po ulicah. Peli so prvi in drugi glas.

Mladi so se ob sobotah in nedeljah zbirali po hišah in so plesali. Plesali so valček, tango, polko. Tango in valček sta bila plesa za mlade. Plesali so tudi počasne, mirne plese. V času vojne, ko je bil ples prepovedan, so se zbirali po domovih in plesali. Vedno je bila kje kaka dobro urejena klet ali večja soba v pritličju, kjer so lahko preživeli tri ali štiri ure. Da jih ne bi odkrili, so se zbirali vedno v kaki drugi hiši. Plesali so do devetih, desetih zvečer. Igrala je harmonika.
Še pred vojno je bila na Belem križu blizu današnje antene gostilna. Tam so tudi organizirali ples v dveh izmenah. Prvi ples je bil v popoldanskih, drugi pa v večernih urah. Plačali so nekaj čentežimov ali pol lire. Tam je igral manjši orkester. V zasedbi je bila trobenta, violina, ustna harmonika, bobni. Na te plese so prihajali ljudje iz Pirana, iz Fiese, s Pacuga, iz Portoroža. Tudi tu so plesali valček, tango in polko. Še veliko prej so plesali tudi mazurko.
Plesi so bili tudi v Tartinijevem gledališču, ponavadi od petih popoldne do devetih zvečer. V gledališču so bili tudi koncerti in enkrat na mesec so igrali komedije. Vsak se je lahko udeležil teh brezplačnih prireditev. Navadni ljudje so sedeli čisto na vrhu, v loggione, bogati pa v loggiah.


III.


Iz literature in zbranih življenjskih zgodb izvemo veliko o poklicni in socialni sestavi prebivalcev Pirana in s tem povezanim socialnim statusom Pirančanov. Skozi stoletje nazaj, kamor še seže ljudski spomin, lahko tudi opažamo spremembev poklicni strukturi prebivalcev. O teh spremembah pričajo tudi arhivski podatki, ki jih je zbrala Darja Mihelič. Tako lahko vidimo, da je v Piranu kljub temu, da je imel status mesta in vse funkcije, ki mestu pripadajo (upravno, izobraževalno, politično, komunalno, storitveno), skoraj polovica prebivalcev še pred sto leti bila kmečkega porekla in stanu. H kmečkemu prebivalstvu kljub specifičnostim pri opravljanju poklica in v načinu življenja lahko prištejemo tudi ribiče in solinarje. Le ti bi se, če bi imeli na voljo le dve možnosti izbire: kmet ali industrijski delavec, gotovo odločili za možnost kmet. Poleg tega so se mnogi kmetje ukvarjali tudi s solinarstvom. Torej se je več kot polovica prebivalstva ukvarjala z agrarnimi panogami: kmetijstvom, solinarstvom in ribištvom. Kaj povezuje vse te tri poklicne skupine? Gotovo več dejavnikov: povezanost z naravo in poznavanje njenih pojavov, kot sta na primer vreme ali bibavica, ki vplivajo na načrtovanje in potek dela in s tem povezana odvisnost od narave in letnih časov; pretežno težaško fizično delo, pri katerem vsak obdeluje svoje polje – njivo, kavedine oziroma solna polja ali morje; način življenja, ki se kaže že v samem poteku delovnega dne: zgodnje jutranje vstajanje, odhod na oddaljena polja, delo samo, različna druga opravila (kot so pri ribičih šivanje mrež, pri solinarjih utrjevanje nasipov in popravljanje zapornic, pri kmetih pletenje košar...), skromni obedi, vračanje domov, večerna utrujenost. Podobnost se kaže tudi v nizkem socialnem statusu, podobnih običajih (prehrana, oblačenje in tako dalje) ali v skupnih praznikih, ki so predvsem verske narave, lahko pa spadajo tudi v cikel koledarskih praznikov, kot je na primer pustovanje. Po pripovedovanju več informatorjev je bilo kmetom, ribičem in solinarjem skupno tudi to, da so živeli v najstarejšem in najrevnejšem delu mesta, na Punti. Ta del Pirana je je predstavljal nekakšno mesto v mestu ali vas v mestu, saj so imeli mnogi v svojih hišah tudi hleve z oslički, ki so jih potrebovali pri prevažanju na oddaljena kmetijska zemljišča.
Del obrti, ki jih navaja Darja Mihelič za čas pred sto leti, je prav tako povezanih z delom kmetov, solinarjev in ribičev (kolarstvo, sodarstvo, ladijsko smolarstvo, kovaštvo) in ko izginja stari agrarni način preživljanja, izginjajo tudi te obrti, pojavljajo pa se nove.
Spremembe v načinu preživljanja in s tem v poklicnem in socialnem statusu prebivalcev so se dogajale počasi, a vztrajno. Do največje spremembe pa je prišlo po 2. svetovni vojni, ko se je spremenila tudi politična ureditev in je vsled tega večina domačinov pobegnila v Italijo. Danes se s kmetijstvom v Piranu nihče več ne ukvarja (razen seveda vrtičkarjev, ki pa jim je to dodatna dejavnost), prav tako ni v Piranu več nobenega solinarja. Nekaj je še ribičev, ki se z ribolovom ukvarjajo kot s svojo edino pridobitno dejavnostjo. Tako je mesto povsem izgubilo svoj deloma (50%) kmečki značaj, kar se pozna tako v stavbarstvu in načinu bivanja, prehrani, oblačenju, običajih in pri praznovanjih. Razna društva, predvsem Društvo za ohranjanje kulturne dediščine Anbot ter društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija, želijo ohranjati te običaje, predvsem solinarski praznik, povezan s praznikom sv. Jurija, ki je zaščitnik mesta in se s tem skušajo približati avtentičnemu načinu življenja, kakršno se je nekdaj odvijalo v mestu.


Informatorji:

Luisella Ravalico, Piran
Ottilia Grisanci, pokojna, Piran
Elsa Koncilja, pokojna, Piran
Maria Fornazaro, Piran
Kuhta Zdravko, Piran
Amalia Petronio, Piran


Literatura :

Petaros Kmetec Ksenija: Gospodarski ribolov v sozvočju z naravo. Pogovor s piranskim ribičem Dušanom Kmetcem. V: Studia Iustinopolitana. Revija Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper. Koper 2009. Str. 651-659.
Mihelič Darja: Piran – mesto in ljudje pred sto leti. Koper 1996.
Pahor Miroslav in Poberaj Tatjana: Stare piranske soline. Ljubljana 1963.
Pahor Špela: Privatno ribištvo v Piranu od konca druge vojne do danes – s posebnim ozirom na današnje stanje. Piran 1982.
Pahor Špela: Po poti nekaj življenj. Življenjske zgodbe Pirančanov kot vir za preučevanje načina življenja. Piran 2006.
Pletikosić Ivica: Prostorski učinki migracij v Piranu. Diplomska naloga. Ljubljana 1995.
Pletikosić Ivica, Migracije v Piranu v dvajsetem stoletju. Magistrska naloga. Ljubljana 1999.
Slekovec Eva: Piran – geografija mesta. Diplomska naloga. Ljubljana 1983.
Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana 2004.





ŽIVLJENJSKE ZGODBE PIRANČANOV
MARIA FORNAZARO



I.

Piran je bil najprej na Pusterli, na Punti, samo na špici. Potem se je širil do Piazza Portodomo, današnjega Prvomajskega trga. Na Piazza Portodomo je bila cerkev sv. Donata, iz katere so kasneje naredili galerijo. To je bila nekoč piranska stolnica, il duomo; zato so trgu rekli Piazza Portadomo. Prva občinska hiša je bila, tam, kjer je zdaj casa rossa, rdeča hiša na Punti, na trgu pri cerkvici Marije od zdravja. Druga občinska hiša je bila tam, kjer je danes Prvomajski trg, in sicer v hiši, kjer je stanovala družina Bonaca. Šele tretja občinska hiša je ta na Tartinijevem trgu. Piran je starinski! In vse te ozke ulice. Moja hiša v Trubarjevi ulici je bila nekoč zadnja hiša v mestu. Vse hiše dlje od nas so bile narejene kasneje. Kjerkoli v Piranu naletiš na hiše, ki imajo zunanje kamnito stopnišče, so to najstarejše hiše. Imele so dostop z morja, ko je bila plima. Saj nekoč še ni bilo obale. Te hiše, ki so zdaj ob obali, so vse nastale kasneje. Piran je bil nekoč obdan z obzidjem. Su per paradiso, od današnjega obzidja naprej, so bile njive.
V Piranu je bilo veliko vodnjakov. Ma mi nismo imeli vodnjaka v kleti. Šli smo jo iskat k fontani, na Piazza Portadomo. Ena fontana je bila še na Punti, ena na Tartinijevem trgu in ena na Borgu, pri sv. Roku.

V Piranu smo imeli tri zdravnike in dve lekarni; ena je bila na Prvomajskem trgu, ena v Župančičevi ulici. Trgovin z blagom je bilo veliko. Lastniki trgovin so bili Pirančani, ki so tudi delali v trgovinah. V Piranu je bilo kar nekaj gospode. Bilo je tudi veliko majhnih trgovinic. Prodajali so nogavice, majice, cvirne, bombaž za plest nogavice, volno. Polno je bilo trgovinic. Tudi prodajalne kruha in peciva so bile. Kruh so kupovali gospodje. Gostiln ni bilo toliko; danes jih je veliko. Bile so osmice, kjer so prodajali vino.
V Piran so prihajali po nakupih tudi ljudje od drugod: iz Sečovelj, iz vseh hribov tu okoli. Saj tam so bile tudi trgovine, ampak ne trgovine z blagom, samo živilske. Živilske trgovine so bile v Sveti Luciji, v Sečovljah. V Piranu je bilo polno majhnih trgovinic, kjer si lahko kupil sol in tobak. Bilo je veliko trgovin. Bilo je tudi veliko obrtnikov, pleskarjev, zidarjev, čevljarjev. Bili so brusilci škarij, popravljalci dežnikov. V Piranu je bilo vse zelo dobro organizirano. Vsega je bilo. Je bilo lepo.

Zelenjavni trg je bil vedno, mi smo rekli la Piazza delle erbe. Tam so bile venderigole, ki so kupovale pridelke od kmetov. Imele so trgovinice in so prodajale. Na današnjem Zelenjavnem trgu, kjer je danes mesnica, so bile štiri take trgovinice, boteghini. Kupovale so od kmetov, ki so prihajali prodat svojo robo iz Strunjana, iz Sečovelj, Svetega Jerneja, Svete Lucije. One so od njih kupile. Na tržnici so stale nizke lesene stojnice. Na te stojnice so dali pjenerje, pletene košare. Pirančanke so prihajale kupovat kar v domačih haljah. Niso se preoblekle za na trg tako kot danes, ko se uredijo in vzamejo tudi torbico s seboj. Ovile so si šal in so šle na trg kupovat. Opoldne so že vse prodali, ni bilo več nič na tržnici. Bilo je veliko ljudi v Piranu, sedem tisoč nas je bilo, starih, mladih.

V Piranu ni ničesar manjkalo. Prihajali so tudi Čiči. Prodajali so premog in drva za peči. Pozimi so v Piranu kuhali na drva, poleti pa na fornaseti; kot bi danes na roštilju. Za fornaseto so uporabljali premog. Da ne bi poleti kuhali na drva, so raje kuhali na premog. Vsi so imeli spaker. Na deželi smo tudi poleti kuhali na drva. Tudi v Piranu so prodajali premog; ena taka prodajalnica je bila na Prvomajskem trgu, ena v Trubarjevi ulici. Premogarica, carbonera, je kupovala od Čičev in prodajala Pirančanom. Ena je bila v ulici, ki gre proti patrom, dve sta bili v Marsiani.

V Piranu so živeli kmetje, ribiči, mornarji in solinarji; teh nekaj poklicev. Kdor je imel barko, je delal na barki. Mornarji so odpluli z barkami tudi v Dalmacijo. Prevažali so koruzo, pesek; to je bila pomorska trgovina. Mi smo bili kmetje, imeli smo zemljo, ki smo jo obdelovali. Ves teden smo obdelovali njive. Imeli smo tudi soline in smo hodili delat tudi v soline. Od aprila do septembra smo bili v solinah. V soline smo šli na dan sv. Jurija. Včasih tudi prej, že v začetku aprila. Prve dni v aprilu smo odšli v soline, da smo pripravili kavedine, kjer se je delala sol. V septembru smo se vračali s solin. Sredi septembra so se solinarji že vračali v Piran. Bilo je veliko Pirančanov, ki so odhajali delat v soline.
Tudi moj nono je hodil delat na soline, v Lero - tu so bile take soline kot v Sečovljah. Solinarji so delali kot delavci, so imeli mesečno plačo. Soline so bile državne. Plačani so bili moški, ženske ne. Moški so dobili plačo, vsi ostali so delali zastonj. So si pomagali. Tako je bilo tisti čas. Poleti smo delali v njivah in v solinah. Od treh ali štirih zjutraj do desetih v njivah, od enih do desetih zvečer v solinah. Tisti pa, ki so bili plačani za delo v solinah, so šli delat ob osmih zjutraj. Do večera so delali, do sedmih, sedmih in pol.

Življenje je bilo težko. Tudi otroci so delali. Jaz sem na primer hodila v šolo in ko je bila ura enajst in pol, me je učiteljica poslala domov, ker sem morala odnesti kosilo mojemu očetu, ki je delal na njivi. Ali pa nonotu, ki je bil na solinah. Ko so imele moje sestre petnajst let, so šle za služkinje. Takrat je bila velika revščina, ni se dalo živeti. Za jest smo imeli, samo denarja nismo imeli. Nismo imeli denarja, da bi se oblekli.

Zjutraj smo pili mleko s kavo. Mleko smo kupovali pri kmetih, ki so imeli krave. Včasih so vsi imeli po eno kravo. Redki so bili tisti, ki niso imeli krave. In smo šli tja po mleko. En liter mleka je stal dvajset centesimov. Plača je bila pet lir na dan, za eno žornado. S petimi lirami si lahko takrat veliko naredil, pod Italijo. Čevlji so v trgovini v Piranu stali na primer dve ali tri lire. So bili lepi čevlji. V kavo smo namočili koščke kruha. Za malico v šoli smo pojedli kos kruha, jabolko, grozdje ali pomarančo. Za malico doma smo tudi jedli kruh. Za kosilo je bila vedno mineštra iz fižola. Vsi so to jedli. V soboto smo kupili malo mesa, v nedeljo pa smo za kosilo skuhali mesno juho in krompir. Ob nedeljah zvečer smo jedli omako iz mesa, ki je ostalo od juhe, iz krompirja in vode. Tej omaki smo rekli la calandraca. To smo jedli s polento. Jedli smo tudi polento in ohrovt. Bakala smo delali doma. Kupili smo posušene polenovke in smo jih stolkli, skuhali in naredili omako iz bakalaja. Jedli smo tudi ocvrte ribe z radičem. Poleti smo jedli fižol s polento. Vsak večer smo skuhali polento. Takrat smo vsi vsak večer kuhali polento. Jedli smo jo s frigano ribo in radičem, ali z brodetom iz ribe. Za pusta smo pekli kroštole. Za veliko noč smo pekli pince.

Sedeli smo za mizo. V sredini je bila polenta. Mama je dala krožnike v vrsto in razdelila brodet, bakala, fižol, kar je bilo. To smo jedli s polento. Vsak je jedel iz svojega krožnika. Krožniki so bili stekleni. Fižol smo pripravili takole: skuhali smo ga, dodali sol, olje, česen in zmešali. V mineštro smo dali tudi svinjsko kožo in fižol. Mineštro smo vedno delali z mastjo. Vsi so tako kuhali. Ocvirke smo dali na krompir, v mineštro. Radič smo tudi jedli.. Ko smo nesli kosilo na njivo, smo nesli emajlirane krožnike, ki so bili lažji. Kosilo za na njivo smo dali v torbo ali zavili v prt. Mineštro smo dali v kozico. Dodali smo še žlice in vilice. Na tla smo dali prt, na prt krožnike, usedli smo se in smo postregli moške. Zraven so pojedli malo kruha, spili kozarec vina. Imeli smo belo in črno vino, malvazijo in refošk.

Kruh smo pekli doma. Bilo je veliko peči, kamor smo nesli peči kruh. Ena je bila pri Nini del forno, kjer je danes kemična čistilnica. Ena peč je bila na Punti. Tudi mi smo šli k Nini del forno. Mi smo sprva pekli kruh v Piranu. Kupili smo belo moko v vrečah po petdeset kil. Kruh smo zamesili doma in smo ga nesli peč k Nini. Kasneje smo si naredili peč na deželi. Potem smo pekli kruh doma, v naši hišici na deželi. Pekli smo ga enkrat na teden, iz bele moke; rekli smo afior. Polento smo tudi delali doma; smo nesli koruzo zmlet v mlin in smo kuhali polento.

Imeli smo tudi prašiča. Krav nismo imeli, tudi koz ne, ne ovac. Prašiča smo klali vsako leto in smo celo leto jedli pršut in rebra tudi za malico. Pršut smo tudi prodajali. Naredili smo še omboli, iz prašičjih plečk. Delali smo tudi žolco: meso smo narezali na koščke, dali v leseno posodo, mastelo, dodali sol, česen, in rožmarin; to je moralo stati osem do deset dni, potem smo vzeli ven to meso. Mastne dele smo obesili, da se sušijo. Ocvirke smo tudi delali. Meso smo hranili v kleti.

Če smo imeli bronhitis, smo se zdravili sami doma. Jemali smo sirup in pili čaj proti bronhitisu. Če smo imeli vročino, smo ostali v postelji tri ali štiri dni, jemali aspirine, in je minilo. Nekoč nismo hodili k zdravnikom. Ker je bilo treba plačati. Ni bilo kot zdaj, ko imamo zdravstveno zavarovanje. Zdravnika je bilo treba plačati. Ko smo bili majhni, nismo bili bolni. Skoraj nikoli. Mama nas je čuvala, da ne zbolimo, ker ni bilo denarja za it k zdravniku.

V Piranu je bilo veliko trgovin z blagom, ne pa z že narejenimi oblačili. Je bilo potrebno kupit blago, in potem smo si doma sami sešili obleke. Nekaj je sešila mama, nekaj jaz, nekaj sestra. Vse smo sešili doma. Se ni dalo nič kupit. Danes je lahko, vsi kupijo. Takrat pa ne. Takrat so si morali vsi vse sami sešiti doma. Za moške, za ženske, vse. Hlače in srajce za moške, spodnjice za moške, spodnjice za ženske, spodnja krila za ženske - smo rekli kombine. Tudi modrčke smo šivale. Halje in krila. Imele smo šivalni stroj, imele smo kroje in smo krojile. Šivale smo pozimi. Delali smo tudi papuse, copate. Po modelu smo iz vrečevine in iz štrac izrezali podplate in jih potem prešili z bombaselo, vrvjo, da je bil podplat trd. Nosile smo nizke copate. Vsi so tako delali papuse.
Iz volne smo pletli dolge nogavice, kratke nogavičke. Mi smo dolge nogavice kupili. Dolge nogavice so bile narejene drugače od teh danes. Danes ni več tako kvalitetnih nogavic. Pletli smo tudi puloverje. Kupili smo volno in pletli. Ni bilo za kupit v trgovinah. Zdaj v trgovinah lahko kupiš že narejene stvari.
Za zimo smo imeli plašč, pod njim krila ali pa puloverje. Tudi plašče smo šivali sami. Niso bili preveč fini, saj nismo bile fine šivilje. Pozimi smo ženske nosile šale. Take velike šale. Še danes imam enega, belega, z dolgimi franzami, resami. Kupila sem ga mami, potem je ostal meni. Ne nosim ga več; kam hočeš, da grem z njim. Danes se nosijo plašči. Zdaj so prišle v modo tudi bunde.
Za nedeljo smo nosili praznično obleko, za delovne dni delovno obleko.
Šivalni stroj je stal veliko. Plačali smo ga na obroke. Kupili smo ga v Piranu. Ni bilo potrebno hodit kupovat v Trst, ker je bilo vsega dovolj v Piranu.
Mi smo obleke prali v Sečovljah, zunaj pred našo hišo. Magari smo si morali prinesti vodo, saj je nismo imeli pri hiši. Perilo smo sušili na vrveh, napetih od enega drevesa do drugega. Bilo je veliko prostora. Prale smo vse, nona, mama in jaz, ki sem bila največja. Prala sem tudi za sosede.

Za pusta je bilo lepo. V gledališču je bil ples za otroke, ballo dei bambini, ples za ribiče, ballo dei pescatori, ples za mornarje, ballo di marineri; vsak dan en ples. Maškare so hodile po Piranu. So trkale na vrata, da bi dobile kak sold, da so se šle potem zvečer zabavat. V Piranu se nisem nikoli našemila, na deželi pa sem šla velikokrat v maškare. Smo hodili po hišah s košaro, sesto, in z damigiano za vino, da bi nam dali vino. Bil je z nami kak fant, ki je igral na harmoniko. In smo šli po hišah, kjer smo koga poznali, k prijateljem. Zvečer smo naredili praznik. Potem smo plesali in jedli do jutra. Smo pojedli in popili, kar smo dobili: jajca, luganighe, panceto, vino. Smo plesali, peli; vsi v družbi, bilo nas je veliko. To smo naredili v kaki sobi.

Plesi so bili v gledališču ali pa v Marsiani. Ni bilo veliko plesov. V gledališču so plesali za praznike. Takrat so odstranili vse stole iz parterja. Bilo je veliko veselja, saj so se ljudje med seboj poznali. Bili smo kot ena družina.

Duhovnikov je bilo v Piranu pet ali šest; tudi trije redovniki so bili. Nune so bile v starem vrtcu. Ko smo prišli v Piran, smo hodili v vrtec. Tudi v stari bolnici so bile redovnice. Kjer je bila potem bolnica, je bila prej la Casa del vecchio, dom za stare. Denar za ta dom so dali Pirančani sami. Tudi sestra od moje none je bila tam v domu. Sem jo šla večkrat obiskat z mojo nono. Potem so naredili bolnico za infekcijske bolezni in tudi za pljučne bolezni. Na deželi ni bilo zdravnikov, so se zdravili v Piranu. To je bilo pred drugo svetovno vojno.
Dom za stare je bil nekoč na Miralondi. Tega se še spomnim.
Nune so imele vrtec; je hodilo enih petdeset otrok v vrtcu, morda še več. Tudi jaz sem hodila v vrtec. Imam tudi fotografijo. Preden sem šla v šolo, sem hodila v vrtec. Nune so nas učile moliti; ljudje so se pri njih učili tudi vezenja, rikameja, šivanja, izdelovanja čipk. Nune so učile ročna dela. Bile so oblečene v črno. Bilo jih je pet ali šest. Živele so v hiši blizu vrtca.
Šola je bila tam, kjer je zdaj gimnazija. Še prej je bila tam bolnišnica.

Vedno sem hodila v cerkev. Smo bili verna družina. Tudi v Sečovljah je bila cerkev. Ko so bili prazniki, smo prišli v Piran. Recimo za Veliko noč, za božič; za velike praznike, za Svetega Jurija, Sveto Rešnje Telo, Corpus domini. Za Corpus domini smo prišli v Piran in prav po naši ulici je šla procesija. Na zidovih hiš in na oknih so bile rjuhe. Kjer so bile ozke ulice, so naredili iz rjuh nebesa, i cieli. Bilo je lepo. Za Corpus domini so prihajali Nemci, ki so posneli mnogo fotografij. Za Svetega Jurija smo dali rjuhe samo na okna. Za Veliki petek je bila tudi procesija; takrat so na okna postavili lučke.



II.

Rojena sem v Piranu, 30. novembra leta 1919. V naši družini smo bile štiri sestre in en brat. Jaz sem bila najstarejša; potem so prišli še ostali za menoj. Moja mama je imela v sedmih letih pet otrok. Moj oče se je imenoval Nicolò Fornazaro, moja mama Pitacco Angelica. Mama se je rodila leta 1893, moj oče pa leta 1885. Moj nono se je rodil leta 1857, moja nona leta 1862. To so starši mojega očeta. Mamini starši so bili mlajši, samo se ne spomnim, kdaj so bili rojeni. Moj nono, moja nona, moj oče, moja mama, vsi so znali brati in pisati. Moj oče je pisal dnevnik, ko je bil vojak v vojni. Tukaj je zvezek iz leta 1915. Imel je zelo lepo pisavo. Vse je zapisal, kje je bil, kaj je počel.

Vedno smo stanovali v Piranu, vedno v Trubarjevi ulici številka 23. Ta ulica se je prej imenovala Via San Stefano, ker je bila na koncu ulice cerkev sv. Štefana. Še prej se je imenovala Via San Giacomo, ker je bila na začetku ulice, pod voltom, cerkev sv. Jakoba. To je bilo tako daleč nazaj, da se niti moj tata ni spomnil, kdaj so to cerkvico podrli. Ostalo pa je ime ulice, Via San Giacomo. Morda bi se tega spomnil moj nono.
Tudi moj nono se je rodil v Piranu. Vsi smo se rodili v Piranu. Tu smo od leta 1300. Naš priimek, Fornazaro, je v Piranu od leta 1300. Priimek Fornazaro je prišel iz Furlanije. Vsaj tako pripoveduje zgodba: »Tisti ljudje so prišli iz Ogleja. Takrat je bila tam vojna. Od tam so videli Istro, so videli ta košček zemlje. In so prišli od tam semkaj. Bila je vojna in so prišli sem v Piran. In tukaj so se ti ljudje ustalili in ta priimek je prehajal iz generacije v generacijo, vedno naprej.«

Mi smo imeli hišo v Piranu in tudi kmečko hišico v Sečovljah. Naša hiša v Sečovljah ni bila velika. Zgradili so jo zidarji; kupil jo je moj nono, ki je tam imel njive in je hodil obdelovat te njive iz Pirana v Sečovlje. Dve uri in pol v vsako smer. Zjutraj je šel delat v njive in zvečer se je vračal. Dokler nismo imeli hiške na deželi. Nisem bila niti rojena, ko so jo kupili, okrog leta 1908. Tam je bila ta hišica in moj nono jo je kupil. To je bil oče mojega očeta. Potem je naredil zgoraj še dve sobi, pa malo večjo kuhinjo, pa spahnjenco. Zgoraj sta bili torej dve sobi. Bilo nas je devet v družini. Mama in tata sta imela svojo posteljo. V drugi sobi sta bila nono in nona, tudi v eni postelji. Otroci smo bili vsi v eni sobi. V eni postelji sva spali z eno sestro, druga sestra je imela svojo posteljo. Nekoč je bilo tako. Vsi smo bili skupaj. Ne kot danes, ko ima vsak svojo sobo. Takrat smo bili vsi skupaj; sicer pa smo bili še majhni. Tako smo spali do trinajstega, štirinajstega leta. Kuhinja je bila spodaj. Na zunanji strani kuhinje je bila spahnjenca. Na ognjišču, fogolerju smo kurili ogenj. Imeli smo velik kamin, dimnik. Okrog fogolerja so bile klopi, kjer smo sedeli. Tam smo tudi jedli. Kuhali sta mama in nona, potem tudi jaz. Iz fogolerja smo kasneje naredili zidan štedilnik, špaker, da smo bili bolj na toplem pozimi. Naredili smo tudi večje okno, prej je bilo samo majhno okence. Kurili smo na drva. Imeli smo skrinje, kamor smo spravljali obleke. Ni bilo omar. Selili smo obleke in lonce sem in tja.

Imeli smo veliko zemlje. Se ne spomnim, koliko. Ta zemlja je bila še od mojih nonotov. Imeli smo češnje, breskve, hruške, jabolka, kot vsi. Kdor je imel veliko sadja, ga je tudi prodajal. Ohrovt, zelje, brokolije, blede, cukete; vse to smo sejali. Imeli smo veliko oljk in smo delali tudi olje. Pa ne za prodajo. Tudi na Mogoronu smo imeli njivo. Na Belem križu smo imeli oljke. Pri hiši v Sečovljah smo tudi imeli oljke. V dolini smo imeli trte. Kar smo pridelali, smo pripeljali v Piran. Z vozom in z osličkom smo pripeljali grozdje v Piran, kjer smo imeli klet s sodi. Tu smo delali vino in potem smo ga prodajali. Danes ni več nič, je šlo vse po slabem. Le še malo jih je, ki obdelujejo zemljo. Takrat pa so ljudje živeli od zemlje, je bilo veliko kmetov.
Zemljo sta obdelovala moj nono in moj tata. Moja mama je bila tudi campagnola, kmetica. Njen oče in njeni bratje tudi, vsi so delali na poljih. Čez poletje smo bili na deželi, hodili smo delat na polja in šele pozimi smo prišli v Piran. Ob sobotah smo prihajali v Piran in ob ponedeljkih smo šli na deželo obdelovat njive. Eno uro in pol smo se vozili z vozom v eno smer. Vsa družina, otroci, mama in oče. In en osel, ki je vlekel voz. Bil je priden. In na Miralondi smo pustili osla. Miralonda je na Pusterli, pod Bellinijevimi. To je na koncu Punte, kjer so kamenčki. Tam zgoraj je en dom, ki je zdaj zaprt. Tu je bila včasih gostilna. Tam so imeli štalo za vozove in osle. Lastniki so bili Bellini. Pirančani so še dolgo govorili, da se gredo kopat šotto Bellini. Tista plaža se je imenovala šotto Bellini.

Naredila sem pet razredov osnovne šole. V osnovno šolo sem hodila v Sečovlje, v Gorgo. V šoli smo morali govoriti po italijansko, ne v našem piranskem dialektu. Imeli smo zgodovino, geografijo, aritmetiko, italijanščino, petje in verouk. V razredu nas je bilo petindvajset. Bili smo vsi skupaj, fantki in punčke. Sedeli smo pa vsak na svoji strani. Za vse predmete je bila ena sama učiteljica. Smo bili vseeno zelo pridni. V šolo smo hodili do petega razreda. Kdor hotel še naprej v šolo, je moral v Piran. Kdor je imel denar, je šel še naprej, na scuola dell' avviamento, ta je bila občinska. To je bila poklicna šola. Tudi uslužbenci so tja hodili. To je bilo treba plačati. Osnovne šole ni bilo treba plačati. Vsi otroci smo hodili v šolo. Moj brat in moja sestra sta naredila tudi večerno šolo.
V šolo smo hodile vse štiri sestre in brat. Imeli smo pol ure hoje do šole. Če je deževalo, nas je prišel iskat tata. Prinesel nam je dežnike, dežne škornje, da si ne bi zmočili nog. Za v šolo smo imeli zvezke, svinčnike, barvice. Torbo smo imeli iz blaga. V šoli smo bili od osmih do poldneva, štiri ure. Kosilo smo imeli doma. Doma smo naredili naloge in potem smo se igrali. Malo smo se igrali z žogo, malo smo skakali čez vrv; igrali smo se le manete –kamenčkat , la tria - tanclca. Vedno smo se igrali. Potem smo šli tudi delat v njive. Je bilo treba. Ko je bilo za sadit krompir, fižol, koruzo, takrat smo šli v njive pomagat delat. Delali smo do teme. Mama mi ni govorila pravljic, moja nona pa ja. Mama je imela pet otrok in ni imela časa. Smo bili pridni otroci. Nismo bili razvajeni.

Jaz sem pri štirinajstih že delala na poljih in v solinah. Vedno sem delala. V solinah sem delala do svojega tridesetega leta. Potem sem hodila pomagat mojima staršema, ki sta še delala v solinah. Na solinah je bilo veliko dela tudi za ženske. Po kavedinih smo hodile s taperini, da ne bi delale lukenj. Z gaveri smo pobrale sol do mezzarole. Mezzarole so bile v kotu med dvemi cavazzali. Potem smo s polmoni, lopatkami, sol pobrale in dale v lesene albole, nečke. Potem smo te albole dale moškim na rame in so jih odnesli v hišo, v klet. Šele kasneje so naredili karjole. Karjole smo imeli od približno 1945/19 46, po vojni. Solinarji so imeli tudi hiše v solinah, bile so državne. Tam so tudi stanovali. Ko je bil dež, so se umaknili v hišo. Spodaj je bila velika klet, kamor so spravili sol.
Mi nismo imeli hiše na solinah. Ko smo končali delat v solinah, smo šli v našo hišico na deželi. Ko smo povečerjali, smo se pogovorili o delu za naslednji dan. Tata je odločil, kaj bomo delali. Nato smo šli spat.

Imela sem tete, nonote, očeta in mamo in moje mame, oni so tudi imeli veliko zemlje, bilo nas je devet v družini. Ko sem imela dvajset, enaindvajset let, sem jim hodila pomagat delat v njive. Pomagala sem tudi tetam. Mama je imela tri brate, ki so bili vsi poročeni doma.
Tudi oni so imeli njive v Sečovljah. Imeli so hišo blizu sečoveljske cerkve. Njive so imeli proti Gorgu in v sečoveljski dolini. Pomagala sem pri trgatvi; imeli so veliko trt, so pridelali veliko vina. Najprej smo pobrali pri nas, potem smo šli k njim pomagat. So mi tudi nekaj plačali, da sem si lahko kaj kupila.
Vstajali smo ob treh, štirih zjutraj, posebno poleti, ko je bilo potem toplo in se ni moglo delat v njivah po taki vročini. Ob desetih smo bili že doma. Smo šli zgodaj na njive. Spat smo šli tudi zgodaj. Pozimi že ob sedmih zvečer. Poleti tudi ob desetih, ker smo delali tudi v solinah.
Tudi jaz sem zjutraj delala na njivi, potem sem šla domov, tam je bila moja mama, ki je kuhala kosilo. Potem je nesla kosilo mojemu bratu in očetu na soline. Okrog enih sem šla tudi jaz delat na soline. Po soncu, peš. Po pol ure, še več, smo hodili. Sem imela klobuk na glavi, capel de saline.
Sem imela tudi eno teto, ki je delala na solinah. Sem šla tudi njim dostikrat pomagat grabit sol. Ko je deževalo, je bilo še več dela. Je bilo naporno.

Takrat ni bilo ne elektrike ne vode. Na deželi smo hodili daleč po vodo. Moj oče je šel zjutraj v njive delat. Še prej mi je pripravil voz z barili, sodi. Potem sem vstala, šla v hlev odvezat osla in sem odšla v Sečovlje po vodo. In sem natočila vodo. V Sečovljah je bil vodovod, fontana. Hodila sem pol ure tja in pol ure nazaj. Včasih pa smo vodo nosili v mastelih, na glavi. Kot tudi v Piranu, kjer so bile fontane. Na glavo smo si dali okroglo blazinico, rekli smo ji la sesta. Te seste so bile narejene iz ostankov blaga, ma smo jih vseeno naredili lepe. Smo se potrudile, da smo jih naredile čim lepše. Na blazinico smo položili mastel, lesen škaf za vodo. Sem prenesla enih mastelov na glavi! Res veliko. Mastel drži štirideset do petdeset litrov. Potem se je vse spremenilo. Zdaj imajo vsi vodo v hiši, vse udobnosti. Nekoč pa so ljudje veliko delali.

Hodila sem tudi iz Pirana v Sečovlje. Ni bilo avtobusov, nobenega prevoznega sredstva. Treba je bilo iti vso pot peš. Bilo je veliko za hodit. Tudi ko smo šli na njive, smo šli vedno peš. Vedno peš. Danes se peljejo z avtom ali s traktorjem. Takrat so bile vse ceste makadamske. Smo prišli domov vsi prašni, beli od peska.

In vedno sem šla peš v njive. Vedno sem hodila. Velikokrat sem si rekla: »Poglej, toliko hodim, da bi lahko prišla do Trsta in nazaj«. V Trst smo hodili malo. Skoraj nikoli. Po vojni sem šla nekajkrat na obisk k sestram v Trst. Ampak tudi takrat malo. Avtobusov ni bilo, je bilo treba iti s parnikom, z vaporjem. Smo šli na izlet v Trst. Sorodnikov tam nismo imeli. Sorodnike smo imeli vse tukaj, v Santa Lucia, Sečovlje, Piran.

Nisem se nikoli poročila, ostala sem doma z mojim očetom in mojo mamo. Včasih ni bilo tako kot danes. Bila je revščina. Moje sestre so odšle delat v Trst kot služabnice k raznim družinam. Tam so si našle fante in tam so se tudi poročile. Moj brat pa je ostal doma, je delal na njivah in v solinah. Med vojno so ga odpeljali proč. Odpeljali so ga v zapore Coroneo v Trst. Od tam so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo. V Nemčiji je ostal eno leto. Hodil je delat v neko tovarno. Trpel je lakoto in mraz. Bilo je grozno. Imel je srečo, da so tja, kjer je bil on, prišli Američani in so jih osvobodili. Potem je šel delat k neki družini. Ko je bilo vsega konec, leta 1945, se je vrnil domov. Leta 1944 so ga odpeljali proč in septembra 1945 se je vrnil domov. Potem se je poročil tudi on. Zdaj živi v Trstu. Najprej je delal v solinah, potem je delal na barki. Odhajali so v Italijo, natovorili pesek in ga pripeljali sem. Pluli so tudi naprej od Poreča. Tudi tja so peljali pesek. Ko so vsi odhajali stran, je odšel tudi lastnik barke, pa je rekel moj brat: »Grem tudi jaz.« Leta 1956 je odšel stran od tukaj. Ko so odšli vsi, je odšel tudi on. Potem se je vkrcal na parnik, petroliero. Je precej potoval po svetu, še namesto mene. Jaz pa sem bila vedno na relaciji Sečovlje – Piran. Ma, sem šla kdaj tudi v Trst, ma več kot toliko nisem imela prilike, da bi hodila sem ali tja.

V Sečovljah smo torej imeli zemljo in hišico. Takrat v Sečovljah nismo imeli vode, nismo imeli elektrike; šele kasneje so to napeljali. Dokler smo bili mi tam, elektrike in vode ni bilo. Nobena hiša tam ni imela vode in elektrike. V dolini v Sečovljah so imeli vodo in elektriko; samo bolj gor, na hribu, tega ni imel nihče. Potem so nam vzeli našo zemljo in so nam dali košček zemlje pri današnjem letališču. In moja tata je imel že skoraj osemdeset let in je rekel, da ne gre več delat v njive, ker bi moral vse od začetka. Potem mu je občina dala penzijo. Majhno, a se je živelo. Pa še zbolel je na srcu. Takrat je mama rekla: »Ti zdaj ne moreš več obdelovat zemlje, torej pojdimo v Piran. Tam imamo hišo in elektriko.« Tisto hišico smo potem prodali. V Piranu smo napeljali elektriko že leta 1934. Vodo smo napeljali, ko smo prišli za stalno v Piran, leta 1961. Od takrat sta moja mama in moj oče živela stalno v Piranu.

Ko smo prišli v Piran, sem se lotila dela, šivanja. Šivala sem halje. Delala sem doma. Šivala sem za kmečke ljudi, ne za fine, saj nisem bila fina šivilja. Kmetje se niso toliko ozirali, če je dobro ali slabo narejeno. Šivala sem približno dvajset let. Nisem imela veliko klientov. Šivala sem tudi za svoje tete. Moje tete so delale na kmetiji, imele so otroke, niso imele časa za šivat, pa so prinesle blago k meni. Šivala sem hlače, spodnjice, srajce, suknjiče. Tako sem zaslužila kakšen dinar. Slovensko sem znala malo, nisem mogla it nikamor drugam delat. Prej sem obdelovala zemljo. Zdaj sem šivala za te moje tete, za ljudi iz Padne, iz Nove vasi, ki so prihajali na trg prodajat svoje pridelke. In so vedeli, da šivam in so mi prinesli, naj jim kaj naredim, na primer halje, predpasnike, srajce, hlače.
Vse sem delala, vsakega dela sem se lotila. Bila sem kmetica, solinarka, šivilja.. Ko je deževalo, se na polju ni dalo delat, pa sem doma šivala. Obleke se je delalo doma. Je bilo potrebno. Ker v njivah se obleka strga, poškoduje. In smo šivale; jaz in moja mama.

V Piranu nekoč ni ničesar manjkalo, bilo je vsega, kar si si poželel. Polno majhnih trgovinic, ljudje so se vsi poznali, nekdo je bil sorodnik, nekdo boter, santolo… vsi so se razumeli..
Po vojni se je vse spremenilo. Ni več, kot je bilo. Ljudje so šli stran. Veliko mornarjev je šlo. Moj oče ni hotel iti proč. Je rekel: »Bil sem štiri leta zapornik v Rusiji, in vem kaj pomeni taborišče. Ne grem nikamor. Ostanem doma. Saj ne bomo umrli od lakote ali ker bi slabo ravnali z nami.« In so nas res vedno spoštovali. Nikoli nam ni nihče nič rekel.

Ko je umrl moj oče, sem imela oseminpetdeset let. Ko je umrla mama, sem imela enainsedemdeset let. Vedno smo živeli skupaj. Najprej na deželi, potem v Piranu. Moj oče je umrl, ko je imel devetdeset let, mama jih je imela oseminosemdeset. Moja mama je pokopana na pokopališču v Piranu. Tudi moj tata. Moje sestre so še žive. Magari so vse bolne. Ena skoraj nič ne vidi. Eni se tresejo roke; ta je v domu za upokojence. Ena ima bolno srce, ne more več kot toliko delati. Tudi moj brat je bolan. Toliko let je preživel v Nemčiji; potem je delal na ladjah, bil je vedno zdoma, vedno na morju. Je bilo težko zanj. Njega boli želodec. Imam tri nečake. Ena sestra ima sina in hčerko. Brat ima sina. Ena sestra se ni poročila, ena pa ni imela otrok. Vsi so v Trstu. Prihajali so na obisk v Piran, vendar zdaj ne prihajajo več. Zdaj že ene dve leti ni več nobenega, ker so vsi bolni. Vendar se slišimo po telefonu, jih pokličem. Ampak vedno jamrajo, da se slabo počutijo, da bodo šle v dom za stare. Jaz imam slabe oči. Na eno oko nič ne vidim. Na tem drugem pa so mi operirali sivo mreno. Ampak ne uporabljam očal. Jih ne potrebujem. Zaenkrat berem brez očal. Do kdaj, ne vem. Sem hodila malo k zdravnikom.

Zdaj sem prodala hišo. Bila je stara. Streha je puščala. Ko je močno deževalo, je prišla voda do kuhinje. Tudi podstrešje je bilo mokro; sem morala podstavljat posode sem in tja, ker mi je kapljalo noter. In v zgornji sobi sem imela vodo. In sem si rekla, da je bolje, da prodam. Zdaj živim pri gospe Jolandi; mi je rekla, naj pridem stanovat k njej. Koliko časa bom tu ostala, ne vem. Mislim, da bom odšla v Dom upokojencev. Sem že stara; imam devetdeset let.

V prostem času veliko berem knjige in časopise, rešujem križanke. Sem prebrala veliko knjig o starem Piranu, o Piranu osemnajstega in devetnajstega stoletja. Moje sestre v Trstu berejo La voce di San Giorgio, pa tudi L'eco de Piran. Sem večkrat brala tudi to. Televizije ne gledam, zaradi oči. Poslušam radio. In tako minejo dnevi. Kvačkam ne več. Nekoč sem veliko kvačkala. Naredila sem veliko čipk za posteljno perilo in tudi prtičkov, ki so bili značilni za Piran. Tudi pletla sem.
Imela sem eno življenje… Je minilo tudi to življenje. In zdaj smo tu, stari, na pol zdravi, na pol bolni, in je treba bit tu, dokler Bog hoče.


Posneto 1.2. 2009 v Piranu, besedilo transkribirano, prevedeno v slovenščino in urejeno julija 2011

LUISELLA RAVALICO


I.

Piran ni bil nikoli manjvreden napram drugim mestom. Jaz sem Pirančanka, sem morda nekoliko lokalpatriot, zelo rada imam Piran. Toda Piran so imenovali »biser Istre«. Takoj ti bom povedala, zakaj. V Piranu ni ničesar manjkalo. Vprašala boš, kako ničesar? No, ničesar. Pirančani so imeli poseben čut, navdih, torej tisto slavno iskrico, ki se ti posveti, ko dobiš zamisel. To je navdih. Imeli so navdih, da so odkrivali stvari, navdih, da so znali narediti več, navdih, da so stvari prikazali na umetniški način. In če dobro pogledaš naokrog, je Piran poln umetnin. Od kiparstva, arhitekture, tudi barva hiš, ki so pobarvane v močne barve, do kontrastnih belih okvirjev oken, narejenih v belem istrskem kamnu. To moraš zapisati: nimajo vse hiše v Istri takega bogastva. Torej vrata in okna so uokvirjena z belim kamnom. Če ta okna in vrata gledaš od daleč s priprtimi očmi, izgledajo kot slike. Prozorne slike, saj imajo okna šipe.

Piran je imel vse. Pirančani na Punti so živeli od ribištva. Drugi so bili mornarji. Toda Pirančan je znal biti tudi kmet. Pirančani so se, ko je bil čas za obdelovanje zemlje, oddaljili od mesta in odšli v svoje hišice na poljih. Piran je imel posestva in hiše tudi v Savudriji. Bili so bogati, ne v tem smislu, da bi se pokazali, kako bogati so. Skrivali so svoje bogastvo in so ga pokazali s svojimi posebnimi zamislimi, globokimi mislimi o človečnosti in umetnosti. Zakaj človečnosti? V Piranu so nekoč, v davnih časih, v srednjem veku, od 12. stoletja dalje – malo sem tudi študirala zgodovino starega Pirana – odkrili močno čustvo, zasidrano v tradiciji človeške dobrote. Od 12. stoletja dalje je v Piranu že obstajala bolnišnica – ospitalem v latinščini – to je bilo zatočišče za uboge. Saj veš, da so bile tudi vojne, in v tej bolnišnici so sprejemali tudi vojne ranjence. Povedala ti bom za nek dogodek, ki je zapisan v zgodovinskih analih v našem arhivu. Piran ima namreč najbogatejši arhiv v vsej Istri. Star je sedemsto let. V Istri ni mesta, ki bi imelo tako bogat arhiv. To natančnost, to ljubezen do skrbnega hranjenja stvari, to so imeli samo Pirančani. V 12. stoletju je torej že obstajala velika bolnišnica. Ko so prihajali sem vojni ranjenci, so jih pozdravili, toda niso jih poslali domov kar tako, brez nič. Skrbeli so za dobro počutje oseb v tej hiši. Dali so jim obleko, par novih čevljev, popotnico … To vse so si lahko ti ljudje dali v culo in se odpravili na pot. Dali so jim tudi denar. Vse to so zbrali Pirančani, da ta vojak ne bi odšel iz Pirana kot revež. Vse mesto je zbiralo zanj obleko, hrano in denar. Saj ne bi mogli pričakovati več od teh ljudi – ta smisel za človečnost, za pomoč, za solidarnost, to je bilo vedno prisotno v Piranu. Bil pa je tudi občutek za lepoto, želja narediti več kot drugi. V resnici se Pirančani niso tako zelo dobro razumeli z meščani drugih istrskih mest. Dejali so – in zdaj ti bom povedala star pregovor, ki me sili na smeh: Piutosto che gaver un Piranese sulla porta, ze meio gaver un morto in casa – Bolje je imeti mrliča v hiši kot Pirančana na vratih. Pomeni, če imaš Pirančana na vratih, pa če ga celo povabiš v hišo, se bo razgledal naokrog, naredil »fotografije« z očmi, in te bo kritiziral: »Ma poglej, v tej hiši manjka to in to, nimajo tega in tega, nimajo čisto.« Moraš vedeti, da so bili v Piranu zelo čisti ljudje. Ti bom povedala samo en primer, ma to je trajalo do naših dni: v hišah, kjer so živele te Pirančanke, mahnjene na čistočo, so imele na kljukah - te so bile nekoč iz medenine, ki jo je bilo treba loščiti - skvačkane prijemalke, da ne bi potne roke umazale medenine. Kaj naj ti rečem več. Tudi medeninaste kljuke na oknih so bile zloščene do sijaja. Samo v Piranu so bili tako mahnjeni na čistočo, nikjer drugje.
V beneških časih, morda v 13., 14. stoletju, je mesto dobilo tlak iz istrskega belega kamna. V drugih istrskih mestih so imeli na ulicah še blato in zemljo. V Piranu pa so naše gospodične, lepo oblečene, lahko hodile v čevljih s petko, saj se petke niso ugrezale v zemljo, ker so bile ulice že tlakovane. V Piranu je bilo vedno tisto »nekaj več«.

Na velikem trgu pred cerkvijo Marije od zdravja so poleti, ko je bilo vroče, sedele ženske iz predela Punte. Predvsem tiste iz Punte, ne tiste iz Marciane. Govorim o Punti. Punta v Piranu je bila svet zase. Svet revnih, svet ljudstva, svet ljudi, ki so živeli od tistega, kar so zaslužili, ki niso imeli velikega bogastva. Punta ni imela bogastva, ampak je bila bogata v tradicijah. Ženske so poleti kuhale v kleteh, ker je bilo v njih hladno in ker so bile lahko takoj zunaj – ni jim bilo potrebno hoditi po stopnicah. Piran je bil razdeljen tudi na manjše rajone, ne samo na velike, kot sta Punta in Marciana. Na Punti so bile hiše, ki so gledale prav na ta trg. V navadi je bilo, da so ženske kuhale v kleteh in da so družine zvečer jedle na prostem; tako so ohranile čiste kuhinje v nadstropju. Mama je prinesla krožnike. Po tleh, ki so bila iz drobnih kamenčkov, so ženske dale temno sive vojaške odeje z belim robom iz prve svetovne vojne – najbolj stare odeje. Vsaka hiša je imela zagotovo eno tako staro vojaško odejo. Vsaka. Pa tudi druge bolj stare odeje. Te odeje so razprostrle po tleh in tam so sedeli otroci. Ni jim bilo potrebno reči, naj ne hodijo stran, ker so razumeli, da morajo sedeti v tem kvadratku. So bili že navajeni. Sedeli so in mama jim je prinesla jesti. Sede na tleh so jedli, zunaj, na zraku. Jedli so paštašuto, ocvrt krompir, panirano ali rdeče meso… Bilo je, kot bi imeli piknik na prostem. To je bilo v navadi, ob večerih so jedli na prostem . Mi iz trga Marije od zdravja smo tudi spali zunaj. Boš rekla, ma kako? Ja, res. Odrasli so se pogovarjali, kadili, si pripovedovali šale, klepetali. Mi otroci smo bili utrujeni, saj smo se igrali od jutra. Mama je prinesla blazine, malo smo se še igrali in potem zaspali. Bili smo zadovoljni, ker smo slišali mamo in očeta, kako se smejita in klepetata. In tako smo spali do jutra, do zore, dokler ni vstalo sonce, in potem smo šli spat v hiše. Hiše so bile takrat hladne, saj so bila okna na stežaj odprta in je zrak krožil. To je bila tradicija. Vsaj na Punti je bilo tako, to sem sama doživela.

V petdesetih letih je bilo veliko izseljevanje. Jaz sem bila takrat še majhna in nisem veliko razumela. Mama je imela veliko prijateljev in prijateljic in so odhajali. Potem sem malo zrasla in spomnim se velikih praznikov. Med največjimi prazniki v Piranu je bilo pustovanje. To je javni praznik. Drugi prazniki, Božič, Novo leto, so se praznovali bolj doma, so bili bolj družinski prazniki. Pustovanje pa se je dogajalo izven hiše. Ko sem imela pet let, mi je mama naredila kostum. Ni bilo denarja, da bi kostum kupila, nismo plavali v zlatu; takrat je bil sicer res konec vojne, a se je komaj obnavljalo. Naredila mi je oblekico za Madžara iz ene bele spalne srajce. Obrobila je ovratnik, manšete na rokavih ter spodnji del obleke z žametnim trakcem, prišila temne gumbe, v roke mi je dala okrašen bobenček, na glavi sem imela klobuček. Z bratrancem sva šla v gledališče Tartini in sva bila par. To je bil moj pustni kostum, ki se ga spominjam. Takoj po vojni je bilo prepovedano pustovati, potem pa se je ta tradicija obnovila. Moja mama in tisti, ki so ostali v Piranu, so rekli: »Ma zakaj? Pust je ljudski praznik, v njem ni nič političnega, zakaj nam ga ne pustijo?« In so začeli pri otrocih. Moja mama je bila velika organizatorka. In kaj je naredila? Organizirala je vse otroke, mame otrok, ki so se našemili za praznik in so prišli pit kakav k nam domov. Kaj je naredila moja mama? Iz kuhinje smo dali ven vse pohištvo, veliko mizo je dala k oknu, na mizo je postavila stol, na katerem je sedel harmonikar s harmoniko. To je bil naš orkester. Skupaj z drugimi mamami je skuhala velik lonec kakava. Ta lonec si je sposodila v kaki restavraciji, saj doma nismo imeli tako velikih loncev. Toliko kakava, toliko skodelic. Za pusta so tipične kroštole, zato je spekla tudi te. Takoj so narejene in z malo denarja. Dala jih je v veliko košaro, pjener. V take košare so Pirančanke po navadi zložile oprano perilo in ga nesle sušit gor k stolni cerkvi. Moja mama pa je rekla, zakaj bi morala hoditi gor k cerkvi, zakaj ne bi perila sušila kar na drogovih, tu na trgu pri Mariji od zdravja? In možje so - ko so po tri, štiri ženske skupaj prale perilo - s kmetij prinesli drogove, napeli vrvi in ženske so lahko obesile perilo. Tako so perilo sušile pred hišo. In da ne bi perila ukradli, so se mame usedle na prag pred hišo na majhne stolčke in pletle ali kvačkale, otroci pa so se igrali in jezili mame, saj so se igrali z žogo in umazana žoga je šla na komaj oprano perilo in mame so kričale: »Malegnaso!« Take so bile naše navade.

V Piranu je bilo enajst cerkva. In vseh teh enajst cerkva je imelo svojo skupino duhovnikov. Pri svetem Frančišku so bili najbolj revni, najbolj preprosti, oblečeni v rjavo in z belo vrvico okoli pasu. Potem je bila Marija od zdravja, sveti Jurij. Vsaka cerkev je imela drugačno barvo oblačil za ministrante. Vsaka cerkev je imela svojega svetnika. Mi smo imeli Marijo od zdravja. Vsaka cerkev je imela svojega duhovnika. Naši verniki, ministranti in duhovnik smo bili v belem. Pri svetem Juriju so bili v svetlo modrem. Bili so tudi rdeči, rumeni… Vsaka cerkev je imela svoje svetnike, svoje vernike in svojega duhovnika in vsi so imeli svoja oblačila v drugačnih barvah. Kler je bil v Piranu zelo razvit. Piran je bil eno od mest v Istri, kjer je bil kler zelo razširjen.

Pa še ena tradicija je. Za vsakega svetnika so naredili procesijo: sv. Jakob, sv. Ana, Maria delle Grazie, sv.Rok, sv. Jurij, ki je zavetnik mesta… Procesije so bile narejene v velikem sijaju, barvah; oblekli so se v svoje barve, vsaka cerkev je imela svoje barve, kot sem ti rekla. Videla si te otroke, oblečene na primer kot male frančiškane, v dolge rjave tunike in z belo vrvjo okoli pasu ali pa brez te vrvi. Odrasli so nosili candelabri d'ottone, velike medeninaste svečnike, kipe Marije, sv. Jurija na konju v zlati barvi … vse najbolj pomembne simbole iz določene cerkve so nesli v procesiji.
Vsaka procesija je imela svoje ulice, po katerih je šla. Šli so po uličicah, ulicah, trgcih in trgih. Če so bile ulice ozke, so ženske naredile i cieli, nebesa ali nebo. Pod temi nebesi so šle procesije. Nebo so naredile v prvem nadstropju. Od okna do okna so razprostrle bele rjuhe, na katere so prišile zvezde, luno… Ulice so se spremenile v tunele, kjer so bila tudi ta nebesa. In seveda, če so bila nebesa, je moral tisti, ki je na čelu procesije nosil Kristusa, ki je bil tudi čez dva metra visok, križ spustiti malo niže, tako da ga je nosilo štiri ali osem župljanov, dokler ni bilo konec nebes. Potem so križ spet dvignili. To je bila cela procedura, kjer je imel vsak svojo nalogo. Prvi spredaj je nosil križ. Potem so nosili sveče, nato bandere svetnikov, medaljone iz cerkve. Vsa darila, ki so jih dali cerkvi, so bila povezana s pisanimi trakovi in so jih dale gospe za izpolnjen čudež. Za svetnikov čudež je kakšna gospa dala tudi zlat medaljon, ovit v lep trak in ta trak je bil privezan na bandero svetnika. Tu so viseli vsi zlati, srebrni ali bronasti medaljoni, ki so jih darovale ženske, ko so doživele kak čudež ali da bi si ga izprosile. Za njimi so šle deklice, ki so se pripravljale na prejem prvega svetega obhajila, oblečene v bela oblačila. Če je bil mraz, so se spodaj dobro oblekle, ampak na vrhu je bila bela obleka. Majhne nevestice… Zadaj so šli ministranti v oblekah iste barve, kot jo je nosil župnik. Za njimi so šli ljudje. Včasih so učiteljice iz vrtca naredile kronice iz papirnatih rož za otroke.

V vrtcu so se starši, predvsem mame, naučile izdelovati mnogo stvari iz zgibanega papirja, največ rože. Iz papirja lahko narediš cel šopek čudovitih rož!
Vrtec je bil v Piranu že pred 2. svetovno vojno. Bog varuj, da ga ne bi bilo! Vodile so ga sestre, nune. Vrtec je imel takoj, ko vstopiš, na desni strani, eno votlino in v tej votlini je bila Marija. Verjetno tista iz Lurda. Votlina je še, Marije pa ni več.

Moški so hodili v cerkev samo za velike praznike, recimo za Božič. Mornarji in ribiči pa so naredili praznik z barkami. Za praznik Brezmadežne so vse barke na novo pobarvali in jih polakirali, pobarvali so jadra. Jader ne moreš oprati, lahko pa jih skuhaš in pobarvaš. Jadra so dali kuhat v velike posode za pranje perila. Če so želeli rdeča jadra, so v posodo vsuli v prah zmlete strešne opeke. Ko se je voda obarvala, so dali kuhat jadra. Belo platno je postalo rdeče. In zakaj ne bi še okrasili to lepo polje rdeče barve? Povabili so prijatelje, ki so s čopičem narisali na lepa rdeča jadra rumeno sonce z žarki, luno, ribe. Barke so bile drugačne od teh danes. Barka mojega očeta, zadnja, ki si jo je kupil, je imela ime Speranza in Dio, Zaupanje v Boga. Vsaka barka je imela svoje ime, po navadi ime kakega svetnika. Jadra so okrasili, pa tudi barke so bile okrašene in pobarvane. Naša je imela spredaj ladijsko poleno, na kateri je bilo izrezljano in v nebesno modro pobarvano oko, ob straneh čolna pa so bila narisana usta. To je bila morska sirena, la sirena del mare. Na vsaki strani je bil obraz sirene. Ti barcaioli, mornarji na Speranza in Dio, so imeli radi sirene. Saj veš, da imajo mornarji zelo radi ženske. Tako so bile barke vedno pobarvane v sirene. Nikoli niso na premec narisali moža. Ej. Narisali so sireno.

Za Veliko noč so šle ženske blagoslovit pecivo, slavne pince. Vse ženske so nesle v cerkev blagoslovit doma narejeno pecivo: le colombe, ki so imele v sredini trdo kuhano jajce, pince.
Za novo leto in Božič so pekle fritole. Fritole so še ena posebnost Pirana, narejene so namreč drugače kot v ostalih mestih v Istri. Piranske fritole ne vsebujejo skoraj nič moke, samo toliko, kot je potrebno, da se ostale sestavine povežejo med seboj. Piranske fritole so narejene iz veliko nastrganih jabolk. Notri so še suho grozdje, naribana čokolada, vse suho sadje, kandirano sadje, narezano na majhne koščke, pinjole, narezane na majhne koščke, zmleti orehi, lešniki in mandeljni. Iz teh dobrih sestavin so naredile testo, dodale so rum in vanilijo, in jih z žlico polagale v vroče olje, kjer so jih cvrle. Piranske fritole niso imele skoraj nič moke, namesto moke so dale gres. Nekaj, kar veže skupaj. Prave piranske fritole so sočne, sladke, polne drobcev lešnikov in drugega suhega sadja, ki ga lahko grizeš. Pri nas je moj tata pripravljal vse te sestavine. Jaz sem mu pomagala. Najprej smo stolkli lešnike, mandeljne in orehe. Teh je bilo veliko. Ne bom niti govorila, koliko časa smo lupili in strgali jabolka. Potem jih je treba stisniti, da gre ven voda, sicer pridejo fritole preveč vodene. To je bila cela procedura.

Za pusta pa smo pekli kroštole. Vsak praznik je imel svoje tipično pecivo.
Vsakdanja hrana je bila preprosta. Istrski ljudje živijo od veliko mineštre. Meso se je jedlo samo na zapovedane praznike. Kokoške in govedina, pa kak goveji rep so bili za v juho. Ljudje niso jedli veliko mesa. Zato so bili nizke rasti. Če ješ veliko mesa, bolj hitro zrasteš.

Pomembna tradicija je tudi lov na šjevole. Ta velik lov na šjevole je bil velik ribiški praznik. Zaslužek so dali na stran in ga šparali za vsak slučaj, če bo potreba, ali pa so kaj velikega kupili za hišo. Delali so ves teden. Najprej so opazovali morje. Na Punti je bilo morda dvajset velikih ribičev. Eden je stal na piranskem pomolu, eden na drugem pomolu, nekateri na lesenih pomolih v portoroškem zalivu, na griču nad Portorožem… Od zgoraj se je namreč videla velika jata teh rib, ki so se stisnile skupaj zaradi mraza. In takrat so ribiči vrgli mrežo in jih ujeli. Mreža se imenuje trata in je zelo dolga, tudi po dva kilometra, narejena pa je iz debele niti. Mrežo si razdelijo med veliko manjšimi čolni, batelle ... Vsaka barčica ima nekaj metrov te trate. Čolni naredijo krog in v sredini tega kroga so ribe. Na koncu mreže je velika saccaleva. Ko tisti ribič, ki je na saccalevi, da ukaz, vržejo vsi naenkrat mrežo v morje. S temi besedami so jo vrgli: »E per Sant' Andrea, che la vadi!« Sv. Andrej je zavetnik ribičev.
»E per Sant' Andrea, che la vadi!« in vsi so vrgli mrežo v morje. Svinec na mreži se potopi na dno in suri ostanejo na gladini. Saj veš, kako je narejena mreža. In ko so tako vsi v krogu v istem trenutku vrgli mreže, se je okrog rib naredil zid iz mreže. Mrežo so vlekli z vseh čolnov, na koncu je bila saccaleva in ko so jo potegnili, so bile ribe zaprte v ječi. Razumeš? Lahko jih povlečeš ven s saccalevo, ali pa jih uloviš v mrežo, ki jo ribiči vlečejo in vlečejo skupaj s čolnov. Ribiči gredo v vodo s slavnimi trombini, nepremočljivimi visokimi škornji, in mrežo vlečejo proti portoroški obali. Če pa ni plaže, je treba trato povleči k saccalevi. Trata je zelo dolga in zelo visoka.

Mrliča so čuvali doma. Vse omare v sobi, kjer je ležal mrlič, so pokrili z belimi rjuhami. Zavese so itak že bile bele, potem so bile bele še omare, tudi nočne omarice so prekrili z belo posteljnino, tako da je bilo vse belo. Na postelji, ki je bila tudi prekrita z belimi rjuhami in belim kvačkanim pregrinjalom, je ležal mrlič. Če je bil moški, so ga oblekli v črno obleko, ženske so oblekli v najlepšo obleko. Sobo so imenovali la camera ardente. Zakaj? Zato, ker je bila soba vsa v belem in je bilo veliko sveč, ki so gorele. Sveče so bile pri nogah mrliča, ob straneh, na pručkah, povsod so bile sveče. Rekli so, da gre duša v nebo skupaj s plamenom.
Mrliča so čuvali doma dva dni, ne več. Tretji dan je bil pogreb. Po nekem zakonu, ki je prišel iz Francije, so mrliče takoj, ko so umrli, odnesli v kapelico na pokopališču. In tam se naredi to camero ardente. Se ne čuva več mrličev doma. Tako sem slišala govoriti, da se imamo za ta zakon zahvaliti Franciji.

Ženske so rojevale doma, s pomočjo babice. Če se je rodila deklica, so rekli: »Ladra la mare, ladra la fia e ladro chi che la porta via.« Ko sem se rodila jaz, je tudi moj oče to rekel na ves glas. Zakaj ladra la mare? Zato ker mame vedno kaj skrijejo za svoje otroke, kakšen sadež, kakšno sladkarijo.. Ne dajo vse na mizo. In potem kasneje ladra la fia, ker ko se hči poroči, odnese iz mamine hiše veliko stvari. In še ladro chi che la porta via, to pa je razumljivo. Ženin, ki odpelje hčerko proč iz družine, je tat.


II.

Torej, rojena sem v Piranu, sem prava Pirančanka, čistokrvna. Moja mama je bila Pirančanka, moj oče je bil Pirančan. Od vedno smo bili v Piranu. Rojena sem na Punti, v delu mesta, ki je pravzaprav pravi Piran. Povedala bom še na drug način: to je bil revni del Pirana. Piran je bil namreč nekoč razdeljen na dva dela. Punta je bil tisti bolj skromen del Pirana, tu so živeli ribiči, družine, ki so se komaj preživljale s svojim delom, šivilje…Moški so živeli od ribolova. Medtem pa so v delu Marciana živele družine pomorščakov. Saj veš, da mornar, ki pluje po morju, zasluži več denarja kot ribič. Ribolov je ali pa ga ni. Včasih so mreže polne rib, včasih pa cel teden ni nič. Težko je živeti samo od ribištva. Kljub temu so družine, ki so živele na Punti, živele mirno. Recimo, da je piranska Punta kraj, kjer se skriva melos, najčistejši del nekdanjega Pirana, Pirana s svojimi tradicijami, Pirana s svojo lepoto in mnogimi drugimi stvarmi.

Moja mama se je rodila leta 1919. Klicala se je Enrica, Enrichetta Petronio. Mama je bila prav Pirančanka, rojena je bila v Piranu, v Ribiški ulici. Moja mama je bila dvajset let mlajša od mojega očeta. Ti bom razložila, zakaj. Mamin oče je umrl v vojni. Svojega očeta ni poznala. Njena mama je imela sedem otrok, vsi so bili lačni. Torej mama od moje mame, moja nona. Ti otroci so zrasli tako, bolj na ulici, kot kaj drugega. Moja nona je likala v hotelu Palace, to je bil njen poklic. Likala je srajce, jih škrobila; posebno ovratniki so morali biti naškrobljeni. Likala je z likalnikom na oglje. Če je kaj zamazala s pepelom, je morala spet začeti vse znova: očistiti madež z mokrim robčkom, spet poškrobiti, spet zlikati. Še danes mi odzvanja v ušesih, kako mi je nona govorila: »Poslušaj, Luisella, pri likanju moraš biti potrpežljiva. Saj je perilo lahko nezlikano, ampak če ga polikaš, je kot novo. In naučila te bom še druge majhne zvijače: če imaš luknjico na prtičku in če se prav vidi, jo moraš seveda zašiti. Ampak če lahko, naredi gubico, skrij luknjico in gubico zalikaj z likalnikom in izgledalo bo, kot da je tista gubica nalašč tam. Z likalnikom skriješ marsikaj. Moraš biti potrpežljiva in se ne naveličati likati. Likalnik skrije veliko napak in tudi dezinficira.« Tako je pravila moja nona.

Moja mama je bila gospodinja. Ni mogla iti delat, ker v njenem času ni mogla hoditi v šolo. Naredila je samo tri razrede osnovne šole. Ni šla naprej v šolo, ker so bili v tistem času v razredih bogati in revni. In ona, ki je bila revna, je vedno sedela v zadnji klopi. Toda ubožica je tudi slabo videla. Iz zadnje klopi ni mogla videti, kaj je učiteljica napisala na tablo. Nikomur ni hotela nič reči, večkrat je manjkala in tako ni končala šole. Večkrat je namesto v šolo zbežala k nunam, ki so bile v hiši, kjer je bil nekoč stari vrtec. Opazovala jih je pri delu in se tako naučila plesti, kvačkati, šivati in drugih ročnih del. Ko je bila stara sedem let, je sama skvačkala plašček svojemu nečaku Flaviju, sinu svoje sestre. Pri sedmih letih. Bila je pametna. Tudi kasneje je imela svoj pogled na svet, z njo si lahko govoril o vsem, ker je bila zelo odprta do vseh novosti, brala je, kasneje poslušala televizijo, se zanimala za vse. Imela je veliko prijateljev, bila je družabna. Lahko je govorila z vsakomer: z učiteljem, s profesorjem, s psihologom. Mislim, da bi tudi za kraljevo mizo znala ohraniti svoj ugled.

Torej sem se rodila mami, ki je bila gospodinja, ljudska, prav iz ljudstva in ki so jo vedno imeli vsi radi. Moja mama je bila, ravno zato, ker je bila vedno na ulici, zelo prijazna, nasmejana, simpatična. Postala je maskota piranske Punte. Kamorkoli je prišla Enrichetta, povsod je bil smeh, veselje, pregnala je vse skrbi, gubice žalosti, dolge obraze, dolge nosove. Ljudi je spodbujala, jih dvigala. Bila je živahna, vedra, iskriva, to je bil njen način bivanja.

Moj oče je tudi Pirančan, samo je bil doma iz Svete Lucije. Rojen je bil v Seči. S tistega hribčka se na eno stran vidi Savudrija in soline, na drugo stran pa Piran in Portorož. Oče je bil rojen leta 1900. Klical se je Giovanni Ravallico. Rojen je bil v kmečki družini. Vstajal je ob štirih zjutraj, že ko je bil majhen, ko je imel sedem let. Pri teh letih se je že hodilo v šolo. Ob štirih zjutraj je šel kopat na njivo skupaj s svojim očetom. Ko je zaslišal zvonček iz šole v Sveti Luciji, dol v dolini, je spustil motiko in drrrrrrrrr, zbežal z njive. Hotel je hoditi v šolo. Čez pet minut je spet zazvonil šolski zvonec in on je bil že v razredu, pripravljen na učenje. Ko je zbežal z njive, je šel najprej mimo zunanjega ognjišča, kjer so kuhali krompir za prašiče. Ukradel je dva vroča krompirja iz lonca, ju dal v žep, in to je imel za malico. Ampak jih je ukradel.

Prašič je bil prijatelj. Mama od mojega očeta je tem prašičem dajala tudi imena. Klicali so se Toni, Piero … In vedno je govorila s temi prašiči. In ta prašič ji je vedno sledil, prišel je celo v kuhinjo, da bi dobil kaj za pojest. Ko so zaklali prašiča, je šla moja nona stran od hiše, saj je bil prašič njen prijatelj. Rekla je: »Moj prijatelj! Ne bom več prišla domov!« Pa so ji rekli: »Bejži, bejži, Anna, treba je tudi kaj jesti.«

Ko je moj oče končal peti razred, ni več hodil v šolo. Delal je na njivah, pa tudi na solinah. Kmetje so imeli tudi košček solin. Kmet je bil tudi solinar, imel je svoje kavedine, solna polja, kjer se je delala sol. Tako da moj oče je znal delati kot kmet, pa tudi kot solinar. Ko mu je bilo štirinajst let, ga je poklicalo morje, začutil je privlačnost morja. V solinah je bil zelo priden. Že ko je imel deset, enajst, dvanajst let, so mu zaupali bragoc, ta mali čoln z enim jadrom, poln soli. Z bragoci so tovorili sol iz solin do skladišč soli v Portorožu. Tu so razkladali sol. Ker je bil oče priden, so mu zaupali to pot po morju do solin in nazaj. Bil je sposoben, priden, tih, videl je delo in so mu to delo zaupali. Tako se je moj oče zaljubil v morje. In ko je bil star štirinajst let, je rekel svojemu očetu: »Če mi dovolite, bi šel jaz delat na barko.« »Kako na barko, saj nimamo denarja?« »Delal bi kot pomočnik, marinaio semplice, in ko bi zaslužil toliko denarja, bi si kupil mali bragoc.« In tako je začel. Kupil si je majhno barko, potem eno bolj veliko. In moj oče je postal paron de barca, lastnik barke. V Piranu so morali kapitani bark narediti tudi izpit in potem so jih klicali paron de barca.

V Piranu je končal to šolo, potem se je zaljubil, se poročil, pri dvajsetih je bil že poročen in je imel družino in potem je živel v Piranu in imel tri otroke. Potem je počasi, počasi postal dober mornar, marinaio, dober mož. Bil je mož beseda, imel je ugled in dobro ime.

Toda življenje marsikdaj preseneti s težkimi trenutki. Njegova žena, ki mu je rodila tri otroke, dve hčerki in enega sina – zdaj so vsi mrtvi, nimam več bratov in sester – je zbolela na pljučih, za tuberkulozo. Toda ni bilo samo to. Ta bolezen je povzročila pri njej slabljenje živčnega sistema, kar je prekinilo njune intimne odnose. Ni hotela več otrok. Bila je hudo živčno bolna. In, saj veš, moški, lep, sposoben, močan in mlad, kot je bil on… Saj se po pravici reče, da ima vsak mornar eno žensko v vsakem pristanišču… Iskal je ljubezen izven doma, razumeš. Tako je družina razpadla. Moj oče je spoznal mojo mamo, ki je bila zelo mlada, vesela, priljubljena... Ne govorim ti tega zato, ker je bila to moja mama. Mnogo ljudi bi ti lahko to potrdilo: moja mama je bila neverjetno lepa, toda predvsem je bila lepa v svoji notranjosti. V svojem otroštvu je veliko trpela lakoto, pomisli, da se je celo onesvestila zaradi lakote… »Mama, mama, ne vidim več!« »Kdo je povzročil slepoto moji hčerki?« »Kaj govorite, gospa Giga, ni slepa, lačna je!« Onesvestila se je od lakote. Potem so ji ženske hitro prinesle mleko, kruh, eno trdo kuhano jajce… Na hitro ga je pojedla, ker je bila lačna, vendar ga je potem izbruhala.
Moja mama je poznala lakoto. Denarja za čevlje ni bilo. Toda ona se je pri nunah naučila izdelati ciabatte, copate iz blaga, vrečevine. Več kosov blaga in vrečevine je sešila skupaj, da je bil podplat lepo debel, vse skupaj prešila z veliko vrvi, tako da je podplat postal trd kot pri čevljih. Zgornji del je skvačkala. Bile so lepe copate. Kasneje jih je delala tudi meni. Zgornji del je bil kvačkan na mrežico. Če sem imela belo obleko, sem imela tudi copate v beli barvi. Če sem imela rdečo obleko, mi je tudi copate naredila v rdeči barvi.

Moja mama in moj tata sta se poročila pozno, ker moja mama ni hotela, da on zapusti družino. Dokler njegova žena ni poslala k moji mami nekoga, ki ji je sporočil, da gre ona v Trst – bilo je v času, ko so vsi odhajali v Trst. Poslala je nekoga, ki je to rekel moji mami, poslala jima je tudi dva velika modroca iz volne, ki ju ni mogla vzeti s seboj in je sporočila moji mami: »Živite srečno.« Vedela je, da je tako bolna, da noče niti, da se je kak moški dotakne za ramo.
Ko so spet odprli meje in so njeni otroci zrasli, so prihajali k nam. Anita, najmlajša, mi je bila kot prava sestra. Potem ji je umrl mož, zdaj pa je mrtva tudi ona. Ostala sem brez bratov in sester.

Povedala ti bom anekdoto o moji mami. Bila je zelo simpatična, dobra, prijazna. Kar je videla, vse se je naučila. In naučila se je delati tudi te copate. Pa je prišel v Piran cirkus. Otroci so bili vsi pri cirkusu. Največja atrakcija tega cirkusa je bila tista lepa baletka, ki je s svojim dežničkom hodila po vrvi, plesala. Mama se je zvečer po predstavi približala tej baletki: »Gospa?« »Kaj je, lepa moja? Kako se imenuješ?« »Enrichetta.« »Si bila na predstavi?« »Ja.« »Ti je bila predstava všeč?« »Zelo. Ma kaj lahko ostanem z vami?« Tako je moja mama vsak dan ves teden, kolikor je cirkus ostal v Piranu, odhajala k tej baletki. Tako da je ta baletka, ki je bila poročena in ni mogla imeti otrok, šla k moji noni vprašat: »Gospa, vidim, da je vaša punčka Enrichetta zelo lačna, je slabo oblečena…Vidim, da nimate denarja, da bi skrbeli zanjo; kako bo naredila šole ta punčka, morala se bo učiti, narediti šolo… Prosim vas, rada bi jo posvojila.« »Da ne bi nikoli tega rekla!« se je razburila nona. Moji noni si lahko rekel vse, samo nič o otrocih. Tako ji moja nona ni hotela dati tega otroka, moje mame, Enrichette, te zadnje hčerke. Moja mama pa je bila stalno s to baletko, naučila se je mnogo stvari, pa ji je nekega dne rekla: »Poslušaj, zakaj hodiš po vrvi v čevljih? Lahko padeš. Jaz znam delati copate, papucce. Kako bi ti pristajale! Samo nit potrebujem. Poglej, danes imaš roza obleko, pojdi kupit roza nit, naredila ti bom babucce z roza nitko!« In tako je moja mama za vse obleke različnih barv, ki jih je imela plesalka po vrvi, naredila copate v drugačni barvi. Mislim, da ta plesalka ni nikoli pozabila moje mame. Tako je bilo otroštvo moje mame.

Rojena sem torej prav na Punti, v Calle pescatori, Ribiški ulici, doma. Moja mama ni šla v porodnišnico, ampak ji je pri porodu pomagala babica. Rojena sem zahvaljujoč trudu moje mame in te babice, ki sta me spravili na svet ob treh in dvanajst minut zjutraj, 17. aprila 1944. Torej nekega lepega pomladnega jutra Moja mama je imela pri sebi to babico, ki jo je držala za glavo. Na drugi strani je bil moj tata. Mama je objela za vrat mojega očeta. In tako ga je stiskala - ker moja je mama morala pritiskati - in ko je rodila, je imel vrat čisto črn. Saj veš, da morajo otroka potiskati, ne? Torej sem rojena doma. In moj oče, kaj je naredil? Umili so me in me oblekli, in že me ni bilo več. In moja mama je rekla: »Kje je ta mala?« »Ne vem«, je rekla moja nona, »ne vem, Enrichetta, se mi zdi, da jo je tata odpeljal stran.« »Ma che malegnaso, ma kam jo je nesel?« In kaj je on naredil? Vzel je eno lepo pregrinjalo in me odnesel naravnost v oštarijo. »Eccola qua, la ze nata!«, je rekel. Bila sem tam na sredi mize in gledal me je ves zadovoljen in vsi mornarji, vsi, ki so bili takrat v oštariji, so nazdravili, ker je bila rojena Luisella. Njemu pa še ni bilo dovolj. In kaj je naredil? Pomočil je svoj veliki debeli prst v kozarec z vinom in rekel: »Zdaj bom naredil nekaj, da ti iz ust ne bo nikoli smrdelo!« In mi je namočil usteca z vinom: »Tako ti iz ust ne bo nikoli smrdelo.« In jaz, mala, sem se zmrdnila.

V tej Ribiški ulici sem tudi živela. Tukaj sem tudi shodila, najprej sem pasla kravice, torej hodila po vseh štirih. Spomnim se, kako sem potem tekala po ozki uličici… saj veš, kakšne ozke uličice so v Piranu. Na Punti, če greš k oknu in iztegneš roko, se lahko dotakneš zidu in okna na drugi strani ulice. No, ne ravno v naši ulici, toda nekatere ulice so prav zelo, zelo ozke. Ne moreš iztegniti obeh rok, moraš ju držati ob telesu, če ne, ne moreš iti naprej po ulici. Si videla tiste ozke ulice na Punti? Tako zelo ozke so. Zakaj je tako? Piran je imel malo prostora za gradnjo hiš, zato so jih zidali v višino. Recimo, naša hiša ima štiri nadstropja, česar sicer ne vidiš v Istri. Vidiš hišice z enim, dvema nadstropjema, toda tiste z dvema nadstropjema so že zelo pomembne hiše. Toda v Piranu vidiš te hiše, posebno v Marciani, ki so zrasle v višino. S tremi nadstropji, s štirimi nadstropji, ker ni bilo prostora, da bi se širile vodoravno, ampak v višino. Potem se je Piran razširil, naseljevali so se tudi na hribu, toda nekoč so živeli le tu v mestu, ob morju.

Iz Ribiške ulice smo se preselili k svetilniku, kjer je zadnja cerkev - pravzaprav prva - cerkev Marije od zdravja. Pod svetilnikom je ta cerkev. Tam je bila tudi hiša s številko 4, kjer je potem živel slikar Spacal. Tam sem nadaljevala svoje otroštvo. Pred to hišo je velik trg, tam sem tekala, se igrala tisoč starih iger, vedno v fantovski družbi. Boš rekla, kako to, v tistih časih? Rojena sem v letu 1944, takrat se dečki in deklice niso mešali pri igri, v razredih so komaj začeli uvajati mešane skupine. To je bilo zato, ker nisem mogla prenašati deklic. Boš rekla, kako? Ja, res je. Igrala sem se kot kak fantalin. Poleti sem bila vedno v kratkih hlačah, z lasmi, ostriženimi na kratko, ker nisem prenesla, da me mama cuka za lase, kadar me češe, zato me je strigla na kratko, in bila sem bosa. Bila sem tako navajena hoditi bosa, da se mi je nekega dne, ko sem tekla po obali, v podplat zapičil žebelj, ne s konico, ampak z glavico. Nisem ga takoj začutila, ko pa sem spet stopila na nogo, sem začutila bolečine. Bila sem navajena hoditi bosa. Niti v vozičku - mi je povedala mama - ko sem bila še majhna štručka, nisem hotela nositi čeveljčkov. Ne vem, zakaj. Morda sem imela slab občutek, če sem imela stisnjene nogice. Tako da je bila moja mama prisiljena, da je dala zraven mene v voziček čeveljčke, da ne bi ljudje mislili, da jih nimam. In jaz sem brcala z nogicami, obutimi v nogavičke, čevljev pa nisem marala.

Otroštvo sem torej preživela na trgu pred cerkvijo Marije od zdravja, v Spacalovi hiši. Ko sem dopolnila deset let, sem se preselila v hišo, kjer živim še sedaj. Lahko rečem, da diham s to hišo. Če pustiš odprta okna, slišiš, če kdo skoči v barko in veš, kdo je to. Od štrbunka, ki ga naredi, veš, katera je ta barka in si rečeš: »Aha, šjor Sergio je skočil na barko.« Ali kdo drug. Pozorna sem na šume in po hoji vem, kdo hodi po ulici. Saj veš, da če ne greš pogledat skozi okno, pa zato tem bolje slišiš. Zares, jaz živim s temi zidovi od desetega leta dalje. Danes jih imam štiriinšestdeset, pa si lahko predstavljaš.

Kot otroci smo se igrali različne igre: loviti se, guardia e ladri, skrivati se, papagal, che ora fa. To se igra tako: eden je papagal in je obrnjen k zidu, ostali pa delajo majhne korake; lahko je to un passo de formiga, un grande de leone, un salto de canguro… Tako, kot ukaže papagal, ki je pri zidu. Ko sem imela šest, sedem let, smo se deklice igrale gospe. To je prav tipična igra, ki smo se jo igrali na Punti. Nekoč hišne kleti niso bile tako grde, kot so danes, polne vlage, pajkov, insektov, škatel, smeti… Ne, kleti so bile kot še ena soba, ki je bila del zgornjega nadstropja. Ko je bilo vroče, so se ženske v Piranu preselile iz gornjih nadstropij v hladne in vlažne kleti. In tako je klet postala poletna kuhinja. Kleti so bile čiste. Tu so ženske poleti kuhale, jedle, živele. Predvsem je bila to kuhinja. Moja mama je na kletna okna obesila celo bele zavese. In bilo je tako čisto, da bi lahko jedel s tal. In v teh kleteh smo se igrale gospe. Mami smo vzele dolge obleke, dovolj je bila spalna srajca, čevlje s peto. In smo se igrale gospe, ki so šle pit čaj k sosedi ali prijateljici, ki govorijo in opravljajo svoje može. Šle smo na sprehod in tako smo se igrale. Najpomembnejše pri tej igri je bilo, da si se oblekla kot gospa. Najti obleke,obleči se kot gospa. Če smo imele dolge lase, smo jih spele v chignon. Bilo je, kot da se pripravljamo, da bomo nekoč gospe. Posebnost te igre je bila tudi v tem, da smo govorile v jeziku, ki je bil nekaj posebnega: vse besede smo zapele. Na primer, pele smo: »Dove vai?« »Vado qui.« Pele smo v sopranu. To je bila tudi umetnost petja, ki je bila v Piranu zelo zaželjena. None so nam prepevale najpomembnejše arije iz oper. Že od malega smo imele to v ušesih. Zato se med urami petja nismo zmrdovale. Danes otroci nočejo niti videti učiteljice petja. To je grozno. Razumeš, od kod izvira to spoštovanje? Od malih nog naprej. Zakaj danes otroci ne pojejo več? Ker tudi mame ne pojejo več uspavank svojim otrokom, ko so v zibelki. Tako je. »Dušica moja dušica, spi moja lepa rožica,« je pela moja tašča mojemu Leanu. Lepa slovenska pesem. Ali pa: »Bambino bello, a chi lo do questo bambinello, io lo do alla Befana…« Danes pa se ne poje več niti novorojenčkom!
Kako moreš potem pričakovati, da bodo ti otroci peli! Nekoč so otroci iz vrtcev peli na sprehodih, v italijanščini in v slovenščini, tega se spominjam. Giro giro tondo, Barčica po morju plava... In peli so, da jih je bilo veselje poslušati. Ti otročički, magari brez zobk, ki so odpirali usteca, da so bila kot komaj vzbrstele rože… To manjka. In umirajo prve umetnosti, umetnosti duše: umetnost petja, ki izraža veselje ali žalost, kar hočeš; petje umira.. Umira tudi risanje. Ampak to k sreči ne tako. V risbi se otrok oddalji. Če ga hočeš umiriti, mu daj lep bel list papirja, po katerem lahko riše. Če pa mu ukazuješ, kaj naj nariše, bo zmeden in se bo spraševal, kako naj nariše. Ker otrok ne pustimo od malega, da se izurijo v tej veliki umetnosti, nimajo več zaupanja vase. Strah jih je svojega glasu. Tako kot mali kužek: ko prvič zalaja, se ustraši in gleda okrog sebe, kdo laja. Taki so otroci. Če ne slišijo petja, če ne slišijo pripovedovanja, ne bodo tega počeli nikoli več, če tega ne doživijo že v rosnih letih. Mislim, da sem ti povedala veliko resnic in da to niso samo brez vezne fraze.

Do četrtega razreda osnovne šole sem torej še živela na Punti. V petem razredu ne več. Nekoč še ni bilo šolskega poslopja. Šolo smo imeli nekaj časa tam, kjer je danes sodišče, potem so nas preselili v stavbo današnje gimnazije. Večkrat so nas selili, ker še niso imeli pravega prostora za to šolo. Vse šole sem naredila v Piranu, tudi gimnazijo. Potem sem šla učit kot gimnazijka, z osemnajstimi leti. Šolo sem končala junija, septembra sem bila že učiteljica. Ob delu sem študirala za učiteljico. Vpisala sem se na Pedagoško akademijo v Ljubljani. Ostala sem na tem nivoju, ker mi ni bilo do tega, da bi postala profesorica. Všeč so mi bili majhni otroci. To mi je bilo dovolj.
Bile smo tri sošolke: jaz, Mariza in Elvia. Učile smo v Strunjanu, Portorožu in Piranu.
Saj takrat visoka šola še ni bila obvezna, lahko si kljub temu učil. Profesorji v Ljubljani so bili presrečni, niso mogli razumeti, kako to, da so se te tri Italijanke vpisale na akademijo v Ljubljani in študirale v slovenščini. Jaz sem bila »traktor«, ki je vse skupaj vlekel naprej. Študirale smo pri meni doma, na tej mizi. Delale smo si točke, izvlečke. Mama je kuhala za vse. Pred izpitom nam je skuhala grahovo mineštro, vso zeleno, ker prinaša srečo. Ona s temi svojimi ljudskimi verovanji! Moja mama je bila res angel. Sploh ni bilo potrebno hoditi v kino, gledati televizije, dovolj je bilo poslušati njo. Bila je dobra, simpatična, vesela. Vse, kar je pretrpela v življenju, je spremenila v pozitivno. Delala se je, kot da ni nič. To je bila velika prednost Pirančanov: delati se, kot da ni nič in vse skriti. Z nasmehom na ustih sprejeti vse težave tega sveta in z ljubeznijo iti naprej.
Bila sem vpisana tudi v glasbeno šolo. Naredila sem dve leti klavirja. Takrat je bila v Piranu gospa Lovšetova, operna pevka; bila je upokojena. Slišala je moj glas in me je vprašala, če pojem. Pela sem v zboru, v šoli. Pela sem prvi glas. Kot solistka sem pela Carissimo Pinocchio, Ostržka. Vprašala me je, zakaj se ne vpišem k petju. »Pridite, vpišite s k petju, bova peli skupaj. Meni petje zelo manjka. Naredite to zame. Pela sem sopran v beograjski operi.« In sem šla tja pet. Rossini je bil fantastičen. Kmalu sem pela vse njegove arije. In me je učila naprej. Dala mi je note od Madame Butterfly. Vse to sem lahko naredila, ker sem se znala dobro organizirati. Potem pa sem nehala, ne vem, zakaj. Morda sem imela kak izpit, saj sem delala in ob delu študirala.

Z osemnajstimi leti sem torej postala učiteljica, sprva brez naziva. Bila sem na smrt prestrašena, še bolj zaskrbljena. Spraševala sem se, ali me bodo otroci razumeli, ali jih bom kaj naučila, me bodo kritizirali…Takoj sem začela z recitacijami, gledališčem. Želela sem, da se otroci predstavijo v živo, da recitirajo, govorijo, se izražajo. Moji učenci so bili pripravljeni recitirati, peti…Opogumljala me je tudi učiteljica slovenščine, Mirella Arzenšek, ki je imela podoben značaj kot jaz. Bila je odprta, rojena za dajanje, ljubiteljica umetnosti izražanja. V tem je tisti »zakaj« našega bivanja. Če ne znaš povedati, kaj misliš, te ne bodo razumeli. Če te ne razumejo, te ne poznajo. Če te ne poznajo, nimaš prijateljev. In zato je potrebno znati se izražati, govoriti. Toda kaj govoriti? Če se izražaš skozi poezijo, je to en način. Če govoriš o umetnosti, je to drug način. Če govoriš o znanosti, je to spet drugačen način. Jaz sem otroke učila vsega tega, že od začetka, od prvega razreda osnovne šole. To morajo razumeti: čemu služi jezik, govorjeni jezik; čemu služi pisani jezik in zakaj je potrebno znati brati. Če poznaš te tri ključe, je to melos življenja, je vse. V tem je vse. Še bolje je zate, če znaš več jezikov in če se znaš izražati in razumeti druge ljudi, druga ljudstva. Lahko se pohvalim, da so bili moji učenci odprti za vse jezike. Radi so se učili slovenščine, radi so se učili angleščine. Ne razumen, zakaj se danes nekateri učenci nenadoma začnejo pritoževati, da jim jeziki niso všeč. »Ma zakaj govoriš tako. Zakaj? Daj, daj… Razumeš, da je tako, moraš se potruditi; saj je svet v tvojih rokah, če znaš jezike, če jih najprej razumeš in potem govoriš! Lahko vzpostavljaš prijateljstva. In kaj če se zaljubiš v Angleža, kako mu boš povedala, da ga imaš rada, če ne znaš jezika?« Tisoč stvari jim lahko pripoveduješ in jih nasmeješ, da le premagajo to veliko oviro, ki jim jo predstavlja tuj jezik, ki jih ga je tako strah. Treba je začeti pri lahkih stvareh in se približevati težjim. To je najpomembnejše pravilo za učitelje. Lahko ti povem, da ob nekaterih mladih kolegih danes, ki se pritožujejo nad svojim poklicem, ki ne najdejo načina, da bi jih učenci razumeli, ostanem zmedena in ranjena ter si rečem: »Kako to, da ne razumejo, da je to najlepši poklic na svetu?!« In je res. Ker kaj dela učitelj? Vstopi v dušo tistega, ki ga posluša, otroka, ki te posluša. Vem, da so me moji učenci jedli z očmi. Še danes mi nekateri kolegi rečejo: »Nisi bila na izletu z nami, ampak bilo je, kot bi bila, saj tvoji učenci govorijo kot ti!« In to je res. Otroci kradejo z očmi, z možgani, z vsem svojim bitjem vse, kar jim predstavlja učitelj. Zato pravim, da mora biti učitelj zgled svojim učencem. Zato mora biti oblečen, kot se spodobi, biti dobro vzgojen, se lepo obnašati... Zakaj? Zato, ker je otroke treba vzgajati. Na prvem mestu je vzgoja, vse ostalo pride potem. Nekdo se lahko uči počasi, vse življenje; toda biti dober, odločen, prijazen, spoštljiv, ljubezniv, vzgojen, človeški, pripravljen pomagati - tega se naučiš, ko si majhen. Moji učenci so se še danes, ko so postali odrasli ljudje, pokazali drugačne v svojem življenju.

Od vedno sem si želela biti učiteljica. Moja mama je imela lepo omaro s temnim steklom, po katerem se je lahko pisalo. Z belo kredo sem čečkala po tem steklu, pisala 1 + 1 in druge stvari. Steklo na omari moje mame je bila moja šolska tabla. In kričala sem na otroke, ker niso naredili nalog. Torej sem bila od vedno učiteljica.

Najprej sem delala pripravništvo v Luciji. Učila sem tretji in četrti razred kombinirano. To je trajalo eno leto. Potem so me poslali v osnovno šolo v Sečovlje. Tam sem delala osem let. Tako da sem bila devet let izven Pirana. Potem sem začela delati v Piranu in sem delala tu, dokler nisem šla v penzijo. Delala sem triintrideset let. Takrat sem že zbolela za multiplo sklerozo, ki pa je bila latentna, skrita. Ta bolezen se je začela osemnajst let prej, preden sem nehala delati kot učiteljica. Desna noga je bila bolj šibka. Lahko sem hodila, toda bilo je dovolj, da sem stopila na kamenček, pa se mi je že zvil gleženj in sem padla. Pogosto sem padla, ker sem izgubila ravnotežje. Zaradi tega nisem mogla več hoditi na športne dneve; šla sem, a z veliko muko. Preiskave so trajale eno leto, preden so mi odkrili to bolezen. Diagnozo sem povedala ravnatelju šole. Rekla sem: »Poglej, nihče ne ve, toda ti moraš vedeti. Imam to bolezen, kako naj hodim na športne dneve?« Saj izgubiš dostojanstvo, če padeš po tleh pred otroki. Rekel je: »Ne, ti boš prišla na športne dneve z minibusom in prinesla boš malice.«

In tako mi je ravnatelj pomagal prikriti to bolezen. Kadar sem otroke peljala na sprehod po Piranu, sem se z roko vedno naslanjala na ramo kakega učenca. Nihče ni nič vedel. Potem sem začela govoriti, da imam revmo, da čutim bolečine. Veš, zakaj sem skrivala bolezen pred mojimi kolegi? Ker nisem prenesla, da bi me pomilovali, da bi mi rekli: »Ubožica.« Nihče ni ubog, če je bolan. Je res? Se ti je pač zgodilo. Si heroj, če se zoperstaviš bolezni. Nisem marala usmiljenja, ki morda včasih ni niti iskreno. Morda sem hudobna, če mislim slabo na tak način. Toda usmiljenja nisem nikoli prenesla. In tako sem fintirala, da imam zdaj to, zdaj ono bolezen, dokler mi ni postalo vseeno in sem vsem povedala, kaj mi je in konec. Ampak poglej, to kalvarijo moraš preiti, sama moraš od znotraj premagati ta sram, ki ni sram, je zadrega. Tudi ta strah. Vsakič, ko sem odprla vrata stanovanja, da bom šla ven, sem prosila Jezusa, naj mi pomaga, da ne padem na ulici, da ne naredim spektakla. Ker videti eno žensko, ki pade po tleh, ni lepo; tudi ljudje, ki to vidijo, se ne počutijo dobro, ostanejo slabo. Tako sem poučevala v šoli osemnajst let s to boleznijo. Pomisli, deset let nisem bila nikoli na bolniški. Tako mi je rekla naša tajnica Ondina. Niti zaradi prehlada!

Učila sem prve razrede. V prvem razredu sem se počutila dobro. Tudi zato, ker so moje kolegice pravile: »Ne, ne, ne, v prvi razred nočem iti.« »Ma zakaj?« »Kako naj naučim otroke pisati in brati?« »Na najenostavnejši način«, sem jim odgovarjala. »Tu ni pravil, to je umetnost. Če me boste poslušale, vam bo lahko.« Pogosto sem bila mentor mlajšim učiteljicam prvih razredov. Moja kolegica ni učiteljica prvih razredov, bila je slavistka, učila je slovenski jezik. Učila je svoj materin jezik s tem, da ga je ljubila, vzbujala spoštovanje do njega, in ga približala otrokom. Ko jo je učenec poslušal, je čutil, da je to, kar pripoveduje, predvsem res in občuteno. To je potrebno pri poučevanju. Tako kot v družini: z očeta na sina gre ljubezen do zemlje, do človeka, ljubiti se med seboj, spoštovati se. In vse te človeške vrednote je posredovala otrokom na ta ali na oni način. Zato mi je bila tako blizu. Bili sva prijateljici. Učili sva na isti šoli. Tega prijateljstva nisva živeli sebično in samo zase, ampak sva ga podarjali učencem. Tako sva jim dajali čutiti, da šola ni samo tovarna znanja, ampak tudi naš drugi dom. In to ni samo brez vezna fraza, ampak je res. Če šola živi na ta način, potem funkcionira, drugače pa ne.

Včasih naletiš na učenca, ki ne posluša, ki se noče učiti. Tu učitelj ne more veliko narediti. Če pa imaš dober teren, lahko dobro seješ. Kdor posluša, zna. In v tem je stvar. Kdor hoče, odpre vrata in okna in zna. In kdor hoče na pol, bo znal na pol. In kdor noče nič, ne zna nič. Tako je življenje.

Kako sem učila? Recitacija odpira duše. Če greš potem z raznimi metodami kopat po teh vrsticah, po teh besedah, povedanih na pesniški način, lahko o tem govoriš dneve in dneve in pišeš o tem romane, saj je vstopiti v dušo pesnika nekaj najlepšega. Karkoli že rečeš o tem, ne bo ti vedno uspelo povedati, kaj je ta oseba v danem trenutku čutila. Če to dopoveš učencem, bodo razumeli, da je nekdo blizu njih, nekdo, ki je nad njimi, ampak je še vedno človek. In če se bo otrok lahko in se bo znal prepustiti, se odpreti, če bo znal govoriti, brati, slediti besedam učiteljice, bo razumel, da je lahko kot on. Saj ne gre za imitiranje, ampak da imaš dokaz in zaupanje vase, da to lahko narediš, da nekaj veljaš, da si. Kako si? Če se poslušam, če se razumem, če me razumejo drugi. O tem sem govorila otrokom v prvem razredu. Saj je nekoliko težko otrokom to razumeti, samo jaz sem se vsa predala temu. Včasih je bilo težko. Takrat sem se z besedami spustila na njihov nivo. Govorila sem o igrah. Kot mama, ki ji otrok pade, pa ga zna stisniti k srcu in potolažiti njegovo bolečino. In kaj je to? To je ljubezen, darujoča se ljubezen. Vendar, če tega nimaš, ne znaš dajati. Tako. Kako boš povedal, da imaš nekaj v sebi? Tako, da se boš naučil govoriti. In še bolje, če se naučiš brati. In še bolje, če se naučiš pisati. »Ma kako se bomo naučili pisati?« »Dobro. Nič hudega. Prvič bo napisano slabo. Pa se bomo potrudili to popraviti. In ko bomo to prebrali in popravili, bomo za seboj pustili sled našega znanja.« Tako sem jim govorila. Potem sem preskočila na dobo jamskega človeka. Od tistih časov nam je zapustil svoje sledi, svoje risbe. Ko je narisal na skalo svoje risbe, nam je dal razumeti, da so te živali postale njegove prijateljice. Pripeljal jih je v svojo hišo in postale so domače živali. Bile so govedo, ki mu je pomagalo pri delu. Bil je osel, pes. Preskakovala sem od današnjega do preteklega časa, do prihodnosti; vse je bilo v gibanju. In otroke sem popeljala na to pot s seboj, po tej zgodbi, prispodobi; včasih smo z bližnjega, lažjega preskočili nazaj, na težjo, toda zelo pomembno snov. Tako sem jih spodbujala k branju: »Saj bi ti bilo všeč, kajne, če bi znal prebrati, kakšni so bili ljudje nekoč?« Potem sem jih iz preteklosti popeljala naprej, v prihodnost in šli smo na Luno. To je bilo moje čaranje. Poznati svet, približati ga otrokom in ceniti vsak njihov mali uspeh, ko so iz poezije, ki so jo ustvarili v razredu, spoznali pomen branja, pisanja.
Človek zna veliko narediti, veliko je naredil; toda v enem samem trenutku zna vse uničiti. To je njegov živalski instinkt. V človeku sta dve plati, dobra stran in slaba stran. Toda to slabo stran moramo stalno brzdati, dušiti, zanikati: »Tega nočem, to nisem jaz.« Če bi vsi vodili ta notranji dialog, ne bi bilo vojn. Ne bi niti zbolela. Saj nikogar ne krivim. Lahko pa ti povem, da sem vse težave pustila pred vrati, ko sem stopila v razred. Tam sem bila za otroke. Včasih nisem mogla skriti svojih težav. Takrat sem jim takoj rekla: »Otroci, to me bo minilo. Tako je pač življenje. Nič hudega ni. Mi gremo naprej.« In smo šli naprej. Dala sem jim razumeti, da bom, tudi če sem vznemirjena, žalostna, razpeta, našla pot naprej. Poglej me! Bolj bolna kot sem, ne morem biti: toda jaz hočem iti naprej. Tukaj sem s teboj in preživela sem lep dopoldan. Ne vem, kako bi se ti zahvalila. Tudi tebi, Mirella. Med nama je kot neka telepatija, tudi če sva daleč narazen, ona vedno čuti, kako je z menoj.

In tako sem učence naučila brati – z recitiranjem. Rekla sem jim: »Zdaj, ko sem vam prebrala to pesem, si ne želite, da bi znali tudi vi tako brati kot jaz? In da bi tudi v vstopili v svet poezije? Lahko bi prebrali kakšno lepo zgodbico v tej knjigi za otroke. Če znaš brati, je kot da bi imel takoj ob sebi prijatelja, ki ti daje, ki ostane s teboj.« Na tisoč načinov sem jim skušala približati branje. Z ljubeznijo in spoštovanjem, z voljo do učenja. »Zakaj ne bi tudi jaz znal brati in šel sam pogledat, sam prebrat nekatere stvari v knjigice.« Na vse načine sem jim skušala vzbuditi ljubezen do branja, jih pritegniti. In tako so otroci v dialogu pridobili to željo po znanju. Dajala sem jim tisoč primerov, na primer zgodbico o bolni noni, ki ji je vnučka delala družbo in ni več vedela, kako bi jo razveselila; govorila je in govorila, pa ni vedela več, o čem naj ji govori. Noni je želela vse dobro. Potem je videla, da če samo ona govori, lahko nona počiva in ne čuti več bolečin. In ta punčka si je rekla: »Če ne vem več, o čem bi noni pripovedovala, ji bom pa kaj brala.« In se je usedla k noni in ji začela brati pravljice. In nona je rekla: »Jaz poznam to pravljico.« »Toda kaj se ne spomniš več, kako se je zgodilo s tremi sestrami, kaj so hudobne sestre naredile s Pepelko?« Tako sem jih povabila k branju. Deklica, ki bere bolni noni. Dotaknila sem se šibke točke, otrokove ljubezni do none. Če zaigraš na tipko čustev, zadeneš. Saj nismo hudobni, to šele postanemo. To je resnica. In tako sem jih vlekla na svojo stran. Rekla sem si: »Učitelj mora biti velik igralec.« Vedno sem se lepo oblekla, ko sem šla v šolo. Otroci so od vedno radi videli, da je njihova učiteljica lepo oblečena. Včasih so mi tudi rekli: »Ma maestra, perché non vai dalla parucchiera?« »Učiteljica, zakaj ne greš k frizerki?« Ker sem imela skuštrane lase. Zares. »Imate prav«, sem jim rekla. »Nisem se imela rada včeraj, nisem imela časa zase.« In tako smo šli naprej, s smehom. Zelo malo je potrebno, da si pridobiš simpatije učencev. Saj sem ti rekla: biti moraš kar naprej na odru. Tako je. Če pa se prikažeš oblečen ves v sivo, črno ali druge temne barve, z razmršenimi lasmi, s kislim obrazom… Nekoč sem rekla učiteljicam: »In vi greste s tem ksihtom v razred? Ma kaj so vam naredili otroci?« Nima smisla na tak način hoditi v razred. Veš, kako te gledajo majhni otroci? Si kdaj videla otroka, starega sedem, osem let, kako te gleda, ko mu pripoveduješ pravljico? Iskrijo se mu oči! In dela take kretnje, kot bi tudi on pripovedoval skupaj s teboj. In kako lahko prideš pred take otroke z namrgodenim obrazom, brez nasmeha? Daj, daj. To je nemogoče.

Naredila sem več gledaliških predstav skupaj z otroki. To je bila nova oblika dela z otroki. Recitacije. Samo tako sem lahko odprla otroke. Če so oni interpretirali, so morali interpretirati dele te osebnosti, potem dele druge osebnosti, na primer punčke, poštarja, mame, bolničarke… Ko so interpretirali te osebnosti, so se jim odpirali svetovi. Tako sem jim odpirala svet. Moj namen je bil odpreti otroke. Otroke z dežele, ki niso znali povedati niti svojega imena in priimka, sem pripravila do tega, da so recitirali. Ko je bilo veliko srečanje folklornih skupin in se je predstavila šola iz Sečovelj, sem na lastna ušesa slišala, kako so nekateri rekli: »Ma kaj tudi iz Sečovelj so tu? Ubožci!« V meni se je vse uprlo. Takrat smo uprizorili igrico Fumarello e Rosa spina. Rosa spina je bila baletka, Fumarello pa je bil dimnikar. Ponoči sta plesala skupaj. Tako dobro so nastopali, da smo skoraj dobili prvo nagrado. Bili smo tretji, mi, ubožci iz Sečovelj. V Sečovljah sem ostala tam osem let in ob pouku sem pripravljala gledališke igre. Osem let smo sodelovali na srečanjih šolskih gledaliških skupin. Vedno smo bili dobri. In potem sem s tem nadaljevala tudi v Piranu. Všeč mi je bilo. Všeč mi je bilo tudi učiti. Ni bilo vedno lepo pustiti doma svojo lastno družino, vse delo, likanje, pranje… in oditi na vaje z otroki. Ni bilo tako lahko, ampak smo uspeli. In v Piranu ter okolici se je slišalo, da italijanska šola je, da dela in da se o njej govori. Tudi staršem, ki so vpisali svoje otroke v italijansko šolo, sem vedno rekla: »Vpisali ste svoje otroke v italijansko šolo, to pomeni, da ste zelo odprte in zelo pametne osebe. Vas ne zanima nacionalizem, vi ste zelo odprti. In takih ljudi potrebuje svet. Vaši otroci bodo iz te šole prišli z dvema popolnima kulturama. Jaz se jim bom vsa dala, učiteljica slovenščine pa jih bo naučila svoje kulture. Bogati bodo za dve kulturi.«
Že takrat, in tudi danes, se na italijansko šolo vpisujejo tudi otroci drugih narodnosti, ne samo Italijani. Starši združijo prijetno s koristnim. Njihov otrok vstopi v razred, kjer je manj učencev. Tako se učitelji lahko bolj posvetijo učencu. Zelo dobro se nauči italijansko. Mislim, da jih morda v italijansko šolo vpišejo zato, ker nameravajo potovati: najprej v Italijo in od tam naprej, na primer v Avstralijo. Starši imajo načrte. Zato pripravljajo svoje otroke na tak način, da jih vpišejo v italijansko šolo; tu pa se jim odpre smisel za tuje jezike. Ko končajo italijansko šolo, je njihovo znanje italijanskega in slovenskega jezika na istem nivoju.

Mi smo gledališke predstave delali zastonj, brez plačila; v naše žepe ni prišlo nič, v naša srca, v naš žep srca pa je prišlo veliko, veliko. Toliko, da smo lahko živeli naprej. Saj niso bili vedno lahki trenutki. Ampak v šoli se vse preseže z lahkoto, če imaš veliko srce. Samo se je treba potopiti v dušo ljudi in pustiti svoje srce odprto, da vstopi kdo, ki si te želi spoznati. Naj le vstopi. Če je ta odprtost, je v redu. Če pa je zaprtost, hudobija, to vse uniči.

Lahko bi počela še mnogo drugih stvari. Bila sem pripravljena biti napovedovalka na radiu; naredila sem tudi izpit iz dikcije, dobrega govorjenja. Lahko bi tudi opravljala ta poklic, tudi začela sem ga, vendar ga ne bi mogla opravljati celo življenje. Tisti mikrofon in tiste štiri stene, med katerimi je bila ena vsa iz stekla… Zdelo se mi je, da sem že mrtva, ločena od sveta. Potrebovala sem občinstvo, ki diha, pravo občinstvo, ki se ga lahko dotaknem z roko. In tako sem naredila.
Mislim, da sem se dobro odločila, da sem postala učiteljica. Kaj naj bi delala v pisarni, povej mi! Kaj bi lahko delala kot špikerica na radiu? »Buon giorno, ascoltatori …« Ne vem. Zdelo se mi je, da sem robot. Tako sem se počutila, ko sem se zaprla v to stekleno kletko. Zdelo se mi je, da »strucca el boton, salta el macaco«, da sem robot. Ne vidiš ljudi, ne slišiš jih. Prvič sem naredila polno napak. Direktor je kričal kot nor: »Ma koga ste dali za mikrofon!« Naredila sem polno napak, ker sem se čudno počutila. Ni človeškega stika, ni odgovora na to, kar govoriš. Seveda, lahko tudi delaš tako delo, če imaš takšno koncentracijo, da se vseeno dobro počutiš. Predstavljati si moraš, da te drugi poslušajo, da če rečeš en lep stavek, se bo nekdo, ki te posluša, nasmehnil. Samo je težko, veš. Če pa imaš neposreden stik s poslušalci, vidiš, kdo se smeje, kdo joka… Rezultat je takojšen. Ne bom ti govorila niti o aplavzih! Prvi aplavzi! To je taka nagrada! To je kot slišati »hvala« od osebe, ki te je poslušala. Veš, kako je to lepo. Ne da bi se čutil pomembnega, ma takoj začutiš, da te nekaj veže na te osebe, ki so te poslušale. Kaj te veže? To, kar si rekel, ali kar si zapel, ta filling, ta nit, ki se ne vidi, ma ki se čuti. Tega ne zagledaš, ampak zaslutiš.

Še bolj se ti bom odprla. Jaz te stvari pripovedujem z velikim veseljem. Ne maram pisati, ker nisem sigurna vase, ker ne želim biti kritizirana. Strah me je kritike. Moja skromnost mi je večkrat škodila. Zakaj jaz, ki imam toliko za povedati, nisem nikoli nič napisala? Pravzaprav sem tudi pisala. Samo jaz rada pišem dialoge. Ne znam še napisati romana. Napisala sem Va Piran, A Piran se fa cussi in še eno komedijo.
Ti si prva oseba, ki ji vse to pripovedujem, in moraš biti zadovoljna. Tako, kot bi mama prenašala svoje znanje na hčerko… Vem, da je tebi kot zaklad to, kar sem ti pripovedovala, in je tudi vse res. Imam kar malo vlažne oči, ker to, kar ti pripovedujem, je življenje moje mame, mojega očeta; življenje, ki smo ga živeli. Še nekaj ti bom povedala. Rojena sem v znamenju ovna, aprila. Rojena sem s soncem in imam vedno sonce v duši. Sem velik entuziast, ljubim življenje. Moja mama je takoj razumela, iz kakšnega testa sem narejena. Ko sem začela prepevati, recitirati, je rekla tem velikim poglavarjem mesta, s katerimi smo bili prijatelji: »Prosim vas samo eno stvar. Nikar ne uničite Luisellinega navdušenja, ker bi bil to zločin. Če ji imate kaj povedati, če ni naredila kaj prav, povejte ji, samo na način, da bo razumela, samo ne na grd način, ker je entuziast; to, kar naredi, naredi zato, ker to ljubi, ker ji je všeč, z veliko veselja in zanosa.«
S tako dušo sem šla v razred. Začela sem učiti v Luciji. Nisem se počutila sposobno, tudi še nisem bila, saj to postaneš šele z leti. Učenci te učijo in te vodijo za roko. Slovenci imate lep pregovor in to je besedna igra daj-dam. Na tem je vse zgrajeno. Tako je. Ti daš, ma tudi prejmeš. Če daješ z navdušenjem, si lahko gotova, da boš imela rezultate, čeprav ne takoj. In res, največje veselje za učiteljico prvega razreda je, ko otrok, učenec, šolar razume. Prvi dan, ko ti prebere odlomek tekoče, brez zatikanja, te stisne jok v grlu, ker si rečeš: »Premagal je težavo, premagal je to, kar ga je oviralo.« Lahko ti povem, da sem imela v Sečovljah eno učenko, ki je zaradi prepirov v družini, zelo grdih razmer, pijančevanja očeta prihajala v šolo žalostna, objokana… Šest mesecev sploh ni spregovorila niti besedice. Ni več govorila. Če sem ji dala na klop čitanko, je zajokala. Nisem razumela, zakaj. Pozanimala sem se, kaj se je zgodilo tistega dne, tiste noči pred šestimi meseci. Neke noči je pijani oče povzročil velik prepir in je tekel za vsemi, mamo, hčerkami, s sekiro v roki, da bi jih vse pobil. Strah je bil tolikšen, da punčka iz prvega razreda ni več spregovorila. Potem pa počasi, počasi, z vso mojo ljubeznijo, potrpežljivostjo, naklonjenostjo, je šlo na boljše. Ker nekaterih stvari se ne naučiš iz knjig – če ti pridejo iz srca, ti pridejo, če ne, ne. Razumeli sva se in punčka je premagala težave in postala dobra učenka. Vendar so ji ostale posledice, še danes jeclja.

Vem, zakaj sem zbolela. Razumela sem. Spraševala sem se, zakaj se je to zgodilo ravno meni, kaj sem slabega naredila. Ker sem zelo globoko občutljiva, sem v vsakem trenutku dala vse od sebe, v delu in v vsakdanjem življenju. Porabila sem notranjo moč, ki jo potrebuješ, da opraviš določeno stvar, da se izraziš, pa tudi druge stvari, na primer v gospodinjstvu. Koliko moči potrebuješ v gospodinjstvu! Podpiraš tri vogale hiše, pa še skrbiš za otroka in ga vzgajaš. Koliko del opravljaš istočasno, ko si ženska? Tega moški ne razume. Koliko truda, koliko moči, koliko energije da ženska, da opravi vse tisto, kar si je zadala v enem dnevu, dopoldnevu, določeni uri. In vse to sem opravljala z vsem svojim bitjem. Tudi s teboj se pogovarjam z vso svojo dušo, saj čutiš. Tukaj sem zate. Če se ves daš, ne znaš meriti, in če ne znaš izmeriti, malo pretiravaš, in če pretiravaš, je to narobe. Moj imunski sistem se je naprezal. Zakaj? Končala sem delo v šoli, jedla sem stoje, potem sem šla naprej delat. Pred šolo, ob štirih zjutraj, sem šla z očetom lovit ribe. Predvsem takrat, ko je bila burja in oče ni mogel sam na morje. Ob osmih sem bila v šoli. Moji dnevi so se začenjali ob štirih zjutraj in končali ob polnoči. Morda bi kdo, ki me ne pozna, rekel, da lažem. Moj oče je vedno rekel: »Non c'è niente che un uomo non sappia fare. Se vuoi, puoi.«
Res je tako. Imamo pamet za to. Če ti enkrat ne uspe, lahko ponoviš in še ponoviš in ti bo uspelo drugič. »Se vuoi, puoi.«

Ko sem bila mlada, sem se bala, da mi bo zakon odrezal noge, da bom zaprta kot v kletki. Ampak ni res. Če delaš svoje delo z ljubeznijo, si tudi v ljubezni izbereš človeka, ki ti ustreza. Mora biti malo podoben tebi, sicer se ne zaljubiš. Tako je.
Želela sem si imeti otroke, ampak sem imela nekaj težav. Izgubila sem trinajst let svojega življenja. To je taka ljubezen, ki je ne moreš zapustiti, ki je velika, neizmerna, pri kateri ne veš, kaj storiti, ko se ti zdi, da bi rad umrl od tega velikega čustva, ki preplavlja cel svet… Težko je, veš. Moraš se odločiti. Jaz sem se odločila, ampak sem potrebovala trinajst let življenja. Ni se dalo narediti nič drugega.
Bila sem zavzeta z delom. Manjkala mi je intimna razsežnost moje lastne družine, zato sem se vrgla v delo. Saj bi se vseeno posvetila delu, ker ne bi mogla zanikati same sebe. Nisem narejena tako. Ali sem, ali nisem. Kdo ve, ali bi imela normalno življenje, če bi lahko nadaljevala z vsem delom, ki sem ga opravljala. To je veliko vprašanje. Nekateri so govorili, da jaz pač lahko delam, ker nimam ovir. To je res. Toda imela sem tudi mamo, ki je bila bolna, očeta, ki je bil odvisen od moje pomoči, šolo, delo, študij… Delala sem, študirala, pela, recitirala. Vse naenkrat. Moj dan je bil narejen po urniku.

Moj sin, Ravallico Pegan Lean, ima zdaj trideset let in študira glasbo. Nekaj časa je delal. Nekega dne sem mu rekla: »Vidim, da nisi zadovoljen, vidim, da se ne najdeš. Kje, kateri je tvoj ambient? Kje najraje pluješ, ti, mornar tega življenja?« Odgovor je bil: »V glasbi.« »No? Potem počni to, kar te veseli!« In se je vpisal na konservatorij. Zdaj je v tretjem letniku. Lepo je. Čeprav študij glasbe danes ne prinaša kruha. Bo vsaj zadovoljen, da je prišel do diplome, potem pa lahko počne tudi kaj drugega. Lahko bo tudi učil glasbo. Rekla sem mu: »To ti lahko ponudim.« Zdaj igra skupaj s svojim očetom v orkestru v Sežani. In tako. Treba je. Ima tudi delavnice. Imeti delavnice pomeni imeti nove učence. (Njen sin je medtem dokončal študij trobente na konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu in postal profesor trobente, op. ur.).

Govorila sem ti o vsem, vidiš, na kakšno lepo potovanje sem te popeljala. Občutljiva sem na vse, vse poslušam z velikim zanimanjem in radovednostjo.

Jaz sem zadovoljna. Ti bom povedala zdaj. Imela sem starše. Mama mi je dala vse, kar je znala, kar se je naučila z izkušnjami, v življenju, s prakso, in veliko ženstvenosti. Moj oče mi je dal vse, kar je vedel in kar je hotel, da delam. Naučil me je loviti ribe. Njegovi prijatelji ribiči so mu rekli: »Daj, Giovanni, ona je ženska, je gospodična, ne sili je v ribištvo. Najdi si moškega.« Moj tata pa je rekel: »Ona je boljša od moških. Moškemu moraš povedati dvakrat, njej pa rečeš enkrat in že zna, in vidi delo.« Razumeš? Meni ni bilo treba reči, kaj naj delam.
Jaz sem že razumela, kaj moram narediti. Videti prej, videti z očmi. Zakaj sem razumela in videla? Zato, ker sem najprej z očmi »ukradla« to določeno delo, ki je moralo biti opravljeno na tak in tak način. Če se ne naučiš dobro vreči mreže v morje, jo boš strgal, saj se mreža zatakne ob iveri na lesu. Takrat boš slišal kričati ribiča »Dio!« in »Madonna!« Moraš jo znati vreči in dvigniti in pustiti teči. To je umetnost. To je v srcu, duši in krvi Pirančanov. Vse se lahko naredi, ampak z umetnostjo, z lepoto, z gotovostjo, z lahkotnostjo.

Življenje je lepo!




Posneto februarja 2009; transkribirano, prevedeno v slovenščino in urejeno marca 2009

SAVINA GORIŠEK

Kapitan in njegov Petek


Petek sem jaz, Savina Gorišek, rojena Šlenc še v času predvojnega italijanskega kapitalizma. Iz svoje mladosti se živo spomnim, ko je soseda, sicer sošolka, hči bistriškega trgovca, letovala vsako leto v Opatiji in nas, proletarske prijateljčke, poučevala, kako je tam jedla ribe, ki spuščajo črnilo. Mislila je seveda kalamare. Bistriška mladina pa je takrat na kopanje hodila čez mlako do Velike vode (reke Reke) v večji tolmun.

Morje sem spoznala med vojno na izletu, ko sem se z družino peljala z vlakom do Matuljev, potem se sprehajala do Voloske in naprej po potki ob morju - lungomare - vse do Lovrana. Med sprehodom sem z zavistjo opazovala, kako se je kopala nemška mladina (Hitlerjugend), ki je zasedla vsa opatijska in lovranska kopališča. To se mi je globoko vtisnilo v spomin in prizor me je spremljal vse življenje, tako kot Mirka besede njegovega pradeda, Dalmatinca: »Deco moja, če boste pridni, gremo v nedeljo v mesto gledat, kako bogati otroci ližejo sladoled.« Ta sladoled sem okusila po vojni. V času komunistične Jugoslavije je vozil nedeljski potovalni vlak do Matuljev. Otroci smo se z njim peljali in nato tekli do Opatije na kopanje, zvečer pa se na istem vlaku postavljali z opečenostjo kože in med seboj tekmovali, kdo je bil od sonca bolj opečen.

Svojega »kapitana« sem srečala na geografskem simpoziju na Ravnah na Koroškem, ko sem bila stara 40 let. Takrat je delal kot kustos v Geografskem muzeju v Ljubljani in je na simpoziju predstavil eksponate z Raven na Koroškem. Odkrila sem tudi, da je bil jadralec in predsednik Jadralnega kluba Ljubljana (JKL) že od leta 1949. Po navodilih iz Beograda je ustanovil klub, saj je veljalo, da si delovno ljudstvo zasluži rekreacijo in šport. Že istega leta so jadrali po Ljubljanici in s posebnim dovoljenjem Notranje uprave kasneje tudi po morju. Na regatah jih je spremljala Jugoslovanska mornarica, ki jih je tudi reševala pred nevihtami. Jadrali so po vsem Jadranu s šestmetrskimi jadrnicami tipa L 5 samo z jadri, saj motorjev takrat tudi ni bilo.

Morje, sreča in zdravje

Kot otrok sem sanjala, da bom nekoč živela v vili ob morju. Dejansko pa sem bližnji stik z morjem doživela pri 42-ih letih, ko sem zajadrala gor in dol po Jadranskem morju z L 5. Od takrat je minilo skoraj štirideset let. Prvo potovanje do Vrsarja je bilo zame kot čudež. Morje je valovilo pred mojimi očmi, kot bi bilo svila ali žamet, zdaj svetlo in lesketajoče, zdaj senčno in temno. Zdaj modro in zeleno, potem sivo in črno. Nikoli isto. Če pa je bilo mirno in se je jadrnica le rahlo zibala, sem zaspala kar na golih lesenih rebrih. Trdno in sproščujoče spanje, iz katerega pa me je z grozo predramil en sam nedolžni val. Vse pa zato, ker sem v Bistrici leta 1956 doživela potres.

Strah je dolgo ostal v meni, celo na potovanjih z jadrnico vse nekje do mojega 72-ega leta, ko je končno izginil. Ravno tako sem ozdravela od klavstrofobije. Zagrabila me je v nevihti na Cresu. Privezana sva bila v varnem zalivu Kolovrat. Toda, ko se je vlilo kot iz škafa na tanki leseni strop kabine in je barčica poskakovala kot nora in se zaletavala desno in levo zaradi povratnega vala, ščige, me je prijelo, da bi ušla iz te dva metra široke luknje na prosto v naliv. Zdravilo zoper to tegobo je bilo v mirnih nočeh prespati zunaj na kokpitu, gledajoč zvezdnato nebo, uživajoč v tišini, vonjavah morja in dišeče sredozemske makije.
Živeti v šest metrov dolgi in dva metra široki barčici tako nizko nad morjem, da si ga lahko zajel z roko med potjo, to je eno samo zdravje. Kot bi se telo celilo 24 ur na dan v vetru, soncu in morskih hlapih. Skuhaš si na hitro, preprosto mediteransko kosilo iz paradižnikov in zelja na plinskem kuhalniku, voda je v steklenicah, ki jih zaviješ v mokro krpo, da se ne segreje. Hladilnika ni, ker ni prostora, ne elektrike. Da naju ponoči ne povozijo, si pomagava z baterijo.

Vedno si v gibanju: da dvigneš jadra, če pa je hudo morje, zamenjaš jadro z manjšim viharnim, ga zviješ pod palubo do spodnje lopute. Ali pa krmariš ure in ure in paziš na veter, da te jadro lepo napeto nosi. Zvečer padeš na slamnjačo, napolnjeno z neko travo, in zaspiš kot ubit. Po dveh poletnih mesecih se vrneš v civilizirani svet in stresno življenje ter ugotoviš, da nimaš več trebuha in si zdrav kot le kaj.

Kapitan - mojster

O jadranju in jadrnici nisem vedela prav nič. A nič zato. Morje je bilo tu in Mirko, ki mi je bil tako zelo všeč. Da pa barka dobro vozi, potrebuje mojstra. Da je pa Mirko Bogić ta mojster, sem odkrila na otoku Murter. Bližali smo se marini Hramina. Kapitan je pravočasno ukazal: »Spuščaj jadro!« in najina barka Maistral se je ustavila kak centimeter od obale. Tam naju je pričakal nek Slovenec, ki je vprašal »Da niste vi morda Mirko Bogić?«

Tako je Mirko pristajal vedno in povsod. Takrat sem še mislila, da vsi mornarji, še posebej tisti, ki so šolani, to obvladajo, kasneje pa sem ugotovila, da temu ni tako. Na Iloku sva med množico turistov opazovala manever pristajanja redne potniške linije. Kljub nizkem morju in osemkratnem poskusu kapitanu ni uspelo pristati. Ko mu je to vendar uspelo, smo mu vsi gledalci ploskali. Na jadrnicah pa je nesposobnih amaterjev itak preveč.

Mirko Bogić je jadral na majhni očetovi jahtici že kot osemleten deček. Oče je pogosto prevažal svojo veselo prijateljsko družbo iz Šibenika na bližnje otoke k drugim prijateljem na zabave in vino, pršut ter šale. Žarki pršut se je malemu že v otroštvu zameril in ga še danes ne mara. Želel je jadrati in se je vedno skril pod palubo. Oče je kmalu dal izdelati batano za svoje tri otroke, ki so izmenoma vozili vsak svojo druščino in v igri vozili barko in posadko ali pa ob bonaci veslali na ribolov skozi Šibeniški kanal ven na odprto morje. Oče se je na obali skrival za časopisom, čakal vrnitev otrok in se delal, da ni zaskrbljen. Dal jim je en sam nasvet: »Če bo slabo vreme, ostanite na otoku in povejte ljudem, da ste Bogićevi«.

Po vojni, leta 1949, je Mirko Bogić ustanovil Jadralni klub Ljubljana, ki deluje še danes z desetimi večjimi in manjšimi jadrnicami, privezanimi pred pošto v Piranu. Bil je tudi prvi predsednik kluba in predavatelj o meteorologiji na tečajih za voditelje čolnov. Na vseh otokih in pristaniščih ga pozdravljajo njegovi nekdanji tečajniki. Z najinim prijateljem Vojkom Valenčičem smo se srečali na Ravi, kjer kupujemo oljčno olje. Najinem trgovcu, domačinu, je povedal: »To je pa Šibeničan, ki je naučil vse Slovence jadrati«. Bilo je to čisto pretiravanje. Res pa je, da je tega naučil mnoge iz osrednje Slovenije. Debela laž je bila vseeno koristna, ker je gospodinja, polaskana in navdušena nad sonarodnjakom, vrgla v morje mrežo in nalovila toliko giric, da sva jih marinirane jedla cel teden.

Mirko je sprva sodeloval na vseh regatah in že po treh letih premagal jadralce z Lošinja in iz Splita. Nabral si je za dve omari pokalov za prvo mesto in ostal zadnji sekretar za L 5-ice. To je bila nacionalna klasa. Po dvajsetih letih sorazmerne enakopravnosti na morju pa se je jadralstvo razmahnilo do neslutenih razsežnosti. V ospredje so prišla vse večja in večja plovila in v ta tekmovanja ni več posegel. Ostal je zvest svoji L 5-ici in Elan Ekspresu. Poznan je kot učitelj meteorologije Jadranskega morja in velik poznavalec jadranja ter kot tak je ostal v srcih svojih številnih učencev in mnogih občudovalcev. Lansko leto smo prijadrali na Sali po razburkanem morju in z razparanim jadrom zaradi brezobzirnega gliserja, ki je vozil preblizu. Na obali nas je veselo pričakal Splitčan in vzkliknil: »Končno vas vidim v živo«. Verjetno je prebral številne reportaže v časopisih, revijah ali pogledal prispevke, ki so bili predvajani na Hrvaški televiziji.

Mirko je znal voziti tudi v megli, kar mi je dokazal v Piranskem zalivu. Skozi meglo, gosto kot zavitek vate, z enim hladnim žarkom sonca je znal najti pot v luko. Bili smo na Šolti v zadnjem zalivu, ko je priplul jadralec z vprašanjem: »Kateri je ta otok?« Kako je sploh vedel, da je to otok? Naslednji dan smo odpluli v isti nepredvidljivi megli s pomočjo kompasa proti Visu. Na robu Paklenih otokov je otoček ali čer Borovnik, popolnoma gol je, brez enega bora. Morali smo izkrcati mojega sina Marka, da je opravil nujno potrebo. Nihče ga ni videl, tudi mi ne. Vozili smo naprej po kurzu in se vračali v strahu, da nismo morda že na odprtem morju na poti proti Italiji, ko se je naenkrat odprla zavesa megle. Bili smo točno sredi Viškega zaliva. Mojstrstvo navigatorja ladje pa je pokazal neki arabski tanker.

Neko drugo poletje smo v sončnem in jasnem dnevu vozili ob zunanji obali Šolte proti Hvaru. Naenkrat se nam je ob levem boku približal dolg tanker v nasprotno smer proti Drveniku, kjer se je obrnil in nas prehitel po desnem boku do splitskih vrat in ponovno nazaj. Ni našel pravega preliva in ni znal brati kart. Srečnega razpleta nismo doživeli!

Kapitan - človek

Z Mirkom je lahko živeti. Topel je in ljubeč in tako dolgo me hvali, da začnem verjeti, kako sem lepa. Pravi mi tudi, da sem dober mornar. Tak je tudi do drugih. Na primer, ko mornarje začetnike privlači obala. Vsak začetnik namreč nehote krmari k njej. Mirko je pustil mojo hči, da je rahlo zadela ob steber na čeri ob vhodu v Šibeniški kanal - tak pristop jo je zelo dobro izučil in od tedaj ga imenujemo Jernejina kolona.

Mirko je strpen tudi do mojih napak. Zgodilo se je, da sem med plastenkami vode vzela prav tisto s travarico in z njo zalivala rižoto. Ker sva prišla z obiska neke druge barke zelo lačna, ni bilo več časa ponovno skuhati in sva rižoto vseeno pojedla po zgledu nekega kmeta iz Like. Kupil je milo, ker je mislil, da je sir. V ustih se mu je penilo, a ni odnehal: »Peni se ali se ne peni, jaz sem te plačal in te bom pojedel«. In tudi mene so po tej pojedini tri dni bolela jetra.

Pri športu je Mirko zelo korekten. Na regatah si vsakdo želi premagati Bogića. Nekoč je nekomu uspelo zadnjo minuto prehiteti Mirkovo jadrnico in ko se je približal ciljni črti, je bil tako vzhičen, da je kar obrnil in pozabil, da jo mora tudi prevoziti. Na podelitvi pokalov so razglasili Mirka Bogića za zmagovalca. »Kako vendar, saj je prišel za menoj?« se je tekmovalec končno zavedel svoje napake. Tedaj je Mirko prišel s pokalom k njemu in mu ga dal, rekoč: »Pravi zmagovalec si ti«.

Kot je pošten, je Mirko tudi nepopustljiv in neustrašen. Nekega Splitčana je zadel direktno v bok, ker slednji ni upošteval pravila, da ima desna uzda prednost. Tedaj je bil sicer diskvalificiran, toda od takrat so ga celo Splitčani spoštovali. V jezi je silovit in marsikoga prestraši. Na vhodu v Šibeniški kanal je beneška trdnjava v obliki škarij. Zelo je slikovita in plovila se ustavljajo ob njej. Nekoč sva tja peljala prijateljico Nado iz Šibenika. Ker je pihal močan veter, ki nas je odnesel v nasprotno smer, smo postopek morali ponoviti. Ta trenutek je izkoristila posadka nekega nemškega gliserja in pristali so pred nami. Mirko se je tako razkričal, da so se vrnili in popravili napako - čeprav je bila njihova posadka tako močna in ogromna, da bi našo z lahkoto prevrnila. Ustrašila se ga je tudi Nada, saj ga je poznala kot blagega človeka. Skrajšala je ogled trdnjave in vrnili smo se prej kot načrtovano.

V Kukljici na Ugljanu nam lastnik ladje za prevoz peska ni dovolil pristati. Mirko je nekako ugotovil, da ni domačin in si je pač mislil, da imamo vsi prišleki enako pravico ter je nanj naperil svoj bes. Kasneje so se mu prišli domačini zahvalit, saj je možakar ustrahoval tudi domačine. Takih zgodb je več. Vedno sem se ob njih zabavala in bila vesela, da je njegova jeza naperjena drugim, ne meni. Naučil me je, kako biti človek, dober in nepopustljiv.

Mirko je tudi izjemen plesalec. Sama sem sicer pravo poleno, a v njegovih rokah sem postala lahka in pravljična kot Pepelka v rokah princa. Plesala sva v vsaki luki. V Zadru naju je hotel najeti nek Srb, ker da imava zanimivo koreografijo. V Splitu je na dan republike ansambel igral samo nama. Nikogar drugega ni bilo. V Starigradu na Hvaru se je mladina sprva posmehovala, češ »Glej ju, starca.« Ob koncu plesa pa so se nama množično pridružili. Prepričala sva jih, mar ne? V Poreču pa nama je neka Nemka plačala pijačo, ker sva bila tako dobra. Kako lepo je plesati in biti mlad.

Snobizem in prevzetnost, prijateljstvo in gostoljubje

Ker me je jadranje naučilo tudi spoznati, kakšni smo ljudje, se veselim srečati dobre in se ne ustrašim slabih. Največji problem pa je najti privez. Na jugu Istre je zaliv Runke. Domačini in ribiči z vseh koncev so zasidrani v dveh ali treh vrstah. Midva sva zasidrana za njimi. Toda kaj, če vedno pride kdo zmerjat, da nadlegujeva, ovirava, da hočeva privez zastonj, kar je sicer res, a to počnejo tudi oni. Midva se do mraka umakneva. Takrat ni nikogar več in se mirno vrneva. Za nasilnežem pa pride drugi domačin z nekega potovanja in naju obdari z vsem, kar mu je ostalo, od zelenjave do oljčnega olja.

Najina barka je majhna in za nekatere neugledna. V Guštini uvali, zalivu na šibeniškem kopališču Jadrija, nama je našel stalen privez dobri Jole. Kasneje je poleg naju zasidral še svojega prijatelja iz Amerike z novim gliserjem. Američan se je pritožil Joletu, da mu z našim majhnim, neuglednim čolnom delava sramoto. Seveda je nama našel slabši privez.

Istega leta je novinar Ante napravil intervju za časopis Slobodna Dalmacija in prispevek za hrvaško televizijo. Takrat se nama je Američan prvič približal, rekoč: »Zakaj prav o vas?« Naš dragi novinar Ante je dobro dojel sožitje male barke in pravega mojstra, saj se je tudi njemu že zgodilo, da se je znašel sredi murterskega morja v hudi nevihti. Ker ni imel GPSa, je klical na pomoč kapitanijo. Vprašali so: »Kje pa ste?« »A ne vem.« Zato je moral sam najti izhod in ko je srečno pristal s svojo barko v Sovri blizu Tribunja, si je oddahnil. Prezgodaj, stopil je na poplavljeno obalo in voda mu je segala do kolen. Mokra obala, ampak rešilna.

Občudoval nas je tudi deček na Malem Ižu, rekoč: »Kakšna jahta!« Moj sin Marko pa mu je odgovoril: »To ni jahta, to je kajič, najmanjši čoln.« A to dečka ni prepričalo. Podobno sem doživela v Trsteniku na Pelješcu. Bosanka je z občudovanjem vzkliknila: »Kakšna jahta!« Oporekala sem ji, rekoč: »Ona je mala.« Ona pa: »Mala barka, a velika sloboda.« Na Malem Lošinju sem se kar sramovala zasidrati se med same velike tuje in domače jadrnice, saj je naša jadrnica postala najmanjša barčica v tej dirki za vedno večjo in največjo. Na pontonu pa me je pričakal gospod z beneške jahte z iztegnjeno roko, da sem lažje izstopila. Povabil nas je na svojo lepotico, ki je imela avtomatske aparature in najetega krmarja. Kupil je tudi revijo More, v kateri je bila dobra reportaža o Mirku Bogiću in v njo je Mirko zapisal svoje posvetilo v italijanščini. Očitno so Benečani še vedno pravi pomorščaki.

O gostoljubnosti bi lahko zapisala veliko zgodb – preveč. Ena je tudi s Korčule. Odplula sva iz Hvara in v višini Ščedra zašla v divji maestral. Mirka je zagrabil napad aritmije in se je onemogel umaknil v kabino. Trdno sem držala krmilo, da naju veter ne odnese. Sonce je žgalo, ko pa sem zagrabila za brisačo, s katero bi si zaščitila glavo, se je jadrnica v hipu obrnila za devetdeset stopinj proti Veli Luki. Morala sem vztrajati v kurzu proti Korčuli. Četrt ure pred ciljem je zagrmela bližajoča se nevihta. Poiskala sva bližjo luko, Račišče, a tam je ves dolg pomol zasedala italijanska velikanka. Mirko je ves siv in mlahav prišel pomagat in naju privezal na obalo preko njenega premca. Gospod je užaljeno nastopil in nas odganjal proč. Pa se nisva dala. Kje je bila mornarska solidarnost v trenutku nuje? Drugi Italijan, ki je z obale opazoval ta spor in ga je postalo sram, je izjavil: »Peccato che sono Italiano.« Kasneje je bogatun osramočen odšel. Prišla je vaška mladina, ki je tekmovala, kdo bo bližje skočil in pljusnil več vode v odprto loputo najine barčice. Vsa vas je spremljala dogodek z velikim zanimanjem. Izvedeli so tudi, da je Mirko izdal knjigo z opisom varnih zalivov na Jadranu, med katere je prištel tudi Račišče.

Kmalu so babice čuvale najino barčico pred objestno mularijo. Z Mirkom sva teden dni počivala in vsak večer zaplesala en englišvalček - več nisva zmogla, a s tem sva očarala gledalstvo. Po tednu dni sva nadaljevala pot v Dubrovnik in Mline, mesto potočkov, cvetja, grmovja, slapov. Čarobno!

Varna luka

Mirko mi je od vsega začetka vlival občutek varnosti in mira in me vedno znal razveseliti z majhnimi pozornostmi. Zato nisem mnogo pričakovala niti zahtevala nemogoče. Dovolj je bilo biti skupaj. Želela sem le videti čim več otočkov in zalivov vse do Kotorja in nazaj vsako poletje. Na teh potovanjih vreme ni bilo vedno ugodno in ni naju vedno spremljala bonaca. Včasih je bilo morje zelo razburkano, tako kot nekoč na poti mimo Kornatov. Barka je poskakovala kot zamašek in dolgo naju je spremljalo letalo. Pilot je verjetno mislil, da se potapljava. Mimo naju pa je priplula velikanska jahta tako mirno nad valovi, da se je ženska sprehajala po palubi kot po dnevni sobi. Kako sem ji takrat zavidala. Drugič, ko sva plula od Suska proti Lošinju, naju je spremljala ladja lošinjske kapitanije, dokler se niso prepričali, da sva izkušena mornarja. Izkusila sem vse vetrove, nikoli pa najhujšega viharja. Mirko je znal vedno predvideti, kakšno bo vreme, če pa ne, smo čakali tri do štiri dni do izboljšanja in vedno me je pripeljal v varno luko.

Tudi on se dobro počuti z menoj, saj je v svojem dnevniku lepo pisal o meni: Maištral je majhna barka in razpolaga z zelo omejenim prostorom. Dve osebi v njej sta ponavadi zelo blizu, 10-20 cm, večinoma se dotikata, ko sedita v kokpitu, kabini ali na ležišču, ves prostor je nekako izpolnjen. Če pa sta si ti dve osebi fiziološko privlačni, vsak, tudi nepričakovani dotik vzbuja neki psihološki užitek, ki izvira iz medsebojnih simpatij. V skupnem življenju in bivanju nas prevzame ta občutek popolnosti. Občuduješ ga, ko ga opazuješ, kako spi, sedi, kuha, plete, bere, poslušaš njegov dih, ko spi itd. Ko partner odide, se tisti, do takrat omejeni prostor, strahotno razširi, praznina je nepopisno velika in te teži. Potrebno je precej časa, da se privadiš na samoto. Zato me te ločitve vedno prizadenejo in se me loteva nekakšna otožna nostalgija zaradi izgube pravzaprav največje vrednote na tem našem svetu. (Zapisano v nedeljo, 3. 8. 1980)

Letos nisva šla na potovanje. Vse težje je najti privez. Večina je zasedenih. Preveč je agresivnih snobov in nesposobnih mornarjev, ki se na morju obnašajo napadalno. Vse to vpliva na naju stresno, saj sva stara 93 in 80 let. Zdaj jadrava le po Piranskem zalivu. Ob ugodnem vremenu Mirko zavesla iz mandrača in zajadra do savudrijske obale in nazaj v varno luko. Zvečer gledava sončni zahod in se sprehodiva od klopce do klopce. Ljudje ob morju naju še vedno radi videvajo skupaj, nama pa je lepo med prijaznimi in dobrohotnimi sosedi. Nekega dne se mi je nasmehnil na tleh ležeč rdečeobrazi klošar in vprašal: »Se imata še vedno rada?« Seveda. »Kaj tudi doma?« Pa tak šaljivec!

Jadrnica Maištral

Jadrnica vrste L5 je 5 metrov dolga in 1,50 m široka, zadostuje pa za dve osebi. Leta 1972 je bila najina L5 še odprta in smo jo pokrivali s cerado. Na ta način nama je nudila zavetje ponoči in v dežju, čeprav mi je voda kapljala na obraz enako kot pri srednjeveškem mučenju. Po dolgotrajnem celodnevnem jadranju sva vedno trdno spala. Grela naju je vreča, napolnjena s senom, ki sva ga menjala enkrat letno, vsak večer pa premešala. Spomnim se, da sem prišla na barko tako utrujena od šolske rabote v razredu, da sem zaspala kar na golih rebrih tako trdno, da jih nisem niti čutila. Na barki nas vedno zibljeta morje in tišina.

Kuhala sva najprej na špiritnem kuhalniku. Špirit je tedaj bilo težko dobiti. V Šibeniku nama ga je iz lekarniške zaloge odstopil Mirkov šolski kolega. Na koncu otoka Murter pa naju je pričakala nevihta in izlila polovico vsebine. Križarjenje do bližnje Vrgade je bilo neskončno in kuhanje v varnem zalivu tudi, ker je s špiritom šlo počasi. Kakšno olajšanje je bilo kuhanje na plin. Šlo je hitro. Pol ure in že je tu kosilo. Bombola je čepela med nogami in hrana pri roki na nasprotnem sedežu. Toda na plovbi iz Zadra proti Šibeniku je val nagnil barko in vrela mineštra je pljusnila po kolenu dol do stopala. Pomoč je bila takojšnja, ker je barka nizka in morje na dosegu roke. V morju sem zmočila brisačo in do Šibenika menjavala obkladke. Učinkovito zdravilo, a tisto leto je noga ostala vijoličasta. Nič hujšega kot to. Toda od tedaj nisem nikoli več kuhala med vožnjo. Vedno samo v varnih in mirnih lukah. V najinih poletnih dneh je bilo kuhanje v mali kabini pravi junaški podvig. Pri vsakem kuhanju sem bila sama tako skuhana, da nisem mogla jest. Ležala sem na premcu dolgo uro, dokler se nisem ohladila. Skočiti v morje? Ni govora! V lukah je bilo morje praviloma umazano. Kuhati pa se mora. Mirko je dejal: »Brez kuhane hrane morje ni več modro, nebo ni več jasno in ženska ni več lepa.« Zato se je v Mirkovi barki vedno kuhalo, medtem ko so drugje jedli konzerve. Prvi recept je bil njegov: »Šalša iz paradižnika.« On pa jo je delal po spominu na mamo in je naučil vse nas, ki smo pluli z njim. Na olje dam najprej sesekljan česen. Preden zasmrdi, dodam olupljene narezane paradižnike. Dolivam vodo, da nastane omaka. Solim in dodam baziliko (ali pa tudi ne). Seveda mora to biti domači paradižnik, ki se lepo stopi v kremno omako, ne pa uvoženi, plastični, ki se ne bo nikoli zmehčal. V to omako se lahko vrže krompir in tedaj nastane »žvagacet« po šibeniško ali krompirjev golaž po naše. V vročih dneh je to poslastica, ker ima paradižnik vitamin A in tudi juha krasno paše. Za Mirka sem vedno spekla zrezek in vsako jutro popekla, da se tudi štiri dni ni pokvaril. V barki ni prostora za hladilnik. Ravno zato sem rada delala namaz iz melancan, ki ga ohranja olivno olje. Debelo melancano položiš na plin in jo obračaš, da se speče do mehkega in malo okadi, da diši po dimu. Ohlajeno olupiš in stlačiš z vilicami (doma to delaš z mikserjem), dodaš en nasekljan reženj česna, sol, kanec kisa in veliko olivnega olja ter dobro zmešaš. To je romunski recept. Če pa vsega zmanjka in ostane samo moka, voda in olje za cvrtje, so odlične tudi »pispalje«, palačinke revnih Šibeničanov. Najcenejše kosilo sva jedla prva leta, ko so bili zalivi okoli Šibenika še polni školjk dagenj. Reka Krka mimo Šibenika nosi veliko hrane in tam so školjke debele in mastne. Samo stopil si z barke in nabral toliko, kolikor ti je duša, ne želodec, dala. Jedla sva rižoto s »pidoči« tri dni, potem mi jih je bilo čez in čez zadosti in še čez, ko sem se zastrupila z »buzaro z datuli«. Driska in bruhanje, to me je spremljalo od Dugega otoka do Šibenika. Teden dni sem kuhala zelje, pila zeljno juho in ribana jabolka. Tudi Grki so vedeli, da je zelje zdravo in je tudi meni pomagalo. Mirko je jedel zabeljeno zelje in bil zadovoljen z njim. Od tedaj jem vegetarijansko hrano. Mirko pa svoj zrezek. Ne glede na to, kaj sem skuhala, komplicirano ali preprosto, vedno je prijalo. Lahko je to lazanja z melancano, sirom in paradižnikom ali navaden krompir na solati, vedno je to kraljevska jed, kajti potovanje na barki ponuja začimbo, ki izboljša vsako hrano. To je apetit.

Kot ste morda uganili, sva sčasoma napredovala, ko je Mirko izdelal zaprto kabino, varno pred dežjem. A po jamboru je voda vztrajno polzela na moje noge in tudi kabina me ni rešila pred tem. Vprašanje kosila pa je rešil Mirko tako, da smo na Jadriji, ki je šibeniško kopališče, hodili v restavracijo jest dobro in razmeroma poceni – 70 kun za Mirka, ki je jedel meso, in 30 kun zame vegetarijanko. To je moj najlepši spomin. V senci borov, s kozarcem domačega rose vina, ki ga je pridelal oštir Jure, in na blazini, ki jo prinese prijazna hči Nina, in nas zapelje z avtom do barke, če naliva dež. Jure je primer oštirja, kot bi ga vsak želel. Staremu možakarju ponudi kozarček, ki ne more brez njega. Skrbi za dieto bolnih in sitnih. Ne dela razlike med tujci in domačini. Njegove cene so zmerne in hrana je sveža. Žena nam speče pomfri, ko v deževnih dneh gledamo moževo televizijo. Teta me tolaži s palačinkami, ko pridem depresivna od slabega vremena. Pa mi povejte, kje na Jadranu boste našli tak biser. Najlepši spomini na šibeniško kopališče Jadrija je čas kosila. Tedaj bežimo od vročine v barki v senco Juretove gostilne. Pod širokimi krošnjami borov si oddahnemo v senci in uživamo v hrani. Tu vlada zadovoljstvo in harmonija, skoraj tako kot zvečer, ko sediva na obali in opazujeva sonce, ki zahaja za Tribunjem in obarva vrhove hribov škrlatno rdeče. Vse drugače kot najin prijatelj Martin, ki je na Kornatih plačal 400 kun za eno ribo.

Prijaznih ljudi smo srečali marsikje. Na južni obali Žirja ob prelepem zalivu nas je priklical ribič iz Omišalja na Krku. Daroval nama je vrečo rib, rekoč, da sva maskoti Jadrana. Deloma je to bilo res. Pravo slovensko maskoto pa sva srečala na Molatu. Na barki, veliki kot najina in še malo bolj nerodni po imenu Raca, je bila sedemčlanska družina – pet otrok od osmih mesecev do petih let, v barki pa napete vrvi za sušenje plenic. Za kosilo skleda krompirja na solato. Več čebule kot drugega, razkuhan krompir. Vsi so navalili in pospravili z užitkom, nakar je najstarejši, petletni deček, skočil v gumenjak, vžgal mali motor in švigal po zalivu počez in povprek. To je zame super maskota.

Vsemu modernemu razkošju navkljub sva vzgojila nekaj mladih ljudi, ki so vsi spali v kokpitu in ko se je iz cerade deževnica zlivala nanje, so se stisnili k nama v barko tesno kot sardele, dokler ni prenehalo. Sovražim dež na barki. V hiši mi je ljubši.

Najini učenci, popotniki, gostje

Za jadranje na barki je bilo vedno veliko zanimanje. Med različnimi sopotniki, sorodniki in prijatelji je prišla na barko trinajstletna Kristina, ko se je skregala z mamo. Hitro se je prilagodila na skromne razmere, a neprestano nekaj zahtevala in se pustila streči kot kraljična na zrnu graha. »Prosim daj mi to, prosim daj mi ono.« Vedno vljudno in zahtevno do obupa. »Prosim, mi posodiš veliko brisačo?« Ulegla se je mokra na mojo edino kopalno brisačo, ki jo je položila kar na pesek in jo vso umazala. V barki pa ni pralnega stroja, kot ga ima doma, in ni čebra sladke vode. Počakala sem teden dni, dokler nismo zapeljali v Zlarin. Ta ima izvir sladke vode, kjer domačinke perejo na kamnitih škrlih, tako kot sem sama v otroštvu prala na reki Bistrici. Kristino je ročno pranje tako očaralo, da je po vrnitvi domov očetu prala srajco kar ročno. Kaj hitro se je prelevila iz mestnega otroka v pravega jadralca in svetovnega popotnika.

Manj uspeha sva imela s Heleno. Ta je prišla samo do Runk, najjužnejšega istrskega pristanišča. Po treh dneh vožnje je telefonirala mami, češ kako trd je les na barki, kjer ne more več sedet, in kako jo pikajo komarji, ki so bili v Runkah vedno prav posebno neusmiljeni. Zato se je izkrcala – dokončno!

Tudi Jerneja je prišla na barko kot otrok in se prilagodila nanjo hitro kot pravi tabornik. Uživala je v ostrih vetrovih in sovražila bonaco. V eni taki je krmarila barko sama, ker sva z Mirkom spala. Pred prelivom Ždrelac, med Ugljanom in Pašmanom, se je nemočno vrtela v krogu in brezupno čakala na odrešujoči piš. Vse lepša je bila vožnja ob zunanji strani Jakljanja, enega od Dubrovniških otokov, kjer nas je dolgo spremljala jata delfinov. Ali pa vožnja z Mljeta proti Pelješcu. Z Mirkom in Markom je sedela visoko na dvignjenem boku barke, na vetru in pljuskanju valov. Ko smo prispeli do Pelješca v Trstenik, so bili vsi trije beli od soli in srečni. Zame je v kokpitu zmanjkalo prostora, zato sem ostala v kabini in prišla iz nje pobruhana in bolna. Prvič se je zgodilo, da nisem zmogla kuhati. Večerjo je zmagoslavno skuhal Marko.

Jure nama je prišel pomagat, ko je Mirka zagrabil išias. Vozili smo le dva in pol dneva in noči. Mirko je iz kabine vodil Jureta pri krmarjenju. Ponoči so nam pomagali svetilniki. Obale otokov so temne in nerazločne. Posebno Lošinj je neskončno dolg in grozeč. Svetilnik na Susku stoji visoko na otoku in sveti daleč tja do Premude. Jureta je nezadržno vabil k sebi ter ga oddaljeval od Lošinja, dokler se ni Mirko zbudil in popravil kurz. Ko pa smo se že približevali istrskim mestom, nas je preplavila eksplozija luči. Celotna obala od Rovinja proti severu je razsvetljena. Med neskončnimi otočki in plitvinami nas je vodil Mirkov neverjetni spomin. Vsako čer, vsako plitvino ima v glavi. Bilo je napeto in čudežno.

Z Juretom je prihajala tudi Ester. Na skrivaj pred materjo, ki se je panično bala zanjo. Njej navkljub so jo barka, morje in sonce privabili na potovanje. Red na barki pa ni bil tako vabljiv. Kapetan ukazuje, Jure krmari, jaz kuham in zadnji prišlek pomiva. Na svojo vlogo ni pristala, dokler ji ni Mirko osebno ukazal. Mirku kapetanu se ni dalo upreti oziroma smo ga radi ubogali. Sicer se je Ester vedno znašla. V Foši, ki je najlepši zaprti zaliv sredi zadrskega obzidja, smo privezali barko tretji v vrsti, ker je pristan bil popolno zaseden. Moje večno vprašanje je, kje je med barkami našla luknjo in padla v morje. Pa jo je! Potopila se je, pa spet splezala na barko, kot da se ni zgodilo nič.

Hrvoje ni bil tako spreten. Preveč mestno vzgojen za udobje. Spal je na barki do kasnega, ko sva z Mirkom prevozila že pol načrtovane poti. Na otokih se je izgubil v raziskovanju prav tedaj, ko je bil ugoden veter za odhod. Pravilo, da pomiva zadnji prišlek, zanj ni veljalo in se je kraljevsko pustil streči. Morala sva ga izkrcati na Silbi z vsemi klobasami, ki jih je prinesel s seboj. Niso vsi srečni na mali barki.

Ko sva postala že stara in tečna, naju je poprosil za vožnjo Marko. Čakala sva ga v Pulju. Kakšen šok, ko se je prikazal še s hčerko Evo in z dvema ogromnima nahrbtnikoma. Kam z njima? To je bil seveda moj problem. Odkriti še zadnjo luknjo v tej prenapolnjeni mali barki, najti stvari, ko jih rabiš, in jih tlačiti nazaj, ko jih ne potrebuješ več. To sem počela »od jutra do sutra«. Vsak večer pa je kot zanalašč deževalo. Marko in Eva sta izginila s spalkami v mesto ali v naravo in se zjutraj vračala. Izkazala sta se kot najbolj obzirna in delavna sopotnika.

Kvarner smo prevozili v soncu s pravim vetričkom in razgledom na vse okoliške otoke. Med Cresom in Lošinjem je krmarila Eva, Marko kadil, Mirko spal v barki, jaz pa sem se sončila na premcu ob odprti loputi. Kar naenkrat sta divje zavozila gliserja vsak na eni strani in zalila našo barko z mogočnim valom. S težavo sem uspela dvigniti zadnjico, da se ni zmočila, ne da bi pomislila na odprto loputo. Mirko se je dvignil moker in razjarjen kot bik napadel krmarko, ki je bila najmanj kriva. Mokri in jezni smo pristali v zalivu Zabadacki na Lošinju. Po barki in obali smo razstavili blazine in obleke, da so se posušili na soncu. Skuhala sem kosilo. Vsi so se skopali in pomirili. Ostala nam je v spominu kot ena lepših poti.

Tudi Branimir je bil še deček, ko sta ga navdušila potapljanje in jadranje. Sorodniku je zastonj nabiral »pidoče« samo zato, ker mu je podaril plavuti, ta pa je z njegovim delom bogatel na tržnici. Z nama se je vračal v Šibenik in spotoma krmaril. Kanal Sv. Ante je zelo prometen. Krmar mora biti v stalni ostri koncentraciji, kar mladi (pa tudi stari) še ne zmore. Branimir je spregledal veliki val, ki se je zrušil skozi odprto loputo nama na glavo in posteljo. Zavpila sva in ga zmerjala. Da le ne bi! Božo, njegov oče, naju je pošteno napadel, češ kako si upava kričati na njegovega otroka! Da pa sva spala v mokri postelji, ker je bilo že prepozno zvečer, da bi se kaj posušilo, ni bilo pomembno. Sinko ni hudo trpel, saj je spet in spet navdušeno jadral ob vsakokratnem srečanju v Šibeniku.

Danko je prišel iz Sarajeva. Tudi njega je navdušil izlet do Murterja. Mirko je celotni družbi pripravil rižoto. Najprej paradižnikova omaka – šalša. To je Danku zadišalo in zahteval jo je takoj. Mirko se je branil, saj je bistvena sestavina rižote, a moral je popustiti in dal mu je del, ki mu je pripadal. Ko je bila rižota skuhana, je Danko čakal postrežbo: »Kaj pa jaz? »Ti si svoj delež že pojedel!« Razvajeni dečko tega ni mogel razumeti. Popustljivi stric pa se ga je usmilil. Ko je odrasel, je Danko odšel v London, kjer se je naučil težjega življenja. Ni pa pozabil strica in Jadranskega morja. Kako rad se je vračal.

Na L–petici je Mirko prevažal veliko svojih učencev. Med njimi svetovnega popotnika Jureta Šterka. Tudi on se je Mirka Bogića – tako kot vsi drugi – rad spominjal in ga s hvaležnostjo omenjal v vsaki svoji knjigi. Mnoge izkušnje z raznimi popotniki so naju poučile, da vožnja v mali barki ni udobna za tiste, ki ljubijo udobje. Je pa privlačna za preproste ljubitelje narave. Moj sin Jure je odkril zanimivo resnico, da zadostujejo samo trije dnevi vožnje na jadrnici, da ugotovi, če je dekle pravo ...

Kako pridobiš nove prijatelje in kako jih izgubiš

Morje je široka cesta. Tam srečaš toliko starih znancev in novih prijateljev, da bi napolnil debelo knjigo. Ne se ustrašiti, le nekaj jih bom izbrala! Pravijo, da naključja ni. Pa vendar sva leta in leta srečevala mojega nekdanjega učenca Vojka, ki je zrasel, postal predavatelj na univerzi, dobil od očeta v dar lepo jadrnico in z družino potoval po Jadranu. Pričakal naju je na pomolu Prvića bradat in poskakujoč kot škrat. Povabila sem ga na »vroči sladoled«, ki ga je ponujal zdomec v prviški restavraciji. Lahko sem ga lizala, ker je mrzlo vaniljo pokrivala vroča višnja. Gostilničar nas je odganjal, ker je čakal veliko skupino italijanskih turistov. Mi se nismo dali, pa je popustil in nas porinil v kot pri WC–ju. Na odhodu se je Savo, Vojkov brat, moj zelo nagajivi učenec, zahvalil, rekoč: »Kakšna škoda, da smo nezaželeni, kajti zaradi odličnega sladoleda bi sicer radi prihajali.« Od tedaj naju je oštir pričakal kraljevsko.

Drugič smo Vojka srečali v Molatu. Tam je živel Vojko Štajerec, ki je uspešno lovil in prodajal ulov tujim turistom. Oba Vojka sta šla ponoči lovit in prinesla bogato bero. Moj Vojko je pridno pomagal in pričakoval eno ali dve ribici kot plačilo za trud. Vojko Štajerec pa je jemal noč kot »šolo ribištva« in je prodal škarpeno za 60 mark. Mojemu Vojku je bilo to grenko kosilo.

Tretjič smo se srečali v zalivu Čapljina blizu Jadrije. Tam je bilo ogromno školjk dagenj. Nabrala sem jih mimogrede in skuhala rižoto ter je ponudila Vojku. Ta je istočasno napravil isto. Na koncu smo pojedli vsak svojo košto.

Četrtič smo ga obiskali v Kornatih v zalivu Gujak, ki je bil last Murterana Bebana. Ta je bil lastnik zemlje, ovac in zaliva, kjer je turistom drago zaračunaval jedačo in pijačo. Vojko je naročil pečeno jagnje za veliko prijateljsko družbo, ki je navkljub trdim zalogajem veselo praznovala pozno v noč. Jaz pa sem skrivala hude bolečine v prsih, ki sem jih dobila po padcu v skalovju – medtem, ko so oni vrteli raženj, sem namreč raziskovala bližnje vrhove in spodrsnila v razpoko. Še ves mesec sem spala v premcu barke, ki je toliko dvignjen, da je razbremenil moja pljuča. Mirko se je od takrat še dolgo bal, da bom šla spet na raziskovanja. Vojka sva srečala še petič in šestič, dokler ni za vedno zaspal v naročju svoje drage žene.

Đoko sva spoznala v Šibeniku. Ljubil je jadranje in objokoval, da nima moškega potomstva za ladijsko moštvo. Obdaroval naju je z grozdjem in vinom iz svojega vinograda. Gostil naju je v hiši, ki jo je uspel zgraditi v samo enem letu. Potem ko je prodal prvo hišo, zgrajeno v Srimi, predaleč od civilizacije, pa prav zato ni bila všeč ženi. Bil je tudi geodet v šibeniški upravi, torej vsestransko sposoben. Samo za svojo največjo ljubezen, jadranje, ni imel časa. Priložnost se mu je ponudila, ko sem morala v službo in sem Mirka pustila samega. Đoka je prinesel vino, grozdje iz svojega vinograda in vrečo krompirja. Mirko se je ustrašil, da bo potopil barko, in ukazal, naj odnese krompir domov. Vino in grozdje je ostalo in jedla sem ga tudi jaz kasneje v Piranu. Đoka je Mirka popolnoma razbremenil. Kot geometer je odlično bral specialke in bil varen navigator. Zato mu je Mirko prepustil navigacijo in imel pravi dopust. Đoka pa je jadral prvič tako daleč in je silno užival. Na vhodu v Kvarner je bilo slabo vreme. Spremljala sta ju oblačnost in megla. Nikjer obale, le morje in sivo nebo. Videti ni bilo niti enega otoka. Jadrala sta po kompasu proti Kamenjaku v Istri. Biti sredi niča je srhljivo. Tedaj se je zavedal Đoka: »Kaj ne bova vozila naokoli ob obali?« »Ne! Kar počez greva! Če ti ni prav, pa izstopi,« se je znal Mirko grdo pošaliti. Đoko novinec pa ni pomislil, da je Mirko prevozil v 50–ih letih stokrat to pot. Vedno uspešno, a s strahom in spoštovanjem do morja. Ob mirnem morju se ta vožnja opravi v treh urah. Piran je Đoka popolnoma prevzel. Prehodil ga je od obale do obzidja in ga opisal v zahvalnem pismu o vožnji in mestu Piran, kot da mu je bilo to tisto, kar je v življenju najlepšega doživel. Za Đoko je bila ta pot nepozabna in neponovljiva, kajti umrl je kmalu zatem zaradi pljučnega raka in zapustil jadrnico Čežnja komaj popravljeno in polepšano, a je ni nikoli vozil.

Nekega jutra je snemalec hrvaške televizije posnel Mirka na barki za oddajo Dobro jutro Hrvatska, ki je bila predvajana še isto jutro. Minilo je 80 let od začetkov kopališča Jadrije, kjer je bil denarno udeležen Mirkov oče in kjer se je Mirko kot otrok naučil plavati. Mirka so na proslavi posebej počastili. Prejel je sliko prve prevozne barke, ki je vozila še na premog. Najlepše darilo pa nam je dal predsednik Jadrije: njegov privez, kjer sva prvič v 40 letih varno in mirno preživela dva meseca v Mirkovi domovini. Za povrh sva srečala brata jadrijskega predsednika Špira Guberina, hrvaškega igralca, najbolj znanega v vlogi svetilničarja v nanizanki Velo misto. Njegov naziv »strikane« je prevzel Mirkov nečak Branimir, Mirko pa je njega klical »netjak«. To poletje naju je Špiro zabaval s svojim mirnim in preprostim humorjem. Ena njegova je bila, kako nam je Bog ob rojstvu dal tako noge za plesat kot roke za objemat in grlo za petje itn. Ob koncu življenja pa nam postopoma jemlje oči, da slabo vidijo, in ušesa, da slabo slišijo, in še vsa ostala čutila do seksa, tedaj pa je konec veselja in odidemo. Špiro je znal povedati tako, da smo se morali smejati. Zdaj pa to doživlja Mirko dobesedno in ugotavlja, da visoka starost nikakor ni smešna.

Gospa Irene je prihajala iz Švice in ostajala na Jadriji celo poletje z veliko družino. Gostila in stregla je invalidno hčer s posvojenima otrokoma, drugo hčer tudi z dvema otrokoma, sina z enim in še staro mater. To je potomka Šupukovih, lastnikov elektrarne na Krki, ki je pošiljala elektriko šibeniškim lampijonom. V novi Hrvaški še vedno zastonj čakajo vrnitev starega bogastva. Vsi so uživali dopust, razen nje, gospodinje za vse. Sprejemala je z vedrino in milino še številne obiskovalce in mi smo bili tudi njeni dragi gostje. Hodili smo k njej po vodo, na pranje perila, ki smo ga sušili na njenem vrtu. V času hrvaške vojne, ko je bila celotna Jadrija v popolni temi, nama je luč na vhodu njenega vikenda osvetljevala pot do najine barke. S pomočjo takih gostoljubnih Šibeničanov smo lahko res uživali po dva meseca v naši skromni barki.

K sorodnici Zorici smo prihajali na obisk vsako poletje enkrat. Na pobočju otoka Zlarina s prekrasnim pogledom na otoke in mesto Šibenik imajo počitniško hišo. Mož Joško, zobozdravnik, naju je vedno navdušeno sprejemal v goste. Mater Boženo smo vedno čakali pol ure. »Kraljica majka se oblači,« je pripomnil sin. Prišla je vsa v belem z rdečimi koraldami in lasuljo. Ogledala si me je in rekla: »A kakva si ti došla!« Bila je pasja vročina in oblečena sem bila prav zanikrno. Zagrabila me je za lase in potegnila. »Pa to so pravi lasje,« se je začudila. Sprejemali so naju spontano in s polno topline. Ponosni, da imajo v družini znanega jadralca. Mene pa je stara gospa za vedno naučila, da moraš priti v goste lepo in spodobno urejen.

Pred štirimi leti je bilo na Jadriji pet Mirkovih sodobnikov, starih devetdeset let. Riko je čuval najlepšo vilo svoje hčere. V vrtu sama eksotična drevesa in veliko urejeno pristanišče. Naslednje leto ga ni bilo več. Obiskal je vnuke v Zagrebu, da bi jim skuhal juho, tako kot oni ne znajo, pa je obsedel na klopi v parku. Viktor, ki naju je vedno pričakal in spremljal na odhodu, je vse poletje jedel kuhano kokoš zaradi bolečin v želodcu, pa je odšel jeseni zaradi srca. Njegova Desa še vedno prihaja z berglami do morja zdravit ožilje na nogah. Ante ne prihaja več iz Zagreba v svoj vikend. Cesto ob morju, kjer se zvečer sprehaja staro in mlado, uporabljajo tudi otroci za dirke s kolesi brez luči in brezobzirno vožnjo, kot znajo oni. Stari so živčni, »sve im smeta«. Ko se je mulec zaletel v Anteja, mu je ta zabrisal kolo v morje. Sledilo je obče zgražanje nad »čangrizavim« starcem. Nihče se ni spomnil na obzirnost do starih in nevzgojenost mladih. Zato se Ante ne vrača več.

Od devetdesetletnikov je bil Mirko Šašac najbolj duhovit. Tudi ko ni mogel več govoriti in je le momljal, je znal ustvariti svojo situacijsko komiko. Ko sva ga z Mirkom obiskala, je bil skoraj mutast, moj Mirko pa na pol gluh. Šaščeva soproga Asja, popolnoma slepa, pa je moža razumela in nama prevajala na glas. Bili so kot kitajski kipec, na katerem so upodobljene tri opice: prva gluha, druga nema, tretja slepa.


Napisala Savina Gorišek
LEOPOLD BELEC

Življenjski dogodki iz mojega ustvarjalnega dela


Rodil sem se kot sedmi otrok v Gorenjem Jelenju št. 6. Kraj leži na nadmorski višini sedemsto metrov. Vasica šteje deset hišnih številk. Družine v vasi so bile zelo številčne. Naša družina je bila srednje velika. Bilo nas je osem otrok, jaz sem bil predzadnji. Mati je bila kmetica, oče je bil kmet in zelo dober mizar. Bil je zelo malo doma, tako da se je večino časa mati ukvarjala z otroci in z veliko kmetijo. Prvi razred osnovne šole sem obiskoval na Dolah pri Litiji, kar pa je zelo malo časa trajalo. Po zasedbi nemških okupatorjev so Nemci uredili šolo za svoje bivanje in komando. Mi otroci smo bili tega dogodka veseli, ker ni bilo več treba hoditi v šolo. Potem je prišel čas, ko so nas Nemci vse krajane cele vasi izselili v Nemčijo. Prva naša postaja ali zbirni center je bil grad Rajhenburg ali sedanja Brestanica. Po dveh dneh so nas s kamioni zvozili na železniško postajo na vlak. Prepeljali so nas ob donavsko mestece v grad Untermahtal. V gradu je bilo zbranih preko tristo izseljencev iz naših krajev in Savinjske doline. V gradu so se vrstili kar sejmi, kjer so okoliški kmetje, obrtniki in tovarnarji izbirali delovno silo. Na teh sejmih so ti Nemci gledali našim ljudem tudi v usta, kakšne zobe imajo. Izgledalo je tako kot na kakšnem sejmu, kjer prodajajo živino. Tako so dve moje sestre in trije bratje in tudi oče bili izbrani za dela na kmetijah in v tovarnah. Oče je delal kot preddelavec v tovarni v Ehingenu. Tako smo ostali v lagerju mati, dve leti starejša sestra, jaz in najmlajši brat, ki je bil sedem let mlajši od mene. Mati je delala v lagerju. Šole ni bilo; tako smo tavali po lagerju, dokler nas ni opazil lagerferer in s pomočjo tolmača spravil skupaj štiri fante iz istega kraja ter nas odpeljal v klet, kjer smo morali prati krompir – do kolen v vodi – za prehrano celega lagerja. To je trajalo dolgo časa, ne vem koliko časa. Kar nekaj časa, da smo bili potem vsi prehlajeni in bolni. Tako smo se en dan vsi štirje dogovorili, da tega ne bomo več delali. Naslednji dan smo namesto v klet šli vsi štirje na grajsko posestvo, kjer so imeli velike nasade ribeza. Tam so nas izsledili razni vohljači, ki so bili naši ljudje; tako so nas polovili in nas pripeljali v pisarno lagerfirerja. Tam je ta na nas močno kričal, zakaj ne delamo. Mi smo vsi štirje zakričali v en glas, da ne bomo delali, da hočemo v šolo. To je lagerfererja močno razjezilo, tako da je vsakega posebej oklofutal; dobili smo nekaj udarcev po obrazu. Prisoten je bil tudi tolmač, ki je vse stvari prevajal in je prevedel tudi udarce. Bili smo tepeni od lagerfererja in tolmača. Tako so nas vse štiri peljali v grajski zapor. Ta je bil v pritličju, z rešetkami na oknu. Rešetke so bile tako redke, da sem jaz kot najbolj suh lahko zlezel skoznje. Tako da sem se lahko prikradel do mame. Bivali smo v velikih grajskih sobanah, po več družin v eni sobi. Tako sem dobil pri mami in pri starših mojih prijateljev nekaj hrane. To se je ponovilo tudi naslednji dan, nato smo bili izpuščeni. Takih neprijetnosti, kot so lakota, ponižanja in pretepi, smo bili deležni vso dobo, ki smo jo preživeli v Nemčiji. Osvobodili so nas Amerikanci. Po treh tednih so Amerikance zamenjali Francozi. Oni pa niso smeli nad nemškim prebivalstvom izvajati nasilja, pleniti nemškega prebivalstva; tako so se spravili na nas logaraše z izgovorom, da iščejo orožje. V resnici pa so že tako obubožanim izseljencem pobrali za nekaj kamionov vrednosti, ki so se jim zdele uporabne. Tako smo preživeli v lagarju nekako do konca avgusta leta 1945. In so nas počasi transportirali na vlake, s katerimi smo se vozili do Brežic in prispeli 6. septembra 1945. Od tam so nas odpeljali z vlakom do Litije. Nato so nas z živinsko vprego nekako pripeljali v dvajset kilometrov oddaljeni dom Gorenje Jelenje, Dole pri Litiji.
Doma nas je čakalo največje presenečenje, saj sta bila dom in gospodarsko poslopje popolnoma razkrita in poraščena s koprivami. Tako se je začelo še večje trpljenje, saj nismo imeli ne orodja za obnovo vsaj zasilnega bivališča; potem nam je tudi zmanjkalo hrane, tako da so bili moji starejši bratje prisiljeni prosjačiti v precej oddaljenih krajih pri ljudeh, ki niso bili izgnani. Tako smo nekako z veliko pomanjkanja preživeli tisto zimo. Naslednje leto smo začeli z obnovo hiše in gospodarskega poslopja. Bilo nas je to leto veliko manj v družini, saj so šli kar trije bratje in dve sestri v razne kraje v službo; tako da smo doma ostali samo še sestra, jaz in najmlajši brat s staršema. Tako smo se nekako prebijali skozi pomanjkanje vso našo mladostniško dobo. Potem nas je zapustila še sestra, ostala sva le midva z mlajšim bratom.
Leta 1953 sem nastopil vojaški triletni rok. Po prihodu domov sem se tudi jaz odločil, da ni prihodnosti na kmetiji. Odločil sem se, da pridem na Primorsko, v Piran. Leta 1956 sem se zaposlil v takratni ladjedelnici. Tukaj sem pridno delal in se v večerni šoli izobraževal za modelarskega mizarja. V ladjedelnici sem delal do leta 1969, nakar me je zaprosil pokojni ravnatelj Pomorskega muzeja, Miroslav Pahor, da bi se zaposlil v muzeju kot modelar in kasneje tudi kot restavrator. V muzeju nas je bilo zaposlenih šest ljudi. Pridno smo delali in veliko sodelovali ter načrtovali, kaj bomo vse postorili, saj je bila hiša v zelo slabem stanju. Bila je potrebna preureditev za pomorsko zbirko, ki je zelo lepo nastajala. Naša zamisel je bila, da bi vsi slovenski ladjarji dobili modele svojih ladij v tej zbirki. Bilo je veliko pomanjkanje ladijskih modelov. Tako sem kar naprej izdeloval te modele. Nastalo jih je preko petindvajset. V pogovorih z dr. Pahorjem smo skupaj zasnovali to zbirko. Začela je nastajati zbirka modernih ladij Splošne plovbe. Teh modelov ni bilo nikoli zadosti, saj se je Splošna plovba hitro razvijala. Tako sem tudi jaz k tej zbirki prispeval šest modelov. V muzej so prihajali mlajši strokovnjaki, ki so prinesli svoje vizije, svoja znanja, svoje poglede. Tako so nastale te nove dislocirane zbirke, na primer nov muzej Splošne plovbe, ki smo ga pri prvi postavitvi kompletno postavili delavci Pomorskega muzeja. Kot druga je nastala nova etnološka zbirka v Tonini hiši v Svetem Petru. Tudi to zbirko smo postavili izključno delavci Pomorskega muzeja. Potem smo se odločili za zbirko solinarstva v Sečoveljskih solinah. Tudi ta zbirka je delo ljudi iz Pomorskega muzeja, brez večje zunanje pomoči. Poleg tega smo pridno obnavljali in posodabljali matično hišo Pomorskega muzeja v Piranu.
Zelo smo bili in smo ponosni na vso to prehojeno pot. Nikoli nismo gledali na uro, kdaj bomo šli domov, pa tudi ne na to, kakšno bo plačilo. Jaz osebno sem zelo ponosen na vse delo, ki sem ga opravil v tej hiši.





Napisal Leopold Belec, dne 22. 9. 2008
RUDI MRAZ



Kaj naj povem o sebi? Rojen sem leta Gospodovega 1941, v Ljubljani. Sin srednje ljubljanske družine. Starši so bili kmečkega rodu. Oče je bil z Rake pri Krškem, kjer je bilo dvanajst otrok pri hiši; mamica pa iz Železnikov v Dražgoški dolini, kjer je bilo manj otrok, ker so bile tudi razmere drugačne kot na Dolenjskem. Mamin oče je bil sodar in je izdeloval sode za Avstrijo, ker je bil mojster svojega poklica. Baje so v Dunajskih kleteh še danes sodi, ki jih je izdelala njegova delavnica v Železnikih. V Raki pri Krškem, je bila kmečka družina s svojim posestvom, in ded je bil oskrbnik na gradu v Raki. No, tako kot sem rekel, sem bil rojen v Ljubljani, 1941 leta. Vojno dete. To obdobje me je zapisalo med tiste ljudi, ki nikdar ne dajo mir. Kajti vojna pusti posledice skoraj vsakemu človeku. Tudi tistim, ki se niso borili, ali se soočali z vojno. Bil sem majhen, ampak v vozičku, v katerem so me vozili po Ljubljani, se je pod menoj vozila partizanska pošta in tudi prva pomoč - bolj na trakove raztrgane stare rjuhe za pomoč tistim, ki so se borili.
Stanovali smo na Tržaški cesti 46 v Ljubljani. Lastnik hiše je bil Američan, Slovenec po rodu, ki je služil v Ameriki in je to hišo na Viču postavil. Bili smo podnajemniki. Moram reči, da smo skozi vojno vihro, dokaj srečno prebrodili. Oče je bil zaprt v Gonnarsu in se je od tam vrnil živ; ena od sreč. Kljub temu, da je stric, ki je stanoval pri nas, bil še mlad mulc in je odšel po izobešenju zastave na Ljubljanskem magistratu v partizane in se potem do konca vojne boril, ter se iz Trsta vrnil domov. Med vojno je bilo veliko neljubih dogodkov, tako med bombardiranjem Mirja - to je neposredno v bližini naše hiše. Takrat smo imeli srečo, da so bombe padale čez cesto. Potem druga sreča: ko so nekoč nemški vojaki pregledovali hišo - to po stričevim odhodom in bil je božični večer - so me ti gospodje, ker sem se drl kot sraka, me je ta nemški oficir pošteno oklofutal, zrušil z mize na tla, in samo sosedi se imamo zahvalit, da takrat ni bilo hujših posledic, ker je prepričala, da sem majhen in se jočemo zaradi strahu.
Potem je prišla svoboda. Takrat sem že hodil in sva šla z mamico - ko smo izvedeli, da se vračajo ujetniki, ki so prihajali po cesti iz sv. Petra v Ljubljano, to je proti Šlajmerjevemu domu - čakat očeta. Videl sem ga le na slikah stekel čez cesto, se zapletel v tračnice od tramvaja in priletel ob pločnik, tako da sem na tisti dan, ko se je oče vrnil, dobil tudi klamfice, ker sem si razbil čelo. Oster in boleč spomin na vrnitev očeta.
Potem je oče, ki je v Nemčiji že pred vojno končal šolo za mojstrski poklic modnega krojača, postal direktor podjetja Elita v Ljubljani. Zame popestritev otroštva. Pri očetu v Eliti so si šivali obleke vsi znani gledališčniki, pevci, politiki in sem srečeval znane slovenske žene in može. Bilo je dokaj pestro. Pa tudi v našo hišo so hodili igralci, kot Marjan Kralj, Stane Sever in Maks Bajc in tako dalje.
Osnovno šolo sem obiskoval na Vrtači, ena boljših šol takrat. V spominu mi je ostala tovarišica slovenščine, g.Zdešar, ki je bila za nas otroke druga mama. Takrat so učitelji hodili v šolo zato, da so otroke kaj naučili in ne v službo. Jemali so si čas tudi po službi zato, da so nas kaj naučili. Zdaj tega ni več. Potem mi je ostala v spominu žena našega velikega umetnika Maksima Gasparija, ki me je učila risanje. Maksim Gaspari pa je hodil v šolo, čakat soprogo. Bil sem eden izmed tistih, ki je risal malo lepše od drugih, bolj mi je šlo od rok. In nas je nenehno spodbujal. On je bil tudi kriv, da so najboljša otroška likovna dela odšla na Japonsko in z njimi moj krožnik, ki sem ga poslikal. To je bilo v četrtem razredu, ko se ne zavedaš še vsega, niti pomembnosti dogodka.
Potem sem v gimnazijo hodil na deveto državno v Ljubljani. To je gimnazija na Viču. Reklo se ji je deveta državna takrat. Po gimnaziji in mali maturi, ki smo jo mi še imeli, sem se pa vpisal na grafiko v Ljubljani. Po grafični šoli sem moral k vojakom. To je bil dogodek, kot da bi nekdo z nožem zarezal v človeško življenje. Moral si. Mi iz Slovenije v Makedonijo, Srbijo, Črno goro. Čim dlje od doma. Tak je bil takrat način službovanja. Iz Juge pa so hodili v Slovenijo. Tako da si imel v Sloveniji, v vojaških postojankah srbske, črnogorske in druge vojake; v Makedoniji, Srbiji in tako dalje, pa smo bili Slovenci. Med služenjem vojaškega roka sem spoznal tudi ženo. Tako, na sliki. Njen brat mi je kazal slike - bil sem njegov nadrejeni - slika mi je bila všeč, pravzaprav me je uročila in sem se odločil, da bo to moja žena, čeprav je še nikdar nisem videl. No, in potem, ko sem šel na dopust, sem se podal iz Ljubljane še v Piran pogledat, kakšna je bodoča žena. No, in ko sem jo videl - pod pretvezo, da prinašam pozdrave od njihovega sina, sem prišel v hišo, spoznal vse - seveda se je srce stopilo in ko sem se vrnil k vojakom, sem komaj čakal, da odslužim. Po končani vojaščini sem se zaposlil. V Ljubljani bi službo lahko dobil, ampak po protekciji, v drugih baržah, pa risat k dnevniku ali kamorkoli. Ampak jaz sem si želel njene bližine in ker so v Mehano rabili grafika v razvojnem oddelku - sem se odločil, da grem na Obalo.
Ni mi žal za to, kar sem storil. Ker na Obali se je začel drugi del mojega življenja. Dobil sem službo v Mehanotehniki; čeprav je bilo med drugim zapisano, da moram obvladati italijanski jezik. Na pogovoru pri direktorju sem pošteno pojasnil, da italijansko ne znam, da se bom pa trudil – v dokaz za to sem potegnil iz žepa italijansko slovenski slovar. Direktor, ki je bil takrat gospod Gobbo, se mi je nasmejal in rekel: »Va bene«. To se pravi, bil sem sprejet v Mehanotehniko. Tam sem delal tri leta. Ker sem bil eden tistih, ki nikdar ni dal miru, sem kot član mladinske organizacije Mehanotehnike protestiral, sodeloval v gledališču … zganjali smo pač svoje norčije. Za družbo, ki je vladala, pa smo bili problem in so nam celo dali odpoved; kar dvanajstim so dali odpoved. No, potem smo šli drugi dan pred občino protestirat, sedet na pločnik, in so nas na pritisk javnosti vzeli sicer nazaj, ampak nam se je to vseeno zdelo za malo. In sem se odločil, da grem ven, v inozemstvo, s trebuhom za kruhom. Kajti med tem sva dobi skromen prostor v Piranu in ga uredila v stanovanje bodoče družine, saj sem se tudi poročil. Na poti je bil otrok. Ampak sem se zapufal čez glavo. V Mehanotehniki je bila takrat plača stodvajset dinarjev. Treba je bilo najti službo, ki prinese denar. Teta iz Trsta je rekla, da lahko omogoči delo, sicer malo bolj rizično, ampak odločil sem se, da grem. In mi je uredila, da sem se zaposlil na angleško grški kompaniji, šel sem na morje. Prvič sem se odpravil v svet, v Amsterdam, kjer je ladja stala. To je bil tanker 350 tisoč ton. In ko sem prišel nanj, sem mislil, da sem postal največji človek na svetu. Kajti to je bila ogromna stvar, jaz pa majhen, najmlanjši na ladji in ker nisem bil poklicni mornar sem šel za pomočnika tistemu, ki je vkrcaval in izkrcaval tovor. Bil sem priden in vedel, da samo če pokažem, kaj znam, mi bo pomagalo v napredovanje. Po šestih mesecih se je nadrejeni izkrcal in sem postal pumpman . No, na ladji sem tudi pridno slikal. Ker sem imel komandanta, ki je bil navdušen nad malarijo in je vedno kaj rabil za koga. Malal sem pildke - bom po domače povedal - po naročilu.
Peripetije z mojim slikarstvom gredo takole: v mladosti sem veliko sodeloval pri časopisih, ilustriral za Dnevnik, pa za druge časopise, sestavljal križanke … Ampak vseskozi sem tudi slikal v olju, ker mi je bila to nekako rdeča nit mojega umetniškega življenja. Sodeloval sem na raznih razstavah, v začetku dokaj skromno, potem pa tudi boljše. In v Piranu sem dolga leta sodeloval na Ex temporih, kar čez dvajsetih, bil nagrajen, tako ali drugače. No, zaradi različnih peripetij pa sem potem to slikarsko udejstvovanje opustil, ker sem videl, da je vse skupaj velika kuhinja. Kakor je življenje kuhinja, je tudi sodelovanje na različnih razstavah – če nisi akademec, nimaš veliko šans; edino, če znaš. Če znaš, si pa vedno tam na obrobju tistih, ki kaj dobe. No, pa ne zaradi tega, da bi ne dobil, ali pa več dobil. O tem naj sodijo drugi. Jaz sem se trudil, da bi izpovedal tisto, kar znam.
Da nadaljujem tam, kjer sem končal. Na morju sem ostal tri leta in pol. Po treh letih in pol pa nisem več zdržal, dolgovi so bili poravnani, krediti izplačani; žena je bila pridna in je uredila stanovanje do konca in sklenil sem, da ostanem doma, da si poiščem novo službo. In sem se res vrnil, nadaljeval s slikarstvom. Ko sem se odločil, da nekje prekinem, sem tudi prekinil. Ostal sem doma, začel iskat zaposlitev in jo tudi dobil pri Jestvini v Kopru, kjer sem ostal kar 34 let kot aranžer, propagandist, vodja marketinga, in tako dalje.
Medtem je otrok, ki seje rodil, rasel, hodil v osnovno šolo, končal osnovno šolo, se vpisal v gimnazijo, končal gimnazijo ... In je šla na fakulteto. To se pravi, da smo tisto, kar je bilo vodilo v življenju - da ne razočaraš staršev, ki sta bila že pokojna, in nista imela prilike slišati, kako smo si uredili svoje življenje – da sem zadostil tistim njihovim željam in sem si ustvaril nekaj, na kar sem ponosen; čeprav je vse skupaj skromno. Ampak sem eden tistih, ki pravi, da bolje pomagati, kot pa imeti samo zase. In tega pravila se drživa oba z ženo. Ko sem začel delati v Mehanotehniki, sem svoje delo opravljal; udeleževal sem se pa vseh dogodkov v življenju, pomagal, kjer se je dalo. Delal sem v gledališču, ko je nastala v Piranu gledališka skupina. Pomagal sem tistim, ki so se ukvarjali z življenjem otrok. Za sebe nisem nikdar ustvarjal kaj posebnega, saj niti te želje nisem imel. Skrbel sem za družino in za ljudi okoli sebe, vsaj trudil sem se v to smer. Po Jestvini, kjer so nastale po osamosvojitvi čudne razmere - kot povsod po deželi - sem se odločil, da zapustim podjetje, kjer je direktor pobral vse, čeprav je prišel zadnji in nismo mi, ki smo 34 let ustvarjali podjetje, bili vredni niti pol počenega groša. Prijatelji so me nagovorili, da menjam službo in tako sem se poskusil tudi kot direktor podjetja. Bil sem direktor majhnega hotela, ki je nastajal. Ampak čez noč se je vse spremenilo, ker resnica tistih, ki so bili lastniki hotela, je bila groba. Šlo jim je samo za denar, nič pa zato, kako ta hiša deluje. Pravzaprav izboljšave delovanja v tej hiši. Ko sem spoznal to, sem se tudi preko noči odločil, da pustim stvar pri miru, ker ne morem biti nekaka prisila delavcem, ki delajo za majhno plačo. Odločil sem se zavestno in potem odšel tudi s tega delovnega mesta. Iskal sem službo in jo dobil v Izoli, v Društvu prijateljev mladine Izola, kjer so bile razmere malo čudne. Ma nisem bil kriv jaz, kriva je bila moja duša in moje oko. Videl sem vse neumnosti, ki so se dogajale okoli mene; in ko sem jih hotel popravljati, sem se več ali manj zameril vodstvu. Pa ne vsem. Zameril sem se tistim, ki so bili krivi za stanje v društvu. In so krivi še danes. Sodeloval sem tudi z Društvom prijateljev mladine v Kopru in sem se na prigovarjanje predsednika društva iz Kopra odločil, da pustim v Izoli in grem pomagat v Koper kot tajnik društva. Kljub lepim pravljicam, kako vsi skrbimo za otroke, tudi v tem društvu ni bilo niti približno vse v redu. Bolj je šlo za to, kdo ima zaposlitev - ne glede na to, kakšni so končni rezultati. Ko sem se dotaknil teh sprememb in hotel narediti nekaj boljše, sem se seveda lotil stvari narobe. Ker sem se lotil člena, ki se ga ne bi smel dotakniti, in stvar se je porušila. Ko sem videl, da ne gre nikamor več, sem tudi od tu odšel in zaprosil sem za penzion. Ker sem imel let dovolj, sem se pet let in devet mesecev prekmalu upokojil. Zavestno, zopet. Zopet sem se odločil sam za to, ne glede na to, da je kazalo, da penzija ne bo velika. Saj petsto in toliko evrov….manj kot šeststo, je malo, ampak vedel sem, da bom vedno lahko preživel, ker bom lahko počel marsikaj.
Danes živim umirjeno življenje, trudim se. Brez določenega delovnega pritiska ne morem in sem postal pred enim letom, predsednik turističnega društva v Piranu. Trudim se, da bi stvari, ki so bile na psu, stekle. Upam,da bom v tem uspel. V kolikor ne bom, bo zopet morala priti drastična odločitev: pustiti vse. Kajti pri nas je še vedno nekaj zelo slabega, ne smeš se dotakniti stvari, ki so moteče. Ker za temi stvarmi, ki so moteče, vedno stoji nekdo, ki hoče, da je to tako. In noče boljšega, kot je to. Na žalost je pri meni tako: raje odidem, kot da bi popljuvali mojo družino. Ne mene, mene se lahko opljuva, jaz se bom znal branit. Ker zaščitit družino - mislim, da bi bilo to v vsakem človeškem umu najprej zapisano. Moralo bi biti. Družba pa bi se morala zavedati, da je treba človeku, ki hoče dobro, pomagati. Ne pa negirati ali pa celo onemogočati njegovo delo. To je v grobem en tak življenjski ciklus, ki sem ga prehodil.

Največ sem se v življenju ukvarjal s slikarstvom in z otroci. In to je moja rdeča nit življenja, ki mi daje pri skoraj sedemdesetih letih še vedno moč, da ostajam majhen Peter Pan.

No, hči je končala fakulteto. Medtem pa – veste, ljubezen je slepa stvar - je prinesla domov prvega otroka, ki sva ga seveda z ženo vzela kot za svojega. Pomagat sva hotela hčeri, da dokonča študije; bila je pridna, zato sva se odločila za to žrtev. In otrok nama je pomenil veliko. Eva – prvi vnukinji je ime Eva, je rasla z nama. Za to nama danes ni žal, kajti to je odgovorno veliko bitje te dežele, ki je bila vseskozi odličnjakinja v osnovni šoli, odličnjakinja v gimnaziji in sedaj na fakulteti je ravno tako med najboljšimi. Vesel sem tega in ponosen sem na to. No, ampak prišla je tudi druga vnukinja, Gaja. Ki je tudi že v gimnaziji, ampak tudi ona je osnovno šolo izdelovala z odličnim. V gimnaziji je v Ljubljani, ker si je medtem mamica postavila hišo v Vodicah pri Ljubljani. Ker je šla Eva študirat v Ljubljano na fakulteto, je tudi Gaja rekla, da bi rada šla v Ljubljano, ker bi rada bila s sestro, kar je tudi normalno, in z mamo. No, odšle so v Ljubljano. Gaja hodi sedaj v gimnazijo, je pridna, moram reči. Kako bo konec leta, to bom povedal drugič. Ampak, vseskozi sva skrbela za te dve dekleti, kot da sva njuna starša. Skrbela sva, da sta vzgojeni, da sta polni znanja. Zanimivo pri tem je, da sem hodil v osnovno šolo kar štirikrat v življenju. Najprej v svojo, potem v hčerino - ker sem ji moral pomagat pri učenju. In ni bila šola več tako, kot je bila takrat, ko sem jaz hodil; ampak je bila že nova matematika in smo se učili potem vsi v družini na novo. To se pravi, smo hodili dvakrat v osnovno šolo, potem je prišla Eva, trikrat v osnovno šolo, in za Gajo tudi. Štiri osnovne šole sem naredil. To se pravi, nekaj pa le znam. Pa sem štirikrat hodil v gimnazijo, se pravi, tudi tu nekaj znam. Edino fakultetnega znanja mi je zmanjkalo, ampak še danes vnukinje rade povprašajo za vse, kar jim ni dovolj jasno. Tudi zdaj na fakulteti Eva velikokrat vpraša, kako to, kako naj si razloži to. In za odločitve, ki so pomembne za njuno življenje, sem vesel, da povprašajo dedka in babico. Tako da nama ni bilo nikoli dolgčas in v ponos nama je, da so otroci taki, kot so. Družino sva zakoličila z enim otrokom, imela sva tri. Ampak to je lepa pravljica. Bi jo ponovil še enkrat.

V Piran sem hodil že takrat, ko sta bili cona A in B. In sem imel kratke hlače, majhen sem bil, ves nabrit, z vsemi žavbami namazan. Prvič sem prišel, ko sem hodil v četrti razred osnovne šole. Cona A in B. V Rižani je avtobus ustavil – zelena dolina je bila to zame, nič drugega; kasneje sem se zavedel,da je bila to Rižana, po pripovedovanjih – tam z desne strani, če prideš iz Ljubljane, še danes stoji majhna zanikrna hiša, ki ima na eni strani stopnišče gor, na drugi dol. Na eni strani smo šli v hišo – iz avtobusa, kjer so nas pregledali, pa na drugi strani ven in nazaj v avtobus. No, na tej meji sem prvič imel priliko videt ameriškega vojaka, slovenskega partizana, francoskega vojaka, italijanskega vojaka … In to je bil zame dogodek. Potem smo se iz Rižane odpeljali v Portorož. Prvi stik z resnico Portoroža je bil ta, da je sredi Portoroža stal gromozansko velik hotel, ki je bil tako lep s svojim vrtom, da je bil kot iz pravljice. Grad, v katerega si lahko šel in hodil po debelih preprogah; vse je bilo v lestencih, stenske poslikave in tako dalje. In to je bila za nas pravljična hiša. Nihče nas ni za ušesa vlekel ven in preganjal. Otroci smo lahko šli po hotelu in si ga ogledali. In to smo večkrat storili.
No, naše prvo prebivališče v Portorožu je bilo v vili. Za hotelom Palace je stala vila Amalia, Portorož 190, kjer je živela moja sestra s svojim soprogom. In tja smo šli na obisk. Počitnice sem preživel tako pri svoji sestri, tri mesece. Vse počitnice. Vsako leto. In ko smo prvič prišli v Portorož, je potem sestra rekla: »Jutri gremo v Piran.«
In veste. Največji dogodek zame je bil, ko sem se usedel v Portorožu pred pošto na tramvaj in smo se peljali počasi proti Piranu. Res, da je škripalo, ampak to je bil odprt tramvaj, poleti odprt – bilo je sončno, lepo. In kako je škripal! Na Bernardinu je bil en velik ovinek, skoraj pod pravim kotom je tramvaj obračal in tam je škripalo za umret. Potem si zagledal v daljavi Piran, ki je postal drugi del te pravljice, ki sem jo doživljal ob prvem stiku z Obalo. In ko sem se pripeljal na trg in je tramvaj naredil en krog in se ustavil pred sodiščem, sem mislil, da sem se vrnil nekam, kjer je zgodovina, kjer se je čas ustavil. No, ko sem kasneje sam raziskoval Piran, v naslednjem letu - prvo leto ne, ampak v naslednjem letu - so bile to strašansko zanimive ulice. V vsaki je bilo vedno nekaj novega, kar prvi dan nisi videl, pa si videl naslednji dan, jutri. Piran je bil pravljično mesto brez ljudi. V njem je bilo zelo malo ljudi. Ampak imel je trgovine, imel je pošto, imel je policaje, pse in mačke. Ampak nekaj me je pa vseeno takoj potegnilo k še večjemu opazovanju. Vse kar se je dogajalo, se je dogajalo v nekem zmanjšanem ritmu. Ne tako kot v Ljubljani - bim bum bam, levo desno gor dol. V Piranu se je živelo počasi. Živelo se je, kot se živi nekje v Mediteranu, nižje, v Dalmaciji ali pa v Italiji, saj je vseeno. Na jugu, umirjeno. Ljudje so posedali na trgu po kamnitih klopeh in se pogovarjali. Govorili so o vsem, kar se je dogajalo včeraj, kar se bo dogajalo jutri. Znali so klepetat. V mestu je bila mestna kavarna, kjer se je šahiralo, kjer se je igralo briškulo, trešet. Ampak nič ni bilo hitrega, to je bilo vse počasno; res si imel občutek, kot da si popolnoma svoboden. Ker si prišel v nek dogodek, ki te ni bremenil s hitrim »teci tja, teci sem, naredi to..«, ampak si se kar nekako prepustil temu toku hitrosti in začel živeti čisto drugačno življenje.
No, najbolj kolosalen je bil tramvaj. Tramvaj je bil nekaj najlepšega. Povezovanje… Namreč, tramvaj je na trgu naredil ovinek in se vrnil preko Bernardina in Portoroža do Svete Lucije. Tam je bila stara železniška postaja in tam je zopet obrnil in se vrnil v Piran. Povezana je bila cela občina. Res, da takrat ni bilo avtomobilov; vsake tri dni je pripeljal en avto. Bilo je morda malo več motorjev. Ampak ne več, kot danes. Večinoma so bila kolesa ali pa so hodili peš. Veste, od Portoroža do Pirana sem prehodil - ali pa pretekel to pot - skoraj vsak dan. Ker tramvaj ni bil toliko zanimiv, že zato ne, ker je bilo vedno enako. Bil pa je lep. Tramvaj - to je bil dogodek. Vedno si se ustavil, ko je šel mimo tebe, čeprav si ga včeraj videl, pa predvčerajšnjim tudi in si vedel, da ga boš jutri ponovno. Ampak bil je tako lepo narejen, iz lesa, pobarvan v različnih barvah; čudovito prevozno sredstvo. Zdelo se nam je, kot da smo v kočiji, ko smo sedeli v tramvaju. Bili smo v elementu mesta s tramvajem. Nikdar se nismo počutili izločene iz dogodkov, vedno smo bili notri, v dogodku samem. Tudi turisti so uporabljali tramvaj. Takrat jih ni bilo toliko. Ampak, bili so in to je bil dogodek tudi za njih, ko so se lahko v Piranu, v deželi, o kateri dosti niso vedeli, dokler niso prišli, vozili s tramvajem.
Moram reči, da je bil Piran takrat čisto mesto, urejeno mesto. Lahko si prišel povsod z lahkoto. Danes je drugače.
Po pisarnah so danes dokaj dostopni ljudje. Ampak vmes je bilo obdobje, ko je bila pisarna skoraj greh, če si šel noter, ali pa si dobil kakšnega osornega uradnika, ki ti ni povedal nič. Danes je stanje boljše. Za mesto so skrbeli cestarji, so rekli takrat. In mesto je bilo čisto kot solza. Samo nad cestarji je bil nadzornik del. Ne da bi jih preganjal. Ampak ko so delo opravili, je pregledal Piran in če je bilo kaj narobe - ne bom nikoli pozabil - so se dobili na trgu; gruča cestarjev s svojimi metlami in vozički in so se pogovorili, kdo je slabo počistil in kje je bilo slabo počiščeno. Danes tega ni več. Danes je tudi prepovedano smetarju – vsaj mislim da je tako - pobrati iztrebke živali. Ampak to je cestarjevo delo. Papirčki, čiki … to ostaja danes po cestah, ker je tega preveč, pa služba premalo zavestno deluje.
V Portorožu smo imeli plažo, ki je bila za nas kot francoska riviera. Prekrasno narejeno. Ob vstopnem delu ob robu plaže so bile lesene kabine. Danes jih je čas povozil. Ampak vmes med takratnimi kabinami in danes, se ni naredilo skoraj nič. Pravzaprav se je: danes plaže skoraj ni več. Danes so na plaži objekti za zabavo. Mislim, da turist, ki pride v Portorož, ne rabi nobenih zabavnih objektov na plaži. To tja ne paše. Gostinstvo se seli na plaže. Napaka. Peska skorajda ni več. Veste, vse se bojim, da nekdo skorajda načrtno noče, da je to tako, kot je bilo. Ne da bi se rad vrnil v čas nazaj … ampak dajmo: plaža je plaža, ne pa Portorož, obrnjen narobe. Tisto nima nič z gostilnami. Na plaži so danes razni skakalni objekti, pa to in ono. Na plaži bi lahko bil tobogan, gugalnice, tako kot so bile; pa še kakšne manjše stvari, ki niso moteče, ob samem obrobju. Ostalo naj bo pa za turiste. In senčniki! Jaz dvomim, da danes lahko naredim posnetek na plaži, kot je bil storjen mnogo let nazaj, ko je senčnik pri senčniku, zjutraj so bili lepo v ravne vrste zloženi; in si imel občutek, da je to postavil arhitekt in si vedel, da čaka to tiste, ki bodo prišli na morje. Danes je tega zmeraj manj. Plaža je pozidana in nimaš več občutka plaže. Res, kot da bi se mesto razširilo na plažo in je s tem plaža izgubila svojo vrednost.
Lucija se razvija in je več ali manj spalno naselje. Ampak takrat je bila tam že narava. Takrat je bila Forma viva že sredi narave. Še malo, pa bo tudi Forma viva zapakirana s stavbami.. Nočem biti kritičen do ničesar, ampak mislim, da danes ni v našem lepem Piranu - ali pa občini kot celoti - nobenega videnja, kako naj bi to izgledalo v bodoče. Vse se dela stihijsko. Pride nov župan: naredimo to. Pride drug župan: naredimo zopet to. To se vidi tudi v Piranu samem. V Piranu nekoč nisi mogel - in to je bilo prav - spreminjati obraza hiš, dozidavati in tako dalje. Ampak tam, kjer je v hiši denar - to so največkrat vikendaške hiše - kaj se je dogodilo? Lahko so naredili, kar so hoteli: povečali so okna, dodali so razne štukature na hiše, dvigovali so hiše. Piran izgublja svoj obraz. Ampak ne zaradi nas, ki tu živimo že od petdeset let - jaz bom kmalu šestdeset let tukaj - ampak zato, ker ustanova, ki se hvali z ohranjanjem kulturne dediščine, dovoljuje tistim, ki imajo denar, čisto vse.
Tudi poseg na elipsi. Glejte, upam si trditi, da jutri, ko boš prišel na trg, bo enako, kot da si se peljal v Salzburg, ali pa na Dunaj. Pravijo, da je Piran zdaj dobil dnevno sobo - Piran jo je zdaj izgubil, ne dobil! Saj bo lepo, tlak bo raven. Ampak glejte, ta tlak bo - če rečem po domač - osran čez leto dni tako, da nas bo sram. To ni dnevna soba. To ne bo dnevna soba. Odnos, naš odnos - pa ne nas vseh, ampak posameznikov - je grob. Je pa to nastalo zato, ker v Piranu tistih domorodcev - recimo temu tako - ali pa tistih ljudi, ki so tu tako kot jaz, recimo že šestdeset let, ni več. Vse se je preselilo v Lucijo, vse gre nekam ven; sem prihajajo sodobniki, ki mislijo, da je sramotno živeti v hiši, ki ni elegantno prenovljena.
In samo denar stori take stvari. V ulici svobode, smo imeli rokodelca. Enega najboljših rezbarjev, kar sem jih kdajkoli v življenju srečal. To je bil mojster, ki je poznal les in njegovo dušo. Umrl je, z lokalom so se dogajale različne stvari, zdaj je postal ta lokal vikend; pa me ne moti to, da je lokal postal vikend. Veste, kaj me moti? Moti me, da je spomeniško varstvo tako brez duše, da je pustilo, da so se postavila plastična okna in vrata - saj to spomeniško ne bi smelo niti pod razno dovoliti! In bi moralo ohranjat, kar je bilo. Tam so bila lepa lesena vrata, lepa lesena okna. Obnovi! Ampak obnovi tako, kot je treba. Ljudje se lahko še toliko trudimo, da bi bilo v Piranu dobro in lepo živeti … ko pa so ustanove, ki jim je čisto vseeno, kaj se dogaja. V Piran na Punto si nekoč lahko šel na sprehod - od morja do hiš je bil prostor - in si šel. Lahko je tudi avto pripeljal mimo; ljudje so se sončili, kopali. Prišlo je do ideje, da se tam nasuje kamenje in da se dovoli lokalom postaviti neke verande. Ampak nihče ni predpisal, kako lahko to naredijo. Moralo bi biti tako - vsaj po moje – narejeno, kot je bilo nekoč pred kakšnim lokalom. Mize, ki se lahko umaknejo. Brez ograj, brez betonskih loncev za rože; imamo gorenjsko kovano železje, ograjo okoli lokala, betonske lonce za rože, grško antične stebre. Za vse to je spomeniško reklo, da bo uredilo: še danes ni uredilo nič in nikdar več ne bo. To stoji in je de facto. To pa Piranu spreminja lepoto.
Piran je bil zame od nekdaj kot ena najlepša ženska, ki sem jo srečal v življenju. Ves poln mistike, lepote hiš; čaroben sprehod po ulicah, kjer je korak odzvanjal v enem takem donečem ritmu. Nisi bil sam, s teboj so bili tvoji koraki, srečal si druge korake. Ampak danes tega ni več. Danes z vsakega okna doni drugačna glasba. Nisem proti temu, da glasbe ne sme biti, ker nasmejani so ljudje lahko z glasbo in drugače; ampak iz tega na široko odprtega okna doni bosanska glasba, z onega srbska. Tudi proti tej glasbi nimam nič. Ampak vrti jo zase, človek dobri. Zapri okno. Nimamo nobenega spoštovanja do nobene stvari. Ampak to so nas naučili tisti, ki nas vodijo. Tisti, ki lahko kaj store. Mi ne moremo nič storiti. Mi lahko napišemo prošnjo, kulturno in uvidevno, na določen organ. Nikdar ne dobiš odgovora. Ko ponovno napišeš - isto; to se pravi, ne veš zakaj tako. Ni prav. In v Piranu se to dogaja z grozovitim tempom. Včasih sem, ko sem se sprehajal po Piranu - in to naredim na teden kar večkrat - vedno na kakšni hiši opazil kaj, česar še nisem videl. Ampak to je bil del hiše, del njenega življenja. Danes, danes ko se sprehajam, opažam neumnosti po teh hišah. Vsakokrat je druga neumnost: alpsko okno, odprto okno, ne vem kakšno okno … totalna dekadenca. Ne dobiš več občutka, da še nekdo skrbi za to mesto. Mesto pa mora zadržat v osnovi svojo življenjsko pot, da kot obiskovalec, ko prideš v mesto, če si poznavalec življenja ljudi, takoj lahko ugotoviš, kdaj je nastala hiša, kako je z mestom, kakšni ljudje. In še bolj - mene bi bilo sram - vsi ljudje pomislijo: »Kakšno vodstvo pa živi tu?«, ko vidijo to razsutost danes. In mene bi bilo sram, če bi sedel tam na občini v bilo kateri pisarni – ampak njih ni.
Včeraj je umrl največji mož slovenij, resničen človek, ki sem ga imel priliko spoznat čisto od blizu. Rokovala sva se, otroke sem peljal k njemu predlanskim v Ljubljano. In imel sem občutek, da sem srečal največ, kar sem lahko srečal v življenju. Tak je bil moj občutek, ne vsiljujem ga nobenemu. Ampak včeraj je ta naša država dokazala, da je popolnoma nesposobna razmišljat in da nima spoštljivega odnosa do česarkoli. Namreč, ko je bilo po televiziji konec vseh pripovedovanj o gospodu Drnovšku, sem se oblekel in šel sem na cesto, ker sem bil žalosten in razočaran. In potrdil se je moj sum. Na občini je visela zastava, ki je bila polno postavljena na drogu. Na sodišču je visela zastava, polno postavljena na drogu. In na stavbi Župančičeva 14, kjer je sedež političnih organizacij, tudi zastava na polnem drogu. Poglejte, ne spoštujemo več ničesar, zato smo tudi kaznovani. Tudi sam sem med tistimi, ki so kaznovani, ampak vsaj vem, da je to narobe. Kako si lahko privošči neka občinska uprava, da ne spusti zastave na pol droga. Cel svet jo spušča. Mi ne. Na občini je služba, ki skrbi za to, da se zastave postavljajo pravilno. Se pravi, pri nas je čisto vseeno, kaj storiš. In če delaš dobro, jo dobiš takoj po riti. Če delaš slabo, si skoraj večen. In kaj naj naredimo? Piran resnično v zadnjih desetih letih izgublja - z največjo hitrostjo, skoraj z zvočno hitrostjo - izgublja svoj obraz. Tisti obraz, ki ga mi še poznamo, ampak zanamci ga ne bodo več. In meni je včasih tako hudo, da bi od jeze šel in na glas kričal tiste stvari, ki se narobe dogajajo. Samo komu naj kričim? Ljudje bi rekli, da sem znorel; taki ljudje, kot sem jaz. Tudi na občini se bodo smejali. Komu naj potem kaj rečeš? Nobenemu nič. Ampak čakaš … Čez pet ali pa deset let se bo našel nekdo, ki bo začel odkrivat čisto resnico. O tem, da so bile storjene take, take in take napake. Ampak odpraviti se jih ne da, potem ko so enkrat narejene. In to me najbolj jezi. Iz kože bi zlezel. Pa ne pomaga nič. Vse sem probal. Sem iz kože lezel, bil tudi včasih nesramen do koga, ki ima moč; ampak dosegel nisem nikdar nič, če sem se kulturno obnašal ali nekulturno. Vedno je bilo enako, rezultat je bil enak. »Ja, ja, ja!« in stanje je vedno slabše.
In upam si zatrdit, da v Piranu ni slabih ljudi. Nekoč sem napisal tudi misel, da so v Piranu iz kamna samo hiše, Pirančani imajo zlata srca. Ampak s tem nisem mislil na čisto vse Pirančane. Mislil sem na tiste, za katere si upam trditi, da imajo odnos - ne samo do svoje lastnine, ampak do mesta kot takega. Tega nam manjka. Bil sem rojen v beli Ljubljani, ki je bila že takrat siva, ampak prišel sem v pravljico živet in danes ta pravljica postaja en zmazek, ki ji ne moreš reči ne pravljica, ne mesto. Nenehno se spreminja, bolj v negativno kot v pozitivno. In zato mi ne govorit, da so Pirančani čudni ljudje. Ne, Pirančani so toliko tepeni skozi svoje življenje, da se včasih res malo čudno obnašamo vsi skupaj. Ampak smo tepeni. Zaradi koga vraga pa smo tepeni? Jaz mislim, da je to čisto enostavno. S svojimi sosedi lahko govorim; so navajeni, da povem tisto, kar mislim. Ampak ne vem pa že, če bi šel na Punto, pa kaj istega rekel, kar upam tu mojim sosedom reči, če bi enak odziv doživel kot tu v ulici. In tisti, ki me poznajo, nimajo slabe besede za tisto, kar govorim. Tisti, ki me ne poznajo – in navadno je tako tudi pri drugih ljudeh - pa imajo vedno kakšen slab dodatek. Ampak nikdar nisem živel za to, da bi samo zase delal. Sem se vedno razdajal in se bom, dokler bom pač mogel. Ko ne bom mogel več, mi bo pa samo še hudo lahko. Mislim, da smo tako daleč porinili tale voz uničevanja okoli nas, da – tako kot je Drnovšek rekel – če ne bomo takoj začeli razmišljat mičkeno drugače, nam ne kaže nič dobrega. Pa nočem nobenega strašit, ampak naj mi nekdo odgovori… Veste, po starih časih, ko sem gor rasel, mi ni nič žal. Moram pa nekaj reči. Ko sem hodil v osnovno šolo in ko smo šli domov, smo bili res kot eni taki čudni papagajčki. Tovarišica je rekla: »Otroci, vstanimo!« Pa smo vstali, pionirske rutke smo imeli za vratom, dali smo si pionirske kape na glavo in smo šli za tovarišico po stopnicah do izhodnih vrat iz šole. In tovarišica je rekla: »Za domovino…«, »s Titom naprej!«, smo odgovorili mi. In to ni bilo nič slabega. Jaz danes ne ubijam ljudi, ne kradem ljudem, nisem prešuštnik, živim dokaj normalno življenje, si upam trdit. Ampak to je vzgoja. Pa nas v šoli niso tepli, naj ne govori nihče, da so nas tepli: nikoli nas niso tepli. Ekstremi so pa v šolah vedno bili, tudi danes so. Danes so celo hujši, kot so bili takrat. Ker takrat je učitelj - kot duhovnik v cerkev - prišel zjutraj v šolo. In je odgovarjal ravnatelju za red, mir in znanje. Ko smo končali pouk, si s tovarišico ostal, če kaj nisi razumel. Vprašaj danes v šoli: »Tovarišica, mi razložite?« »Ti bom drugič, danes nimam časa.« Razumem, čas je drugačen, ampak veste, učitelj bi pa moral še vedno biti vir znanja in učenosti in normalne etike za nekoga, ki ga uči. Tisto postavljanje: 100% in 80.... procenti so nule, procenti ne pomenijo nič, to je število, ki je zapisano, in nima vsebine. To je samo cifra.
Tako je bilo v šoli. Popoldne pa nisi imel časa it na cesto. Ker smo imeli telovadno društvo – si šel telovadit. Smo imeli plavalni bazen – si šel plavat. Če pa ni bilo to dobro zate, si imel v šoli likovni krožek, fotografski krožek, dramski krožek, recital, pisali smo časopise.
Ma poglejte, povejte mi: slaba stran šole nekoč in danes?
Danes v šolah ne morejo nič, ker ni interesa za to; profesorjev ni, šole nimajo denarja, da bi plačevale nekaj izven okvirjev. Sem se osebno ponudil, tudi zastonj, pa ni nič. Se pravi, ni interesa; in to je napačno. Zato danes otroci – ne govorim za svoji dve vnukinji ali pa za hči – one poznajo Zdravljico, vedo, kdo jo je napisal. Kadarkoli jih lahko vpraša kdorkoli … Pojdimo na ulico v Piran, pa vprašajmo! Veste, sem to že naredil v Piranu. Sram me je bilo. Sram me je bilo, da otroci ne vedo. Ampak potem, ko sem prišel domov, sem razmišljal o tem, zakaj. Veste, zakaj? Saj nas ni, Slovencev. V Piranu nas je zelo malo. Nekoč smo govorili: italijanska skupnost. In takrat je bilo število otrok, ki so hodili v italijansko šolo, kar precej veliko. Številka se je vrtela tam okoli dvesto ljudi. Pojdimo danes v to isto šolo. Moja vnukinja, ena in druga, sta hodili v slovensko osnovno šolo in pri eni in pri drugi sta bili slovenska manjšina v razredu. Zakaj to govorim. Ne zato, ker na pamet plozam. Bil sem član sveta šole. Hodil sem redno na roditeljske sestanke. Bil sem eden redkih moških, ki je hodil na roditeljske sestanke. Bilo za svojo hči, bilo kasneje za vnukinji. Ampak ko je moja hči hodila v osnovno šolo, je bilo še osemnajst Slovencev, pa štirje, ki so govorili drugače. Ko je zadnja vnukinja hodila v šolo, so bili štirje Slovenci v razredu, od osemindvajsetih učencev. Povejte mi, zakaj je tako. Pa ne, da so krivi tisti, ki so se sem preselili. Ampak smo krivi mi, ker ne zahtevamo red. Reda pri nas ni. Nobenega reda. Lahko delaš, kar hočeš. Kdorkoli lahko dela, kar hoče. Poglejte, knjižnica v Piranu: pred leti so v avli sodišča notri kurili ognje, se pretepali, nadlegovali obiskovalce knjižnice. Ni nič pomagalo, sam sem bil priča - in sem to uredil drugače, pa ne s klofutami. Moralo se je zgoditi še več, da so potem postavili kamere in so uredili zapiranje vrat levo in desno, in tako naprej. Ma kaj tako daleč smo? Ja! Zato, ker pri nas rečejo: »Ma, saj to ni nič, to je mladostniška objestnost«. Ni to objestnost. To je prekoračitev neke normale, vsaj za moje pojme. Ampak če se pogovarjaš s psihologi in tako dalje - teh inštrumentarij imamo cele gore - je to res. Tudi oni priznajo: »Ne znamo pravočasno pogasit nobenega ogenjčka.« Ampak majhni ogenjčki zanetijo požar.
Spomnim se, ko sem še v Mehanotehniki delal, ko se je v Izoli prvič slišalo besede: »Kadijo mamila.« Daleč nazaj. In potem - na sestanku mladinske organizacije - sem zahteval, da se pogovorimo o tem. In smo to tudi storili. »A, ma kaj govorite, to so neumnosti, mi imamo vse pod kontrolo.« Policija je vse vedela. Danes je Izola prekupčevalski center mamilarjev. Kjer se oskrbuje ves Trst. Kdo je imel prav? Mi. Pa nismo bili nič komunistično pržgani. V partijo so me sprejemali dvakrat. Ne, trikrat. Enkrat pri vojakih. Pa sem prosil, da ne, da jaz bi rad bil samo vojak. Kapetan je bil dober mož, ki je vojsko služil v Sloveniji, in je rekel: »V redu, v redu, ali imat češ političku nastavu.« In sem jo imel. Ampak, v partijo ni bilo treba. Ko sem prišel domov, mlad, zagnan, so me v Mehanotehniki zopet predlagali. Sem prosil, da ne. In potem enkrat so me v Jestvini nahecali, da grem v politično šolo za sindikalista. In sem tudi šel. Naredil šolo z odliko. Imam vse papirje o tem. In potem, ko sem prišel domov, so mi predlagali, da me sprejmejo v partijo. Zanimiv dogodek mojega življenja. Klicali so me na številko 14 v Piranu. In zelo, zelo previdno, po ovinkih … v pogovoru sem dojel, da sem kandidat. In zbral sem toliko poguma - čeprav je bil tam moj znanec, gospod Pavlič (ki je bil nekoč eden boljših policajev v Sloveniji, in tudi stražmojster mesta Piran in je reševal probleme, brez da je z marico vozil otroke; malo je za uho potegnil, pa je bilo. Ampak takrat je bil to še dogodek). Prosil sem, da povem svoje. Je vedel, da bom rekel nekaj takega, kar ni dobro. Pa sem rekel: »Glejte, zakaj? Pustimo, tako kot je. Zakaj bi jaz stopal nekam, kjer vem, da me boste čez tri mesece ali pa že prej, vrgli ven. Oče me je učil, da moram govorit resnico – ta resnica me je vedno tepla, ampak veste, se pa tako dobro počutim, ko povem. Ne slabo jemat to, da se dobro počutim, ker sem vas zaribal, ampak zato, ker vem, da sem prav se odločil. Zakaj bi me metali ven?« In me niso. Pustili so me pri miru in bil sem - mnogokrat v življenju sem bil najsrečnejši človek na svetu: takrat ko sem spoznal življenje, takrat, ko sem se oženil. Bilo je veliko porazov, ampak veliko je bilo tudi trenutkov, ki jih ne zamenjam z nikomer. Ampak vedno je v ozadju cel kup nanizanih dogodkov, ki so pripeljejo človeka do take odločitve. In jaz tega nisem nikdar gojil v sebi. Tudi ljudem, ki so mi storili veliko gorja, nisem nikdar zameril. Ampak v življenju sem ugotovil, da en pregovor drži sto procentno, da vsaka rit, oprostite, svojo palico najde. In to se dogaja vsak dan. Res jo najde. Ali pa drugače, če obrnemo ta pregovor, da za vsako rit raste palica – tudi to je res. Slišal sem ogromno pregovorov, ampak ta drži sto procentno. Drži. Zato, ker če delaš dobro ljudem, pravzaprav poskušaš delat dobro, pa medtem narediš tudi res dobrega, se ne more zgodit nič, kar bi te sesulo. V nasprotnem primeru pa reakcija – ne morda takoj – ampak pride, ker vsaka dobra stvar narašča in moraš vedet, kdaj jo moraš umirit, da zopet potem miruje in šele kasneje gre naprej; tako tudi zlo narašča. In če ga ne znaš ustavit - besa, zla in tega - potem se zgodi pok, veliki pok. Pri vseh stvareh so poki. In takrat se zgodijo ali strašne stvari, ali pa izredno dobre. Eni se temu znamo ognit, ali pa umirjat žogo, eni pa tega ne znajo. In tako je z bogastvom, z revščino, z ljubeznijo, z neumnostjo … z vsem je enako. Umirjat; človek mora v sebi imet tehtnico, ki ti pove: »Trenutek je, da stvar umiriš.« Ali pa, da še povečaš njeno hitrost, da bo boljše. To mora človek pridobiti. In če pridobi to, je potem že storil veliko najprej zase in za druge ljudi.
In v Piranu so ti zakoni normalnega človeškega življenja padli. Razlog je enostavnen: v Piranu je cela Jugoslavija. V Piranu so na oblasti ljudje, ki do Pirana ne čutijo nič, si upam reči. In to lahko tudi dokaže vsak med nami, ki tako misli. Ne verjamejo v to, da je to res mesto prilike, dogodka in lahko tudi uspeha. Vsi mislijo: »Ah, tu stanujem«, ali pa, »Jaz tu delam« … ni to to. Piran je eno med redkimi mesti - ampak ne samo Piran, podobno se dogaja na Bbledu, v Bohinju, v Triglavskem narodnem parku - to so dogodki, ki so povezani. Dogodki, ki gnilo delujejo. V Triglavskem parku se ne morejo zmeniti, od koga je kaj, in se ne bodo nikoli zmenili. Vedno bodo razprtije. Na Bledu se dogajajo iste stvari. Propada vila. Hiše na Bledu, ki tako propada - ne vem, ne spomnim se, kako ji je ime, vila je bila lepa, ko sem bil majhen! Zdaj je to katastrofa.
In Piran je bil ravno tako lep! V Piranu se spomnim samo enega mesta, ki je bil na pogled čuden, mistično je deloval, ampak smešno - to je bil odpad. Tam na koncu Punte, je bila bombardirana ali je zgorela in za njenimi podrtimi zidovi, je bil odpad. To je bil najgrši kos Pirana nekoč. Danes ima vsaka ulica svoj odpad. Takrat jih niso imele.
Glejte, župnišče bo kmalu v morje padlo. Pa ne zato, ker bi bil cerkvena miš. Vogal od župnišča stoji v zraku. Ma kaj smo res tako čudni ljudje. Tudi za cerkev se je čakalo tako dolgo. Ampak kljub temu prenavljamo zdaj elipso, naš trg, našo dnevno sobo, za katero tako radi rečejo, kako bo lepa.. Naj si gredo ogledat Ulico svobode: tak bo trg. Nekoč je bil trg lepši. Ne gleda na to, da je bil en kamen višji, en kamen nižji. Nikoli se nisem spotaknil, v piranski ulici nisi nikoli padel. V Piranu si se zavedal, da je vse luknjičavo, porozno, nevarno za stopit. V Piranu si vedel, da je nevaren vsak korak, ampak ti je prišlo v podzavest in si vedel, da moraš nogo dvigati, ne vleči. In zato sem prej rekel, so bili ti sprehodi po ulici čarobni. Zakaj? Zjutraj, če sem šel po Piranu, je kraljevala tišina.
Srečal si muco, ki je hitro izginila nekam, ali pa psa, odmevali so tvoji koraki. In ko si tako hodil, mogoče je meni delovala domišljija bolj, a tudi drugim deluje. Obiskali so nas znanci iz Kanade in smo šli po mestu. Ko smo se vrnili domov, so tiho obsedeli. Potem je stekel pogovor. Njihov vtis o mestu je bil enak mojemu. Tudi sami so doživljali enake občutke. Pričakovali so, da bo izza vogala prišel mož z mečem ali pa konjenik. Ulice so namreč take, da te zazibljejo takoj v trenutek otroškega sveta pravljic. Okli nas je polno zla, hudobije in avtomatično ne moremo več sanjati. V teh ulicah si pričakoval pravljice. Pravljica je hodila okoli tebe.
Danes ni več tako, ker ob petih zjutraj nekdo gusla, oni joče; Piran je izgubil svojo pesem. Nekoč jo je imel. Jo je imel zjutraj, jo je imel opoldne, zvečer. Opoldne, če si šel nekoč po piranskih ulicah, je prijetno dišalo. Ne iz restavracij, kjer danes smrdi; ampak iz hiš je dišalo. Vedel si, kje bodo mineštro jedli, vedel si, kje se pripravlja piščanec, riba, in tako dalje. Danes tega skoraj ni več. Ravno tako, ko je prišel kakšen praznik. Veste, Piran je vedno bil prazničen. Ampak ko je bil praznik, je postal še lepši!
Ljudje so se drugače obnašali, bolj dostojni so bili drug do drugega. Mnogo let nazaj, še v bivši Jugoslaviji, sem bil nastrojen proti Nemcem. Toliko sem poslušal o bojih in o ubijanju in tako dalje, da sem mislil, da so Nemci edino zlo sveta. Ampak kasneje sem spoznal, da to ni res. In ko sem odrasel, sem to mnenje zavrgel. Nikdar nisem sovražil Bosanca, Srba ali kogar koli. Ker ne moreš tega kar tako. Je že res, da drugače govori, je pa najprej človek in če dostojno nastopa, ko se srečata in pogovarjata, ti je vse eno, kdo je. A Slovenci imamo prirojeno napako. Takoj začnemo s tujim sogovornikom, govoriti po njegovo. Ker mu hočemo olajšati komunikacijo, ker vemo, da je naš jezik trd.
A ne bo res. Naš jezik je ravno toliko trd kot vsak drug. Le znajo ga ne in nas zanese. Mi pa se vedno trudimo nekje iz svojih petnih žil, da bi bili všečni, pa lepi, dobri. To je zopet negativno. Vsakdanjosti se ne odrekam, ne odrekam se nobenemu dogodku, za katerega vem, da je pomemben za kraj, ali za nas vse skupaj.
Tudi včeraj, ko sem izvedel, da je predsednik Drnovšek preminul, nas je zapustil resnično velik človek.
Potem razočaranje s z zastavami. Ma kaj nas ni nič sram? Mene je sram.
Poglejte ljudje, ne bodimo hlapci!
Najprej bi morala žalovati oblast. Ljudje so se nasmihali zastavam. »Ma kaj te ni nič sram? Mene je. Si videl zastave?« Me je nagovoril prijatelj. Ne, mi nismo pokvarjeni, ampak nekdo, ki ne bi pod nobenim pogojem smel bit pokvarjen. Ti so pokvarjeni in jim je vseeno tudi za nas.
Piran. Prišel sem vanj in če bi se še enkrat rodil, bi se rad rodil tam, kjer sem se, preživel mladost na Raki pri Krškem , v Železnikih … in potem drug del svojega življenja v Piranu. Ne glede na to, kakšen bo. Mislim, da za tiste, ki smo po duši ljudje, bo Piran večno v slikah preteklosti ali pa v trenutkih, ki jih bomo še našeli nekje v mestu, ostal vedno dobro zapisan, kot mesto lepote. Škoda je, ker je to res mogočen spomenik, ki so nam ga pustili predniki in ga sodobniki ne znajo in nočejo ohranit. Morali bi ga ohraniti.
Jezi me to, da imamo urade, ki bi morali skrbeti za to, da se mesto ohranja. Ne naredi se za to nič. Sramota. Bolečina.
Če začneš o tem razmišljat, se ti lahko celo zavrti. Se pravi, da je nekaj hudo, hudo narobe. Ne mislim, da sem prerok, ampak če se ne bomo dosti kmalu zavedli, da vseskozi delamo hude napake, bomo hudo kaznovani. Pa ni to preroška misel, to se vidi vsak dan. Tudi v naravi ki nas obkroža, vidiš povsod degradacijo.
Krivi smo za vse. Začniva pri družini. Pri nas doma se o vsem dogovarjamo. Tudi z vnukinjami. Usedemo se za mizo, pogovorimo in dogovorimo o vsem. Danes mladi fantje prehajanja v življenje in odraščajo, prepuščeni zakonom ulice in vse je danes obrnjeno na glavo. In vidim, kako arogantno se obnašajo do deklet. Porazno. Nič več ni človeške nežnosti, pozornosti, odnosa. Vse je nekaj na bim, bum, bam. »Moraš, če ne pa ko te šiša.« To ni to.
Dovolili smo, da je iz nas šla vsa etičnost, nežnost, dobrota. Teh besed te ne uči nihče več. Poglejte, včasih smo pisali v lepopisu. Dobro, ne trdim, da bi danes morali imeti lepopis. Toda ne pišejo nič več. Saj ne znajo napisat enega stavka brez totalne kozerije. Ni me sram to reči. Pogled v zvezke pove vse. In tovarišice nič ne rečejo. Zmeraj manj se tudi dela v zvezke. Delovni zvezek, kljukica, rešeno. To je narobe: napake so v izpuščanju določenih not, ki tvorijo življenje. Pravopis ni bil zato, da so si matrali roke, da so lepo pisali. »Saj ne bom pisatelj!«, pravijo danes toda ne gre za pisateljevanje. Gre za pismo prijatelju, gre za pismo staršem, ko si nekje drugje.
Ma mi še pišemo. Tudi med seboj si dopisujemo. Brez tega ni nič. Napisana beseda pove več. Bom povedal dogodek, ki se mi je dogodil, ko sem eno službo pustil in iskal drugo drugo. Javil sem se na razpis Slovenske knjige. Imam pisalni stroj in računalnik
A sem napisal prošnjo delovno razmerje lastnoročno. Čez nekaj dni zvoni telefon. »Prosim?« »Dober dan. Rad bi vas spoznal, gospod Mraz.« Sem rekel: »Oprostite, kdo pa ste?« »Direktor Slovenske knjige. Ppridete na razgovor.« In sem šel. Gospod me je sprejel. Bil je simpatičen človek. Kasneje sem ga pri sebi imenoval medo. Namreč, ne da je imel hibo, ampak zelo rad se ob premišljevanju malo majal. Imel je zelo prijeten glas. Pred seboj je imel na mizi moje pismo - in je rekel: »Veste zakaj sem vas hotel videti? Tako lepo ročno napisano pismo, v lepi slovenščini, nisem videl že dolgo, dolgo let.« Zrasel sem, bil sem visok deset metrov. To je rekel velik človek, ni rekel en, za vogalom.
Pa se nisem zaradi tega ne polomil, ne ostal tako velik. Resnica je v tem, da znaš uživat v trenutku, ki se ti ponudi. Da znaš videt najboljše v tistem, kar ti je dano. In tudi najslabše, kadar ti je dano najslabše. V vsaki slabi stvari, še tako slaba da je, vedno moraš poiskat odnos do te slabe stvari, da se lahko vrneš nazaj, kjer si bil pred tem. Če se ne znaš vračat v svoj jaz, potem si obsojen na sivo, povprečno življenje.
Sam uživam - pa o tem sva že velikokrat govorila - ko sem z otroci. Resnično uživam. Zakaj? Otroci so zaradi svoje polnosti besed, načina kako, so zame velik polnilec ali akumulator, ki ga nikjer drugje ne moreš polniti, kot samo pri stiku z otroki. In ne glede na to, kako si z njimi, čutim od njih vedno spoštovanje in se spustim potem vedno na njihovo raven, rad komuniciram s šalo, rad se obrnem z igro na njih in do njih, če oni to zahtevajo in doživljam z njihove strani vedno dobroto, ki jo izražajo lahko le otroki. Kako? Srečni so.



Posneto 24. 2. 2008, transkribirano 26.-28. 3. 2011


ANA RODIN




Moje otroštvo je bilo lepo otroštvo, čeprav skromno. Živela sem v Škofji Loki. Rodila sem se med vojno, leta 1944. Takrat so že prišli Rusi, zato sem tudi dobila ime po mami – Ana. Ampak klicali so me Anuška. To je bilo takrat moderno, ker je bilo to rusko. Iz tega je ostalo Nuša. Doma sem bila jaz Nuška. Do dvanajstega leta sem živela v Škofji Loki. Zelo lepo, a skromno, ker denarja ni bilo. Mama je bila po poklicu trgovka. Nikoli potem ni svojega poklica opravljala. Ker ona je rekla: »Ne, moje otroke bom jaz vzgajala, mi jih ne bodo drugi.« Bili smo trije otroci. Moj brat Tone, dvajset mesecev starejši in Jaka, devet let mlajši. Trije smo bili. Tone je bil rojen februarja leta 1943, jaz pa septembra leta 1944. Bila sva zelo povezana. Bila sva res brat in sestra. Jaka je bil premlad. In čuvala ga nič nisva, ker moja mami je vedno rekla: »Otrok ni za otroka čuvat.« Tako da jaz sem se na svojega mlajšega brata navezala potem, ko se je on poročil, pa ko je imel svoje otroke, ko sem mu začela otroke čuvat. Je pa tudi kot osemletkar, pa potem tudi, ko sem jaz že bila poročena, z nama z možem šel ene par krat na kopanje, pa včasih smo ga kam peljali, to je bilo vse.
Moj oče je bil po poklicu čevljar. Ko je prišel v Piran, je delal kot zidar. Mi smo prišli v Piran leta 1956, ata je prišel pa 1955. Takrat je Splošna plovba zidala kup stvari in je prišel s škofjeloškim podjetjem v Piran delat. Direktor Plovbe ga je imel grozno rad, ker ga je lahko porabil za vse: »Jeraša to, Jeraša ono…« Jeraša je bil deklica za vse. In naš ata je imel dve levi roki, zato so mu ponudili mesto čuvaja garaže. Tam zraven, kjer smo mi stanovali, v Tomšičevi, je bila garaža od Splošne plovbe. Je bilo noter enajst avtomobilov. Plovba je bila bogata takrat, veš. Je imela svojo mehanično delavnico, je imela svoje šoferje, je imela tukaj to garažo. Takrat ni bilo takega prevoza kot zdaj. Kapetane so hodili iskat, pa vozili, veš kam vse! Šoferji so jih vozili v vsa ta večja pristanišča. Ali pa do Ljubljane in je šel od tam z avionom naprej. Po jugoslovanskih pristaniščih so jih vozili šoferji. In naš ata je bil čuvaj garaže in je imel ključe, da niso imeli šoferji vsak svojega ključa. Ko je šofer prišel, je pozvonil, ata je šel odpret.
V Piranu ni bilo več prav lepo, ker je ata začel pit, bolan je bil, pomanjkanje je bilo. Jaz taka kot sem po značaju, verjetno niti nisem to tako grozno občutila, naša mama pa. Ni bilo. Na primer, nas pet je za kosilo jedlo pol piščanca. Ata je dobil spodnji del bedrčka, Tone je dobil zgornji del bedrca, Jaka je dobil belo meso, jaz krilce, mama pa nič ali kar je ostalo. Tega se spomnim, ker sem bila tako lačna in bi tako še meso jedla, pa ga ni bilo. Tako da mi smo zelo skromno živeli.
V Piran sem prišla leta 1956, ko sem bila stara dvanajst let. Takrat sem še hodila v šolo, v drugo gimnazijo, sedmi in osmi razred. Jaz imam dve nižji gimnaziji. Šolstvo se je zelo spreminjalo. Najprej so bili štirje razredi osnovne šole, pa nižja gimnazija in višja gimnazija. Potem je iz te nižje gimnazije kar čez noč postala osemletka. Tako kot sedaj devetletka, tudi kar čez noč. Jaz imam še prvi in drugi letnik nižje gimnazije. Moj Tone je imel še tretji letnik nižje gimnazije, potem pa je končal osemletko. In potem je bila gimnazija, tako kot je zdaj.
Moja mama je že v Škofji Loki delala pri Partizanu. Ona je bila stara Sokolovka. Po vojni je bilo to telovadno društvo Partizan. In smo mi otroci tudi, vsaj jaz, bili stalno v tej telovadnici. In ko smo prišli v Piran leta 1956, je bilo tu to še vse v povojih. Takrat je bilo tu izseljevanje, saj veš. Ampak takrat se je ta Partizan postavljal na noge, TVD društvo Partizan. In je mama takoj delala, takoj je vodila. In ker je bilo pomanjkanje vaditeljev, sem jaz kot dvanajst letni otrok že vodila cicibanke. S trinajstimi leti sem naredila prednjaški izpit, danes bi bil to vaditelj. In sem potem stalno nekaj delala pri orodni gimnastiki; sama sem igrala tudi rokomet.
V osmem razredu – kam zdaj? V Sloveniji srednje šole za telesno vzgojo ni bilo. Najbližja je bila v Sarajevu. In smo že pisali v Sarajevo in oni so nam že odpisali, da lahko pridem, mama je pa rekla: »Oh, Nuši, to je pa predaleč.« »To, ali bom pa šla za mornarja!« Takrat pa na pomorsko še niso sprejemali. In ker niso še sprejemali, kam naj grem? Je šla ena prijateljica, moja sošolka, v Koper na ekonomsko, pa sem šla še jaz. Tako da imam jaz eno leto sfalirane ekonomske šole. Ampak tega se najraje spomnim, Špela. Zato, ker nikoli nisem toliko prešpricala kot to leto. Koliko izgovorov, koliko vsega! Jaz sem potem razmišljala: »Pa kako so mi ti učitelji, profesorji, nasedali!?« Da me kar naprej zob boli, da sem vsak mesec mentsruacijo dobila, glava me je bolela, kar naprej nekaj, pa sem že šla. Ko je bilo pa že sredi leta, aprila ali marca, sem v Večeru – Plojevi so bili naročeni na Večer; Plojevo Tatjano je pa moja mami čuvala – brala, da se v Mariboru ustanavlja srednja šola za telesno vzgojo. Ivanka je tudi vedela, da si to želim in je prišla z Večerom: »Joj, Anica, poglejte, v Mariboru se pa ustanavlja srednja šola za telesno vzgojo.« Gotovo, jaz sem se že videla na tej šoli. In res, smo jim pisali in sem se potem vpisala. So bili sprejemni izpiti. In to je bil potem moj poklic, ki sem ga z veseljem opravljala celo življenje. Že od malega sem si želela biti učiteljica telovadbe. Sem imela sem pa tja še kakšne blesave prebliske, recimo kot ta: kapetan dolge plovbe. Nič manj kot dolge. To je bilo v otroštvu. Še prej, ko sem bila pa še bolj majhna, sem imela še frizerko ali pa zdravnico. Pomisli. Ah, potem sem rekla enkrat: »Frizerka pa že ne bom, moraš drugim po glavah šarit. Masirat pa tako. To ne bom.« Potem pa, že v Piranu je bilo, se je en mesar sam sebe, ko je rezal, se je v trebuh. In jaz ne vem, kako to, da sem bila tam nekje blizu, ko se je to zgodilo. Vse je bilo krvavo, še zdaj vidim. In me je zrukala tista kri in sem rekla: »O ne, zdravnica tudi ne bom.« Učiteljica telovadbe pa sem bila res s srcem.
V Mariboru je bila Srednja šola za telesno vzgojo. Tam sem bila štiri leta. Stanovala sem pri teti, očetovi sestri, ki je bila poročena v predmestju Maribora. Za obleč nisem imela. Celo zimo sem bila oblečena v dežni plašč šuškavac in obuta v visoke platnene superge. Imela sem še kavbojke, pa kratke štunfke in tako sem hodila v šolo. Tudi pozimi. Dve leti. V tretjem letniku, za novo leto, mi je teta Minka, mamina sestra, prvič dala denar, da sem si plašč kupila. Stric Tine, mamin brat, mi je pa dal denar, da sem si zimske čevlje kupila.
Domov sem prišla pa dvakrat na leto, za zimske počitnice in poleti. In ni bilo. Teta ne, da ni bila dobra. Ampak, a veš, svojih otrok ni imela. Tam sta bila sicer dva, sestrična, ki je bila sedem let starejša od mene in je prišla iz Ljubljane s fakultete, ko sem bila jaz v tretjem letniku. Ona je potem mene v bistvu vpeljala v življenje. Jaz sem poznala samo šolo in pot domov, vsak dan tri kilometre na eno in na drugo stran, če ne še malo več. Pouk se je začel ob sedmih zjutraj. Da sem prišla not v Maribor, sem morala it čez Dravo. V vsakem vremenu, po snegu.. Ko me je ta moja prijateljica, s katero sva še zdaj prijateljici, zagledala, je začela jokat. Jaz nisem vedela, zakaj joka. Sem bila pa čisto bela. Veš, ivje sem imela, vse lase ivjaste, pa brez rokavic.. Ne vem, kako sem ta mraz prenesla… »Kakšna si, ti boš zmrznila«, je jokala ona, jokala jaz. Njen oče je bil pa krojač, pa je imela za obleč. V četrtem letniku pa je začel vozit avtobus, ampak ker sem bila tako navajena peš hodit, sem jaz še kar peš hodila. Ker se mi je zdelo, da je hitreje, kot da čakam na avtobusni postaji dvajset minut na avtobus. V tistih dvajsetih minutah sem jaz prišla do te prijateljice, potem sva pa tako šle še deset minut skupaj naprej. Ona je bila Mariborčanka. Klicala se je Ivanka, še vedno sva prijateljici. Jaz hodim k njim na obisk. Revica ima enega otroka, ki je hudo telesno in duševno bolan. Matjaž.
Takoj po srednji šoli sem začela učit v Piranu, ker so rabili. Takrat našega kadra ni bilo. Bila sem stara dvajset let. Eno leto sem imela izgubljeno v Kopru. Začela sem učiti v Piranu, na osnovni šoli. Takrat se šola še ni imenovala Osnovna šola Cirila Kosmača, ampak je bila samo Osnovna šola Piran. To je bilo leta 1964, moj Jaka je šel v peti razred. To je moja prva generacija petih razredov. Moj brat. Letnik 1953. Brata sem učila. Učila pa sem tudi tiste, ki so bili v osmem, so bili pa pet let mlajši od mene.
V začetku sem bila zelo stroga. Zelo. Eno je strogost, eno je pa, kar sem bila jaz na začetku svojega dela, pretirano zahtevna. Potem sem začela razmišljati, kaj je strogost za otroka. A veš, kaj je strogost za otroka? Doslednost. To sem jaz potem ugotovila. Tisti učitelj je strog, ki je dosleden. Ker če jaz rečem: »Poslušaj, nehaj ti meni nagajat, ker če mi boš nagajal, boš dobil tale svinčnik v glavo!« Jaz mu naprej povem. To danes Bog obvaruj, danes se to ne more tako delat. Ampak recimo. Tisti je nagajal, nagajal, nagajal, jaz sem pa svinčnik vrgla. Sem rekla: »Saj sem te opozorila.« Ali pa tako so imeli, cel razred: »Saj ne bomo, tovarišica, ne, oprostite, ne, bomo drugič.« »A, ne, zdaj boste. Jaz sem vam rekla, ali tako, ali tako. Je bilo tako, ni bilo tako?« »Ma bomo drugič!« »Ne, zdaj!« A veš, tisti moment, da vztrajaš pri tem, kar si rekel. Samo to je strogost. Jaz sem potem zadnja leta, ko sem bila le drugačna, že z izkušnjami in z vsem, sem jih potem v naprej opozorila, sploh če je bilo kaj takega: »Lepo prosim, deklice, dajte mir, ker veste, da vam bom kakšno stvar rekla, ki jo boste potem morale naredit. Čeprav je meni zdaj žal, ampak jaz bom butnila in ve boste morale narediti.« So razumele, veš. So razumele. »Nehajte, ker ne bomo… Ali pa boste delale tako dolgo počepe, da boste dol padle. Nehajte!« Veš, in če je to bilo, pa so potem morali tisto delat. Ne da so dol padli, ampak vsaj en čas tako; sem pa prej prekinila: »Dobro, za danes dosti, ampak pazite za naslednjič.« In potem si si ustvaril ime. Ker vem, ko sem potem jaz šla v Izolo, je bilo že ime, so že vedeli, da bo prišla ena stroga učiteljica. Vem, da ko sem šla potem drugič v Piran, leta 1989, je to bila fama: »Ena stroga učiteljica bo prišla. Zdaj bomo dobili pa eno strogo učiteljico.« In potem tudi med kolegicami. Tudi kolegic jaz nisem takrat poznala, ne one mene. Samo je šlo ime, da bo prišla ena stroga učiteljica. Sploh med učenci. Tako da sem imela brez problema krasen red v momentu, ker so mislili, kako sem jaz stroga.
V Piranu sem učila od leta 1964 do leta 1975. Leta 1975 smo zaradi tega blesavega stanovanja, ki je imelo eno sobo več, prišli v Izolo. Samo zato. Zaradi stanovanja. Meni je žal, še vedno. Zdaj sem v Izoli, ma zdaj me veže pokopališče na Izolo. Drugače pa je bil zame Piran moj! 1989 sem šla učit nazaj v Piran in sem tam učila do penzije, do leta 1999. Tovariš Ovnik je v Piran prišel še pred mano. Ko sem jaz v Piran prišla, je šel on ravno za dve leti v vojsko. Tako da sem učila na šoli s 140 in več učenci od petega do osmega razreda, razen sedmi in osmi razred fante, vse sama.
Fante je učil moj mož. Takrat je on prišel učit na gimnazijo. Leta 1964. Bil je tudi trener rokometa. Tako sva se midva spoznala. Bil je moj trener. Ni znal slovenskega jezika, je bilo pa treba učne načrte pisat. On je meni tudi veliko pomagal, je bil dvanajst let starejši, je imel tudi več izkušenj. Zame je bil zelo dober strokovnjak in metodik. Pustimo, njega je tudi pijača uničila. Imel je višjo šolo. Drugače pa je bil odličen trener in profesor. Strokovnjak, zelo dober. Jaz sem se zelo veliko od njega naučila. Saj šola ti nekaj da, ma izkušnje ti dajo več. On je delal na gimnaziji in na medicinski šoli. Tam je bila ena fajn ravnateljica. Rekla je: »Te naše deklice morajo biti elegantne. Medicinska sestra se giba med posteljami, ne more hodit kot en štor.« Tako da je poleg športne vzgoje uvedla tedensko eno uro ritmike. Ritmiko sem mu komplet jaz pisala priprave. Vse, od začetka do konca, celo uro sem mu jaz pripravila. Bile so take gibalne vaje. Da se znaš po prostoru orientirat, gibat, hodit. Zanimivo je bilo.
Takrat je osnovna šola imela več kot 1400 učencev in pouk je bil v dveh izmenah. Če je bilo v razredu manj kot 36 učencev, smo bili vsi srečni. Tudi učiteljev je bilo zelo veliko. Bili so ogromni razredi. Jaz sem imela dva razreda skupaj punce in dva razreda posebej fante. Tisti čas, ko so imele punce telesno vzgojo, so imeli fantje tehnični pouk. Torej je imela tudi tista učiteljica po dva razreda skupaj. To je bilo med 32 in 36 učencev v razredu. Potem je prišlo naenkrat na 28 do 32. To je bilo že krasno. Tudi ve ste bile še po dva razreda skupaj. Takrat so bili še vedno po štirje razredi, ampak je bila izmena po dva razreda skupaj. Dopoldanski in popoldanski pouk, a, b in c,d.
Imela sem tudi izvenšolske dejavnosti. Vse, kar je bilo potrebno. Redno sem imela rokomet, eno do dvakrat na teden in imela sem orodno telovadbo, tudi dvakrat na teden. Potem smo imeli atletiko sigurno dva meseca skupaj pred kakšnim tekmovanjem. Pa košarko, pa odbojko, tek, športne igre. Še fante sem na nogomet vodila. Vem, da sem jih peljala prvo leto. Nisem jih učila, moj mož jih je zame učil, ko je bilo pa tekmovanje, sem jih morala peljat jaz. Jaz sem bila tista, ki sem bila zaposlen učitelj.
Športno društvo sem ustanovila. V Piranu je to tako delovalo, da je le kaj. Prvi predsednik je bila Bernarda Jurin, rojena leta 1960. Leta 1972 sem ustanovila ŠŠD Biser na šoli. Šolsko športno društvo. Biser smo mu dali ime. Ko se je plavalni klub preimenoval v Biser, sem rekla: »Vidiš, naše ime so vzeli.« Imeli smo štempiljko, imeli smo emblem. Pisali smo parole, plakati so bili. Ko smo imeli občni zbor – bila je ravnateljica, bili so iz občine, moj inšpektor je bil, iz Kopra – jaz sem sedela zadaj, polna učilnica, učenci. In se niso mogli načudit. Res da je bilo že v pol ure konec. Tista iz občine je rekla: »A je že konec?« Pa je rekla naša Alenka, ki je bila takrat še psihologinja: »Ja, otroci povejo tisto, kar je pomembno. Ne znajo nakladat.«
Se spomniš, da smo imeli telovadne akademije? Ko ste telovadili, pa kola plesali. To sem vse sama pripravila. Veliko na urah. A se spomniš, ko ste tudi plesale, smo imeli veliko na glasbo, ritmiko. Na vseh proslavah sem imela točke. Ali eno, ali dve, ali posamezno. In tudi v Izoli se je potem to nadaljevalo. In potem, ko sem šla nazaj v Piran, ko je bil ta Flip tako razvpit, takrat sem začela spet trenirat klasično gimnastiko, bradljo, gredo, preskok. Nič niso delali v Piranu ta čas, štirinajst let, ko me ni bilo. Kar je res, je res. Pri nekem profesorju so deklice tekle samo, kadar so imele kazen. Mene so pa to naučili: »Tek ni kazen, ne sme biti kazen.« Jaz sem raje dala kaj drugega: trebušnjake, sklece, kaj za moč.. In zmeraj sem rekla: »Glejte, saj to vam samo koristi. Te kazni so za moč. Zato, da boste bolj močni, da boste spretnejši.« Športno društvo je delovalo še potem, ko sem prišla nazaj v Piran. Samo je bilo bolj bogo, sem ga spet na noge postavila. Z našo osvoboditvijo se je začelo vse skupaj spreminjat. Delovalo je še, ampak ni bilo več… Mi smo imeli prej odbor, pa predsednika, pa tajnika, pa blagajnika, pa smo se sestajali, pa smo imeli vodjo tega krožka, pa onega krožka… Vsaka dejavnost je imela svojega predstavnika, da smo potem imeli tudi tekmovanja. V Piranu mi je to uspevalo še dve leti, potem pa jaz tudi nisem zmogla več vsega sama. Od ostalih nisem imela pomoči, pa tudi otroci so se strašno spremenili. Recimo, mi smo imeli v Izoli vsa ta tekmovanja ob sobotah. Ker dokler sem bila jaz v Piranu, je bil še pouk ob sobotah. Potem pa ko ni bilo več pouka, smo pa začeli učitelji športne vzgoje imeti vsa tekmovanja ob sobotah. Tako da drugi učitelji so bili lepo frej, mi smo imeli pa takrat vsa tekmovanja. Medrazredna, šolska, taka in drugačna. Vse za dekleta sem vodila sama. In smo imeli vsa tekmovanja, v gimnastiki, v rokometu, v košarki, v odbojki, v atletiki, v vsem smo tekmovali v sklopu razredov, potem pa še razredne reprezentance, to pa je bilo ob sobotah ali pa na športnih dnevih. In potem so začeli ti otroci protestirat: »Ne, ob sobotah pa mi ne bomo. Bomo, če bomo imeli med poukom.« Med poukom pa tekmovanja ne bomo imeli. Med poukom bomo šli, če bodo tekmovanja razpisana, pa če se bomo kvalificirali naprej. Ker to so bili sistemi tekmovanja, od šolskega, do občinskega. Če si bil na občinskem prvi, si šel na področno… Če si bil tam prvi ali drugi, si šel še naprej in potem je bilo republiško. To je bilo nadgrajevanje. Imela sem dosti tudi tega.
Cel dan mi je pojedla služba, in še večer. Mi smo imeli vse konference zvečer, vse sestanke zvečer. Ko sem začela v Izoli, je bil pouk dvoizmenski in moji krožki so bili ob pol sedmih zvečer in so se končali ob devetih zvečer. In to skoraj vsak dan. Moji otroci so bili ali z mano v telovadnici ali pa so imeli takrat že sami svoje aktivnosti.
Tudi do svojih otrok sem bila preveč stroga. Bilo je preveč prepovedi. Vse je bilo: »Ne, ne, ne«, namesto »Lahko…«. Zdaj skušam to kompenzirat z vnuki. Resno.
Prvega otroka sem rodila pri petindvajsetih, Brankota, pri sedemindvajsetih Tanjo. Poročila sem se pri dvaindvajsetih. Najprej sem živela v Piranu, v Gortanovi ulici. Moj mož je dobil tisto stanovanje, zato da je prišel v Piran. Njega so nastavili za trenerja in potem so mu na gimnaziji v Piranu zrihtali službo. Takrat je bil rokomet v Piranu zelo razvit. Direktor stanovanjske je pa stanovanja talal. In da bi moj mož takrat zahteval večje stanovanje, bi ga dobil. Ampak on je mislil, da bo v Piranu dve ali tri leta in bo šel. On se ni mislil v Piranu poročit in ostat. In zato je bilo njemu to stanovanjce dovolj. Takrat je bil še sam. Ampak sem pa jaz hitro začela z njim živet. In sem še kot neporočena bila pri njemu. Zelo hitro sva začela skupaj živet. Njemu je pasalo, da mu je eden kuhal pa rihtal, jaz sem bila pa hudo zaljubljena. V Piranu je otroke čuvala mama. Takrat je bila tudi mala šola. Moj Branko je bil nežen, strašljiv, je jokal v vrtcu, pa je šel samo za tri ure v vrtec. V Izoli sta šla pa potem v vrtec. Joj, kako je bilo hudo. Nista bila navajena. Tanja ni jokala, ker ona je bila drugačna po značaju, ona je držala vse v sebi. Branko je pa. 15. novembra smo prišli v Izolo. Smo imeli zunaj telovadbo. Nasproti našega igrišča je bilo igrišče od vrtca. Kadar smo bili mi zunaj, pa oni zunaj, je Branko stal takole pri oni ograji in jokal: »Mamica moja, kdaj boš prišla po mene.« Špela, meni je še danes hudo. Sredi februarja prileti tista učiteljica in reče: »Joj, tovarišica Anica, pridite. A veste da vaš Branko se je pa danes začel igrat.« Drugače je pa samo sedel in jokal in revež čakal, kdaj bomo prišli po njega. Meni je še danes hudo, samo ni bilo druge. Kaj češ, mama dopoldne ni mogla. Tisti teden, ko sem pa popoldne imela službo, je pa mama še tri leta hodila sem k nam, v Izolo, dokler še Tanja ni šla v šolo. Potem, ko je šla še Tanja v šolo, smo bili pa v isti izmeni. Mama pa zjutraj ni mogla, ker je bil še naš Tone, pa ata je imela. Zaposlena že ni bila, ampak je morala kuhat še za brata in za moža. Saj ni bila sama, saj ni bila vdova. Imela je svoje.
Oče je umrl 1978 jeseni, ko je bila Tanja sedem let stara, dva dni pred Tanjinim rojstnim dnevom. In boga Tanja je rekla: »Kaj jaz zdaj nikoli več ne bom smela imeti rojstnega dneva, ko je dedi umrl?« Božca. Pokopan je v Škofji Loki. Za njen rojstni dan je bil moj oče pokopan.
Je bilo pestro. Tanja in Branko sta hodila v šolo v Izolo, na Vojke Šmuc. V isti izmeni smo bili. Mi smo v Izoli še delali zjutraj in popoldan, dokler se šola v Livadah ni ustanovila. Tudi zato sem jaz potem šla nazaj v Piran. Če bi pa ostala v Izoli, bi pa šla v Livade. V Piran sem šla že po smrti mojega moža. Mene je začelo psihično ubijat. Jaz sem skozi videla mojega Brankota na igrišču. »Pa tam je na koš metal, pa tam je v golu stal…« Meni je bilo to psihično strašno močno. In videla sem, da moram nekaj spremenit, da bom sebi pomagala. Branko je umrl leta 1984. Pri križu v Strunjanu je dol padel. On je bil v rokometni reprezentanci, so imeli priprave v Strunjanu. Drugi fantje so spali tam gor, v šoli, iz cele Slovenije. Jaz sem bila na dvajseti obletnici mature v Mariboru. Mož ga je peljal gor. Kolikokrat sem mu rekla: »V smrt si ga peljal.« Moral bi jih peljat trener, pa je rekel, da jih ne more peljat, ker je moral nekam it. So jim rekli, naj grejo z avtobusom. Lilo je kot iz škafa tisto nedeljo, 24. junija. Ob desetih so imeli prvi trening. Da bosta točna gor. Moj mož se je vedno s fičotom okoli vozil. Je šel mimo avtobusne postaje, pa mu je eden na šipo potrkal. Je bil Branko. Sta bila že čisto premočena, še eden fant je bil. Sta bila izbrana za reprezentanco. »Pelji nas, ker Čuk nas ne more peljat.« »Ok«, jih je vzel v avto. Naš Branko je imel ene stare, zlizane teniske. Se je pa naredilo lepo vreme. Po kosilu so šli fantje vsi dol na plažo, trenerji so šli pit, ta dva se nista do štirih imela kam dat. Sta šla okoli, da bosta pogledala, če je še kje kakšna figa, da bosta malo porabutala, ker sta bila še lačna. Jaz sem ogromno z mojima otrokoma hodila, po vseh teh hribih. V Strunjanu pa nismo bili nikoli. In sta hotela it po bližnjici dol in mu je zdrsnilo in je letel od vrha dol. In jaz pridem iz mature v nedeljo zvečer. .. Pustimo to. Zdaj lahko govorim. Ampak so dnevi, ko ne morem. Potem je umrl še mož, leta 1989, februarja. Potem sem šla v Piran. Vsi so mi govorili: »Ma ti si nora, tu imaš službo čez cesto in se boš zdaj vozila v Piran, zadnjih deset let!« In mi ni bilo žal, nikoli. Vozila sem se z avtobusom.

Moj mož je med tistimi moškimi, ki so dominantni in ki smo se jim žene pustile, da z nami pometajo. In smo mislile, da tako mora bit in da je tako prav. In če so nas enkrat na leto nekam peljali, smo bile vse srečne. Ker smo šli skupaj na dopust! Dopuste smo preživljali največ v Srbiji, pri njegovih. On je strašno rad vozil. Že prej, ko sva bila sama in potem, ko smo bili vsi štirje, tudi. Po celi obali, po Jugoslaviji, po obali… Midva sva kar v fičotu prespala ene dvakrat. Potem ko so bili otroci, pa ne več. Takrat smo ali v kakšnem motelu ali pa pri kakšnih sorodnikih ali pri kakšnih znancih. On je imel ogromno znancev po celi bivši državi, pa po Bosni .. Mi smo obšli celo Jugoslavijo, razen Kosova. Črna gora, Makedonija, Slavonija, Hrvaška, Bosna, vse. Vse, razen Kosova, tam pa ni imel nobenega. Otroci so zelo radi šli na počitnice.
Ko je Branko šel, ko je ravno končal osmi razred, potem je bila Tanja boga. Tanja je bila boga predvsem, ker sem bila jaz tako grozno izgubljena. Ona na očeta ni bila nikoli navezana. Ko je umrl, sva enkrat govorili, je bila stara že osemnajst let, je rekla: »Mami, sovražila sem ga, dokler je bil živ.« Ona je vso nesrečo, ki se nam je dogajala, prevalila na njega. Ker je tako bilo.

V času službovanja sem se še ogromno dodatno izobraževala. Saj smo se morali. Jaz sem doštudirala ob delu. Po srednji šoli sem šla učit in potem ko sem rodila Tanjo, me je šel moj mož vpisat v Ljubljano. Ker takrat je bil en zakona, da je treba za osnovno šolo imet višješolsko izobrazbo. Potem ko sem končala, ko sem naredila to višjo šolo, je prišel pa zakon, da tisti, ki ima deset let službe, mu ni treba delat šole. Ampak mi ni žal. Meni je kvečjemu žal, da nisem še naprej fakultete vpisala. Ker so mi vsi profesorji govorili »Vpiši, daj, naredi še tretji in četrti letnik! Daj, naredi, taki študentje nam manjkajo, izredni.« V dveh letih sem imela vse izpite, v dveh in pol sem imela diplomo. Za diplomo sem delala Razvoj ženskega rokometa v Piranu. Da sem lahko študirala, se imam za zahvalit samo moji mami. Jaz sem imela dva majhna otroka, moj mož je bil že takrat v bistvu bolnik in je bila moja mami blazno obremenjena. Ona mi je pomivala, likala in otroke čuvala. Takrat je še klub pomorščakov pospravljala. Vstajala je ob treh zjutraj. Potem je pospravljala klub, potem je čuvala moje otroke, zraven je imela tudi bolnega moža pa mojega tečnega brata. Pa Jaka je bil še takrat doma. Pa še Jana, žena od Jakata, dokler se nista potem v Koper preselila. Ti povem, moja mati je delala še in še. Mama je bila stara devetinosemdeset, ko je umrla. To je bilo leta 2004, 24. januarja. Zadnje leto in pol je bila v domu.

Mi smo imeli ogromno seminarjev. Čisto vsako leto, tudi med letom. Recimo smučarske. Vsako leto smo šli na izpopolnjevanja. Imeli smo pa tudi poletne. Poleg tega, da smo imeli med letom tudi sobote in nedelje, je bila na fakulteti določena tema, en šport, ali pa so recimo zelo poudarjali rekreacijo…Poudarek je bil na korektivni gimnastiki, na teh dodatnih dejavnostih izven samega pouka, ki jih lahko delaš. Poleti pa smo imeli desetdnevni seminar v Rovinju. Ki smo ga morali tudi zaključit z nečim. Pa učni načrti so bili ničkolikokrat spremenjeni. Zelo veliko seminarjev smo imeli.
Naš predmet je imel prvi računalniški program! Smo imeli prvi telesnovzgojni karton na računalniku. Pa mene računalnik v začetku sploh ni veselil. Takrat sem bila še v Izoli, zadnje leto, ko so naše matematikarice šle na računalniški tečaj in potem je bilo obvezno opismenjevanje vseh učiteljev. Jaz sem bila tako trmasta. Jaz po naravi sem trmasta. Sedela sem tam takole in sem rekla. »Mene ne more nobeden prisilit, da bom jaz tole kišto zdej tule gledala in da bom jaz tole delala. Ne bom!« In nisem hotela. Potem smo bili v Piranu, imeli smo ta program, potem mi je en kolega naredil program za ocenjevanje gimnastike. Ampak so mi fantje vse vnašali noter. Po tekmovanju si imel cel razpored narejen, točkovanje, odbijanje, en kup tega. Saj jaz sem potem tudi to delala. V Piranu sem imela na računalniku listek z napisom »Vedno enter!« So mi rekli, da tako ne morem nič pokvarit.

Zdaj imam računalnik že skoraj tri leta. Še preden sem ga imela sem šla na začetni tečaj za upokojence. Je bil na osnovni šoli. Tam so nas lepo vodili. Zato sem se lahko naučila osnov. Saj ne vem koliko ne znam. Internet obvladam, elektronsko pošto tudi.

Zdaj, ko sem upokojena, mi še časa primanjkuje. Tu imam cel kup knjig za brat, pa nič ne preberem. Berem, hodim, čepim na računalniku, in telovadbo vodim in vnuke imam. Moj Jan se je rodil 1995, 18. oktobra. Stanuje v Hrvatinih. Tanja dela kot maserka v Palace hotelu.

Ko je Branko umrl, je bila moja Tanja čustveno zanemarjena. Tri cela leta. Sem bila v depresiji. Jaz nisem nič jemala, nobenih tablet, nisem hotela. Sem bila pa nikakršna. Jaz sem v službi bila kot je treba. Doma sem tudi vse naredila, samo sem bila odsotna. Mi smo po Brankotu živeli vsak v svoji sobi. Vsak svojo televizijo. Moj mož je spal v dnevni sobi. Saj je spal že prej, ker on je rad spal na toplem. Pa bolnik je bil, pa je čital, pa je sred noči radio poslušal. Jaz sem pa hotela mir imet in jaz imam mrzlo v sobi. In midva nisva šla v tem skupaj. Ampak jaz sem pa imela televizijo v svoji sobi, sem jo gledala. Tanja je bila v svoji sobi, on v svoji.
Moj mož je imel najprej težave z ožiljem. Jaz sem se v bistvu poročila z bolnikom. Ta bolezen se imenuje Norbus Bürger. To je ta zdravnik, ki je to odkril. To je zamašenje arterij. In je bil zelo revež. Še v Piranu, ko se je Branko rodil, je imel taaake noge. To se je z operacijami zazdravilo. Imel je tudi malarijo. Kaj je ta človek revež, skozi dal. Potem je bil pa alkoholik. In potem je imel okvarjena jetra. In mene so zdravniki pripravljali. Ko je bil Branko v sedmem razredu, se je začel zdravit. Je nehal pit. Res je čisto nehal pit. In se je ozdravil. Imel je dekompresijsko cirozo jeter. Vodo so mu vsake toliko pumpali ven in potem je bilo spet malo boljše. Kot nosečnica je bil. Zaradi tega se mu je naredila tudi popkovna kila. Ko je nehal pit, se ta voda ni več tako nabirala. Vendar je z zdravili vzdrževal jetra na svoji funkciji.

Po Brankotu sem bila jaz čisto out. Mene nič več ni zanimalo, in na koncu, priznam, sem za vse krivila svojega moža. Da, če on ne bi pil, bi bilo drugače, pa če se ne bi kregali, bi bilo drugače. Midva sva takrat čisto izgubila zakonski stik. Smo skupaj jedli, pa še to… Veliko je bilo tišine v hiši. Živeli smo vsak v svoji sobi. Nismo komunicirali. Nič, nič, nič.
Po enih treh letih sem se jaz zavedela: »Moj Bog, saj jaz imam še Tanjo.« Takrat je Tanja začela probleme delat. Kadit je začela. Po moževi smrti sem se pa čisto zbudila, sem rekla: »Ma kaj jaz delam?« Je bilo hudih… Ampak sem zamudila. Pri Tanji sem jaz zamudila uro, tista njena občutljiva pubertetniška leta. »Ja, pojdi, ja ,delaj, saj veš, če misliš, da je prav…« Kako naj otrok ve, če je prav. A do takrat je bilo vse takole, strogo. Če do takrat ne bi bilo vse na špagci, mogoče sploh ne bi bilo to tako drastično. Potem je pa naenkrat bilo lahko vse razpuščeno. »Ja, naredi, ja, pojdi, ja, prav…« Po njegovi smrti sva pa imeli ene dve leti tako težki, da je groza. Kolikokrat sem se v kotu dol zrušila in rekla: »Če pa tako misliš, tam so vrata, pa pojdi… Če sem brez njih, bom pa še brez tebe. Če ne bom mogla, bom šla pa čez okno.«
Tudi kregali sva se. Enkrat sem ji napisala na listek: »Če boš v moji hiši, se boš ravnala po mojih pravilih, če ne, pojdi.« Je vzela otroka, pobrala vse stvari, kričali sva druga na drugo. Saj dva meseca potem nisva spregovorili besede. Jaz sem mislila, da nikoli več ne bova, tako sva zijali druga na drugo, take sva si izrekli..Ampak sem jaz potem kot mati šla čez vse. In potem malo po malo, sva spet začeli komunicirati. In potem, saj veš, otrok ti je. Jaz sem si potem rekla: »Ma edina je, zanemarila si jo sama, Bog ve, koliko si sama kriva za vso to situacijo, da je taka, kot je.« Potem sem pač vse sprejela.
Oh, Špela, jaz sem imela tako…
Po moje me je moj značaj držal pokonci. Po moje je to značaj posameznika, da te ne zlomi. Moje otroštvo ni bilo lahko. Ne morem reči, da je bilo grdo, ni bilo pa lahko. V velikem pomanjkanju smo živeli. Jaz sem videla prvo banano pri trinajstih letih. Nesla sem tri banane moji prijateljici za rojstni dan. Pri trinajstih letih. Celo poletje sem hodila bosa. Še enih hlač nisem imela. V Mariboru : šola – domov, trening – domov. Štiri leta. Samo ta drill. Ko sem imela maturo v roki, sem bila drugo jutro ob štirih na vlaku, da grem iz Maribora, da ga ne vidim več. Pa so vsi vpisali že takrat višjo naprej. »Ma kaj naj še dve leti životarim?« Jaz sem životarila. Moja mama mi je poslala 5000 din, pa sem jih dala teti. Jaz nisem imela nič. Nič. Ampak zato sem šla takoj delat. In zato imam danes polne omare hrane. Predvsem hrane. Ker če se meni zdaj zaje čokolada, odprem, pa jo bom jedla. Vse imam v hiši, ker sem bila ne lačna kruha pa proje, ampak lačna dobrih stvari, vsaj nečesa. Pri teti v Mariboru nisem bila lačna, tam se je dobro jedlo. Samo spet sem bila jaz ta zadnja. Teta je bila priženjena sem, v to hišo. Tretja žena je bila temu možu. Prva mu je umrla, druga se mu je obesila in to mojo teto je poročil pri sedemintridesetih. Bila je vsa srečna, da bo imela svoje otroke. Spoznala sta se pa na poroki. Ona je bila iz Škofje Loke, on pa iz Maribora. In ko sta šla, ji je na vlaku rekel: »Veš, pri nas pa ne bo več otrok.« Je imel iz prvega zakona ti dve punci. In ta starejša je bila zelo žleht. Tako da tista druga žena se je obesila noseča, na podstrešju. In ta moja teta tega ni vedela. In ona je zmeraj rekla: »Veš, jaz to ne smem, jaz sem tu…« Ona je bila tam kot ena služkinja. Tako se je počutila. In sem bila jaz potem tudi tako. Imela sem za večerjo skledo solate in kos kruha. Stric je pa dobil ravno tako skledo solate, kos kruha, pa še jajce! Jaz pa jajca nisem dobila, pa so bile kure doma. Samo jajca se je prodajalo, da se je kaj dobilo. Spet sem pa boljše jedla, kot bi doma jedla.
Sem prišla domov v tistih letih, v srednji šoli - prvič ko sem prišla, tega tudi ne morem pozabit. Je rekla mami: »Tega mi ne moreš oprostit.« Sem rekla: »Mami, jaz sem ti oprostila, samo pozabit ne morem.« Mi smo takrat še imeli ob sobotah pouk in si šel domov dvakrat na leto. Avtobus je pa vozil iz Maribora do Pirana osem ur. Vlak je bil pa samo do Ljubljane. Potem si pa spet moral na avtobus. Pa denar je bil vprašanje. Sta šla pa za prvi november, ker je bila slučajno sobota in je bil prost dan, stric in teta v Škofjo Loko. In sta me peljala do Ljubljane. Sem ju prosila. V Ljubljani sem šla na avtobus in sem prišla domov. In sem potem morala v nedeljo že nazaj, ker v ponedeljek je bil pouk. Pridem jaz domov, vsa srečna. Kako sem bila jaz srečna, po dveh mesecih sem prišla domov! Jaz sem grozno Piran pogrešala. In mami me zagleda na vratih, pa pravi: »Ja po kaj si pa ti prišla?« Špela glej, zdaj mi gre na jok, ko se take stvari spomnim. Ampak zakaj je mami to rekla. Ker je najprej pomislila: »Zdaj pa moram najt denar, da ji bom dala za avtobus za nazaj.« Ona tudi ni imela. Pri nas je bila ena delavska plača, pa še te je ata pol zapil. Ni bil nasilen. Moj oče ni bil nasilen, ampak denarja ni bilo. Ampak hec pa je, da je dve uri zatem prišel naš Tone domov, iz Kranja. »Ja Tonče, a si prišel! Kaj boš pa jedel.« »Saj nisem lačen«, je rekel. Pa se je spomnila, da mene ni vprašala. »Ja Nuši, a boš ti kaj jedla?« »Ne, hvala, nisem lačna«, sem rekla. Lačna sem bila kot pes, Špela. »Ne, hvala.« To je bila pa trma moja.
Pa smo imeli za kosilo, na primer poleti, ko sem bila doma, pol piščanca. Saj sem ti prej povedala, kaj je kdo dobil. Jaz sem dobila krilce, mama je dobila kaj ali pa tudi ne. Požrla bi pa vola in pol. Športnica sem bila, aktivna, rabila sem. Jaz bi pol piščanca sama požrla, bi človek rekel, v narekovajih. Ne, eno krilce, pa malo krompirja, pa kakšnega kruha smo se najedli, da smo bili siti. Takrat je ata rekel, da ne bo tistega koščka mesa. Kaj je bil to za en dan, nimam pojma. »Tonči, a boš ti?« »Ne, ne bom.« »Jaki, a boš ti.« »Ne, hvala.« Seveda, saj so imeli dosti mesa. »Na, potem daj pa ti.« »Ne, ne bom«, sem rekla. Pa bi pojedla. Ampak njih se je vprašalo: »A boš, si lačen? Boš ti, si lačen. No, pa daj ti.« Češ, če ne bo nobeden, pa lahko ti poješ. »Ma hvala, ne bom niti jaz.«
Pa na koncu sem za mami jaz skrbela. Pa ni mislila slabo. Taka je bila navada, da je ženska, punca je tista, ki mora potrpet in ki zanjo je nazadnje. In jaz še zmeraj to mamino napako delam. Tudi potem, ko sem bila poročena. Tudi. Pri Srbih je bil pa sploh moški moški. Moj mož se je ulegel, sem ga jaz pokrivala, ker ga je pokrivala tudi njegova mama, ko je bila pri nas. Zdaj so pa drugačni ti odnosi.
Pa začela sem zgodaj delat, zgodaj sem se poročila. Mož je bil bolnik. Potem sem imela z Brankotom težave. Ko je bil star dva meseca in pol, se mu je kila zadrgnila. Moj mož je bil takrat v Mladenovcu v bolnici. On je imel operacije, zdravljenja.. Imel je gangrenske rane na prstih in sem tisto čistila. Delala sama gazice, nosila dnevno sterilizirat v ambulanto, nosila domov, prekuhavala inštrumente, zraven imela dojenčka. Bajo je bil v bolnici, Brankotu se je ta kila zadrgnila. Tvoja mama je bila dežurna, je ni bilo doma. Pri nas doma je takrat živel njegov brat, gospodin čovek. Veliko hudega so mi naredili. On je imel avto. Takoj v ambulanto. Je bil ta star doktor Rehar, je rekel: »Takoj v Izolo. Možu pa nič povedat, on ima pa sam dovolj težav.« Trpi vse sam. Moj Bog, koliko sem jaz takrat jokala. Rehar je telefoniral v bolnico: »Zdaj vam bodo pripeljali dojenčka z zadrgnjeno kilo.« In je šel takoj pod nož. Vsak dan sem šla Brankota hranit v bolnico.
Potem sem imela mastitis. Sem se sama peljala v Izolo v bolnico, so mi to rezali pod narkozo.. Ko sem šla z avtom domov, sem zaspala za volanom. Ampak k sreči nobenega nikjer, jaz sem se zbudila, ko sem butnila ob pločnik na drugi strani, na levi strani ceste, pri Delamarisu.
Pri šestih mesecih je Branko pri meni doma iz mize padel. Je doktor Pertot pritekel. Večerjo je pustil in ga je prišel celega pregledat. Branko se je že čisto umiril, ko je pa mene zagledal, je začel spet jokat. Takrat se mi je res zdelo, da se mi bo zmešalo. Takrat je soseda Poljšakova, ki je bila srčni bolnik, tekla po mojo mamo. Je prišla mama gor, ga je umirila. Moj mož je hodil po oštarijah in je prišel ob štirih zjutraj domov. In do štirih zjutraj je moja mama bila pri meni. Je prišel mož domov - Branko je že spal - je rekel: »E pa šta mu je, spava.«
Jezus Kristus, hude sem imela. Potem je šel moj mož spet v bolnico, pri osmih mesecih je pa imel moj Branko oslovski kašelj. So ga v Kopru v bolnici pozabili. Ko je mož prišel iz Trebče iz toplic, je imel sredi noči Branko krvav robec. Ker je kašljal in se mu je zgleda kaj odtrgalo. Imela sem pa že napotnico za v bolnico, ker je rekel zdravnik: »Imejte ga zdaj doma, je oslovski kašelj, če bo pa kaj hudega, ga pripeljite pa v bolnico.« Sem ga imela doma, ko pa je prišel moj mož, je čisto ponorel: »Umret če mi dete, zagušit če se u krvi…« Je naredil celo paniko. Nič kot ob dveh ponoči smo ga peljali v bolnico. In so ga tam sprejeli. In so ga dali v izolirnico in ga jutranja sestra ni predala popoldanski. In midva prideva ob dveh popoldan v Koper v bolnico in našega Brankota ni nikjer. Nikjer. »Tega otroka ni pri nas.« »Kako ga ni, če smo ga ob dveh ponoči pripeljali.« Še zdaj se spomnim tiste čistilke, je prišla in takole gledala in poslušala, kako se jaz s to sestro kregam. »Kaj vaš otrok kašlja?« »Ja, kašlja, kašlja.« »Saj je dol v izolirnici, pa kašlja.« Moj Branko je ležal v izolirnici v posteljici, na visokih povštrih. Še dobro, da je imel tiste povštre, če ne bi ga zadušilo.
Vidiš, kako je njega celo življenje nekaj lovilo? Dva meseca - je imel zadrgnjeno kilo. Šest mesecev - mi je padel z mize na tla. Osem mesecev - so ga pozabili v bolnici. Dve leti pa pol - je Branko padel čez škarpo na vaše dvorišče. V prvem razredu je zašel na Krvavcu. Je šel po eni progi, je izgubil palico in ga je ena smreka ustavila. Če bi v tisto smreko zadel z glavo, ga ne bi bilo več. V drugem razredu je padel na nos in si je zlomil nos. Potem se mu je lepo zaraslo. V osmem si je roko zlomil. Po osmem razredu je pa dol padel, dokončno.
Tako, da sem imela pestro. Vmes je bil pa moj mož bolnik in pijanec. Mene je samo trma držala pokonci. In ljubezen do mojih otrok.

V šoli sem se več ali manj z vsemi v redu razumela. Ampak glede na to, da sem jaz telovadbo učila, nisem bila veliko v zbornici. Učitelji športne vzgoje smo bili več ali manj samo v telovadnici. S kolektivom smo bili na konferencah ali pa na kakšnih sindikalnih zabavah. V glavnih odmorih pa ne tako v zbornici, kot so bili ostali. Saj nisi imel časa. Ves čas sem bila na razpolago otrokom. In mi ni bilo težko, da smo si na jasnem. Mislim, da sem res imela poklic, ki mi je sicer pustil hude posledice, predvsem na teh mojih sklepih, ampak sem ga pa s srcem opravljala. Od prve ure do čiste ta zadnje.
Takrat smo imeli večjo možnost poudarjati vzgojo. Danes tega sistem ne dovoli. Pa naj govorijo, kar hočejo. Danes je vse tako čudno naravnano. Ti ubogi učitelji imajo en kup dokumentacije, en kup pisarije, en kup vsega. Kaj pa v razredu delaš, pa ni pomembno. V bistvu: skozi papirje naj bi bilo vidno, kaj si delal. Ma veš, papir je eno, delo z učenci je pa drugo. Mi smo imeli malo bolj kratke priprave. Ja, hudimansko, jaz ne morem napisat … Lahko napišem metodični postopek prevala naprej. Ne morem pa predvidet, če se mi bo eden pri prevalu naprej roko zlomil, kaj bom takrat naredila. Jaz tega ne morem predvidet, jaz moram to takrat izvest. Tako da smo imeli krajše priprave. Našim inšpektorjem je bilo to vse v redu. Tale ravnateljica pa takrat pride, pa ji ni bila moja priprava všeč. Z uro je bila zelo zadovoljna, čeprav se je eno figo na športno vzgojo spoznala, ampak: »Priprava ni v redu.« Sem rekla: »Veste kaj…« Mi smo imeli pa na srednji šoli fajn ravnatelja, ki nas je pripravljal na te zadeve. »Uro ste gledala in ste videla, kako je potekala. Pa kaj naj jaz zdaj vse to napišem? A ni dovolj? Priprava je zame, ne za vas. Če jo bom pa za vas napisala, da boste vi uro vodila, jo bom pa drugače napisala.« A veš, jaz sem se zmeraj postavila za sebe. Nas so to dobro v srednji šoli naučili, predvsem ravnatelj nas je krasno tega naučil: v kaj se nam lahko vtikajo ravnatelji in inšpektorji, kaj je pa naša stvar. In sem prvo uro tudi inšpektorju povedala, pa sem bila dvajset let stara in sem šele tri tedne delala. Dež je bil, konec septembra, in smo bili v telovadnici. Pride inšpektor iz Kopra, se predstavi, jaz se predstavim. Je bila še dol v mestu telovadnica. In on hoče s čevlji v telovadnico. Sem rekla: »Ne.« Je rekel: »Kaj?« »Ja, oprostite,« sem rekla, »pri nas gremo v telovadnico s copati.« Inšpektorju. Dvajset let stara smrklja. Komaj začela delat. »Joj,« je rekel, »oprostite, sem čisto pozabil!« In mu dam ene copate in je šel not. In potem po koncu ure pride ven in vse hvali, hvali , ampak: »Veste, jaz bi pa to postavil takole,« je rekel. »Aha,« sem rekla, »zdaj mi pa povejte: strokovno pravite, da je bilo vse v redu.« »Krasno.« »Metodično?« »Ni moglo biti boljše.« »Disciplina?« »Čudovito.« »Ja, no,« sem rekla, »nam je pa ravnatelj rekel, da organizacija je pa naša stvar. Če vse to troje funkcionira, je čisto vseeno, kako imam jaz organizirano uro.« »A, ja«, je rekel, »no, ja, ja, no, saj imate prav.« Od takrat sem bila jaz najboljša učiteljica na celi obali.
Kar dvakrat na leto so se nam pojavljali inšpektorji. In na začetku je bilo to zelo nenajavljeno.
Nič. Vem da enkrat - hi hi - takrat je bilo pa res, v Piranu smo bili. Branko je bil še mičken in jaz sem imela pouk popoldan in sem čakala, da bo prišla mama. In tečem gor v telovadnico in je bilo, ne vem, če je bilo pet minut do ure, jaz pa inšpektorja zagledam tam. »U, pismo.« Začela sem menda ob desetih. V glavnem, ga zagledam. In: jaz sem vedela, kaj bom delala. Jaz sem to zmeraj vedela, ker sem imela sistem. Nisem pa imela nič napisanega. Pa priprave, pa vsaj dva stavka moraš imet, če nič več. In jaz not, v kabinet - bila sem prefrigana in sem mu rekla: »Joj, lepo prosim, če počakate, samo toliko, da se preoblečem.« »Ja, brez problema.« Dkdkdkdkdkdk… napišem pripravo na hitrico, ha ha ha. Načrt sem pa imela, to pa je bilo. Ampak te dnevne priprave ne. Ja ma hudimansko, meni je tako glupo, še danes. Ja če jaz vem: imela bom rokometno podajo, to in to. To si napišem tk tk, alinejce. Ja kaj naj zdaj pišem vsako vajo posebej. Če jo znam!
Meni je bil cilj vse otroke pripravit do minimalnega napredka. Zelo sem bila zadovoljna, če je eden na primer tekel na 600 metrov - ko smo prvič tekli - krepko čez tri minute, pa je potem tukaj zniževal čas. Torej osebni napredek vsakega učenca. To mi je bilo zelo pomembno. In da sem imela pristen odnos z otroci. Da ni bil naučen, pa narejen. Ti vidim, da se ne spomniš veliko; veliko se jih pa veliko spomni. Recimo, jaz sem jih na take malenkosti opozarjala, kot je mene tudi moja mama. Pa ni bila učitelj športne vzgoje, ampak je imela kot stara sokolovka to v sebi. »Drži se pokonci!« »Daj trebuh noter!« »Punce, ne kadit takoj potem, ko nehate teč, ker gre dim direkt v kri!« Veliko takih stvari sem jih učila. Na primer: »Trebuh not! Stisni trebuh!« To. Mi rečejo: »Joj, kadar vas vidim, stisnem trebuh!« To, da nekaj pustiš temu otroku, ko gre. Da se te po nečem spomni. Pa naj bo to dobro ali slabo. Nekatere se me tudi v slabem spomnijo. Jaz ne morem reči, da sem bila za vse dobra. Predvsem tiste deklice, do katerih sem bila včasih mogoče malček zafrkljiva. Sem rekla, recimo: »Ah, daj, daj, polenta.« Večina je to razumela, kakšne pa niso. Si je pa mislila: »Kaj, zdaj mi je pa polenta rekla.« Ni sprejela tega.
Maja Burjanova je šla zaradi mene študirat telovadbo. Pa še veliko učenk me je imelo rado. Pa to se mi je zdelo pomembno, da sem imela to zaupanje. Večina vas… Za kolike izmed vas sem prva izvedela za prvo menstruacijo, prvega fanta… So prišle k meni. Ne k mami, ampak k meni. Meni je to veliko pomenilo, da sem opora. Da sem bila opora večini. Bila sem tudi razredničarka. Otroci so me imeli radi. Samo mi je bilo težko bit razrednik, ker telovadni učitelji smo učili samo fante ali pa samo punce. In s fanti nisem imela toliko stika. Tako, da sem jih imela potem vse odmore pri sebi. Na koncu sem rekla: »Ne, pa naj ima on to, pa bom jaz imela tudi svoje fante. Tako, da jih vsaj malo bolj spoznam.« Dejstvo pa je, da sem velikokrat dobila težek razred, vzgojno težek razred. Jaz sem imela tule v Izoli fanta, ki je s ketno v šolo hodil. Ma tudi njegov oče jih je s ketno napadal. Pa tepel. A razumeš. Ti agresivni fantje, to so bili predvsem na žalost Bosanci. So vsi doma to agresijo občutili in so jo prenašali v šolo. Samo jaz sem vse te otroke na lepo pot spravila. Da niso imeli težav. V Piranu sem imela, takrat se je pa to sploh začelo - potem, ko smo bili samostojni: »Slovenci, pa Bosanci.« Imela sem pa v razredu več Bosancev, pa Srbov, pa Hrvatov, kot pa Slovencev. Uh, muke. Samo jaz sem starše poklicala, otroke klicala… Vse po vrsti - ampak nazadnje smo se razšli krasno. Sploh nazadnje piranski, ko sem jih za dva dni na izlet peljala .. A starši so mi, ko sem jih na začetku dobila, govorili: »Ja, do zdaj so bili v redu, a zdaj pa naenkrat so najslabši razred na šoli.« Ampak jaz sem bila direktna tudi s starši. »Ne,« sem rekla, »vaši otroci so bili non stop najslabši razred na šoli, samo nihče vam tega v obraz ni povedal.« Pa mi pride oče skozi okno notri. Sem rekla: »Kako naj pa potem otrok, če vi skozi okno noter hodite.« Je bilo pa teh staršev veliko tudi mojih učencev. Jaz nikoli nisem znala - verjetno je tudi to moj značaj: direktnost; včasih celo bolj grobo rečem kot mislim. So me pa moji otroci vedno zelo radi imeli, samo so me pa tudi okupirali. Imela sem sama luknjo v urniku: to je, ko nimaš ure. Jaz sem hodila v razred in sem pri enih učiteljih sedela, ki so imeli nered, ker si niso znali reda naredit. Če sem pa jaz v razredu sedela, je bil pa red. Sem rekla: »Ja, dobro, če pa moram glih tu sedet, če mi ne dovolite, da grem k moji mami, ki je v Piranu, ja, no, bom pač tu sedela, pa bom šla k mami potem.« Pa sem videla pri teh barabinastih fantih – jaz sem bila v Piranu v telovadnici tukaj spodaj - pa so prišli k meni, pa se takole na klop k meni usedli. Pa čist tih je bil, veš. »Kaj je bilo spet narobe?« »Mmmm, mhmhm…« Jaz sem imela dober odnos predvsem s temi problematičnimi otroci. Potem na koncu, ko mi deklica pravi - tudi iz drugih razredov, ne samo iz mojih, so prišle punce k meni zaradi težav. Pride ena, pa pravi: »Oče zlorablja…« Sicer hvala Bogu samo z dotikanjem. Ampak je bila takrat v osmem razredu, je rekla: »Veste, zdaj je pa ta mala v petem in sem videla, da je začel isto delat.« In sem rekla: »Glej,« - vedno sem pa šla na to – »najprej moramo povedat psihologinji. Jaz nisem tista, ki ti lahko pomagam. Jaz te lahko poslušam. Dovoli, da to naredimo, dovoli, da mamo pokličemo.« In sem jih vedno pripravila do tega, da so dovolile. »Ma, mora vedet mama.« Ene tri sem tako reševala. Ker so k meni prišle. Meni so upale povedat. So tudi vedele, da lahko zaupajo. Verjetno, če je ena, verjetno je znala reči: »Pojdi k njej.« A veš, psiholog začne po njihovih pravilih.. Ampak ti moraš vzet otroka takega kot je, pa se z njim tudi včasih na njegovi ravni poskušat pogovorit. Mislim, da sem to znala. Ampak to je spet v človeku. To ti ne da poklic, to ti ne da šola. Moja mama je bila taka. Tudi moja mama je govorila: »Mama mora vedet.«


Posneto 9.1. 2009, transkribirano in urejeno februar 2009





VIDA FLEGO – DRAKSLER

Življenje v naši ulici

Rodila sem se v Ljubljani leta 1956. Še istega leta sem se s starši ter dedkom in babico preselila iz Tacna ( pri Ljubljani ) v Piran. Naše prvo skupno domovanje je bilo na Zelenjavnem trgu št. ? ( vogalna hiša z veliko teraso ), kasneje pa sta starša dobila stanovanje v Župančičevi 7.a. V Piranu smo živeli do leta 1972, ko smo se preselili v Portorož v novo stanovanje.

Oče Vladimir je bil nekaj let zaposlen v ladjedelnici, kasneje pa je plovil na ladjah Splošne plovbe Piran. Mama Pepca – Jožica je prispevala svoj delež s šivanjem na domu. V družinski proračun je prispevala tudi s sezonskimi deli v gostinstvu in počitniških domovih, ki jih je bilo v tistem času v Piranu zelo veliko. Po dolgoletnih sezonskih delih, je dobila službo kot šivilja v trgovini Krim – kasneje Ona On na Prvomajskem trgu, svojo poklicno kariero pa je sklenila v šivalnici Splošne plovbe Piran.

V našem delu Pirana so živele predvsem družine z manjšimi otroci, nekaj pa je bilo tudi starejših. Še dan danes je živ spomin na bližnje in daljne sosede ter dogodke, vezane nanje.

V naši hiši so živeli:

Družina Starši Otroci
ROSSO e'
MARANI Maria – Ana Brez otrok
DRAKSLER Pepca – Vladimir Vida, Bruno
MANZONI Marija - Dinko Zdenka , Boris
VODOPIVEC Ana – Pepi Brez otrok

Bližnji sosedje:

Družina Starši Otroci
MARUŠKO – BEGUŠ Štefanija - Lojze Alenka, Nejc, Boštjan
SAKSIDA Ana - Rud Edi, Srečko, Sonja
ŠKRINJAR Giuliana – Mario Marija, Boris
LOBODA Nona-nono Danica-Slavko vnuki Aris, Denis
PIRJEVEC Vera – Avrelij Mitja, Tomi
KOKOTEC Dragica – Karel Drago, Ksenija
SIMIĆ Marica – Savo Slavica, Slobodan
FRAS Julka – Mirko Irena, Miro, Bogdan
KMETEC ŠKEMBER Marica – Ante Dušan , Agata
COTIČ Mira – Metod Vojko, Miro in Boris
DELGIUSTO Mario – Ana Bruno in Julijana
SERGAŠ Lilijana – Bruno Ondina , Sergej
IVANKOVIĆ Nikola - Ankica Boris, Anđelina, Branko
LAPORNIK Fani - Rudi Robi, Andrej, Alenka

Malo bolj oddaljeni sosedje:

Družina Starši Otroci
PEPIČ Lilijana – Ilija Ranko, Mirela, Sergio, Danilo, Milorad
ŠTUHEC Maruška – Nace Edita, Ingrid
ČERVAR Lina – Toni Franka, Bruno
ŠMON Danica - Adolf Branko, Olgica
DOMITROVIČ Ivanka – Stane Stanka, Mojca
KERIN Slavica Sergej, Sandro, Dragan
SOUDAT Neva - Mario Nada, Valter, Edi

Velika večina otrok nas je izhajala iz delavskih družin, manjšina otrok pa iz družin intelektualcev. Ne glede na razlike, smo se otroci približno iste starosti družili in igrali na ulici, saj je bila le ta naš svet. Vsi smo do potankosti poznali vse » portone », stopnišča in kotičke , kjer smo se skrivali ob igranju » Tatov in policajev ». Skupaj smo praznovali rojstne dneve, nekateri smo se skupaj hodili kopati na Lučko ali kasneje na Riviero.
Še prav posebni pa so bili družinski nedeljski izleti v Portorož. Ta se zgodili samo pod pogojem, da smo bili ves teden ubogljivi, pridni v šoli itd. Mame so nas oblekle v najboljšo garderobo, primerno letnemu času. Po dve ali tri mame z otroci smo se po nedeljskem kosilu zbrali na ulici in počasi peš odpravili proti Portorožu. Cesta je takrat tekla še ob morju mimo tovarne mila Salvetti in ladjedelnice na Bernardinu. Ob prihodu v Portorož smo pred očmi ugledali veličastne portoroške vile, stari Hotel Palace s prekrasnim parkom, drevoredom in elegantno oblečene gospe in gospode. To je bilo pa res nekaj za naše oči. Ponavadi smo se sprehodili skozi Portorož, odšli do fontane in na pomol ter pred vrnitvijo v Piran odšli na kakav s smetano.

Druge naša najbolj pogoste zabave so bile kotalkanje, bojevanja-vojne , igranje s punčkami, ogledi treningov boksa, lovjenje rib, » izleti » na Piaceto, stadion in Fieso, kjer smo tako kot vsi otroci, zganjali otroške neumnosti. V zvezi z našimi malimi lumparijami je potrebno omeniti miličnika Pavliča, ki je bil strah in trepet piranskih otrok. Če se je zgodila kakšna lumparija, je točno vedel, kdo od otrok je bil česa sposoben.

Če so se naši izleti s Piacete podaljšal do Fiese , Pacuga ali Belega križa, smo mimogrede osmukali kakšno drevo. Odvisno od letnega časa , smo si privoščili fige, nešpole, češnje, kakije, gioie itd. Zgodilo se je tudi, da je bila nagrada za uspešen obiralski pohod, kakšna šibra v naših ritkah in posledično šprint na dolge proge. Domov grede pa smo se obupno žejni, ponavadi zaustavili v polnilnici pijač Soko, kjer so nas možje, ki so v polnilnici pijač delali, » napojili » s pijačo naše mladosti » pokalico ».

Pa so prišle na tržišče kotalke – za nas navadne zemljane – z železnimi koleščki. Prav hitro smo si našli pravo površino za kotalkanje. To je bila stara veleblagovnica, ki je imela na strani, kjer je danes vhod v pošto, edina tako zelo gladko površino, idealno za kotalkanje.
Poizkusi šefov veleblagovnice, da bi nas pregnali s tega prostora, so bili neuspešni.
S kotalkanjem v zvezi pa se spomnim tudi tega, da je Sergej ( priimek sem žal pozabila), ki je stanoval blizu Treh papig in se kasneje preselil v Izolo, prvi dobil kotalke z asfaltnimi kolesci. Kako smo mu bili vsi nevoščljivi , saj je lahko s temi koleščki počel vse možne vragolije, in kar je najpomembneje, s temi koleščki ni drselo.

Prav posebno poglavje pa so bile ulične vojne. Smisel tega bojevanja je bil zastraševanje otrok iz drugih predelov Pirana. Tako smo se najbolj » bojevali » z mularijo Prvomajskega trga, orožje pa so nam pomagali narediti starejši otroci , med njimi Ranko Pepič. On je bil tudi sicer nekakšen angel, ki je bdel nad nami. Najbolj pogosto mesto za spopade je bila Piazeta pri mestnem obzidju. Tam smo se po napovedi srečali z mularijo drugega konca Pirana, in spominjam se, da so bile to res skoraj prave vojne. Enkrat so bežali domov kot poraženci eni, drugič drugi.

V hiši, nasproti nas, kjer so živele družine Maruško – Beguš, Saksida in Škrinjar. V tej hiši so si Saksidovi fantje v kletnih prostorih uredili prostor za treniranje boksa. Srečka,Edija Saksido, Kopija , Karasa in druge smo otroci naše ulice pridno spremljali na njihovih treningih. Včasih so nam dovolili tudi ogled kakega dvoboja.

V isti hiši je imel svoj atelje Rudi Saksida ( Rudko ) , v katerem je pretežno preživel svoj dan. Otroci smo si hodili ogledovati njegove slikarske stvaritve, nemalokrat pa smo tam kar sedeli in poslušali zanimive zgodbe iz njegovega življenja.

Njegovi trije otroci Edi, Srečko in Sonja so bili v tistih letih ravno prav stari, da so bili že malo zaljubljeni in so zato pri njih doma v svoji sobi pogosto organizirali »haus bale«, danes bi temu rekli žure. Ob teh priložnostih se je vrtela glasba in posledično se je plesalo dolgo v noč.
Pozabila ne bom dogodka povezanega z enim od teh žurov. Srečko me je v hecu poprosil, naj vrtim glasbo, natančneje zamenjujem plošče v »mangia discu«. Seveda sem na to takoj pristala in ob vrtenju glasbe popolnoma pozabila na uro. Med tem me je mama s sosedi in gasilci iskala po piranskih ulicah, baje so me iskali tudi po mandraču. Ko je bila že zelo pozna ura, se je Srečku verjetno zazdelo, da bi že morala biti doma in spati, zato me je poslal domov. Tam pa so me čakale krepke batine. Moram pa priznati, da je bilo vrtenje glasbe in spremljanje zaljubljencev pri plesu zelo zabavno, zato sem hitro pozabila na to, kar je sledilo doma.

Tudi poletna kopanja so bila zanimiva, saj smo se otroci iz soseščine na kopanje na Lučko ali Riviero odpravljali skupaj. Ponavadi so nam mame pripravile kakšno revno malico ter nam v drugo roko podale mlajšega bratca ali sestrico. Seveda niso manjkale brisače in plavalni obroči. Starejši otroci smo morali popaziti na tiste malo mlajše, da se nam ne bi slučajno utopili. Kot danes se spomnim dogodka, povezanega z mojim bratom Brunom. Bila sem s prijateljico na toboganu, ko sem na levi strani tobogana, kjer je bila mivka ali zelo droben pesek, videla brata nekje na dnu, njegov plavalni obroč pa je plaval kakšen meter stran. Vem samo to, da sem skočila s tobogana, se potopila in ga dvignila iz vode. Še dobro, da tam morje ni doseglo globine več kot peter in pol. Prve besede brata, ko je prišel do zraka so bile : » Didica, nikoli vec me ne zapusti » Takrat je bil star štiri leta in pol.
S kopanjem povezano se spominjam tudi prijazne gospe, ki je delala na blagajni kopališča Riviera. Najverjetneje je v dogovoru z našimi mamami večkrat pogledala na nas, je pa bila njena naloga tudi ta, da nas je ob 12,00 uri vse poslala domov na kosilo.
Danes ugotavljam, da so nam bile takrat malo starejšim otrokom ( šteli smo od 8 do 10 let ) naložene precej velike odgovornosti in še sreča je, da se nikoli ni nič končalo tragično.

Lahko pa bi se končal tragično moj polet s četrtega nadstropja. V tistem času je moja mama bila v porodnišnici, saj se je naša družina tiste dni povečala za mojega bratca. Tistih nekaj dni je zame poskrbela soseda Škrinjarjeva. Z njeno hčerko Marijo sva se igrali na njihovi terasi, ko mi je kamenček, s katerim sem se igrala, zdrsnil pod ograjo in padel v globino. Po pripovedovanju Marije, sem roke stegnila med kovinske palice ograje in baje sem v trenutku tudi jaz izginila v globino. Še sreča, da so bili na fasadi napeljane vrvi za obešanje perila. Ko sem padala, sem se tu in tam malo ustavila na teh špagah in z malo manjšo hitrostjo pristala na dvorišču, ki je bilo za zidom parka. Ko je Marija odhitela povedati mami Giuliani, da sem padla s terase, se je soseda skoraj sesedla. Po pregledu v piranski bolnici je bila ugotovljena naslednja diagnoza: » Rahel pretres možganov ».

Najlepši trenutki naše male soseščine pa so bili, ko je kdo od nas otrok praznoval rojstni dan. Navada je bila, da so bili na rojstno dnevno zabavo povabljeni prav si otroci iz ožje soseščine.
Ob revščini, ki je takrat bila, so bile tisti dan na mizi same dobrote , potica in seveda tudi torta ni manjkala. Za sedmi rojstni dan mi je Mrakovčičeva Vera – dalmatinka ( klicala sem jo tetka Vera) spekla štiri nadstropno torto, okrašeno s ptički in ovčko, ki se je prav ponosno razkazovala na vrhu torte. Vsi otroci smo jo nekaj časa samo občudovali, saj do tistega dne , takšne še nismo videli. Ko pa smo enkrat planili po njej, je na koncu ostal samo še prazen stojalo podstavek.

Prav posebno vez smo imeli z družino Maruško – Beguš. Njihov oče Lojze je večkrat kam potoval, in spomnim se, da se je z nekega potovanja domov vrnil s » ta pravo » ogrsko salamo. Predvidevam je bil na Madžarskem. Bila je ogromna. Kaj tako dobrega do takrat še otroci nismo okusili. Mama Štefanija nas je vse otroke posedla okoli mize in nam rezala debele rezine, mi pa smo jo jedli kar brez kruha. Prav tako je bilo, ko je moja mama dobila kakšno pošiljko dobrot ( špeha, mesa, ocvirkov …) z Dolenjske.

Pri Škrinjarjevih so kupili prvo televizijo v soseščini. To je bilo prav posebno doživetje, saj smo prvič videli čudo sodobne tehnike. Vsi otroci iz soseščine smo prihajali gledati televizijo. Včasih nas je bilo več kot deset, pa tudi nekaj odraslih se je našlo. Posedli smo se kar po tleh v kuhinji in gledali program italijanske RAI. Čeprav nismo skoraj nič razumeli, saj doma nihče ni govoril italijansko, smo uživali ob gledanju slike. Ob določeni uri pa je bilo gospe Mariji dovolj in nas je vljudno poslala domov.

Ob revščini, ki je takrat bila, smo otroci imeli še srečo, da je gospod Pečenko imel svojo špecerijo prav v naši ulici. Nič kolikokrat nas je poprosil, da smo mu pomagali odstraniti prazne kartonske škatle, zložiti gajbice ali kaj podobnega. Za nagrado smo si prislužili kakšen bombon, rdečo – belo liziko ali rožiče.

V naši ulici je bil tudi Bufet Marica. Preko celega dneva so ga obiskovali možje, ki so včasih tudi malo globlje pogledali v kozarce. Vidno okajeni, so nam včasih ob odhodu domov, dali kakšnega petaka ( stari kovanec za pet dinarjev iz aluminija). S temi peti dinarji smo odhiteli naravnost v slaščičarno, ki je stala na vogalu Rokovega trga.
Oče Behadini je bil do nas otrok iz soseščine zelo dober. Za tistih pet dinarjev, nas je lizalo sladoled včasih več kot deset otrok. Pa tudi drugače se nam je znal prikupiti. Ko je delal kremšnite ali šamrole, indijančke in druge slaščice, smo ponavadi mi otroci počistili sklede, v katerih je verjetno zanalašč pustil malo več kreme.

Naše mame, predvsem tiste, ki so bile žene mornarjev, so bile še posebej nadzorovane. V izogib čenčam in opravljanju, niso smele nikoli na sprehod ali v kino same. Lahko pa so šle v družbi še ene ali dveh žena ali pa nas otrok. Same – bog ne daj!

Najdražji spomin, ki ga nosim iz tistih časov, pa je spomin na mojo prvo sosedo in prvo prijateljico Zdenko Manzoni. Skupaj sva se na stopnicah in terasi igrali z našimi punčkami, jih preoblačile, hodile na sprehod in jih hranile. Žal je umrla, ko je bila še gimnazijka. Nanjo me vežejo Prešernove Poezije, ki sva jih rade brale. Knjižica Poezij , ki jo hranim še danes, je popisana z najinimi mislimi in občutki, ki sva jih imeli ob takratnem prebiranju.

Prav posebna dogodivščina pa je bil odhod v Trst. Včasih z ladjo Edra, včasih pa z lokalnim avtobusom. Ta je bil povezan s prodajo mesa, žganja, jajc, in cigaret točno določenim družinam v Trstu. Naše mame so poznale vse naslove družin, ki so bile redne odjemalke tega blaga. Ko so prodale, kar so imele, pa je sledil obisk » pokritega trga in »Ponte rossa », kje so za ta denar nakupile dežne plašče v majhnih plastičnih torbicah ( šuškavce ), tople visoke copate, rute, dežnike in še kakšno malenkost. Vse te stvari je mama ponavadi pošiljala k svojim sorodnikom domov na Dolenjsko. Kasneje so se tej robi pridružile še kavbojke.
Komično bi bilo pogledati fotografije, kako rahitični smo bili videti otroci ob prehodu meje v Trst, in kako dobro rejeni smo se vračali domov. Mame so nas namreč obložile s temi dežnimi plašči ali kavbojkami tako, da smo se komaj premikali. Še posebno hudo je bilo takrat, ko se je na avtobusu natrlo žensk, ki so imele polne roke torb.
Prav smešni so bili trenutki, ko so te ženske vstopale na avtobus v Trstu. Če katera ni dobila prostega sedeža in je zato do Škofij morala stati, je ves čas brontolala, kako jo bolijo noge, hrbet in roke. Ko pa je avtobus ustavil na mejnem prehodu Škofije, so tekle čez mejo in zopet na avtobus, kot mlade srnice. Takrat jih ni nič bolelo in tudi torbe niso bile pretežke.
Potovanje z ladjo Edra pa je bilo povsem nekaj drugega. Prostora je bilo veliko, otroci pa smo se ponavadi zadrževali na palubi, kjer smo si ogledovali obalo in valove ter iskali figure, ki so jih izrisale pene z rezanjem valov. Če pa je bilo vreme slabo, potovanje ni bilo prav prijetno, saj je prenekateremu bilo slabo zaradi zibanja oz. morske bolezni.
Nagrada za naše spremstvo v Trst pa je bil ponavadi kakšen mandolat (turški med) ali kakšna manjša dobrota.

Nepozabni so spomini na čas, ko se je izvajal izlov cipljev. Otroci smo ponavadi stali na obali in občudovali ribiče, ki so počasi stiskali jato cipljev v ogromni mreži. Ribe so nato na kopnem zlagali v lesene zabojčke . Mi pa smo ponavadi hodili od barke do barke in prosili ribiče za kakšnega ciplja. Na koncu smo jih ponavadi dobili toliko, da so bile naslednje tri dni doma na jedilniku samo ribe. Cela ulica je dišala po ocvrti ribi in tudi mačke, ki jih je bil takrat Piran poln, so imele pravo gostijo.
Sicer pa smo otroci tudi večkrat hodili lovit ribe. Bili smo stalne stranke pri Morotu, ki je pri Baru Tri papige imel svojo prostor, kjer je prodajal trnke, svince, lakse, mreže in ostale ribolovne pripomočke. Ker nismo imeli prav veliko prakse, se je največkrat zgodilo to, da nam je kos laksa s trnkom in vabo ter svincem ostal nekje pod vodo. V takih situacijah je bil edini rešitelj Moro, ki nam je zastonj podarjal pribor, saj je bil vesel, da smo se želeli naučiti ribolovnih veščin.

Za vse spomine na mojo ulico in družine, ki so v njej živele, bi bila potrebna posebna knjiga, so pa v tem prispevki opisani tisti dogodki , ki so mi najbolj segli do srca in se jih vsakokrat rada spominjam. Hvaležna sem vsem sosedom, ki so bili del mojega otroštva, saj bi bilo življenje brez njih verjetno duhovno zelo siromašno. Prav vsakemu se zahvaljujem za njegov kamenček, ki ga je vstavil v mozaik mojih najlepših spominov iz otroških let.




Napisala Vida Flego Draksler, september 2011

TANJA SAMBOLEC, roj. TREBEŽNIK



Moji mami je bilo ime Alojzija. Pisala se je Trbežnik. Kje natančno se je rodila, žal ne vem. Vem, da je to bilo nekje v Ljubljani. Vse kar bom napisala, je po njenem pripovedovanju, kolikor se ga spominjam. Umrla je leta 2003.
Njena mama, Marija Trbežnik, je prišla k Jemčevim - tako se je reklo domačiji njenega očeta - za deklo. To je bilo v vasi Laze pri Ljubljani. Družina je bila premožna, zato je lahko imela dekle.
Tu je bila domačija maminega očeta in njegovega očeta, ki je bil vlakovodja. Stari oče je na prelomu stoletja služil vojsko v Goriških brdih. Tam je spoznal zalo Frančiško. Kmalu je moral nazaj. Čez nekaj mesecev je Frančiška prišla na Laze z jerbasom na glavi. Briške ženske so bile vajene nošnje jerbasov na glavi, saj so tako nosile sadje na trg v večja mesta. V jerbasu je bil dojenček. Ker je v tistem času to bila velika sramota, sta se hitro poročila. Mislim, da je bilo prvemu otroku ime Polda. V zakonu so se rodili še trije, med njimi mamin oče Ivan Jemec.
Z Marijo Trbežnik, ki je bila pri Jemčevih na delu, je imel razmerje. Nato je Marija odšla. Ivan dolgo ni vedel, kam je odšla.
24. junija 1929 je rodila hčer Alojzijo Trbežnik, mojo mamo. Mamini zgodnji spomini so polni bolečine in žalosti. Spominja se, da jo je mamina sestra vlačila s seboj, da sta prosjačili.
Mama jo je zapirala v temne in hladne prostore. V spominu ima svinjak. Bila je večkrat lačna, sestradana, vedno umazana in premražena.
Mamini bolj umirjeni spomini - torej da je bila sita in na toplem - segajo v čas, ko je bila v zavetišču.
To zavetišče je bilo v Ljubljani v Zavetiški ulici. Odprli so ga v letu, ko se je rodila moja mama.
Zavetišče je sprejemalo otroke v dnevno varstvo in tudi ponoči. Za otroke so skrbele nune.

Pri maminih sedmih letih jo je v zavetišče prišel iskat prijazen mož. Izvedela je, da je to njen oče. Odpeljal jo je na svoj dom. Na očeta ima ljubeče spomine. Bil je njen vzornik. Končno jo je imel nekdo rad.
Pri Jemčevih je bila mama Frančiška zelo stroga. Moja mama je bila sramota za družino. Nezakonskim otrokom so rekli pankrt in to ji je stara mama večkrat navrgla, kadar ni bilo očeta poleg. Stari ata pa jo je tudi imel zelo rad.
Ko je prvič prišla med vaške otroke, je bila lepo oblečena. Imela je nogavičke in čeveljce. Ostali vaški otroci so bili preprosto oblečeni in bosi. Moja mama pa kot bogatašinja.
Njen svet je šel iz skrajnosti v skrajnost in njena notranjost se ni znašla. Ker je vaški otroci zaradi lepih oblačil niso sprejeli, ji je bilo zelo hudo, a njej se je zdelo imenitno, da je končno lepo oblečena. To ji je ostalo. Kasneje je bila vedno lepo urejena.
Rodila se je 1929; pri sedmih letih - to je 1936 - jo je prišel iskat oče v zavetišče.
Brez večjih pretresov je preživela do 2. svetovne vojne.
Oče je šel v partizane. Večkrat jo je obiskal. Tudi sama je delala kot kurirka in nosila hrano in oblačila v okoliške hribe.
Oče se je od nje poslovil nekega dne leta 1942 in odšel na vlak. To je bila njegova zadnja pot, saj so ga Nemci zajeli pri Litiji in ga ubili.
Ko je končno našla ljubezen, jo je ponovno izgubila.
Odšla je v Ljubljano v šolo, saj je bila odprte glave in želela je nekaj postati. Kjer je danes sedež Ministrstva za zunanje zadeve, stavba Mladika, je bila nekoč Dekliška šola.
Leta 1949 se je poročila z Marjanom Marinškom. Marinškovi so v Ljubljani imeli znano gostilno s konjskim mesom. Mladoporočenca sta živela na maminem domu v Lazah. 8. januarja 1950 se jima je rodila hči. Poimenovala sta jo Zlatka - Jelena. Mama se ni mogla odločiti, da bi z Marjanom zaživela sama, nekje samostojno. Na njenem domu je bil še njen stari oče, ki je bil že zelo bolan. Mama ga je imela neznansko rada in ni hotela od doma. Tako se je zakon z Marjanom začel krhati. Marjan je odšel.
Mama je hodila z vlakom v Ljubljano v službo, hitela domov in negovala starega očeta. Ko je stari oče umrl, je stara mama hišo podarila drugemu vnuku v zameno, da bo zanjo skrbel do smrti. Tako je morala mama s hčerjo od doma.
Ker ni imela kam, je šla k svoji mami. Prosila jo je, če je lahko za nekaj časa pri njej, dokler si ne najde stanovanja. Mama jo je sprejela proti plačilu njene cele plače.
Njena mama je tedaj imela dva majhna otroka. Moža ni bilo. Ne vem, kaj je bilo z njim.
Zlatka pri mamini mami ni smela jesti za isto mizo, temveč na zaboju za drva. Jesti je morala kruhove knedle in kuhano čebulo. Mamina mama je stala s palico ob njej, da mora vse pojesti.
Njena otroka Edi in Milka sta sedela za mizo in jedla bel kruh in marmelado. Sestra Zlatka se spominja, ko je nekega dne gledala Milko, kako liže nož, namazan z marmelado in se ji je dobro zdelo, ker si je Milka porezala jezik.
Mama je svoji mami dajala tri četrtine svoje plače, da je lahko bivala pri njej, za Zlatkino hrano pa še posebej. Ta je za njen denar pripravljala svojima otrokoma jajčka, marmelado in ostale dobrote, ki jih moja sestra ni smela dobiti. Moja mama je bila spet večkrat lačna, saj ji ni ostalo nič. Vsak drugi dan se je hranila z oficirskimi boni.
Bila je zima. Zlatkin stric Edi in teta Milka, ki sta bila ravno tako otroka, sta jo zakopala v sneg. Ker je prišla mokra in se ni smela pritožiti nad ravnanjem svoje tete in strica, jo je mamina mama natepla. Tako mokra in premražena je morala sedeti na mokrih in mrzlih tleh.
Moja mama je, kot bi nekaj čutila, odšla predčasno iz službe. Na stopnicah je zagledala skoraj zmrznjeno svojo hči. Ko je mamina mama to videla, je prijela palico
in hotela udariti mojo mamo. Ko je moja mama vprašala zakaj, ji je njena mama zabrusila, da se je hotela znebiti tamale, če se že nje ni mogla znebiti.
Takoj sta odšli in tavali po Ljubljani. Neka prijazna družina ju je sprejela. Ne vem nič o njih, a sem jim hvaležna za to, kar so ponudili nesrečni mami. Nekaj tednov sta bili pri njih. Nato je mama dobila službo in stanovanje v Piranu. Takoj se je odločila za to.
Leta 1954 sta prispeli v Piran. Na Tartinijevem trgu je dobila stanovanje. Stanovanje je bilo zanemarjeno in polno umazanije. Bilo je hladno. Obe sta zboleli in tako prvo zimo preživeli v piranski bolnici, ki je bila na hribu, blizu šole.
Mama je redno hodila v službo. Ker je bila izšolana, je brez težav dobila delo v upravah. Delala je v Konstruktorju, v bolnici, ne spominjam se več, kje vse.
Tako si je uredila stanovanje s svojo plačo. Ni bilo razkošja, a ker je bila spretna in ustvarjalna, je naredila veliko sama. Življenje v Piranu je postajalo umirjeno. Nekega dne so jo povabili na ples. Ni hotela iti, saj se je izgovorila, da ne more, ker ima hči. Pregovorili so jo, naj pride, ko hči zaspi. Pristala je. Zlatka se je ponoči zbudila in ker mami ni bilo, je klicala skozi okno. Miličnik je vedel za dogodek v Piranu, zato je šel po mami. Mami je skoraj zastalo srce, ko je ponjo prišel miličnik. Tako nikdar več ni pustila Zlatke same.
Piran je po vojni zapustilo veliko prvotnih prebivalcev. Tako so življenje v mestu obudili priseljenci. Splošna plovba Piran je bila v tistem času pomembno podjetje in v Piranu je bilo veliko mornarjev.
Kmalu je mama spoznala ljubezen svojega življenja. Z njim je želela ustvariti družino. Ko po več letih ni bilo pričakovanega otroka, se je žrtvovala za svojo ljubezen, ker je vedela, da si neznansko želi otroka. Mislila je, da ona ne more več imeti otroka. Rekla mu je, naj si najde drugo, da ga ona ne mara več. Zato, da bi mu to dokazala, je odšla na zmenek z mojim očetom. Srce ji je objokovalo, a za srečo svojega dragega bi storila vse. Tudi odpovedala se mu je.
Odšel je.

Nekega dne ji je prijateljica šlogala iz kavne usedline in ji povedala, da nosi otroka. Moja mama je ni jemala resno. Bila je trdno prepričana, da otroka ne more imeti. Otroka si z Neuman Milanom ni želela. A vseeno me je povila 24. aprila, na dan svetega Jurija, ki se spopade z zmajem in ga premaga. Cerkev v Piranu je posvečena temu svetniku.
Ob vpisu priimka v matično knjigo je prišlo do napake. Matičarka je v priimek napisala črko e in tako sem postala Trebežnik, moja mama pa Trbežnik.
Moja sestra je bila stara že enajst let. Bila je neznansko ponosna na to, da je dobila sestrico. Zame je naredila marsikaj. Vozila me je na sprehode, v vrtec, se z mano igrala, mi brala… in še veliko drugega. V lepem spominu imam zgodbico o medvedku Neewi, ki jo je ilustriral slovenski ilustrator Miki Muster. Kasneje, ko sem bila že večja, je pomivala posodo namesto mene. Ščitila me je.
Lahko bi rekla, da sem imela dve mami. Eno mlajšo in drugo starejšo. Oče je kmalu odšel, po maminih besedah v Izrael. Pustil mi je za spomin velikega medveda, ki brunda in ga imam še vedno shranjenega v svoji omari, čeprav mu slama pri smrčku že dolgo gleda ven. To je moj edini spomin na očeta.
Odraščala sem v varnem zavetju dveh skrbnih žensk. Sestra se je spreminjala v mladenko, ki je vestno pomagala izboljšati naše skupno gmotno stanje. Prodajala je na trgu jajca oziroma kar je bilo, delala je v pekarni, ki je danes ni več. Kmalu je odšla s trebuhom za kruhom v Avstrijo in kasneje v Švico. Neznansko sem jo pogrešala.

Moj zgodnji spomin seže v nek mrzel jesenski dan. Skupino mladih fantov so metali z barke v piranskem mandraču v vodo. Pred tem so jih prisilili, da hodijo po kolenih, oblečeni v vreče. Nekateri so jih na poti tepli z vrvmi. Vsakega posebej so privezali k stebru sramu pred današnjim akvarijem. Piti so jim dali morsko vodo. Mladi fantje so se mi smilili. Čutila sem njihovo bolečino, občutek sramote in mraza. Višek se mi je zdel, ko so jih vrgli v vodo in so jih še potopili pod vodo. Komaj so se po stopnicah priplazili ven iz zaliva. Vse se je odvijalo pred takratnim pomorskim internatom, današnjo palačo Gea college. Danes vem, da je tedaj pomorski krst bil mnogo bolj krut kot danes.
Naslednji spomini so vezani na mojega soseda Kirn Franca. Ko sva z mamo živeli sami, sem komaj čakala, da sosed odpre okno, da bom šla k njemu, če me morda kaj potrebuje. Mala petletnica sem redno hodila zanj v trgovino. Tega si danes, v velikem mestu, otroci ne morejo privoščiti niti v sanjah. Zakaj pravim privoščiti? Meni je to dajalo občutek samostojnosti in pomembnosti. Danes petletnikom govorijo, kako nečesa ne zmorejo in ne smejo, zato ni čudno, da kasneje v to verjamejo in tako ravnajo.
Kirn Franc je bil čevljar. Svojo čevljarsko delavnico je imel na vogalu Teslove ulice. Ker je imel težave s kolenom, je težko hodil po stopnicah. Kmalu je bilo tako hudo, da ni več hodil ven. Kljub temu je delo opravljal še na domu. Tudi slikal je. Tako mu je čas hitreje mineval. Jaz sem mu nosila s trga, kar je potreboval. To sem vedno delala z veseljem. Veliko sva se pogovarjala. Tudi on je prihajal iz Ljubljane. Bil je ločen.

Kot otrok sem bila po besedah moje sestre zelo samostojna. Stara sem bila dve leti, ko sem ji rekla, da grem sama v vrtec. Vrtec je bil v ulici IX. korpusa. S Tartinijevega trga sem šla po Bolniški ulici. Pri minoritskem samostanu sem zavila levo in po petdesetih korakih sem bila na ulici IX. korpusa. Sestra je šla za mano, saj se je bala zame. Ko sem jo opazila, sem bila zelo nejevoljna in jezna nanjo.

Življenje na trgu je imelo svoj čar. Okna v spalnici tudi v najhujši zimi nismo zaprli. Mama je rekla, da mora biti spalnica hladna, da se bolje spi.
Navsezgodaj zjutraj so smetarji vlekli za ročaj okrogle kovinske kante. Znosili so jih ravno pod naše okno. Nato je prišel smetarski tovornjak. Vsako kanto so dvignili in jo nekajkrat zanihali. Vsakokrat je močno zaropotala. Tako so praznili piranske pločevinaste kante, ki so imele tudi kovinske pokrove. Ti so zaropotali vsakič, ko so kanto odprli ali zaprli. Nato so jih naložili eno v drugo in jih razvozili na različna mesta na trgu. Za vsakega človeka, ki tega ni bil vajen, je pomenilo, da je zgodaj vstal, četudi je ponoči plesal, kajti spati se po tem hrupu ni dalo več. Vrvež so nato nadaljevale lastovice, ki so v zgodnjem jutru lovile mušice. V enakomernih krogih so letele mimo okna in vreščale.
Poseben zvočni čar je bil med burjo, ko so vrvi udarjale ob jambore in pele svoje melodije.
Zelo znana je bila piranska godba na pihala, pod vodstvom dirigenta Pegana. Ob pomembnih praznikih je vedno igrala na trgu, za 1. maj pa so zaigrali že navsezgodaj zjutraj.

V Piranu smo imeli tudi semafor. Tako s področja prometa nisem neuka odšla v svet. V mojem otroštvu v Piranu ni bilo veliko avtomobilov, a dva se nista mogla srečati na
ulici IX. korpusa. Zato je bil izmenični semafor, eden na vrhu pri cerkvi, drugi pa je bil postavljen pri Beneški hiši. Svetlobni signal je bil tudi za pešce.
Stara mama nas je večkrat obiskala v Piranu in objokovala svoje ravnanje in prosila mamo, naj jo sprejme k sebi. Žal je mama ni mogla sprejeti. Ker je bila moja prababica že zelo stara ženska, je bila zelo nagubana. Imela sem posebno igračo- mali likalniček s kovinsko likalno ploskvijo. To sem prislonila na mamin likalnik, da se je ploščica segrela in nato sem polikala svoj robček. Takrat smo imeli le robčke iz blaga. Mama je bila ponosna name, jaz pa sama nase, da sem enako pomembna kot mama. S svojim delom sem enako prispevala k družini. Kako je to danes?
Pa sem prišla na idejo, da če se zmečkan robček tako lepo poravna, se bo tudi koža moje prababice. Nisem razumela, zakaj mi tega ne dovoli. Nisem je mogla prepričati, da bo potem imela gladko kožo.
Vrtec je bil čudovit kraj. Tam smo imeli travnik. Živeli smo na Tartinijevem trgu. Tam ni travnika, tudi po ulicah ni travnikov, zato mi je bil travnik v vrtcu najbolj zanimiv.
Lahko sem kopala in prišla na idejo, da če bom dovolj dolgo kopala, bom prišla na drugi strani zemlje ven. Juhu!! Vneto sem delala, čeprav so me vsak dan prekinili in je bilo potrebno počivati. Spominjam se vedno nasmejane kuharice, vedno prijazne vzgojiteljice. Srečna sem bila v vrtcu. Velikokrat smo imeli tudi nastope. Enega se še spomnim: Barčica po morju plava – bili smo barčice, sedeli smo po turško in se priklanjali ter zibali v vetru in zraven peli.
Rada bi ta prostor še kdaj videla od znotraj. Danes v njem ni več vrtca. Vrata v stavbo so še vedno taka kot tedaj, polkrožna lesena.

V bližini Salvettija na današnjem Bernardinu, je bila klavnica. Tam je moja mama hodila po sestavine za pripravo krvavic. Nikakor se ni mogla navaditi na okus krvavic, ki so jih delali tam, zato jih je pripravljala sama po svojem domačem receptu. Ko je nekega dne pripravila zmes za polnjenje krvavic sem želela še sama pomagati. Roko sem pomočila v krvavo zmes. Roka je bila rdeča in všeč mi je bila, zato sem pritisnila odtis na steno v spalnici. Ta odtis je ostal vrsto let in vsakokrat sem svojo roko prislonila k odtisu in primerjala svojo velikost.
V otroštvu sem se najraje igrala s kovinskim avtobusom, ki je imel naslikane potnike. Vedno smo v moji domišljiji kam potovali. Televizije in računalnika nismo še imeli. Zato sem hvaležna, ker se je razvijala moja domišljija. V domišljiji je vse mogoče, greš kamor hočeš in vse se srečno konča. Na poti imaš probleme in jih rešuješ s pomočjo svoje domišljije. Ker delam v prosveti in sem dnevno v stiku z otroki, opažam, da imajo okrnjeno domišljijo, saj jim jo krni računalnik in TV. Tudi ribe, ki odraščajo v ujetništvu, se ne znajdejo, ko nenadoma dobijo prostost. Še vedno na omejenem prostoru čakajo na hrano in se pustijo ujeti.
Poslali so me v šolo, ker sem bila velika, ne pa dovolj zrela. Tako sem šestletnica začela hoditi v piransko osnovno šolo. Ta je bila na vrhu Bolniške ulice. Lepa, velika stavba z velikansko visokimi vrati. Še danes se mi zdijo zelo visoka.
Spominjam se nalivnika, ki ga je bilo treba ročno polniti. Seveda je pogosto puščal, zato smo imeli pivnik. In pravljice o velikem pisanem G , ki je drsal na ledu in nato je počil led, zato ima spodnji zavoj.
Šola mi sprva ni bila všeč. Vse je bilo preveč strogo. Morala sem mirno in tiho sedeti, poslušati in pisati in brati. To mi ni bilo všeč. Še sem se hotela igrati.
V tretjem ali četrtem razredu je prva imela novo pero ena od mojih sošolk, ki je imela sorodnike v Italiji. To pero je imelo bombice in ga ni bilo potrebno več ročno polniti.
To se mi je zdelo zelo imenitno. A pri nas se ga še ni dalo kupiti. Mi smo še vedno packali.
V spominu mi je ostala tudi ena učiteljičina neustrezna metoda učenja. To me je tako pretreslo, da mi je ostalo v spominu kot opomin.
Sošolec je morda imel težave s poštevanko, ali pa je bil le sramežljiv. Učiteljico je to tako razjezilo, da ga je prijela za ušesa, da dvignila s tal in ga z glavo butala v tablo.
Kasneje v odrasli dobi je ta fant postal uspešen privatnik.


V odraščanju sem se pogosto, kot vsak mladostnik, srečala z jezo in žalostjo. Svojo jezo sem nesla na konec sveta in čez nekaj časa sem se lahko pomirjena s sklepi o novi poti vrnila. Kje je moj konec sveta?
Piran je tako ali tako na koncu sveta, ker ko pridete v Piran, se lahko le obrnete. Naprej ne morete. Čisti konec sveta je na koncu Punte. Tam je umirjen prostor, kjer vam družbo delajo le valovi in galebi. Tu je bil moj prostor tišine in razmišljanja. Še danes se vračam na ta kraj in umirjam misli, meditiram.

Mama moje fizične moči ni šparala. Takrat sem bila jezna, ker sem morala doma veliko delati, a danes sem ji hvaležna. Cenim, kar me je naučila. Bila je zelo natančna in urejena. Hotela je, da je stanovanje vedno pospravljeno in čisto. Vsako soboto sva imeli generalno čiščenje. Če sem želela s prijatelji ven, sem morala s čiščenjem pohiteti. Tudi tepena sem bila.
Včasih sva se tudi sporekli. Nisem pa ji odgovarjala. Preveč sem jo spoštovala.
Vem, da je ravnala tako, kot je mislila, da je prav. Skozi odraščanje sem se naučila obvladovati jezo in tudi ostala negativna čustva. Nezadovoljstvo, ki je bilo večna mamina spremljevalka, mi je postalo razumljivo ob njeni življenjski zgodbi. Celo življenje je iskala ljubezen, ker je v mladosti ni imela, a je tudi ni videla, ko je bila obkrožena z ljubeznijo.
Postala sem pedagog. Na fakulteti sem študirala domsko pedagogiko. Po poklicu sem pedagog, po duši psiholog. To skupaj me odlikuje, da pomagam in svetujem ljudem in otrokom do izboljšanja samopodobe in uspešne komunikacije. Vodim tečaje retorike. Učim, kako naj obvladamo stres, se motiviramo, postanem srečni in uspešni.



Napisala Tanja Trebežnik, april 2011


Š. P.


Moja starša sta se spoznala v planinah; oba sta bila namreč navdušena nad gorami in vneta hribolazca. Nista bila več rosno mlada. Moja mama, ki je v gore hodila s svojimi ljubljanskimi prijateljicami, je bila še samska; oče pa je bil že ločen. Otroka sta ostala pri njuni materi, vendar je oče kljub temu zelo lepo skrbel zanju. Živel je v Piranu, ob morju, kakor si je od vedno želel. Kmalu je za njim prišla tudi mama. Mamino življenjsko zgodbo lahko preberete v prvi knjigi Srečanja v Piranu, očetovo pa je napisala mag. Nadja Terčon iz Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu in je objavljenja v tej knjigi.
Moja starša sta se poročila leta 1958 v cerkvi, ker je mama tako želela, čeprav sta imela nekaj problemov zaradi očetove ločitve in sta morala prositi za dovoljenje. Mama je za poroko oblekla lep svilen kostim, tak, da ga je lahko še kasneje nosila ob svečanih priložnostih; namesto broške je imela iz idrijske čipke umetelno narejeno rožo. Stanovala sta v majhnem stanovanju v ozki ulici Svobode; bilo je v prvem nadstropju in zato temačno, saj skozi velika okna vanj nikoli ni posijalo sonce. Kmalu sem se leta 1959 rodila jaz. Rodila sem se v Ljubljani, ker je mama nekoč tam delala in je poznala osebje. Strah jo je bilo iti v porodnišnico v Koper. Krstili so me v fari Prečna na Dolenjskem, kjer je bila doma moja mama. Ime je zame izbrala teta Gusti Modrijan. Čez dve leti sem dobila sestrico. Bili smo srečna družinica. Mama se spominja, kako jo je oče imel rad, kako je bil skrben in ji je pomagal. Ampak mama ni smela nikomur povedati, kako on doma pomiva posodo ali pere plenice. Bilo bi ga sram. Veliko se je igral z nama. Iz fotografij vidim, da sta naju obiskovala tudi moj polbrat in polsestra. Imela sem varuško, ki pa jo je oče nagnal, ko je izvedel, da me je za kazen zaprla v temno shrambo. Čuvala me je tudi soseda, ki je imela hčerko Vilmo skoraj iste starosti in je živela v isti ulici nekaj hiš naprej. Potem sva s sestro dobili za varuško mamino prijateljico. Klicali sva jo teta Valerija. Njena življenjska zgodba je objavljena v prvi knjigi Srečanja v Piranu. Valerija Fernus je bila samska, zelo pobožna, vendar zdravih nazorov. Kasneje mi je mama povedala, da je ta teta včasih trpela zaradi preganjavice. Pred upokojitvijo je delala kot babica, pomagala je pri porodih. Znala je več jezikov, tudi malo arabsko. Rodila se je v Egiptu in je tam hodila v šole. Učila naju je moliti. Pripovedovala nam je o Devici Mariji, ki se je prikazala sveti Bernardki luški v Lurdu v Franciji. Ob nedeljah je hodila k nam na kosilo. Bila je tudi moja birmanska botra. Stanovala je v zgornjem nadstropju stare piranske hiše. Imela je kuhinjo in sobo, v kleti pa je bilo stranišče in cev za vodo, kjer se je tuširala. Tuširala se je vedno z mrzlo vodo; mislim, da takrat še niso imeli tople vode v hiši. Prostora sta bila lepo urejena, skromna in čista. V sobi je imela nekaj zanimivih predmetov, ki jih je prinesla iz Egipta: majhne usnjene nagačene in s sedli okrašene kamele, usnjene mufe z zlatimi arabskimi vzorci, pahljače, vezene tkanine. V prvem in v drugem nadstropju je stanovala stara piranska družina Braico. Tudi oni so bili zelo čisti; stopnišče in ograja na stopnišču: to je bilo vse zloščeno, da se je kar svetilo. Stara gospa Braico ni marala hrupa, zato smo mimo njenih vrat hodili po prstih. Električnega zvonca hiša ni imela. Poleg vhodnih vrat je bil velik medeninast gumb, za katerega si potegnil; ta je bil z žico povezan z zvončkom v tetini sobi. Teta je imela še podstrešje in strešno teraso, kakršne so znamenite piranske altane. Tam je sušila perilo. Za nama s sestro je teta Valerija čuvala še veliko drugih otrok. Umrla je veliko let kasneje v Innsbrucku v Avstriji, kamor je odšla za negovalko k prastaremu gospodu. Mama je bila vseskozi v stiku z njo; veliko sta si dopisovali. Svoje stanovanje je pred zadnjim odhodom v tujino prepustila sosedom v hiši.
Tudi v maminem rojstnem domu sem imela teto, na katero sem bila zelo navezana. To je bila moja teta Gusti. Prišla je tudi k nam na morje. Tudi ona je bila samska. Imela me je zelo rada. Ko sem bila pri njen na počitnicah, mi je brala, me učila o rožah, ki jih je imela na velikem vrtu, mi kuhala. Peljala me je tudi v cerkev. Potem je zbolela. Mama mi je pripovedovala, da sem zaslutila njeno smrt in da sem zelo jokala. Tudi nonota Antona sem imela rada. V času fašizma se je z rodne Goriške, iz Šempasa pri Gorici, preselil na Dolenjsko, v vas Bršljin pri Novem mestu. Tu je v hiši, kjer je stanoval z ženo Marijo ali Minko in dvemi otroki - mojo mamo Ivano in mojim stricem Marjanom - imel v pritličju trgovino z mešanim blagom. Sam je nabiral borovnice, kostanj in druge sadeže, ter jih prodajal. Na starost je živel v majhni hišici, kjer je prej imel pražarno kave, domačo hišo pa je zapustil mamini polsestri. Do svojega devetdesetega leta se je vozil z biciklom in skrbno obdeloval svoj vrt. Vsako zimo je načrtoval, na katero gredico bo na pomlad kaj posadil, ter si vse narisal na papir. Drva je imel lepo zložena po velikosti. Ko je bil dobre volje, me je posadil na kolena in mi pel smešno pesem Ko mlada dva se poročita in ljubita se tako ... Imel je brado, ki me je pikala. Nekoč sem obula njegove ogromne čevlje, ki jih je ravno zloščil in jih najbrž hotel obuti za k maši, vendar jaz na to nisem pomislila. Šla sem z njimi po mokrem vrtu. Ko je videl, kako so blatni, me je močno natepel. Bila sem globoko razočarana. Teta me je posadila v ležalnik in mi dala na čelo obkladke. Dogodka nisem pozabila, očitno pa sem ga prebolela, saj sem ga do njegove smrti rada obiskovala, tudi zadnja leta, ki jih je preživel v domu za ostarele. Ko se ni mogel več voziti s kolesom, ga je dal meni. To je bilo staro zeleno pobarvano žensko Rog kolo s štirimi prestavami. Zelo prav mi je prišlo, ko sem študirala v Ljubljani. Tudi po piranski občini sem veliko prevozila z njim; s še dvemi prijateljicami pa sem šla tudi na štirinajstdnevno kolesarsko potovanje po Istri – po notranjosti mimo Žminja do Pule in ob morju nazaj. Spale smo v spalnih vrečah in to vsepovsod: v gasilskem domu, na prostem, pri domačinih, na seniku; jedle pa, kar smo si kupile v vaških trgovinicah in kar so nam postregli gostoljubni domačini.

Hodila sem tudi v vrtec. Spomnim se, kako smo se igrali na terasah vrta, posejanega z drevesi, in kako sem padla in si ob kamnitem zidku zlomila prednji zob. Igrali smo se Ali je kaj trden ta vaš most, Belo lilijo, Gnilo jajce, Slepe miši in druge igre. Po kosilu smo morali spati v ležalnikih. Spomnim se tudi črnolasega dečka, ki mi je bil všeč. Rada sem pela. Tudi v cerkvi, kamor smo hodile samo mama, sestra Mojca in jaz, sem pela. Mama pravi, da od vseh najglasneje. Mama je naju s sestro pred spanjem pokrižala. Naučila me je Angel varuh. Spomnim se, da sva bili nekoč v cerkvi in pokazala mi je večno lučko. Nisem mogla razumeti, da jaz Jezusa ne vidim, medtem ko mama pravi, da je tam. V starem stanovanju smo živeli približno pet, morda sedem let. Nasproti nas je stanovala majhna, sivolasa, sključena, prastara Italijanka, v sosednji hiši čevljar in njegova žena, z nami v hiši – v zgornjih nadstropjih - pa stara italijanska družina Valussi. Ulice so bile tako ozke, da si je mama lahko kar skozi okno od sosede izposodila, če ji je kaj manjkalo pri kuhanju. Naše majhno stanovanje je imelo nekaj lesenih pregradnih sten. Kopalnice ni bilo, zato sta mama in tata hodila v javno kopalnico, ki je bila takrat v Piranu. Mene in sestro pa sta kopala v škafu. Sosedje so mamo in očeta spoštovali, naju pa so imeli radi. Igrala sem se na ulici Svobode, kjer je bila tudi pipa, kamor so nekoč hodili po vodo. Ko smo se selili v novo stanovanje v na novo zgrajeni večstanovanjski hiši, sem pomagala nositi manjše predmete. S sestro sva dobili svojo sobo. Čeprav je stanovanje majhno, se mi je takrat zdelo zelo veliko. Ko je bilo še prazno, je v njem odmevalo. Mama in oče sta ga zelo lepo uredila. Pohištvo sta pripeljala še iz starega stanovanja, le postelji v majhni otroški sobi sta bili novi. Eno lepo staro omaro in nekaj starih oljnih slik je mama podedovala od svoje ljubljanske tete. V dnevni sobi je bila več kot sto let stara lesena poslikna skrinja, ki jo je kot edino stvar podedoval tata od svojih staršev. Na njej je letnica 1847. Na zidu dnevne sobe je visel velik lesen angel brez kril, ki ga je tata dobil v dar. Tata je prosil znanca mizarja, da mu je v kotu dnevne sobe naredil knjižno omaro z mizo, kjer je bil potem njegov delovni kotiček. V kuhinji, ki je bila opremljena z lesenim pohištvom že, ko smo se vselili, je bil na tleh rumen linolej. V predsobi pa je bil sprva parket, ki ga je dal tata potem prekriti s sivimi linolejnimi ploščami. V kopalnici so bila tla kamnita. Kopalna kad je bila že vgrajena. Okna, vrata in polkna so bila povsod lesena; notranja okna so imela dvojne šipe. Na stenah sob so visele slike, ki jih je tata dobil v dar od prijateljev slikarjev, predvsem od piranskega slikarja Hermana Pečariča. Na zakonski postelji v spalnici staršev, pregrnjeni z zeleno svilo, je sedela bambola s premikajočimi se očmi, dolgimi črnimi lasmi in oblečena v svečano rdečo obleko; to bambolo smo jo kupili v Trstu. Takrat je bilo to moderno. Na njunih nočnih omaricah so stale elegantne medeninaste ladijske svetilke, preurejene v električne. Stanovanje je bilo vedno čisto. Tudi dvorišče in stopnice, ki vodijo od Gortanove ulice proti sedanjemu vrtcu, je mama pometala celih štirideset let, dokler ni obnemogla. Mama je imela na balkonu in v dnevni sobi rože. Televizije najprej nismo imeli, poslušali smo tranzistor. Živeli smo skromno, a sem se verjetno zaradi ljubezni, ki je vladala v naši družini, počutila zelo bogato. Res sem mislila, da smo bogati. V resnici pa se mama in oče nista gnala za denarjem, bila sta bolj duhovno usmerjena. Bila sta vestna, poštena, predana družini in delu. Čeprav sem si želela kotalke, ki so jih takrat imele skoraj vse punčke, jih nisem dobila. Mama je rekla, da nimamo denarja. Sosedova fanta sta imela kolo, s katerim sem se včasih vozila po dvorišču. Tudi živali s sestro nisva smeli imeti; sosedova fanta pa sta v kleti imela dve veverici. Kljub prepovedi sva s sestro enkrat naskrivaj posvojili ranjenega kužka, ki sva ga našli na ulici. Ostal je pri nas pod balkonom, v hišici, ki sva mu jo naredili iz kamenja in kartona, čez vso zimo. Spomladi, ko je tata začel delati na vrtu, ga je našel in v avtu odpeljal na neko kmetijo nad Črnim vrhom na Idrijskem. Rad je imel živali, toda menil je, da niso za v stanovanje. Rekel je, da če bi že imel kakšno žival pri hiši, bi bil to kolibri, najmanjši ptiček na svetu. Na skrivaj sva imeli tudi muco. Sploh smo pri naši hiši do pred kratkim stalno imeli muce, nekoč celo trinajst. Kasneje sem imela tudi papigo in kanarčka, nekaj časa pa majhnega kužka mešančka.

Oče je raziskoval zgodovino mesta ter slovenskega pomorstva in velik del njegovega zaslužka je šel za te raziskave. Šel je raziskovat tudi arhive na Dunaju in v Italijo. Podatke si je zapisoval na majhne listke, ki jih je hranil v škatlah. Včasih me je prosil za pomoč. Mama pa je delala v bolnici v Piranu, na infekcijskem oddelku. Bila je višja medicinska sestra. V menzi v bolnici smo tudi kosili, saj je mama prihajala prepozno domov, da bi lahko še pripravila kosilo. Kuhala pa je večerjo. Tata je kosilo pojedel v menzi Splošne plovbe, ki je takrat še imela sedež v Piranu. Imeli smo tudi nekaj vrta, ki ga je večinoma obdeloval oče, s sestro pa sva mu pri tem pomagali. Vrt so imeli tudi sosedje čez cesto; soseda je redila prašiča in imela je tudi kokoši in zajce. Nekoč sem na vrtu našla ranjenega ptička. Oče ga je položil v škatlo in skrbel zanj, dokler nam ni nekega dne ušel. V zadnjem delu vrta je nekoč pri kopanju našel gnezdo strupenih kač in jih pobil. Na vrtu je rasel sladki krompir, ki je lepo rumeno cvetel. Oče je zasadil nekaj trt in mama je iz grozdja kuhala marmelado. Gojil je tudi paradižnik in solato. Jeseni smo pobrali kakije z drevesa na vrtu in mama jih je zložila na omaro, ki jo je prej pogrnila s časopisnim papirjem, da so dozoreli. Mami sva pomagali pri pomivanju in brisanju posode, pri kuhanju in pospravljanju, obešanju, pobiranju in zlaganju perila, pri likanju. Poslala naju je tudi v trgovino. Hodili smo v trgovino na Rokovem trgu. Takrat je bila še po starem opremljena z lesenim pohištvom. Rekli smo, da gremo k Mirotu. Mleko so še prodajali v steklenicah. V Piranu je bila takrat še trgovina pri Italu, ki je bila tudi živilska trgovina. Po sadje in zelenjavo smo hodili k Nevi, ki je imela majhno zelenjavno trgovinico na Rokovem trgu. Imela je še staro tehtnico; računala je na roke in račun napisala na rjav kartonast papir, iz katerega je naredila škrnicelj in sadje ali zelenjavo položila v ta škrnicelj. Takrat plastičnih vrečk še ni bilo, v trgovino smo hodili z nakupovalno mrežo ali pa s pleteno košaro. V Tomšičevi ulici je bila še ena manjša zelenjavna trgovina, reklo se je pri Mustafi. V tej trgovini je kasneje delala gospa Gordana, zato smo rekli, da gremo h Gordani. Šolske zvezke in druge šolske potrebščine smo kupovali v stari knjigarni na Tartinijevem trgu. Tam je delala gospa Bruna, ki jo je tata poznal. Da bi prišla do zvezkov na visokih lesenih policah, ki so segale do stropa, je morala splezati na lestev. Po upokojitvi je gospa Bruna več kot deset leta pela v italijanskem pevskem zboru, ki ga je vodila dirigentka Mili Monica. Zdaj gospa Bruna že dolgo živi v bloku v Izoli.
S sestro sva bili skromno, a lepo oblečeni, saj je imela mama dober okus. Veliko je tudi sama napletla. Naredila je tudi šiviljski tečaj in si nekaj stvari sama sešila na star šivalni stroj Biserka. Imeli pa smo tudi družinsko šiviljo. Prve kavbojke sem si kupila šele v gimnaziji, ko sem enkrat šla s polsestro po nakupih v Trst. Bile so znamke Rifle. Nekateri so si kupovali kavbojke znamke Wrangler. Ker so bile temno modre, mi pa smo hoteli imeti zdrajsane kavbojke, smo šli gor k cerkvi sv. Jurija in se z ritjo in koleni drsali po kamnih, da so se ogulile. Ali pa smo jih mazali z varikino. Bilo je frajersko imeti zguljene kavbojke. Nekaj časa so bile moderne hlače na zvon, ki smo jim rekli čelentanke, ker je take nosil italijanski pevec Adriano Celentano; ko sem prišla v gimnazijo, so bile moderne hlače na korenček, spodaj ozke. Takrat sem nosila belo modro črtaste mornarske majice in olivno zeleno vojaško srajco. Sicer pa je bil ravno čas hipijev in v modi so bila dolga ciganska krila na rožice. Eno tako rdeče krilo z drobnimi rožicami mi je podarila polsestra Jezerka. Polbrat je nama s sestro iz Indije prinesel kariraste srajce, pisane indijske obleke s širokimi rokavi in usnjene indijske sandale. Pred gimnazijo so poleti na kamnitih mizah, kjer je bila nekoč ribja tržnica, Bošnjaki prodajali ročno izdelane usnjene opanke, pisane, ročno tkane preproge, prte, brezrokavnike iz ovčje kože, torbe, srajce, krila in obleke ter drugo narodno blago. Kupila sem si opanke, ki so bile spredaj zavihane navzgor, ter brezrokavnik iz ovčje kože, za katerega mi je mama kasneje spletla rokave in sem ga nosila kot bundo. Mama je včasih rekla, da sva s sestro oblečeni kot občinski reveži. Ona je imela prefinjen okus, medve pa sva bili hipiji.

Kmalu sem šla v osnovno šolo. Prvi dan je šel z mano oče. Zbrali smo se na Ribiškem trgu. Oče me je predstavil moji razredničarki. Iz nosa sta mi viseli dve sveči. Oče se je šalil, vzel vžigalice in rekel tovarišici, da ju bo kar prižgal. Potem mi je dal svoj veliki robec, saj sem svojega pozabila doma. Bilo me je zelo sram. V šoli mi je šlo dobro. Že ob vstopu v šolo sem znala šteti več kot do sto, hitro sem se naučila pisati in brati. Brala sem zelo rada. Vpisala sem se v šolsko knjižnico, ki je bila takrat v nekdanji Ribiški šoli, pri današnjem samostanu bratov minoritov. Brala sem tudi med poukom, dokler me ni nekega dne učiteljica zalotila in mi vzela knjigo. Tiste knjige se še zdaj spomnim. Imela je lepe ilustracije in njen naslov je bil Pokonci izpod korenin. Nič ni pomagalo, ko sem ob koncu leta razlagala knjižničarki Radi Jelinčič, kaj se je zgodilo - vseeno sem morala plačati zamudnino. Kljub temu sem šolsko knjižničarko imela rada. Poznala je prav vse knjige in za vsakega otroka je našla primerno knjigo. Bila je zelo prijazna. Tudi ona je bila samska. Ko me je kasneje, ko sem že zdavnaj končala šolo, kdaj srečala na cesti, me je vedno toplo pozdravila in vprašala, kako sem. Brala sem tudi za bralno značko. V tretjem razredu sem bila zaradi bolezni nekaj časa doma. Ležala sem v dnevni sobi na kavču in brala Finžgarjevo knjigo Pod svobodnim soncem. Kako sem občudovala njegova junaka Iztoka in Ireno!
Iz osnovne šole se spomnim nežne učiteljice Višnje, ki nas je učila v prvi polovici četrtega razreda, potem pa je odšla na porodniško. Dala mi je za brat knjigo Zgubljena na goljavah od Farleya Mowata. Učiteljica matematike Vilma Kač je bila naša razredničarka; v razredu je bila stroga, na šolskih izletih pa je zabavala in animirala cel avtobus otrok. Matematika mi je šla dobro. Likovni pouk nas je učila Eta Kontelj, plavolaska z dolgimi lasmi, modernih nazorov. Otroci smo vedno oprezali, če pod širokimi puloverji nosi nedrček – bila je brez. Ravnatelj Raktelj te je znal tako stisniti za ramo, da je zabolelo. Učiteljica slovenščine Mira Zorec nas je učila pred ki ko ker da če vejica skače, učiteljica angleščine Rozi Kandus pa je imela sodobne metode pouka; pri njenih urah smo imeli angleška imena – jaz sem bila Sheila - in ko smo se učili o živalih, je v razred prinesla vrečo plišastih igrač. Rada sem imela zemljepis, ker nam je učiteljica pripovedovala tudi o ljudstvih, ki živijo v teh daljnih deželah. Tudi zgodovina je bila zanimiva; tu je učiteljica vso snov vedno povzela v petih točkah, ki smo si jih potem zapisali v zvezek. Pri oblikovanju teh točk pa smo morali sodelovati tudi učenci. Glasbo nas je učila Jasna Ralijan; poslušali smo plošče in peli. Pri njej sem enkrat dobila oceno šest, ker sem tako lepo narisala risbico k besedilu pesmi v zvezku. Telovadbo nas je učil tovariš Ovnik in še učiteljica Ana Rodin, ki je bila tudi moja soseda in sem jo zelo občudovala. Zaradi nje sem hotela iti študirat telesno vzgojo. Pa sem bila preveč nerodna pri gimnastiki. Rada pa sem igrala rokomet in košarko. Enkrat so me tudi nahecali, da sem na nekem šolskem tekmovanju v atletiki metala kroglo. Želela sem si v glasbeno šolo. Rada bi igrala klavir, pa je tata rekel: „Violino ali pa nič“, jaz pa sem mu odvrnila, da tistega cigumiguja že ne bom poslušala. Pa ni ostalo pri tem; nekaj časa sem na ure klavirja hodila k staremu profesorju Rotta, ki je živel v hišici blizu sedanjega vrtca. Na vrtu je imel polno kletk s ptički. Naučila sem se lestvico, morda še kakšno pesmico. Profesor Rotta mi je vedno dal beležko, naj jo tata doma podpiše. Moj tata je imel dolg podpis, v tisto beležko pa se je podpisal samo s kraticami. Zdelo se mi je za malo, ker me ni jemal resno. Ker doma nisem imela podpore in spodbude, sem klavir opustila. Še zdaj mi je žal, da ne igram nobenega inštrumenta. No, kasneje sem se nekaj časa učila mandolino pri mojstru Arcangelu Svettiniju, ampak nisem bila dovolj vztrajna za vaje, pa tudi pomanjkanje časa me je pestilo. Profesor Rotta je ob nedeljah pri župnijski maši igral orgle v cerkvi sv. Jurija.
Ker sem bila suha, me je mama vpisala k baletu, da bi si malo okrepila mišice. Balet je učila učiteljica Lidija Pogačar. Včasih pa ji je pomagala tudi njena sestra Marjeta. Rada sem plesala, enkrat ali dvakrat sem tudi nastopala in čeprav sem imela stransko vlogo, sem bila zelo ponosna. Občudovala sem starejše baletke, predvsem Suzi Vižintin in Ketty Tomasin, ki sta bili obe iz italijanske manjšine. Kasneje sem učiteljici baleta nekaj zamerila in sem prenehala hoditi k vajam. Še danes mi je žal, da sem se z njo skregala. Počutila sem se tudi krivo, saj sem čutila, da nimam prav, vendar sem bila prevelika važička, da bi to priznala. V tretjem razredu mi je bil všeč sošolec Robi Candir, ki je sedel za mano v zadnji klopi. Imel je rad nogomet in pomagala sem mu pri pisanju listkov, ki jih je potem trosil po mestu. Na eni strani je moralo pisati W (viva) Aiax, na drugi pa A (abasso) Hajduk – to sta bili imeni dveh nasprotnih nogometnih moštev. Napisala sem več kot sto teh listkov in mu jih med poukom izročila. V tega fanta se je pozneje zaljubilo še veliko punc. Bil je iz razbite družine in je še mlad umrl zaradi droge. Njegova teta je bila paraplegik, stanovala je v hiši na koncu Punte in je bila dokaj samostojna; po vsem Piranu se je vozila z električnim invalidskim vozičkom.

Na počitnice smo hodili na Gorenjsko v planine ali k stricu na Kras, v vas Novelo pri Kostanjevici. Stric je imel tri otroke: Vido, Natašo in Albina. Albina smo klicali Bine in imel je dolge skodrane lase. Pri stricu smo otroci pasli krave, pobirali krompir, pleli njive, grabili seno in steljo. Pomagali smo pri spravilu sena in poljskih pridelkov. Takrat smo se lahko vozili na vozu. Ob sobotah smo morali pomesti borjač in pomiti hišo, da je bilo lepo za nedeljo. Ob nedeljah pa smo po prašni makadamski cesti šli praznično oblečeni peš k maši v en kilometer oddaljeno vas Temnico. Tam je bil župnik, ki je tako hitro govoril, da je bilo maše konec v pol ure. Ob prostem času smo se na borjaču igrali igro s kamenčki, rekli smo, da gremo kamenčkat. Tudi na paši smo se igrali razne igre; pekli smo koruzo in krompir v žerjavici. Sicer pa smo morali paziti, da krave niso šle na sosedove pašnike. Imeli so krave, vola, konja, prašiče in kokoši ter majhnega turškega petelina, ki se je repenčil na gnoju. Stric, ki je bil dopoldan v službi v tovarni, je bil strog in redkobeseden, a dober gospodar in priden delavec. Ko smo sedeli pri zajtrku, je vsem razdelil delo za tisti dan. Teta je pekla slasten domač kruh in kuhala dobre jote na velikem štedilniku na drva. Kuhala je tudi slivovo marmelado. Z njimi je živel še en neporočen mlajši brat in star neporočen stric. Prvi, Berto, je imel kurjo slepoto. Pomagal je na polju in v hlevu. Kasneje se je poročil v mesto. Starejši stric pa je bil malo čudaški. Večkrat sem ga opazovala, kako je delal v mizarski delavnici, ki je bila poleg hiše. Spoznala sem različna mizarska orodja, oblič, primež in druga. Že sama imena za orodja so mi bila všeč. V delavnici je dišalo po lesu. Strica smo otroci včasih zafrkavali, malo pa smo se ga tudi bali. Bil je tih in samotarski. A vedeli smo, da je tudi on del družine. Počitnice v planinah so bile drugačne. Živeli smo v starem gradiču blizu Bleda. Takrat mami ni bilo treba kuhati, saj je hrano pripravljala oskrbnikova žena in jo postregla v prostorni jedilnici. Sem so na počitnice hodili muzealci s svojimi družinami. Hodili smo na dolge planinske izlete, ogledovali smo si naravne znamenitosti, muzeje, galerije, gradove in cerkve. Oče nam je razlagal zgodovino in umetnostne sloge. Nabirali smo brusnice, ki jih je mama potem vkuhavala. Oskrbnik tistega gradu mi je nekega dne, ko nisem imela kaj delati, dal za brati knjigo Karla Maya. Bila sem navdušena. Od takrat smo doma vneto brali njegova dela. Če sem naletela na kak posebno smešen odlomek, sem ga hitela brati očetu. Še danes sem hvaležna za tiste dni. Doma smo včasih skupaj gledali televizijo. Takrat so ob nedeljah večkrat prikazovali posnetke iz cirkusov, akrobate na trapezih, klovne, slone, krotilce levov in tigrov, ki so v živalske gobce vtikali svoje glave, ljudje pa so jim ploskali. Radi smo gledali komične filme z igralcema Totojem in Fernandelom. Tudi westerni so bili v modi. Nekoč smo gledali kavbojski film. Postavilo se je vprašanje, za koga kdo navija. Rekla sem, da jaz za tistega, ki zmaga. Oče pa mi je rekel, da za Indijance. Ker nisem razumela, zakaj, mi je povedal, koliko hudega so jim naredili belci. Začutila sem, da se je postavil na stran šibkejših. Odprl se mi je nov svet. Od takrat čutim posebno simpatijo do teh ljudstev. Blizu mi je tudi njihova duhovnost. Spoštljiv odnos imajo do zemlje in do vseh živih bitij. Naučila pa sem se tudi braniti šibke. Tudi mama je bila sočutna. Nekoč je na ulici srečala gručo ljudi, ki so grdo govorili o pijancu, ki je ležal na tleh. Ona pa je stopila zraven in rekla, da mu je treba kljub temu pomagati, saj lahko umre. Tudi sama sem nekega večera našla na ulici ranjenega človeka. Prosila sem očeta, naj mi ga pomaga spraviti v bolnico. Najprej se je branil, češ da je človek pijan, mama pa ga je pregovorila, da je šel z menoj po tistega človeka, ki sva ga potem odpeljala kar na infekcijski oddelek. Oče je bil dober in je rad pomagal, če je bil kdo v stiski. Do pijancev in slabičev pa ni čutil nobenega usmiljenja. Sam je bil zelo preizkušan in je vse dosegel s trdim delom. Bil je invalid in je zaradi tega veliko trpel. Vendar nas ni hotel s tem obremenjevati. Ko sva ga s sestrico spraševali, kje ima prste in nogo, je rekel, da mu jih je miška pojedla. Pri tem se je navihano smejal. V resnici pa se je poškodoval kot desetletni deček, ko je s skupinico vaških fantov pobiral staro železo po gmajni in je nenadoma eksplodirala bomba, ki je tam ostala po 1. svetovni vojni. Ker kot invalid ne bi mogel opravljati težkih kmečkih del, ga je njegova modra mama na nasvet strica duhovnika poslala v šole.
Tata je rad šahiral in s prijatelji igral tarok. Njegov dober prijatelj je bil gospod Krašna, šolski tajnik, ki nam je tudi prodajal med, saj je bil čebelar. Nekoč se je naš tata pohvalil, da je bil v mladosti primorski prvak v šahu! Rad je tudi hodil v planine in kljub invalidnosti je bil devetnajstkrat na Triglavu! Rad je tudi pel in naučil nas je peti Šmentana muha in Moj klobuk ima tri luknje. Pripovedoval nam je pravljice. Spomnim se pravljice o Gospodu in hruški ter niza kraških pravljic o hudomušnem kmetu Matičku. Na novega leta dan je mama v kuhinji pripravljala praznično kosilo, tata pa je po televiziji poslušal prenos dunajskega novoletnega koncerta. Navduševal se je nad živahnim dirigentom in nad skladbami Bedřicha Smetane; jaz pa sem se vedno obliznila, ko sem slišala besedo smetana.

Tisti čas, ko sem hodila v osnovno šolo, je bil lep čas. V šoli sem pomagala slabšim učenkam. Ukvarjala sem se s športom. Igrala sem rokomet in hodila k gimnastiki. Nekaj časa sem se navduševala nad veslanjem in jadranjem, a me je kmalu minilo, ko so bile za menoj prve vaje. Pela sem v šolskem pevskem zboru, celo v dveh. Ko smo otroci po šoli čakali na kosilo v menzi v bolnici, smo se igrali na cesti pred bolnico ali pa na vrtu z macesni, kjer je bil nekoč dom upokojencev, potem srednja medicinska šola, danes pa je minoritski samostan. V domu upokojencev je bil tudi majhen, star Italijan Pino z nogami na O, vedno oblečen v sprano delavsko obleko in z baretko na glavi. Tudi starka Gina je bila varovanka doma upokojencev; poleti je hodila po obali, se ustavila na zidku pri zajtrkovalnici in če si jo prosil, je kaj zapela. Rekla je, da poje kot Doris Day. Otroci smo pri bolnici skakali z visokega zidu dol na travnik, kjer imajo danes patri parkirišče. Včasih smo splezali na streho sedanjega minoritskega samostana in potem hodili in plezali po strehah do Dnevnega doma, ki je bil v Rozmanovi ulici. Še dobro,da mame niso vedele. V Dnevnem domu smo preživljali dopoldneve, kadar je bila šola popoldan. Tovarišica Tončka Senčar nam je pripovedovala pravljice o Cefizlju, pisali smo naloge in se igrali. V Dnevnem domu sem prvič slišala za teto Elo. Otroci so si šepetaje pripovedovali o njej in tisti, ki so jo poznali, so bili na to zelo ponosni. Teta Ela se je iz notranjosti Slovenije priselila v Piran v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je bila že vdova. Po poklicu je bila učiteljica. Svojih otrok ni imela, a je ljubeče skrbela za tri nečake in jih spravila h kruhu. Ko se je upokojila, je pomagala otrokom, ki so imeli težave z branjem, matematiko ali slovenščino. Pa tudi druge predmete je učila. Bila je velika in odločna žena. Sive lase je nosile spete nazaj. V duhu sem jo povezala s podobo moje tete Gusti. Živela je sama v majhnem stanovanju v eni od ozkih piranskih ulic. Bila je prijazna in dobra. K njej domov so prihajali otroci v skupinicah. Postregla jim je in se jim posvetila z vso ljubeznijo in potrpežljivostjo. Odprli so se ji tudi najbolj zavrti otroci. Tudi s starši je sodelovala. Mame so jo imele zelo rade, otroci pa so jo ljubili in spoštovali - vsaka njena beseda jim je bila sveta. Za seboj je imela bogato in dolgo življenje, ki jo je marsikdaj kruto preizkušalo. Preživela je dve koncentracijski taborišči. Otroci so si potihem in zgroženi pripovedovali, da se ji na roki še vedno pozna vtetovirana taboriščna številka. Sama pa se je večkrat spraševala, če morda ne more imeti otrok zaradi številnih poskusov, ki so jih na taboriščnikih delali nacistični zdravniki. Teta Ela je pisala kratke zgodbice in pesmice. Znala si je tudi izmišljati in pripovedovati pravljice. V piranski pionirski knjižnici je v šestdesetih letih v poletnih mesecih vodila pravljični kotiček, ki ga je obiskovalo veliko piranskih otrok. Ko je teta Ela umrla, so otroci še dolgo obiskovali njen grob in prižigali svečke.
Popoldan in ob vikendih smo se otroci igrali na dvorišču ali na travniku nad hišo. Igrali smo se tanclco, gumitvist, zvezdice metat, skrivanje, ti loviš, trgovino, mati, koliko je ura, zdravnike, tate in policaje, ravbarje in žandarje, igre z žogo, na primer OF, brez gibati, brez smejati, med dvema ognjema, badminton, nogomet, tate in mame, igre s punčkami, kuhinjo, Indijance in kavbojce, Nemce in partizane … Deklice smo si spomladi spletale venčke iz marjetic in zlatic. Delale smo si prstane iz travic, iskale smo štiriperesne deteljice. Znali smo igrati melodije na bršljanov list, na travico in na glavnik, prekrit s koščkom toaletnega papirja. Okoli hiše so bila drevesa in med bršljanom in drugimi ovijalkami pod sosedovo nešpljo smo si naredili bunker. V naši ulici smo bili jaz, moja sestra, sosedova Dragica, njena starejša sestra Slavica in mlajši brat Srečko, Lučano, Sonja, Klara s figo na glavi, Elvis in njegov mlajši brat David, ki smo mu rekli mamadidipipi, ker je bil majhen in še ni znal govoriti; sestri Tanja in Nataša, Branko in njegov starejši brat Dario, dvojčka Tanja in Robi, pa še nekaj drugih otrok. Poleti je k sosedom prišla na obisk baba Bosiljka iz Bosne, sosedova mama, in Stojadin, bratranec od sosedovih otrok. Tudi s Stojadinom smo se igrali. Njegov stric, sosed, je bil mehanik in ta njegov talent je podedoval tudi njegov sin Srečko. Srečko si je iz desk in krogličnih ležajev, ki smo jim rekli balinjere, naredil gokart in ta gokart je imel tudi bremze. Z njim se je vozil dol po bregu. Nekoč je vzel očetu ključ od avta in vsi otroci smo se vsedli v star črn mercedes; Srečko je vžgal motor in avto je šel rikverc. Zelo smo se ustrašili. Vesna je s starši stanovala v zadnji, rumeni hiši in se ni igrala z nami. V sosednji Rozmanovi ulici so bili Sašo, Jure, Igor, Maja, Robi, Serenela in drugi, a se nismo igrali skupaj. Včasih smo se šli igrat na Piazzetto, tako smo rekli prostoru pri obzidju, kjer je danes parkirišče. Spomnim se, kako je nekoč tja prišel cirkus in smo se vozili z majhnimi električnimi avtomobilčki ter uživali v tem, da smo se zaletavali drug v drugega. Nekega jutra pa so se na Piazzetti znašli vojaki v uniformah in z orožjem v rokah, postavili so topove in šušljalo se je, da bo vojna. Otroci smo hodili gledat te vojake. Nikoli se nismo šli igrat v mesto, razen poleti, ko smo se hodili kopat na kopališče Riviera. To kopališče je takrat še imelo kabine, tuše in tobogan, senčnike in ležalnike, pa tudi rešilni čoln in reševalca. Plačati je bilo treba vstopnino. Sprva sem se vsako leto znova učila plavanja. Ko smo šli prvič na plažo, pa me je tata kar vrgel v morje in sem morala brcati in mahati, da sem se obdržala na površini. Včasih nas je v svojem spačku odpeljal tudi na kopanje v Kanegro. Enkrat pa sem šla z njim na soline, kjer si je štrcelj, ki mu je ostal od noge, namazal s solinskim blatom. Rekel je, da je to zelo zdravo. Bila sem ponosna, da sem sama z očetom. Včasih smo se šli kopat tudi v Fieso. Mama nam je dala s seboj za malico kruh, jogurt, pingo sok, paradižnike, breskve in drugo sadje. Kopali smo se tudi v večjem sladkem jezeru, čeprav je bilo prepovedano. Skakali smo na glavo. Pripovedovali smo si strašljive zgodbe, kako je vrtinec potegnil nekoga na dno, ali pa so ga zagrabile veje, ki so rasle na dnu, da se ni mogel rešiti in je utonil. Malo jezero je bilo preveč zaraščeno, tja si nismo upali. V Fiesi si lahko za eno uro najel sandolin in nekoč sva s sošolko Zorico s sandolinom odveslali do Strunjana. Seveda nisva prišli nazaj v eni uri in so naju tisti, ki so sandoline posojali, pošteno ošteli, saj so bili močno v skrbeh. Sandolin je bilo plovilo, podobno kanuju.
Mama me je učila kuhati in ročnih del: kvačkanja, šivanja, vezenja in pletenja. Hodila sem k verouku, k maši, prejela zakramente. Imeli smo dobrega župnika. Kaplan je bil dolg in suh in nas je nekaj otrok zbral v ansambel. Pri maši smo stali pri glavnem oltarju in peli čudovite črnske duhovne pesmi. Imeli smo tudi glasbeno spremljavo, bobne, kitaro in harmonij. Bili smo glavni! Dobro se pomnim nekaterih zelo vernih družin z otroki približno mojih let, ki so vsako nedeljo hodili k maši: na primer Potočnikovi, Koširjevi, Žagarjevi. Kakšna je bila moja podoba Boga, se ne spominjam, a mislim, da si nisem preveč belila glave s tem. Razmišljala pa sem o trpljenju. Trpljenje sem delila na telesno in duševno. Mislila sem, da duševnega trpljenja ne bi prenesla, telesno pa; saj sem bila dostikrat tepena. Kasneje sem bila prav prvega deležna v obilni meri. Pa tudi povzročala sem ga. Bilo je kot začarani krog. Od verouka se spomnim učilnice v zakristiji, zelenih klopi, visokega zamreženega okna in prijaznega župnika. Za prvo sveto obhajilo je mama dala sešiti preprosto belo obleko, venček pa sta z očetom kupila v Trstu. Obleko in venček je čez dve leti podedovala moja sestra. Prvoobhajanci smo se s starši zbrali na župnijskem vrtu, od koder je šla slovesna procesija do cerkve. Sedeli smo v prvih klopeh, lepo okrašenih z belimi mašnicami in šopki belih rož. Bilo nas je res veliko. Bila sem razposajena. Med mašo smo si otroci tu in tam kaj zašepetali med seboj in se hihitali. Tik preden sem šla k obhajilu, sem v mislih slišala nekaj grdih besed. Nisem vedela, ali lahko grem k obhajilu ali bi morala prej k spovedi. Od birme se bežno spominjam škofa, ki me je pokrižal, in kako smo čakali, da pride Sveti Duh. Mislim, da nam je bilo vse skupaj nerazumljivo, a smo se vseeno čutili pomembne. Takrat je prišel tudi oče, a je počakal pred cerkvijo. Po maši smo se šli skupaj slikat. Nekdo je poklical: »Špela!«, in ko sem se ozrla, da bi videla, kdo me kliče, sem ugotovila, da klic ni bil namenjen meni, pač pa neki psički, ki se je motala tam okoli. Ni mi bilo prav. Moja botra mi je za birmo poklonila zlato verižico s križem, ki pa sem ga kasneje izgubila. Ko sem po dolgih letih spet iskala vero, sem se spomnila nanj in ga iskala, a ga nisem več našla. Za birmo sem imela nove čevlje v temno modri barvi, temno moder plašč in krilo ter belo srajco in bele dokolenke.

Moj oče ni hodil k maši. Odpor je dobil v srednji šoli v času, ko je bil pouk v italijanščini in je bil verouk obvezen. Pri verouku je odgovarjal tako, da je vsak stavek začel z: »V knjigi piše«. S tem je povedal, kaj zna, ne pa, da v to tudi veruje. Povedal mi je, da je panteist. Ali deist, ne spomnim se več prav točno. Ker te besede takrat nisem razumela, mi je razložil, da veruje v naravo in v neko silo, ki je nad vsem. Zdelo se mi je lepo, saj sem tudi sama imela rada naravo. Kljub temu se je dobro razumel z župnikom, saj sta imela skupna zanimanja – zgodovino in umetnost. Mama pa je bila verna. Skrbela je, da sva s sestro hodili k verouku, k maši, da sva pred spanjem molili. Nad posteljo nama je obesila lesena izrezljana angelčka, na spodnji majici pa sva imeli s sponko pripeto Marijino svetinjico. K angelčkom je tata obesil Miklavževo šibo! Mama je imela tudi prijateljico redovnico, s katero si je redno dopisovala. Kasneje si je dopisovala tudi s sestro te redovnice, ki je še danes misijonarka na Madagaskarju. Sama še danes občudujem misijonarje, posebno Marijo Sreš, ki je misijonarka v Gudžaratu v Indiji; preberite katero izmed njenih knjig. Za Božič smo postavili jaslice, za Veliko noč smo šli blagoslovit butarice. Mama je za Božič trikrat blagoslovila hišo. Za blagoslov ali žegen, kot je ona rekla, si je pripravila oljčno vejico, blagoslovljeno vodo in kadilo, ki ga je prižgala in z njim pokadila ter še poškropila vse prostore, tudi klet in balkon. Takrat je pri nas zelo lepo dišalo.
Dišalo je tudi po očetovo pipi, ki jo je napolnil z mešanico tobakov in rož, ter prižgal z vžigalico. Imel je več takih lesenih pip in pribor za čiščenje. Po tej pipi, aktovki, po palici, ki jo je uporabljal pri hoji, ter po baretki, so ga poznali vsi v Piranu. Njegov prijatelj slikar ga je s temi dodatki tudi narisal na neki karikaturi. Še danes imamo doma nekaj očetovih pip in palic, vrečke tobaka v omarah nam služijo namesto sivke; na stenah visi nekaj njegovih portretov s pipo, ki jih je naslikala Mira Ličen.
Mama pravi, da ni nikoli rada kuhala, a kuhala je zelo dobro. Za pusta je pekla miške in flancate, rada je pekla jabolčni štrudelj, včasih je spekla zelo dober kruh, kuhala je slastno govejo juho. Ob nedeljah smo jedli govejo juho z rezanci, krompir, pečene piške in solato. Čez teden pa mineštre, kurjek, njoke, riž, mlečni riž, pohane bučke, pohane melancane, pohane sardelice, njoke, krompirjeve svaljke, šmorn, kompot, mlečni gres in tako dalje. S sestro sva imeli najraje krompirjeve svaljke. Mama je rada pripravljala razne ribje in zeliščne namaze za na kruh, ki si jih je sama izmislila. Imela je kuharsko knjigo Felicite Kalinšek in Ivana Ivačiča, ki ga je rada gledala tudi po naši črno beli televiziji.
Kurili smo na drva. Lepa lončena peč z rjavimi kahlicami je že bila v dnevni sobi. Take peči so imela vsa stanovanja v tem delu mesta, ki je bil nekoč posejan z vrtovi in so ga domačini klicali Il paradiso. Tudi v drugih starih piranskih hišah v okolici so kurili na drva in zgodaj pozimi je bilo lepo gledati, kako se iz dimnikov na strehah suklja dim in oznanja, da je v hiši življenje. Tudi dišalo je lepo. Pri nas je bila topla samo dnevna soba, ostali prostori so bili mrzli. Najhuje je bilo iti iz tople dnevne sobe, kjer smo se greli pri peči, v mrzlo kopalnico. Drva nam je iz Istre ali pa iz Brkinov pripeljal poštar Angelo, ki je imel majhen kamionček. Stresel jih je na dvorišče, nakar smo jih zložili v drvarnico. Tata je bil v kleti in je drva zlagal, medve s sestro pa sva mu jih podajali skozi majhno kletno okno. Vsako leto smo kupili kaka dva kubična metra drv. Zakurili smo popoldan, ko sta tata ali mama prišla iz službe, včasih pa sva zakurili tudi medve s sestro, ko sva se vrnili iz šole. Za podkurit smo imeli trske ali pa papirnate kepe, ki jih je tata delal v pralnici. Pralnica je bila skupni prostor v kleti, kjer je bila peč na drva in zgoraj velik kotel, kjer je mama kuhala perilo, dokler nismo kupili pralnega stroja. Zraven sta bili še dve kamniti kadi za spiranje perila in pipe z mrzlo vodo. Papirnate žogice je tata delal tako, da je v teh kadeh v vodi namakal časopisni papir; ko se je papir zmehčal, je odtočil vodo in moker papir zmečkal v kepo. Te je potem posušil in bile so odlične za podkurit ogenj. V ta namen smo tudi nabirali borove storže v okolici socerbskega gradu. Naši starši so znali povezati koristno s prijetnim – izlet in nabiralništvo. Pepel od peči je tata posul na vrt; rekel je, da je to dobro organsko gnojilo. Ko smo nehali prati perilo v kotlu v kletni pralnici, je tata ta kotel nesel na vrt, kjer je še sedaj in ga imamo namesto zbiralnika za vodo. Tudi v osnovni šoli so bile peči na drva in spomnim se, kako smo hišniku pomagali spravljati drva v klet. Nažagana polena so pripeljali do ceste nad šolo; otroci smo naredili živo verigo od ceste do kleti in smo si drva podajali iz rok v roke, da je šlo hitreje.
Na šolske izlete smo hodili v Fieso. Takrat še ni bila tako pozidana, bilo je polno dreves in na travniku so rasle neštete marjetice. S seboj smo imeli malico: sendviče s sirom in salamo in pomarančni sok pingo. Včasih smo se s šolo tudi kopali v morju. Na štadion smo hodili gledat rokometne tekme in tekme v malem nogometu. Za dan mladosti smo imeli telovadne proslave na štadionu. Vadili smo že veliko prej. Bili smo vsi enako oblečeni. Take proslave so bile v navadi po vsej tedanji državi Jugoslaviji. V Tartinijevem gledališču smo si osnovnošolci lahko ogledali razne proslave, lutkovne predstave, balet, poslušali koncert pevskega zbora. Spomnim se lutkovne predstave Zvezdica Zaspanka in šolske proslave, na kateri sem recitirala pesmico. V zadnji vrstici sem namesto moja srčna rožica rekla moja lepa rožica; verjetno me je bilo že takrat sram izražati svoja čustva. Učiteljici Tončki, ki me je postrani pogledala, sem rekla, da sem se zmotila. Ko smo nekoč doma vsi sedeli na našem zelenem kavču in gledali televizijo, sem si zaželela, da bi bili na odru Tartinijevega gledališča in da bi vsi videli, kako smo mi srečni.

Včasih sem šla očetu na živce. Postal je srdit in večkrat sem jih dobila. Včasih tudi ni govoril z mano ali pa sem morala brez večerje spat. Ko sem se bližala puberteti, sem postala kljubovalna in sem mu začela odgovarjati. Znal je biti avtoritaren in temu sem se uprla. Takrat nisem razumela, da ga skrbi zame in da se ne znajde ob doraščajoči hčeri. Tako so se izmenjavali dobri in nekateri slabi dnevi vse do tistega večera, ko sem hotela na ples in me ni pustil. Ko sem vztrajala, je rekel: »Če greš, se ne vračaj nazaj.« Vseeno sem odšla proti vratom. Mama se je ustrašila, kaj bo. Oče se je razjezil in me pretepel, kljub temu, da ga je sestra v joku prosila, naj me pusti. Obležala sem na tleh. Takrat se je v meni vse uprlo. Potem je oče kljub večerni uri izginil skozi vrata. Od takrat je hodil domov samo še spat. Z nami ni več govoril vse do svoje smrti čez sedem let. Kljub maminim poskusom in prigovarjanju sorodnikov. Mama je vseeno prala in likala njegova oblačila. Še vedno sta spala v isti skupni zakonski postelji. Kasneje mi je mama povedala, da je hotel vojaško vzgojo, ona pa se s tem ni strinjala. Tistega večera so se v naši družini začeli problemi. Popustila sem v šoli, zašla sem na stranpoti. Prenehala sem tudi hoditi v cerkev. Zmedlo me je tudi to, da je profesor samoupravljanja ali marksizma - ne vem več, kako se je klical tisti predmet, ki smo ga poslušali v prvem letniku gimnazije - govoril o tem, kako Boga ni in da je Bog le opij za ljudstvo. To me je precej pretreslo, saj sem bila vzgojena drugače.
Strašnega občutka krivde, da sem kriva za razpad družine, se dolgo nisem mogla znebiti. Sčasoma sem ugotovila, da je bila za to kriva očetova bolezen in splet drugih okoliščin, med drugim tudi moj ponos in moja trma. Takoj naslednji dan bi ga morala poiskati in se mu opravičiti, pa tega nisem storila. Opravičilo sem raje napisala in mu ga potisnila v žep od suknjiča. Verjetno ga je našel, a to ni bilo to, kar je on hotel. Hotel je ponižnost, ubogljivost, poslušnost. Danes mislim, da se ni počutil varnega, če ni bilo tako, kot je on hotel in si predstavljal, da je prav. Jaz pa od tistega dne nisem hotela več nikogar poslušati. Barko mojega življenja so premetavali valovi na oceanih, ki jih nisem poznala. Mislila sem, da sem se odvrnila od očeta, v resnici pa sem se predvsem obrnila proč od sebe. Delala sem stvari, ki jih nisem hotela, ki niso bile primerne zame in so me tudi ranile. Tudi v ljubezni nisem imela sreče. Počutila sem se zlorabljeno in opeharjeno. Bila sem razočarana. Čutila sem, da se svet okoli mene zapira in da se vse sesuva. Kmalu si nisem več zaupala. Izgubila sem samospoštovanje. V družbi sem bila plaha in tiha. Bila sem polna strahov, jeze in sovraštva. V življenju se nisem prav dobro znašla. Ko sem končala četrti letnik fakultete, sem obupala, saj sem mislila, da nisem sposobna dokončati šole. Preselila sem se nazaj domov. To je bila napaka. Zato zdaj menim, da je edino pravilno, če se mladi ljudje odselijo od doma in začnejo živeti po svoje. Drugače je v hiši samo prepir. Še danes živim doma, ampak zdaj res ne morem stran, saj je mama onemogla in bolna in je ne morem pustiti same.

Moja prva misel po končani osnovni šoli je bila, da bi šla najraje delat. Potem sem se vseeno vpisala na gimnazijo. S seboj sem povlekla še sošolko Ines Sladič, s katero sva se v osmem razredu kar veliko družili. Celo oblečena sem hotela biti kot ona. Ne samo, da sva se skupaj učili in se pogovarjali, tudi kaditi sva začeli skupaj. Šli sva v trgovino po cigarete in se blagajničarki zlagali, da so za mamo. Potem sva se zaprli v njeno kopalnico in važno vlekli dim iz cigarete, seveda pred ogledalom, da sva videli, kako nama to paše in kako odrasli izgledava. Od takrat sem kadila vse do svojega tridesetega leta, potem sem nehala. Kadili smo Filter 57, včasih Marlboro, Camel, Lucky strike; ko sem bila v Parizu, sem kadila modre Gauloises brez filtra. Te so bile strup! Bile pa so najbolj poceni. Včasih sem si tudi kupila tobak in si zvijala cigarete. Prvič pa sem kadila že v tretjem razredu osnovne šole – takrat smo otroci kadili srobot in tatino pipo, ki smo jo okrasili z golobjim perjem, saj smo bili vendar Indijanci in to je bila pipa miru! Tatin tobak smo zvijali tudi v časopisni in toaletni papir.
No, na gimnaziji so naju z Ines dali v ženski razred. Večina sošolk je bila iz Pirana, druge so bile iz Lucije in bližnjih krajev, nekaj jih je bilo tudi iz Izole. Nekatere so bile zelo pridne in prizadevne, druge, kamor sem spadala tudi sama, pa malo manj. Da bi brala domače branje? Ko je pa toliko drugih, bolj zanimivih knjig! Med odmori sva se s sošolko Mirjano pogovarjali o prebranih knjigah. Najraje sva brali pustolovske, pa take o posebnežih, o kakršnih so pisali na primer Steinbeck, Faulkner in Kerouac. Brali smo tudi Siddharto od Hermana Hesseja, pa njegovega Stepnega volka. Vendar so bile ure slovenščine pri prof. Karmen Furlan vseeno vedno zelo zanimive in poučne. Slovnice skoraj ni bilo, pravzaprav se sploh ne spomnim, da bi - kot to delajo danes – secirali jezik in besno iskali desne in leve prilastke. Zato pa smo izvedeli toliko več o književnosti. Danes otroci pišejo eseje, mi pa smo pisali šolske spise, kjer smo lahko pustili prosto pot svoji domišljiji in pri nobenem predmetu se nam bilo treba tresti zaradi točk. Pri predmetih kot so zgodovina, jeziki, psihologija in drugi družboslovni predmeti mi je še kar šlo, škripati pa je začelo pri kemiji in fiziki. Matematiko sem imela rada, a brez sošolke Andreje Veber, pri kateri smo se zbrale pred kontrolkami in se učile, ne bi šlo tako gladko. Nena je bila pravi genij za matematiko in je včasih pred kontrolkami celo sanjala o nalogah, ki nam jih bo dala prof. Sancinova. Sredi noči se je zbudila, napisala rešitev in glej, prav tisti račun smo potem dobile pri kontrolni nalogi! Ko se je lotila kakšnega matematičnega problema, se je vsa rdeča in razburjena sklanjala nad zvezek, si popravljala dolge, gladke črne lase, ki so ji padali na obraz in ni odnehala, dokler ni naloge rešila. Tudi pred tablo je bila izvrstna in večkrat je profesorici pokazala čisto drugačno pot do rešitve problema kakor nas jo je učila ona. Za te ure matematike pri njej doma sem ji še danes hvaležna. Z Neno sva šli nekoč tudi na izlet k njeni stari mami v Višnjo goro. Spali sva na seniku. Nena je znala tudi lepo pripovedovati razne zanimive zgodbe in na pamet deklamirati različne slovenske pesnike. Za prof. Sodnikovo mi je starejša polsestra Jezerka povedala, da je stroga in dosledna, a prijazna. Tako je kmalu tudi francoščina postala moj priljubljeni predmet. Doma sem sedela na tleh v majhni kuhinji in mami, ki je kuhala večerjo, brala iz učbenika Parlons et lisons in ji navdušeno govorila: »Mama, poslušaj, kako to lepo zveni!«. Italijanščine nisem znala nič. V osnovni šoli nas je italijanščino učila učiteljica Rozi Ražman, ampak je nismo prav nič ubogali. Hodila sem k nemščini in latinščini, ker je naš tata rekel, da v njegovi hiši morajo vsi znat latinsko. Zgodovino smo se z nekaj sošolkami učile pri nas doma. Spomnim se tudi, kako smo sošolke na starem zelenem gašperčku, ki je služil za ogrevanje razreda, med glavnim odmorom v velikem loncu kuhale turško kavo. Po malico smo šli v delikateso na Zelenjavnem trgu; na kavo pa v Bonboniero, kamor so zahajali tudi ribiči. Po šoli smo šli na kavo v zajtrkovalnico, ki je bila v hotelu Piran. Hodili smo tudi v slaščičarno na Rokovem trgu na indijančke, v slaščičarno Morski val na obali, v kafič pri Radetu, ki je bil v ozki ulici nekje blizu Trubarjeve. Ker nismo imeli denarja za pijačo, smo naročili en kapučin ali pa en kozarec in slamice za vse, ali pa smo samo kadili. Natakarju Valterju v zajtrkovalnici je bilo že jasno, da od nas ni nobene denarne koristi; pogledal je izza šanka in rekel: »Vi pa kar mažite pepelnike.« V prvem letniku gimnazije sem občudovala Romana in Nadjo, ki sta bila tedaj v četrtem razredu in sta bila že takrat par. Par sta bila tudi Vojko in Biserka; spomnim se še Elde, Srečkota in Bojana. Zdeli so se mi hipijevski in meni so bili hipiji všeč.
V gimnaziji sem šla tudi prvič v disko. Takrat je bilo to moderno. Disko glasbe pa nikoli nisem marala, še manj techno. Najprej sem poslušala rock in blues, potem jazz, etno, folk, klasiko. Kot vsi drugi sem poslušala Boba Dylana, hripavi glas Janis Joplin, kitaro in glas Jimmyija Hendrixa, ansamble Deep Purple, Pink Floyd in druge. Rada sem imela afriško in cigansko glasbo, pa tudi druge zvrsti. A danes imam po službi, kjer je veliko ljudi in različnih motečih zvokov, najraje tišino. Moj prvi večji rock koncert je bil, ko je v Ljubljani v Tivoliju nastopil slavni Frank Zappa. Poslušat sem šla tudi Santano, pa še mnogo znanih glasbenikov. Kasneje sem na koncerte hodila tudi v Italijo, predvsem pa v hrvaško Istro, v Grožnjan. Jazz glasbo sem hodila poslušat tudi v ljubljanske Križanke. Danes hodim na koncerte v Tartinijevo gledališče, v Križni hodnik, na Tartinijev trg, v Circolo ter v župnijsko dvorano in na župnijski vrt. V gimnaziji sem tudi prvič šla na potovanje po Dalmaciji. V tistem času sva s sestro veliko hodili na obiske k polsestri Jezerki in polbratu Ivanu, ki sta takrat še živela pri njuni mami Nadeždi, po rodu pravoslavni Srbkinji, v stanovanju v Gregorčičevi ulici. Polsestra je imela tri leta starega sinčka in z njim sem veliko hodila na sprehode. Čas, ko sem ga imela v varstvu, sva preživljala tudi tako, da sva v malem pristanišču lezla s čolna na čoln ter se igrala potovanje. Še dobro, da naju ni nihče od ribičev videl. Takrat so bile ob pomolu, ki ga danes ni več, še privezane trabakule.
V gimnaziji in v študentskih letih smo pozimi veliko hodili v filmsko gledališče; v Tartinijevem gledališču so leta in leta vsak teden ob torkih zvečer vrteli zelo dobre filme, ki smo si jih lahko ogledali ljubitelji filmov. Kasneje smo v filmsko gledališče hodili v portoroški avditorij. Vendar pogrešam kino v Piranu. Poleti smo se šli zvečer sprehajat gor in dol po obali, včasih so rekli po rivi, mi pa smo rekli, da gremo en giro po obali. Obala je bila polna ljudi, tako da si se s težavo premikal naprej. Po eni strani rive so sprehajalci počasi hodili proti Punti, po drugi so se s težavo utirali pot proti mestu. V restavracijah so igrali ansambli. Posedali smo po skalah in poslušali glasbo.
Naša gimnazija je med ljudmi veljala za kavbojsko in neugledno. Koprska je bila na primer veliko bolj v časteh in tudi moj tata je želel, da bi se vpisala tja, pa sem se mu uprla, češ, da se ne bom vozila. Čeprav so bili nekateri profesorji res posebneži in čudaki, mi pa razposajeni in veseli in nas je vse drugo bolj zanimalo kakor šola, zdaj vidim, da jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja z nami in v katero smer se bomo obrnili. Nikoli ne bom pozabila našega ravnatelja Božidarja Jevševarja, ki je med rumenimi in zgrbančenimi prsti vedno mečkal rob svojega oguljenega suknjiča in nas zmerjal z mi mladi, debilni, nemarni… kako je nekoč rekel: »Mi mladi ne vejo nič! Mislijo, da je ljubezen, ko se stiskajo in poljubljajo…Morali bi se vprašati, ali bi s tem človekom ostali tudi, če bi postal invalid.« Po mnogih ovinkih in padcih sem razumela, da so v svetu, ki pri človeku ceni le zdravje, mladost, lepoto, uspeh, položaj in denar, njegove besede še kako resnične.
Jeseni, ko sem že bila vpisana v četrti letnik, sem se kmalu izpisala iz šole in odšla v Francijo. V reviji Jana sem namreč našla oglas, da družina v Parizu išče fille au pair in sem se prijavila. Tam sem bila od oktobra do junija. Čuvala sem Noëlle, deklico, ki je imela ob mojem prihodu šest mesecev, občasno pa še njenega starejšega bratca Benjamina. Hodila sem tudi na tečaj francoščine na Sorbonne in na Institut catholique. Ogledala sem si prav vse kulturne znamenitosti, muzeje, galerije, palače, mostove, cerkve in katedrale, spomenike; samo za Louvre sem porabila več kot dva meseca. Navduševala sem se nad uličnimi muzikanti in artisti ter bukinisti, ki so ob Seni prodajali svoje stare knjige. V Parizu sem prvič videla zepelin, kako mogočen počasi pluje po nebu. Mislila sem, da je vesoljska ladja in sem klicala na policijo. Takrat doma še nismo imeli telefona, tako da nisem vedela, kaj je telefonska tajnica. Mislila sem, da je na oni strani žice gospa, ki pogleda na uro in ti pove točen čas. Bila sem presenečena, ko se je na moje skrbno pripravljeno vljudno vprašanje oglasil avtomat. S sošolkami iz Amerike, Nemčije, Filipinov, Laosa, Vietnama in Kambodže, belimi, črnimi in rumenimi, smo se ob nedeljah, ko smo bile proste, veliko potepale po mestu in hodile na izlete, piknike ali v kino. Tudi na bolšji trg sem rada zahajala. Tam sem spoznala Maročana Mourada, ki je bil poročen s Francozinjo, barsko plesalko. Nekajkrat sem šla k njim na obisk. Obiskala me je tudi mama. Razkazala sem ji Pariz. Vseeno sem pogrešala dom in sošolke in sem bila vesela vsakega pisma. Po enem letu me je obiskala tudi sestra. Takrat sem se vrnila – seveda po krajšem ovinku, ki sva ga naredili do Amsterdama.
Poleti sem potem skupaj s še nekaterimi dijaki opravila razredne izpite in maturo, tako da sem se jeseni že lahko vpisala na fakulteto. Hotela sem postati prevajalka in sem vpisala študij francoščine in slovenščine. Ker mi pri slovenščini ni šlo, sem se naslednje leto prepisala na etnologijo. Že od malega sem s starši in sestro veliko hodila po muzejih, galerijah in cerkvah. Tuja ljudstva so me od nekdaj privlačila, rada pa sem imela tudi preproste, a klene kmečke ljudi, kot sta bila teta in stric na Krasu. V Ljubljani sem spoznala nekaj dobrih prijateljic. Tam sem najprej stanovala pri neki mamini stari znanki, potem pri prijatelju, nato v ateljeju znanke, ki je bila akademska slikarka, večino časa pa v študentskem domu. Veliko sem hodila v kino, predvsem v kinoteko, in na koncerte. Všeč mi je bila moja samostojnost, zato med vikendi nisem tako pogosto hodila domov kot drugi Primorci. Predavanja, na katera sem hodila, so bila še kar zanimiva. Dobro mi je šlo pisanje seminarskih nalog. Moja seminarska naloga o piranskih ribičih je bila med najboljšimi in hoteli so jo objaviti v neki hrvaški strokovni reviji. Ustrašila pa sem se v četrtem letniku, ko bi morala pisati diplomo in opravljati diplomske izpite. Seveda zaradi strahu in občutka nezmožnosti potem še dolgo nisem nič naredila.

V vsem tem času sem občasno tudi delala. Opravljala sem celo vrsto honorarnih, začasnih in pogodbenih del. Delati sem začela že po končani osemletki; takrat je bilo moderno, da so mladi šli med počitnicami delat. Po končani osemletki sem si našla delo v prijavno odjavni pisarni na občini Piran. Naslednje leto sem delala na davčnem uradu. Gimnazijci smo tudi hodili prebirat pomaranče v Luko Koper. Obvezno prakso sem opravila kot receptorka v hotelu Jezero v Fiesi, pa tudi kot delavka v tovarni Droga v Seči. Poleti sem prodajala časopise in razglednice v kiosku, najprej v Piranu, naslednjo sezono pa v Portorožu. Tam mi je prav prišla nemščina, ki sem se je dve leti učila na gimnaziji. Med študijem v Ljubljani sem bila nekaj časa čistilka v Kliničnem centru. Tam sem prvič videla otroka z vodeno glavo. Spomnim se tudi fantka, ki je zelo trpel zaradi hudega zaprtja. Pomagala sem, ko so selili Arhiv Slovenije. Sodelovala sem pri raziskavi načina življenja v Škofji Loki; pripravili smo tudi razstavo. Prala in sterilizirala sem laboratorijsko posodje v tovarni Lek. Pozirala sem na Akademiji za likovno umetnost. Poleti sem na stojnici prodajala majice. Nekaj časa sem prodajala tudi češnje. Šla sem tudi v Francijo kot sezonska obiralka češenj. Tam sem spoznala nekaj simpatičnih Špancev, s katerimi smo si več let dopisovali. Gospodar je bil prijazen in dobrodušen Provansalec, ki je poleg dela v sadovnjaku in prodaje češenj skrbel še za gospodinjstvo in invalidno ženo. Tudi v Italiji sem obirala grozdje in jabolka na več velikanskih posestvih. Sadje sem obirala tudi v Kmetijski zadrugi v Sečovljah: breskve in hruške. Delala sem tudi v pisarni Okolja v Piranu. Tam so me obtožili, da sem nekaj ukradla, in me odslovili. Pa ni bilo res. Urejala sem hemeroteko v piranskem Pomorskem muzeju. Z etnologinjo Zoro Žagar sva včasih šli skupaj na teren: v strunjanske soline, v vas Sveti Peter in drugam. Bila sem tudi v ekipi, ki je raziskovala razvoj ribje predelovalne industrije v Izoli. Moja naloga je bila, da zberem čim več slikovnega materiala. Takrat sem spoznala veliko starejših Izolanov, med njimi družino Chicco, iz katere prihaja svetovno znani pianist Renato Chicco. Prijazno so me sprejeli na svoje domove in mi pripovedovali o svojih mladih letih in o delu. S prijateljico Marino Jurkota sva po vaseh slovenske Istre iskali ljudi, ki znajo pripovedovati štorije, pravljice. Posneli sva jih na kasete in doma posnetke prepisovali s kaset na terenske kartone. Napisali sva tudi referat, ki je bil zelo všeč enemu od profesorjev. Poslal naju je na kongres folkloristov v Prištino! Referat sva kasneje tudi objavili. To gradivo sem kasneje prispevala h knjigi Mrak eno jutrnja, s katero sem imela nemalo dela. Knjiga je prav imenitna, priloženo ima tudi zgoščenko. Ur, ki sem jih presedela za računalnikom, medtem ko so se drugi kopali, ne morem prešteti, pa niti vseh telefonskih pogovorov s sponzorji in z gospo Nado, ki je prevzela levji delež pri pripravi te knjige. Večkrat sem bila tudi mentor etnoloških skupin pri Klubu mladih raziskovalcev v Kopru. Imeli smo tabore v Sočergi, v Gabrovici pri Črnem kalu in v Kortah. Raziskovali smo arhitekturo in druga področja. Ko sem delala raziskavo o načinu življenja v vasi pod Gorjanci, me je k sebi vzela družina, s katero sem navezala zelo dobre odnose in smo bili še dolgo v stiku; vse do smrti starih gospodarjev. Pomagala sem jim pri delu v gospodinjstvu in pri vseh kmečkih opravilih. Tista kmetica ni mogla pozabiti, da sem se lotila in kar sama očistila svinjak! Večkrat sem sodelovala tudi pri raznih anketah, ki jih je vodila Fakulteta za družbene vede iz Ljubljane. Najprej smo imeli tečaje, da so nas uvedli v delo. Delo je bilo terensko, tako da sem spoznala veliko ljudi in prehodila kar nekaj poti. Tudi pri popisovanju prebivalstva sem si obrusila pete, saj sem sodelovala kar dvakrat. Ko sva s sošolko Ireno ob cesti, ki gre iz Kopra proti Piranu, šteli promet, sva se dodobra nadihali izpušnih plinov in se skoraj skuhali na vročem soncu. Najbolj izčrpavajoče je bilo večmesečno delo v manjšem hotelu na smučišču nad Folgarido v Val di Sole v Italiji. Delali smo od jutra do noči! Po zajtrku smo najprej počistili skupne prostore, potem vse sobe, po kosilu sem pomagala v strežbi – hodila sem med mizami z vozičkom, na katerega sem zlagala posodo in umazane krožnike, s katerih so gostje pravkar pojedli, in odnašala ostanke hrane v smeti. Zvečer je bilo treba pomagati pri pomivanju posode in počistiti še kuhinjo. Bila sem tudi statist pri snemanju filma, natakarica, varuhinja v vrtcu, varuhinja v gluhonemnici, čistilka in manipulantka v knjižnici. Prodajala sem vstopnice za gledališke predstave in zbirala nagrobne napise. Ko sem nekaj mesecev delala v vrtcu, sem sešila veliko in zelo lepo stensko sliko, ki prikazuje mater z otrokom: vse, kar sem si v življenju najbolj želela, pa se mi ta želja ni nikoli izpolnila. V ozadju je hiša, drevesa, na nebu sonce in oblaki. Vzgojiteljica, s katero sem delala, je to sliko nesla s seboj, kadarkoli so jo preselili v drugo igralnico. Tisto sliko je videl piranski čarodej in mi hotel tudi sam naročiti eno za svoje predstave, vendar se žal nisva mogla dogovoriti za plačilo. Čuvala sem slike v Pečaričevi galeriji, v Obalni galeriji in v Križnem hodniku. V Pečaričevi galeriji sem tu in tam organizirala kak večer poezije, predavanje in predstavitev diapozitivov s potovanj, celo glasbeni večer s kubansko glasbo. Igrali so preprosti glasbeniki s Kube, ki sem jih slučajno spoznala in če se prav spomnim, so prišli sem z ladjo, ki je bila tisti čas zasidrana v Kopru, in so bili pravzaprav mornarji. Nekaj časa sem bila celo učiteljica likovnega pouka in tehnične vzgoje, vendar sem kmalu spoznala, da za to nisem dovolj usposobljena. Opravičila sem se ravnateljici in odšla s šole. Več let sem čistila freske. S skalpelom sem počasi in natančno odstranjevala poznejše nanose barv, vse dokler nisem prišla do originalne poslikave. Tudi stropne štukature sem čistila. Nekatere stavbe, v katerih smo delali, so bile pozimi zelo mrzle in bili smo oblečeni kot medvedi. Večkrat je bilo tudi treba stati na visokih zidarskih odrih. Poskusila sem se tudi kot potnik in sem prodajala knjige za založbo Karantanija, vendar mi to delo takrat ni šlo od rok. V majhni, a simpatični galeriji Mire Ličen Krmpotič sem prodajala slike, nakit in keramiko, slikarki pa sem pomagala tudi v ateljeju. Bila sem pomožni delavec na arheološkem izkopavanju. Dve poletni sezoni sem na stojnici pred ribarnico v Piranu prodajala nakit. Moj šef je bil Razak, ki je v mladih letih iz Iraka prišel v Slovenijo kot študent slikarstva in tu ostal. Tu in tam sem bila varuška otrok za katero od prijateljic in včasih sem jim tudi pomagala v gospodinjstvu ali pri beljenju stanovanja. Izdelovala sem papirnate maske in jih prodajala. Prodajala sem tudi vrečke z rožmarinom in lovorjevimi listi. Zelišča sem sama nabrala in posušila, vrečke pa sama zašila in izvezla. Šivala sem tudi igračke – levčke, vendar sem skoraj vse razdala kot darila. Bila sem tudi inštruktorica za francoski jezik in za matematiko za nižji razred osnovne šole, kasneje pa sem inštruirala slovenščino.
V prostem času sem obiskovala starejše in se z njimi pogovarjala, prinesla sem jim kaj iz trgovine, kaj malega postorila v stanovanju. Tudi kokoši in zajce sem že krmila namesto ostarelih piranskih vrtičkarjev in jim nosila vodo v vročih poletnih dneh. Nečakinjama sem pomagala pri učenju. Poleti sem izdelovala preprost nakit in jima ga dala za prodajo. Kot veliko piranskih otrok sta namreč tudi onidve hodili prodajat školjke na obalo. Kako je bila včasih lepa obala, ko so ob večerih na skale posedli otroci, prižgali svečke in se poskušali v trgovini s školjkami in nakitom!
Znancem sem prinašala knjige iz knjižnice. Tu in tam še kaj napišem za časopis. Postala sem član Amnesty international Slovenije in pisala apele različnim svetovnim politikom za izpustitev po nedolžnem zaprtih jetnikov. Še danes obiščem osamljeno prijateljico. Pomagala sem pisati seminarske naloge. Invalidnemu sosedu sem, ko je še živel, bila za spremstvo, ko se je udeležil raznih srečanj. Strigla sem mu nohte in še kako drugače pomagala. Sosedi sem pomagala pleti vrt. Pa bom kar nehala z naštevanjem, saj menda nočete, da se tu pred vami hvalim! Več kot toliko se tudi ne da narediti, saj je dan za vse enako dolg – le 24 ur! Mama pravi, da je pomembno le, da vse kar delaš, delaš z ljubeznijo.

Mama je po upokojitvi začela obdelovati vrt. Sadila je paradižnik, melancane, papriko, solato, peteršilj, zeleno, blitvo, ribez, jagode. Še sedaj imamo hruško in kivi. Zasadili smo sivko, oljke, mirto, katalpo, oleander; mama je imela tudi vrtnice in druge rože. Ko sta bili nečakinji majhni, sta imeli vsaka svojo gredico z rožami. Mama je imela zelo lepo urejen vrt, vedno oplet in pokošen. Naš vrt leži nad Gortanovo ulico na visoki škarpi. Nekoč se je ta škarpa podrla; čeprav smo dolgo opozarjali komunalo, naj jo pridejo popravit, niso nič naredili. Takrat pa se je pod kupom razsutega kamenja znašla soseda iz Rozmanove ulice in se hudo poškodovala. Končno so poslali delavce, da sezidajo novo škarpo. Delavci so bili iz Makedonije, bili so revni in delali so cele dneve; naša mama jim je kuhala mineštre. En manjši podporni zid pa nam je med terasami naredil gospod Terčon, ki je prav tako kot naš tata prišel s Krasa. Mama se je ukvarjala tudi z rodoslovjem. Raziskovala je naše družinsko deblo, predvsem po strani svoje pokojne mame Marije. Tako sem izvedela, da sta moja prednika Leopold in Albin Belar, glasbenik in seizmolog. Prvi je med drugimi cerkvenimi skladbami napisal tudi znano božično pesem Glej zvezdice božje, drugi pa je predlagal ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Zelo sem ponosna na te prednike. In tudi na mamo, ki se je lotila raziskovanja ter se vpisala celo v tečaj rodoslovja. Moja mama je v mladosti zelo lepo risala; tudi njena mama, moja babica, ki je žal nisem nikoli spoznala, je lepo risala. Kadar sem zaradi bolezni ostala doma, mi je mama v brezčrten zvezek narisala razne živali in druge risbice, ki sem jih doplodan, ko sem bila sama doma, barvala. Mamo sem na stara leta spodbudila, da se je vpisala še v likovni tečaj. Ampak bilo je malo prepozno; takrat se je že razvila njena bolezen, pa niti pri močeh ni bila več, da bi se pozimi z minibuskom peljala iz Pirana v Lucijo. Lepo riše tudi moja sestra, ki se ukvarja predvsem z arheološko risbo; pa tudi nečakinji sta nadarjeni za risanje – na stenah imam nekaj njunih risbic in slik, ki sta jih naredili doma ali v vrtcu.

Včasih sem imela delo, včasih pa ne. Obupavala sem nad življenjem. Večkrat sem dolgo ležala na postelji in gledala v zrak. Delala sem si vse mogoče očitke. Počutila sem se krivo. Mučila me je tudi preganjavica. Svojo nesrečo in nezadovoljstvo sem znašala nad mamo. Veliko je trpela zaradi mojih očitkov. Nekoč je rekla, da je tako življenje pekel. Takrat me je kar streslo. Včasih mi je bilo tako hudo, da sem pomislila, saj bi bilo najboljše, če me ne bi bilo. Hotela sem se rešiti in sem iskala pomoč; pri prijateljicah, pa tudi pri zdravnikih, v knjigah, v raznih new age gibanjih, filozofiji karme in reinkarnacije, transcentendalni meditaciji, rebirthingu, kristalih, kitajski medicini, healingu, bioenergiji, homeopatiji, vedeževalskih kartah, šloganju iz kave in dlani, horoskopu, feng shuiju; kasneje pa v krščanstvu, veri mojega otroštva. Pa ni šlo samo za vraževerje, v vsem tem iskanju je bilo tudi veliko upanja in radovednosti. Mislim, da mi je največ pomagala mama – s svojim zgledom in z neomajnostjo, ko se ni pustila zlomiti v svojih prepričanjih in vrednotah, z brezpogojno ljubeznijo in streho nad glavo. Obiskovala sem tudi razne tečaje, na primer tečaj keramike, slikarstva, gledališke igre, španščine, angleščine, portugalščine, računalništva, šivanja, fotografije; veliko sem fotografirala in slike doma v kopalnici tudi sama razvijala. Hodila sem tudi na različna predavanja in delavnice, med drugim na seminar o spremljanju umirajočih, ki ga je vodila onkologinja dr. Metka Klevišar skupaj s svojo prijateljico, tudi zdravnico. Tudi nekaj oblačil sem si sama sešila; šivala sem tudi za nečakinji. Šivala je tudi moja sestra. K sreči sem veliko brala. Brala sem tudi dela, ki govorijo o duševnosti, tako da sem si lahko marsikatero stvar razložila. V tem času se je zgodilo veliko hudih, pa tudi nekaj lepih stvari. Imela sem nekaj dobrih prijateljic - na primer Marino Jurkota, ki sedaj živi na Cresu in jo večkrat obiščem - in ljudi, ki so mi stali ob strani. Slikarka Mira Ličen se je zavzela zame in mi dala delo. Govorila mi je o veri. Z njo sem šla prvič na srečanje fokolarov. To je cerkveno gibanje, ki ga je ustanovila Chiara Lubich med drugo svetovno vojno v Trentu v Italiji. Moja sestra je postala mama in jaz sem postala teta, botra in botrica. Na daljavo sem posvojila tri otroke. Kasneje sem poskrbela še za več teh posvojenčkov; tudi danes imam dva. Z mamo in sestro smo skupaj skrbele za naš naraščaj. Sestra je končala študij arheologije; v času študija je bila s samimi devetkami in desetkami najboljša študentka na oddelku, zato sem jo spodbudila, naj napiše diplomo in zaključi šolanje. Tako je uspešno zagovarjala svojo diplomsko nalogo z naslovom Okrasne zaponke iz tanke pločevine prevlečene preko tršega jedra na področju Karantanije in Karniole. Zelo sem bila ponosna nanjo. Nečakinji je krstil oče Franc Prelc v portoroški cerkvi. Takrat sem čistila freske v Tartinijevi hiši in se ukvarjala z nečakinjama. Vodila sem ju na dolge sprehode, brala sem jima pravljice. Hodile smo do Strunjana, Forma vive, do vrta kaktusov, na Bernardin, v Fieso … Neko poletje sem sestro in njene otroke odpeljala na počitnice k Marini na Cres. Stanovale smo pri njeni tašči, v hišici na robu vasi. Na razpolago smo imele dve sobi, kopalnico in kuhinjo. Nečakinji sta se igrali z Marininima hčerkama Igo in Stino, ki sem jima krstna botra. Tudi kopali smo se skupaj, v zalivu s čisto, modrozeleno vodo in belimi okroglimi kamenčki. Nisem bila vedno dobra teta in žal mi je za vse izgubljene trenutke, ko nečakinj nisem imela dovolj rada. Velikokrat sem se prepirala tudi s sestro. Nisem je razumela. Obsojala sem jo zaradi stvari, ki bi jih morala očitati sebi. Res je, da sem bila premalo poučena in da sem tudi jaz imela probleme. Lahko bi naštela še več izgovorov, dejstvo pa je, da sem jo imela premalo rada. Videla sem trsko v njenem očesu, bruna v lastnem pa ne. In vendar bi morala začeti pri sebi. Kasneje so se naši odnosi uredili.

Nekaj malega sem tudi potovala. Takrat je bilo moderno potovati na štop, vsi smo tako potovali. Tako sem se vozila v različnih avtomobilih in tovornjakih, pa tudi z avtobusi, ladjami, vlaki, metroji in letali. Bila sem v Franciji, v Italiji (v Benetkah celo večkrat), na Nizozemskem, v Grčiji, Turčiji, v Ukrajini, Armeniji, Gruziji in Azerbejdžanu. Prepotovala sem vso Jugoslavijo, bila sem v Švici, v Belgiji, v Nemčiji, na Češkem, Poljskem in v Avstriji. V Švico me je k sebi povabila stara gospa, ki sem ji na romanju v Medžugorje nosila kovčke. Spoznala sem Zürich s prelepimi ulicami in velikim jezerom, po katerem plavajo beli labodi. Obiskala sem tudi nekaj muzejev, cerkva in galerij. V Ukrajini, Armeniji, Gruziji in Azerbejdžanu sem bila s še nekaj sošolkami iz etnologije – šli smo na strokovno ekskurzijo skupaj s profesorji. V Gruziji smo se nekega dne potuhnili in jo z belim taksijem ubrali po svoje, izven strogo začrtanih poti; tako da smo tisto noč namesto v hotelu na skrivaj prespali med gruzijskimi študenti v njihovem študentskem domu in se z njimi dolgo pogovarjali. Zjutraj, pred našim odhodom, smo se medsebojno obdarili. Ko je kasneje v Gruziji izbruhnila vojna, smo se spomnili na tiste študente in sočustvovali z njimi. Tudi v Turčijo sem prvič šla s študenti in profesorji z oddelka za etnologijo. Namesto predvidenih sedem dni pa smo nekateri ostali v Istanbulu kar dva tedna in si mesto, za katerega se mi je ob prihodu zdelo, da sem tu že nekoč bila, ogledali podolgem in počez. Bili smo tudi v hamamu, turški kopeli, kjer so nas skopali in skrtačili, hodili smo na čaj k trgovcem s preprogami, se čudili divjemu prometu, ki je potekal po širokih cestah in spoznali zgodbo največje istanbulske mošeje. Ko sem pobirala češnje v Provansi, sem si ob prostem dnevu ogledala mestece Arles in jokala v Van Goghovi spominski hiši, ko sem brala njegove zapise in občudovala kraj, kjer je živel. Večkrat sem prepotovala Dalmacijo, bila v Črni gori in v Prištini na Kosovem, kjer sva z Marino spoznali nekaj Romov, ki so naju povabili na pravo romsko poroko z mnogimi gosti in oglušujočo glasbo. Poročila sta se štirinajstleten fant in šestnajstletno dekle v dolgi svetlomodri obleki in s tančico na laseh. Hodili sva po njihovem taboru, za nama pa je šla kopica otrok, ki naju niti na lesenem, špranjastem poljskem stranišču niso pustili pri miru. Na Velebitu sem nekoč spala v starem bunkerju in zjutraj zaradi močne burje, ki je pihala vso noč, vstala vsa prezebla. V Grčiji sva s sestro prvo noč prespali v hotelu v središču Aten, kjer naju je zgodaj zjutraj zbudil neopisljiv hrup atenskih cest in velika vročina. Ogledali sva si akropolo, muzeje, jedli jogurt, prelit z medom in okušali velike debele olive na atenski tržnici. V nekem predmestju sva neke noči spali pri pokopališču, saj je bila tam pitna voda in se nama je to zdel edini kraj, kjer bova varni pred nadlegovanjem. Z ladjo sva odšli na Kreto novim dogodivščinam naproti. Od tam se spomnim jutra v oljčniku, v katerem sva prespali. Zbudilo naju je sonce in cvrčanje milijonov škržatov, ki so se skrivali v travi in po drevju. Kmalu sva med drevesi zagledali postavo starega kmeta v delovnih oblačilih, ki se nama je približeval s pločevinastim vedrom v eni roki in s tranzistorjem v drugi. Prinesel nama je zajtrk: olive, sir, kruh, paradižnik, kumare, paprike. Iz tranzistorja se je zaslišala grška glasba. Seveda ni znal nič angleško, z rokama nama je kazal, naj jeva, ter se zibal v ritmu glasbe. Hotel je izreči dobrodošlico tujkama, ki sta prespali pod njegovimi oljkami ter naju razveseliti. Nekako smo se uspeli sporazumeti, da je to vas Kalohario. Tega jutra najbrž ne bom nikoli pozabila. Povsod, kamorkoli sem šla, sem si želela najprej ogledali cerkve, muzeje, spomenike in galerije – tega sem bila navajena iz otroštva, ko smo potovali skupaj s starši.

V tem času, ko sta bili nečakinji še majhni in je bila v Jugoslaviji vojna, sem začela zahajati v župnišče v Portorož. Prostovoljno sem pomagala pri gospodinjskih opravilih, delu na vrtu, v Karitas. Čutila sem, kako me ima sestra Kristina rada. Bila je tudi hvaležna, da sem ji odvzela del bremena. Ko smo zvečer zaprli Karitas, so vse ženske šle k maši. Pa sem šla tudi jaz. Sprva sem v cerkvi samo sedela. Vedno v zadnji klopi. Počutila sem se utrujeno. Molitev nisem več znala. Bila sem preveč skrušena, da bi pela. Tudi verjela nisem. Moliti sem hotela samo Očenaš, ne pa Vere. Takrat sem spoznala starejšo begunko Franciko, ki je živela v župnišču. Postali sva prijateljici. Imela je težko življenje in je veliko trpela zaradi bolezni. Razumela me je. Z njo sem lahko jokala. Pisala je pesmi in mi jih brala. Znala je veliko vicev. Govorila je hrvaško. Ko je bila posebej razpoložena, pa je recitirala pesmi v francoščini, italijanščini ali španščini. Po nekaj letih, ki jih je preživela v Portorožu, se je vrnila nazaj v Bosno. Vedela sem, da je odšla, ker je hotela umreti doma. Še danes imam doma blazinico za šivanke, ki jo je zašila na roke in mi jo poklonila. Hranim tudi njeno sliko, nekaj njenih pesmi in risbo Jezusa. V tistem obdobju sem tudi prebrala knjigo Franceta Špeliča Vrnil se bom k Očetu. Šla sem k njemu na obisk in k spovedi. Ko sem ga zagledala, sem začela jokati. Dal mi je odvezo in me bodril. Še vedno nisem našla miru. Po tistem sem prosila za spoved tudi starega duhovnika. Bila sem jezna nanj, saj se mi je zdelo, da je preveč radoveden. Tudi obhajal me je. Najprej nisem hotela obhajila. Mislila sem, da tega nisem vredna. Na prigovarjanje starejše žene, ki sem jo včasih obiskala in ji delala družbo, sem šla na romanje v Medžugorje. Spoznavala sem tudi razna verska gibanja. Počasi sem se vračala k veri. Vpisala sem se na Teološko pastoralno šolo v Kopru in jo tudi dokončala. Dve leti sem v župniji Piran poučevala verouk. To je bila lepa izkušnja. Začela sem brati verske knjige. Vendar mine nekaj časa, preden vera postane trdna. Pravzaprav trdna ni nikoli. A najtežje je po veri živeti. Treba se je obvladati in si prizadevati za osebno rast. Velikokrat sem še v dvomih. Postavljam si nešteto vprašanj. Počutim se kot otrok – neprestano bi rada imela ob sebi koga, ki bi odgovarjal na moja vprašanja. Tudi kregam se z Bogom. Večkrat mislim, da ga vse skupaj prav nič ne briga, da mu ni mar za nas. Včasih tudi pomislim, da je lahko verovati tistim, ki so z vsem preskrbljeni. Jezijo me tudi nekatera stališča, ki jih zagovarjajo duhovniki in verniki. Nekateri so zelo nestrpni. Moja botra je vsak dan zmolila eno Zdravo Marijo za tiste duhovnike, ki delajo več škode kot koristi! Na živce mi gre, ko nekateri omalovažujejo druge religije. Niso vsi pripravljeni ljubiti tistih, ki so kdaj zašli. Ali pa se posmehujejo ateistom in zaničujejo drugače misleče. Pa tudi drugače spolno usmerjene. Če bi kakemu verniku rekla, da sem na primer vegetarijanka, bi bilo drugače, kot če bi rekla, da se postim skozi vse leto. In kaj potem, če se ženska zaljubi v žensko ali moški v moškega? Ljubezen ima tisoče oblik. Drugi spet opevajo ideal družine z več otroki. Saj je veliko zapuščenih otrok na svetu, za katere lahko skrbimo! In tudi družine imajo v različnih deželah in kulturah različne oblike. Kot samska ženska se včasih počutim v Cerkvi in v civilni družbi zelo zapostavljeno. Pa je vendar tudi moje življenje polno in koristno!
Ne maram, ko rečejo, da je dolžnost biti ob nedeljah pri maši. Dolžnosti imam že čez teden dovolj. K maši hočem iti zato, ker mi to nekaj pomeni. To je doživetje, ki lahko tako blago vpliva na dušo, če je le človek dovzeten! Posebno, če jo duhovnik daruje spoštljivo in z ljubeznijo do ljudi. Ne razumem še dobro, kaj pomeni biti veren. Bojim se, da včasih prelahko jemljem vero, da k obhajilu ne grem s pravim namenom. Včasih pomislim, saj nisem nič boljša kot prej, le da si moram zdaj razbijati glavo še z verskimi vprašanji. V naglici življenja tudi nimam vedno časa za molitev in premišljevanje. Vendar se mi je vrnilo veselje do življenja. Ko se zjutraj zbudim, si ne rečem več: »O ne, že spet«. V meni se oglasijo pesmi, ki jih slišim v cerkvi. Če še nisem trdno prepričana v vse, kar uči Cerkev, pa vem, da mora biti človek dober in iskren do sebe in drugih in se trudim biti taka. Seveda sem še vedno velik grešnik, a upam, da bom imela dovolj časa poboljšati se.
Spoznala sem veliko novih ljudi in našla tudi nove prijatelje. Vrača se mi samozaupanje. Zavedam se svojih slabosti in pomanjkljivosti, svoje ranljivosti in obrambnih mehanizmov. In tudi nenadnih napadov jeze. Vendar sem se začela odpirati. Spoznavam verne žene in može in z njimi se lahko pogovarjam o veri. Čutim njihovo ljubezen. Nekaj posebnega je v njih. Tega si ne znam razložiti. Kot bi živeli na dveh ravneh, kot da se v njih prepletata tuzemski in duhovni svet. Mislim, da je vera zelo povezana s človekovim intimnim svetom in z notranjim zorenjem. Na ljudi in na življenje začneš gledati z drugačnimi očmi. Drugače deluješ. Želela bi se bolj dejavno vključiti v življenje domače župnije. Ko so me vprašali, če bi brala berilo, sem se upirala na vse kriplje. Bilo me je sram tudi zaradi tega, ker nisem vedela, kaj bodo mislili verniki v cerkvi, ko me bodo videli brati, ko pa tako dolgo nisem hodila k maši. Nekaj mesecev sem prihajala k večerni maši točno ob začetni uri, samo zato, da bi se izognila branju. Ko sem prvič brala berilo, so se mi tresla kolena, tresel se mi je glas in delala sem dolge pavze, ker nisem mogla dovolj zajeti sape. Drugič sem bila že tako važna in sem šla k ambonu tako pogumno, da sem skoraj podrla nuno, ki je brala berilo pred mano. Ko sem prijateljici pripovedovala o tem, je rekla: »O, premaknila se je gora«. Takrat sem prvič razumela, kaj pomenijo te svetopisemske besede. Prej sem se vedno spraševala o tem, ali bi v resnici lahko premikali te kamnite velikane, če bi imeli vero kot gorčično zrno. Nisem ravno nagnjena k abstraktnemu razmišljanju! Ko molim, prosim največkrat za mamo, sestro, za nečakinji in njunega očeta. Če me kdaj zanese jeza, skušam to čimprej popraviti. Žal mi to ne uspe vedno.

Pri sedemintridesetih letih sem dobila službo v knjižnici v Izoli in delo, ki ga opravljam, me veseli, saj imam rada knjige in ljudi. Všeč mi je tudi, če lahko organiziram kakšno razstavo in povabim v knjižnico popotnika ali pisatelja, pesnika, slikarko, kiparja, rezbarja, tkalca ali kakega drugega ljubiteljskega umetnika. Odkar smo se leta 2004 preselili iz stare v novo knjižnico, sem organizirala že sedemdeset slikarskih in fotografskih razstav, nekaj kiparskih in čez sedemdeset razstav, kjer so se predstavili različni ljubitelji ročnih del. Rada otrokom, ki pridejo z vzgojiteljicami iz vrtca v knjižnico, pripovedujem pravljice. Včasih uporabim tudi lutke. Ravnateljica Marina Hrs ceni to moje delo in me je že večkrat poslala na delavnice pripovedovanja pravljic. Redno pripovedujem pravljice varovancem Varstveno delovnega centra v Izoli; pripovedovala sem pa tudi že otrokom iz posebne šole v Strunjanu, otrokom v lucijskem, strunjanskem in piranskem vrtcu, ostarelim v domu upokojencev v Izoli in v Luciji; pa tudi na Pravljičnem festivalu v Ljubljani, v knjižnicah na Kozini, v Komnu in v Kopru, v kulturnem domu na Gorjanskem na Krasu, otrokom na osnovnih šolah v Piranu, Portorožu, Luciji in Sečovljah. V naši knjižnici sem tudi uvedla bralno značko za varovance Varstveno delovnega centra ter uporabnike Ozare, društva za kvaliteto življenja, ter Šenta, društva za duševno zdravje. Vsako leto pripravim seznam knjig, ki naj jih preberejo za mini in maxi bralno značko, jih spodbujam k branju ali celo berem ter poskrbim za zaključno prireditev s programom in podelitvijo knjižnih nagrad. Sem tudi prostovoljka pri Ozari: nekaj časa sem vodila literarno delavnico za njihove uporabnike, zdaj pa jim pomagam, da se lažje znajdejo v knjižnici ali jih peljem na izlet po mestu, na ogled muzeja, razstave v galeriji, na sladoled. Pred leti sem bila prostovoljka pri Centru za socialno delo Piran; nudila sem učno pomoč. Nekaj časa sem urejala knjižnico v italijanski osnovni šoli. Skupaj z nekaterimi člani društva prijatelji Zakladov sv. Jurija sem pripravila razstavo O prvem svetem obhajilu v piranu v 20. stoletju. Fotografije in predmete, med njimi oblačila, sveče, nabožne slike in molitvenike, so si obiskovalci lahko ogledali v cerkvici Marije Tolažnice v Piranu, ob Dnevih evropske kulturne dediščine, ki so bili tistega leta posvečeni duhovni kulturi. Še zdaj poučujem francoščino. Moja prva učenka je bila prastara gospa, ki se je držala makrobiotične diete. Hotela je na nek kongres makrobiotikov v Francijo, pa se je želela prej naučiti osnov tega jezika. Potem sem učila sosedovega fanta, ki je imel težave s francoščino. Zatem za jezike nadarjeno dekle iz Kopra. Zdaj pa že več let sodelujem s Kulturnim društvom Peter Martinc iz Kopra in s predsednica društva Neva Zajc mi je zaupala tečaje za otroke. Letos sem imela kar dve skupini nadebudnih deklic, ki so se hotele učiti francoščine. Peljala sem jih tudi v Kranj na festival frankofonije, kjer so zapele nekaj francoskih ljudskih pesmic in božično popevko. Skupaj z novinarko Radia Trst A, Loredano Gec, pripravljam odmevne oddaje Istrska srečanja – k pogovoru vabim goste, ki so zanimivi, lepo govorijo in imajo kaj povedati o svojem življenju, delu in odnosu do Istre. Že nekaj let tudi prevajam pravljice. Najprej sem jih prevajala za moje ure pravljic v knjižnici, saj so bile nekatere slikanice tako lepe, da se mi je zdelo škoda, da jih ne bi predstavila tudi slovenskim otrokom. Dva moja prevoda pravljic v slikanicah Nicolette Costa iz Trsta sta bila tudi objavljena v knjižni obliki. Nakar sem začela prevajati ljudske pravljice; prevedla sem kar nekaj knjig in posameznih pravljic, ki so bile objavljene v reviji Mavrica, na Radiu Študent in na Radiu Ljubljana. Prevode sem pošiljala tudi različnim založbam in slednjič se mi je oglasil založnik, ki mu je bilo moje delo všeč in že pripravlja izid prve od štirinajstih knjig ljudskih pravljic z vsega sveta. To me navdaja z zadovoljstvom.
Po predolgih letih pavziranja, ko je že kazalo, da bom ostala večna študentka, sem končno z uspehom zaključila tudi moj študij v Ljubljani. Izdala sem knjigo. Skupaj z nečakinjama smo se potrudile, da so v knjižni obliki izšle tudi kraške pripovedke njunega nonota Miroslava Pahorja, z naslovom Moja nona pripoveduje. Vpisala sem magisterij.

Še bi lahko pisala o svojem življenju in o dogodkih, ki so me oblikovali. A besede so tako nepopolne in težko je z njimi izraziti vse, kar človek čuti. Težko je pisati, ko te preplavljajo spomini. Če imaš poleg tega rad besede, te le te hitro zanesejo. Kakšno stvar napišeš samo zato, ker tako lepo zvenijo. Isto zgodbo lahko poveš večkrat na različne načine, pa se nisi zlagal, le drugače se počutiš in drugače vidiš in razumeš dogodke in povezave. Nekatere nehote spregledaš, druge poudariš. Tokrat sem hotela povedati kaj več o svojem otroštvu, na katerega imam lepe spomine. To so moje korenine in hvaležna sem mami in očetu zanje. Kasneje je bilo moje življenje preveč zapleteno in če bi začela podrobno govoriti o njem, bi lahko napisala celo knjigo. A ko pišeš o svojem življenju, si se primoran soočiti se s seboj. Ko urejaš zapiske v določeno shemo, spoznaš, da je v življenju kljub vsemu nek red. »Nekdo je nad nami, ki vodi vsa bitja«, je zapisala mlada indijanska pisateljica. Za kristjane je to Bog, ki govori po Jezusu Kristusu. Včasih gledam na življenje kot na borbo med dobrim in zlim – na notranjem in na zunanjem področju. Upam, da ste že uganili, na kateri strani hočem biti. Moj oče je nekoč rekel, da zna biti človek človeku volk. Žal to velikokrat velja. Vendar je tudi veliko dobrega, kar nas spremlja na poti. Treba je le videti, poslušati, imeti pogum in odpreti srce za ljubezen. In v vsakem človeku je kal dobrega.

K vsemu temu bi lahko dodala le še to: Piran je majhno mesto, kjer vsakdo vsakega pozna in kjer so ljudje od nekdaj vse vedeli drug o drugem in na veliko opravljali. Zato so lastniki Beneške hiše, ki stoji na vogalu Tartinijevega trga in je nastala že sredi 15. stoletja, na kamnito ploščo dali vklesati napis LASA PUR DIR – pusti jih, naj govorijo. Šlo je za prelepo ljubezensko zgodbo, ki mi jo je v mojem otroštvu večkrat pripovedoval tata in jo je pred leti na svoj pesniški način čudovito ubesedila piranska pisateljica pravljic Tatjana Ploj v knjigi Stare piranske pripovedke. Od takrat me ne moti, če sem na tapeti; tudi moja mama pravi, da je dobro, če te opravljajo, saj to pomeni, da si še živ …

Vse to sem sama napisala, nekaj v letu 2002, ko sem še hodila na Teološko pastoralno šolo, nekaj pa konec junija 2011. Samo en stavek sem prepisala iz knjige Angeli vesolja islandskega avtorja Einar Mar Gudmundssona in pri tem spremenila spol. Če boste prebrali to odlično knjigo, ga boste našli.




MIŠA RUSTJA

Plaža

Spoznala sva se na plaži julija leta 1975. Vendar ta ni bila njegova domača plaža bil je na počitnicah, zato me je po končanih počitnicah povabil na njegovo domačo plažo v Piran.
Prvič sem se pripeljala v to staro lepo mesto. Vse ulice, hiše so si bile podobne, lepe barvane fasade, razni kipci, balkoni na vsaki strehi terasa. Sama sem živela v zelo podobni hiši v stari Ljubljani. Ko sem hodila po ulici proti njegovem domu sem na pragovih hiš »portonih« videla domačinke, ki so klepetale«čakulale«, čistile ribe in opravljale vsakodnevna dela. To je bilo tudi prvo srečanje z domačo govorico. Domačini govorijo slovensko, italijansko in neko spačeno italijanščino »po domace« rečejo. Ja zame je to bila uganka kajti govorim le slovensko. Včasih so me tudi kaj narobe naučili in se mi nasmejali. Prvi stavek, ki so me ga naučili se je glasil va fan culo pojdi v rit meni pa so razložili da pomeni kako si lepa. No, res dosti časa se niso smejali kajti službo sem dobila v trgovini in se počasi naučila italijanskega jezika. Vendar moram priznati, da mi se še včasih nasmejejo. S fantom, ki mu je bilo ime Danilo sva se imela zelo rada. Vsaki dan po delu sva šla na pomol kajti tam so pristale male, velike barke, jahte, jadrnice, katamarani. O vsaki mi je dosti povedal kajti končal je pomorsko šolo in tudi dve leti je potoval z ladjo okoli celega sveta. Rekla sem mu Danilo povej mi kako je bilo v Ameriki, Afriki na Japonskem. Z veseljem mi je pripovedoval vse kar je doživel po svetu. Pripovedoval mi je kot pravljico otroku, ki ga posluša z odprtimi usti. Vprašala sem ga ali bi lahko tudi jaz šla na tako potovanje in mi je obljubil seveda enkrat pa boš res mogoče šla. V nedeljo me je povabil na majno barko batano to so barke brez kabine in merijo približno 4m v dolžino in me peljal po morju. Bilo je zelo vroče zato je skočil v morje jaz pa sem oklevala kajti globoke vode se malo bojim. A vseeno me je prepričal, da sem skočila. Joj, kaka groza tako daleč od obale se mi je zdelo, da me že jejo ribice. Komaj sem zlezla nazaj na barko in ugotovila to pa nikoli več. Smejal se mi je in reku veš koliko jih je že pojedlo v piranskem zalivu. Povedal pa mi je, da so res včasih pripovedovali , da so se v jezeru v Fijesi dogajale čudne stvari eden ali dva sta se utopila voda naj bi jih potegnila v globino. Prav tako me je neko nedeljo peljal s to isto barko na kopanje v Savudrijo. Takrat sem tudi prvič lovila ribe. V roko mi je dal laks in reku saj boš čutila, ko bo riba zagrabila vabo. Nič nisem ulovila tega občutka, kako riba prime še danes ne poznam. Ker ribe ne smem jesti jih tudi ne lovim. Dolgo časa sva plavala se zabavala in končno ugotovila da je treba domov. Ura je bila pozna in k nevihti se je pripravljalo. Ribiči so nama odsvetovali na pot s barko. Mene ni bilo strah saj je Danilo vendar pomorec, ki je prepotoval vse oceane ampak ne s tako majhno barko. Odplula sva proti domu začelo je pihati, deževati barka je kar poskakovala. Vsak skok je pljuskala voda in zalila barko. Zdaj pa me je bilo strah bila sem mokra pa vsa trda od mraza. On pa mi je razlagal veš to piha jugo z njim pad dež, če pa piha iz Trsta pa je burja. Tako da še danes pogledam na morje in vem kaj piha. Ko sva priplula do Pirana pa mi je zaupal, da je danes tudi on imel malo širše hlače. Lepo pa je bilo, ko sva šla v letni kino sabo sva vzela blazine za pod rit kajti klopi so bile lesene trde. Ja pa tudi jopice je bilo treba imeti sabo saj smo sedeli na odprtem. Film pa začnejo vrteti pozno kajti poleti je dolgi dan. Škoda, da takega kina ni več nekateri so si film ogledali kar z morja na barki. Zelo sva se imela rada hodila sva plesat na koncerte v gledališče na piknike. Vsako leto za prvi maj nas je šlo petdeset v Savudrijo na delavski piknik. Eno leto je bil Danilo pri vojakih zato sem ga šla iskat že zgodaj zjutraj na Brijone, kjer je služil takrat v Titovi gardi. Ob vikendih sem ga šla obiskat ali pa sem ga peljala v Piran. Ni se rodil v Piran vendar so ga pripeljali že kot dojenček. Poznal je vsako ulico, hišo, plažo ki so imela imena na rivieri, lučki, pomolu, punti, pred hotelom. Rekel mi je redka so mesta, ki imajo okoli in okoli plažo, veš takšen je Piran, da se lahko kopaš prav kjer hočeš.
Leta so minevala kupila sva avto uredila sva stanovanje zato sva se odločila, da se bova poročila. Takrat so se oblačila kupovala v Trstu. Kupila sva si obleke no ne čisto poročne kajti takrat je bo mišljenje, da jih boš lahko nosil še kdaj vendar se to ni zgodilo. Moja obleka je bila dolga in ciklama barva. Kupila sem si čevlje salonarje, ki pa so bile črne barve in tako grde da jih nisem hotela nikoli več obut celo podarila sem jih. Frizuro pa sem imela tako, kot jo imam še danes kito po celi glavi. Poroka je bila 17oktobra 1981 na dan, ko je občina Piran praznovala svoj dan. Na Tartinijevem trgu ni bilo avtomobilov bilo je dovolj prostora za našo zabavo. Mimo so prišli neki Američani in vprašali, če me lahko fotografirajo. To sem bila lepa. Od doma iz Rokovega trga smo šli vsi svatje kar peš. Bil je čudovit sončni dan tako, da smo imeli kratke rokave. Bila sem navdušena nad to klimo kajti v Ljubljani je ob tem času bila megla. Pa sploh življenje tukaj na obali se mi je zdelo bolj umirjeno in hkrati je bilo veliko zabave. Ob sobotah pa smo večina mladi hodili v Portorož, kjer je bilo veliko zabave. To je bilo že kar obvezno. Ob nedeljah in praznikih pa smo imeli piknike na barki tako smo celi dan preživeli na soncu in v vodi. Seveda smo imeli obmejno propustnico, tako smo lahko kupovali v Trstu kavbojke, kavo»spežo« smo rekli za hrano, ki smo jo kupili. Ostali Slovenci so si to težje privoščili. Držala sem se zelo ponosno saj sem sorodnikom lahko prinesla darilo. Dostikrat so mi rekli srečni vi, ki živite v tako lepem kraju ob morju v Piranu. Sem so hodili ljudje iz cele Slovenije kaj Slovenije iz celega sveta. Meni je bilo tako lepo in zabavno včasih se je zdelo kot, da se je čas ustavil včasih pa kot, da smo že nekaj let naprej. Na trgu pa so tudi ob tem času prirejali razne prireditve igranje pandolo, tombole, igrali so ansambli in bile so oslovske dirke. Te živalce sem prvič videla v živo. Pripovedovali so, da so po Piranu bili oslički glavno prevozno sredstvo. Prevažali so mleko, drva razen če niso hoteli naprej namreč so znani po tem da so trmasti. Naslednje leto po poroki se nama je rodil sin Gašper. To pa ni bila edina novica tistega leta bila je še ena slaba namreč Danilo je zbolel za Multiplo sklerozo. Takrat se spominjam nismo jokali, stokali nekako smo mislili, da se bo to dalo ozdraviti, da bo medicina odkrila kaj novega. Zato smo še vedno živeli veselo hodili na plažo v kino na plese v službo. Vendar se je bolezen slabšala. Počasi je nehal hoditi in vse se je začelo vrteti okoli njega vse smo morali prilagoditi njegovi počasni hoji. Se spominjam, ko sva šla na kavo v bar sem avto parkirala zraven mize da je bil hitreje na stolu. Kamor koli sva šla sem vozila do vrat, da mu je bilo lažje. Avtomobili so bili majhni, tako, da smo lahko vozili po vseh ulicah Pirana. Včasih so se turisti čudili in se spraševali ja kje pa vozijo tej ljudje oni se niso upali s njihovimi saj so imeli velike avtomobile. Nehala sva hoditi na piransko plažo ampak v zdravilišča h bioenergetikom in raznim podobnim ljudem, ki so se ukvarjali z uradno in neuradno medicino. Nihče ni mogel dosti pomagat. Pozimi pa smo imeli veliko obiskov saj so naši prijatelji radi hodili k nam, zunaj je pihala burja in bil je mraz. Sneg je le redko podal. Eno jutro pa je bilo vse zasneženo tako, da se jz naš kuža Zak kar ustavil pred vrati ni se mogel načuditi tej belini. Vsako leto sva odšla v zdravilišče. Nekega dne so me poklicali iz recepcije naj se oglasim pri njih. Ko sem prišla so mi dali paket. Odšla sem v sobo. Danilo lej kaj sem dobila on se je nasmehnil vem to je darilo za najino obletnico poroke. Bil je človek, ki ni pozabil na nobeno obletnico vedno se je znašel in osrečil ljudi. Tako, da sva veliko potovala vendar sva najraje vedno prišla domov v Piran. Ponudili so nam tudi drugo stanovanje izven Pirana v pritličju ali bloku z dvigalom. Pa spet nismo šli mi smo doma v Piranu. Po dolgi hudi bolezni je Danilo odšel na vrh hriba nad mestom, kjer leži in gleda na svoje mesto, ki ga je res imel rad. Jaz pa sem še vedno doma v Piranu kjer bom tudi ostala, potem nekoč pa bom tudi jez odšla na hrib in gledala plaže, ki so vse okoli mesta, našega mesta Piran leta 2011.

VANJA PEGAN

Moj prvi Piran (1967–1977)

Prva leta življenja sem preživel v mestu, na trgu 1. maja. Bil sem eden izmed tistih srečnih otrok, ki smo imeli igrišče pod oknom; na privzdignjen trg iz belega kamna, prizorišče mojih prvih otroških pustolovščin, je gledalo kuhinjsko okno našega stanovanja. To se je velikokrat izkazalo kot koristno, a včasih je bilo tudi hudo neprijetno, kajti z okna je bilo povsem preprosto nadzirati dogajanje na trgu.
»Vanja!« je priletelo od zgoraj; ostali so se nemoteno igrali dalje, jaz pa sem moral steči k zidku in poslušati navodila ali opozorila zaskrbljene mame ali stare mame. Priznam, da me to običajno ni motilo. Bil sem kratkohlačnik in obe ženski, mama in stara mama, ki je v tistem času še živela pri nas, sta me imeli zelo radi in bili sta zelo pozorni. A kaj, ko je klic od zgoraj kdaj priletel tudi ob najmanj primernem času ...
Ravno smo zajeli nepridiprave. Po dolgem in napornem tekanju po trgu, kričanju in izmikanju med vodnjakoma, po slikovitih skokih preko kamnitih stopnic, smo končno le uspeli poloviti vse lopove. Pripravljali smo se, da jih bomo kaznovali in uklenjene poslali v zapor. Da jih bomo priklenili na galeje, da bodo strogo odslužili zasluženo kazen. Mi, pravični vojaki in policaji ...
»Vanček, a si kaj poten?« je priletelo od zgoraj.
Čeprav sem hladnokrvno preslišal vprašanje z okna, je bilo zame igre konec. Vsi ulovljeni razbojniki, gangsterji in gusarji so se na vso moč krohotali. Kar valjali so se po tleh in se spakovali: »A si poten, ne? Pridi si preobleč spodnjo majico! Da ne boš spet bolan!«
Jaz pa sem rdeč v glavo od jeze in sramu stekel domov.
Doma je bilo vse drugače. Vadil sem blokflavto, se igral z avtomobilčki, opazoval staro mamo pri hišnih opravilih, gledal mamico, kako popravlja kontrolke, ali pa poslušal škripanje ortopedskega aparata, v katerega so vsak večer stlačili mojo starejšo sestro. No, priznati moram, da se mi ni vsak večer enako smilila. Včasih bolj, včasih manj. Pač glede na to, koliko njene naklonjenosti sem užil med popoldnevom. Ampak vsaj čisto malo se mi je pa smilila vsakič. Četudi me ves popoldan sploh ni opazila.
Tatek je ob popoldnevih poučeval v Godbenem domu v Kumarjevi ulici, zato sem ga bolj malo videval. Med tednom le dvakrat, ko sem šel tja k pouku blokflavte.
Oba, oče in mama, sta bila predana učitelja in sta z veliko ljubeznijo opravljala svoje delo. Tatek kot učitelj pihal in trobil ter kapelnik pihalnega orkestra, mamica pa kot učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli.
Moja starša sta prišla v Piran, rojstni kraj očetove mame (rodila se je na Šentjanah, leta 1919), jeseni leta 1963. Sprva sta živela v podstrešni sobi pri gospe Miri na Punti. Gospa Mira je bila prijazna in omikana gospa, ki je zelo veliko pomagala mojima staršema, še posebno v žalostnem času, ki ga je prinesla smrt moje komaj rojene sestrice Barbare. Umrla je v porodnišnici zaradi srčne napake, stara komaj nekaj dni. Bil je to čas novoletnih praznikov 1963/64.
Starša sta ostala v dobrih stikih z gospo Miro tudi po tem, ko sta se poleti leta 1965 preselila na trg 1. maja, št. 10. Le kak mesec dni kasneje se je rodila moja sestra Katja, kmalu za njo, spomladi 1967, pa še jaz. Gospa Mira je občasno prihajala k nam in kaj postorila, skuhala, veliko je tudi šivala. Moja mama pravi, da je ravno ona s svojim šivanjem in izbranim okusom veliko prispevala k njeni urejenosti. Da sta starša še veliko kasneje z njo ohranjala stike, priča tudi moj spomin, kajti živo se spominjam urejenega stanovanja gospe Mire in njenega balkona, s katerega sem opazoval Savudrijski rt, in kovanega pajka, ki je dolgo let krasil fasado hiše z balkonom. Morda je še danes tam.
Ko je moja stara mama Anica, mamina mati, prišla v Piran, je sprva živela pri nas in vzorno skrbela za vso družino, kasneje pa sta z možem Francijem od nekega ezula na Opčinah kupila hišo v Galilejevi ulici. Tam je potem živela vsa leta mojega otroštva in nešteto ur sem prebil v njeni kuhinji. Prisostvoval sem pri zanimivih pogovorih stare mame z gospo Doro, z aleksandrinko Berto, ki je živela na drugi strani ulice, z gospo Ivanko iz Fijese in veliko drugimi, ki jim ne vem več imen, a vedno je bilo zanimivo in polno čudovitih zgodb.
Kadar vreme ni dovoljevalo igranja na prvomajskem trgu ali plezanja po skalah na Punti, sem slonel ob oknu in opazoval dogajanje v mestu. S svojega okna sem videl veliko ljudi, o katerih danes skoraj ne govorimo več, a so bili zelo pomembni liki v letih mojega prvega Pirana.
Zato zdaj velja moja pozornost prav njim.
Kjer se Verdijeva ulica razširi v Trg prvega maja, je bila v času mojega otroštva mlekarna. V njej so prodajali kruh, mleko v steklenicah, maslo in tudi bombone. V velikih štirikotnih steklenih vazah je bilo na pultu vse polno pisanih bombonov. Obilna, dobrohotna in zelo prijazna prodajalka me je večkrat poprosila, naj ji zapojem kakšno pesmico. Bilo me je zelo sram, a vedel sem, da bo potem segla z roko v stekleno vazo in mi spustila par bombonov v žep ... Tako opogumljen sem običajno na ves glas zapel, vsem prisotnim v zabavo. Bomboni so bili pravična nagrada in učinkovito zdravilo za otroški sram. Ker ne vem, in mislim, da nikoli nisem niti vedel, kako je bilo trgovki ime, in ker je to morda moj najstarejši spomin na življenje zunaj družinskega kroga, sem te prve vrstice posvetil ravno njej, prodajalki iz mlekarne.
Le korak naprej je bila trafika. V njej sem opravil svoj prvi samostojni nakup. Za denar, ki mi ga je prinesla zobna miška, sem si kupil kot oreh veliko gumijasto žogico prelivajočih se barv. Čarobna žogica je pisalo na bleščečem temnomodrem ovitku in prepričan sem bil, da je res nekaj čarobnega v njej, saj še nikoli do tedaj nisem videl tako poskočne in tako močno odbijajoče se žogice.
Vsekakor pa se mi je najbolj vtisnila v spomin trgovina z mešanim blagom, ki je bila nasproti našega stanovanja, na drugi strani trga. V njej je delal stric Vojko. Oblečenega v belo haljo in z očali, ki jih je resnobno nosil na nosu, bi ga kaj lahko zamenjal s kakšnim strogim zdravnikom, toda izdajale so ga navihane gubice okoli oči in melodičen glas, ki se je tako lepo prilegal prijaznemu gospodu. Za ušesom je imel zataknjen svinčnik in imel je veliko opravka s svojo trgovino.
V njej je imel rdečo napravo, s katero je rezal salamo. Bila je dokaj podobna današnjim salamoreznicam, le da je vrteče se okroglo rezilo, ki ga danes poganjajo elektromotorji, vrtel stric Vojko na roke. Na notranjem robu pulta je bilo kolo z ročajem, ki ga je bilo potrebno vrteti, če si želel narezati okusno mortadelo. Z velikim zanimanjem za ta čudež tehnike in s slino, ki se mi je ob njej nabirala v ustih, sem strmel v zapleteno napravo. Večkrat sem zjutraj pred šolo stekel k stricu Vojkotu po sveže bobole in dvajset dek mortadele.
Spominjam se, da me je nekega popoldneva mamica poslala v trgovino.
»Kupi dve škatli Bio-Ipse ali kaj drugega za ta denar,« mi je naročila.
Stekel sem na ulico in mimo trga k stricu Vojkotu. Pralnega praška z imenom Bio-Ipsa ni imel več na zalogi, zato sem za ves denar naročil čipsa. Pa saj mi je bilo tako naročeno. Ali kaj drugega, je rekla mamica. Stric Vojko se je muzal in mi pomagal zlagati vrečke čipsa v torbo.
Ko sem privlekel ves tisti čips domov, je mamica naredila jezen obraz in me odvlekla s čipsom vred nazaj v trgovino. Še danes ne vem, kdo se je bolj od srca smejal, mamica ali stric Vojko, jaz pa sem dobil vrečko čipsa za tolažbo.
V kratki slepi ulici, ki vodi s prvomajskega trga k portonom sosednjih hiš, sta v pritličju nasproti vhoda v našo hišo živela gospa Angela in njen mož Lojze. Lojz, kot je pripovedovala moja stara mama, je bil rudar. Rekla je, da je marljiv in delaven človek, a kaj ko ga rad pije. Kje je služboval, ne vem, vem pa, da rudnika v bližini našega trga ni bilo. Spominjam se, da je bil redkobeseden in da je rad zahajal v bife, a tudi tam ga očitno niso imeli zelo radi, kajti korpulentna lastnica Sonja ga je večkrat lastnoročno in precej slikovito poslala domov. Tako se spominjam prizora, ko je nekega deževnega popoldneva Lojz sedel v luži pred gostilno in neutolažljivo jokal. Dogodek sem opazoval s svojega okna in bil sem prepričan, da Lojz joka, ker ga ne pustijo nazaj v gostilno, ali pa morda zato, ker se boji gospe Angele. Sedeč v kratkih hlačah v tisti luži se mi je iz vsega srca zasmilil. Nekaj let kasneje sva šla s staro mamo na njegov pogreb, bilo je žalostno; v meni pa še danes deževno poletno popoldne na trgu prvega maja naslika podobo v luži sedečega rudarja Lojza.
Lojzova žena, gospa Angela, je bila prijetna gospa. Vsak dan, če le ni deževalo, je klekljala pred vhodom v svojo pritlično kuhinjo. Sedela je na pručki in klekljala. Klekljala je, ko sem šel v Godbeni dom in klekljala je, ko sem se vračal. Tam je bila, ko sem se šel igrat na trg, in tam je bila, ko so me ob prvem mraku z okna poklicali domov. Potrpežljivo je premetavala kleklje sem in tja in pod njenimi rokami so nastajale prave čipke. Včasih sem se ustavil pri njej in jo opazoval. Bolj kot same čipke so me zanimale bucike na njeni blazini za klekljanje. Glavice teh bucik so bile vseh mogočih barv, nekatere celo prozorne, in takšnih še nikoli do takrat nisem videl. Razmišljal sem celo, da bi ji eno izmaknil.
Je bila pa tudi hecna, tale gospa Angela. Govorila je po idrijsko in jaz je nisem skoraj nič razumel. To jo je včasih malce ujezilo, ampak nikoli ni bila zares jezna na dečka, ki je tiho sedel ob njej in ji delal družbo. Gospo Angelo sem nazadnje zagledal pred več kot dvajsetimi leti, kako se počasi sprehaja po rivi. Stopil sem k njej in jo pozdravil. Čez čas me je spoznala. Nasmehnila se mi je, jaz sem se pa spomnil, kako sem vedno, ko smo se na trgu igrali »Mati, prosim, koliko je ura« ali pa »En, dva, tri, po ulicah hitimo«, in če sem le bil v primerni poziciji, pogledal proti naši mali slepi ulici. Gospa Angela je bila tam, sklonjena nad svoje klekljanje.
Posebno mesto v mojem spominu imajo tudi Rošivalovi. Živeli so v ulici, ki je s prvomajskega trga vodila na grič, travnik, na katerem smo se velikokrat igrali. Gospod in gospa Rošival sta bila mirna in razgledana človeka. Takšna sta bila tudi njuna hči Ester in njen mož Zvone, ki je upravljal akvarij v Piranu in je izvrsten potapljač. Njuna hči Marta, Martica, kot sem jo klical, je bila krasna deklica in večkrat sem se pri njej učil, skupaj sva vadila blokflavti ali pa se igrala z lego kockami. Nekoč je dedek Rošival naredil Martici hišico iz lego kock in vanjo vgradil miniaturno žarničko, ki jo je napajala baterija. Tako je bila hišica osvetljena od znotraj in spomnim se, da sem jo silno občudoval. Gospod Rošival je bil zelo spreten pri izdelovanju različnih stvari. Zame in za Martico je naredil lični leseni škatli, oblečeni v rdeče barvano platno in znotraj obloženi z žametom. Na vsako je pritrdil medeninasto ploščico in vanjo vgraviral lastnikovo ime. V njih sva potem nosila blokflavti k pouku v godbeni dom, pa tudi na različne nastope, saj sva skoraj vedno igrala v duetu. Črno-bele fotografije, med drugimi tudi tisto, na kateri se smejim za svoj drugi rojstni dan, je posnel spretni in prijazni gospod Rošival.
Na severni strani trga, levo od mojega okna, je bila nad vhodom v gostilno gospe Sonje in njenega partnerja, imenovanega Aco, pritrjena rdeče-oranžna pravokotna tabla z napisom Buffet 1. maj. Te table se natančno spominjam, saj je s svojo živo barvo močno izstopala. V tem lokalu sem bil redkokdaj: le če je v nedeljo tatku zmanjkalo cigaret, in ker je bilo drugod zaprto, sem skočil h gospe Sonji v bife po cigarete. Gospa Sonja je bila odločna ženska in bila je vedno močno naličena. Krepka v životu ni delovala nič kaj bolj nežno kot njen Aco, vedno v elegantno črnino oblečen čokat mož, poln prstanov na rokah. Še najbolj me je očaral njun črni mercedes. Bil je eden izmed redkih avtomobilov, ki so bili parkirani na južnem delu trga. Prava limuzina z zakrilci nad zadnjimi lučmi, kot iz filmov. In merilec hitrosti je kazal tako vrtoglavo številko na koncu števca, da si je niti zapomniti nisem upal. Vem pa, da je bila veliko višja od tiste na tatijevem BMW-ju, ki je domoval v garaži, iz katere je mnogo let kasneje nastala prijetna Kantina.
Ne spominjam se prav dobro, kdo so bili ljudje, ki so živeli nad nami, vem le, da sta nekoč živela tam gospod in gospa, ki sta imela psička z imenom Rufi.
Zelo dobro se pa spominjam družine Jurin, ki je stanovala v tretjem nadstropju. Mati, za katero pravi moja mama, da je kot angel bedela nad vsemi v naši hiši in vsakomur storila kaj dobrega, potem gospa Jurin in njeni trije otroci: Zlata, Bernarda in Josip ter Duje, njihov oče.
Pod našo kuhinjo je imel Duje svojo klet. V njej je izdeloval lesen ribiški čoln, majhno batelino. Večkrat sem ga opazoval pri delu, včasih od vrat, včasih pa sem smel tudi k njemu v klet in takrat sem bil zelo vesel. Opazovati Dujeta, kako izdeluje čoln, potem pa ves dan sanjariti, kam vse bi se lahko s takšnim čolnom odpeljal, je bilo sila prijetno početje.
V mandraču je imel barba Duje tudi svojo barko, veliko, vsaj sedem metrov dolgo pasaro, z izvirnim in nenavadnim imenom »Ča te briga«. Z njo je poleti prevažal turiste. Včasih sem bil na krovu tudi jaz in prav dobro se spominjam steklenice s plutovinastim zamaškom, ki jo je, privezano za grlo, vlekel Duje s svojo »Ča te briga« po morju in v njej hladil žganje, ki ga je občasno ponudil svojim potnikom.
Na prvomajskem trgu je v zgodnjih sedemdesetih kraljevala cela jata otrok. Po trgu smo se podili: moja sestra Katja, Oliver Vuk in njegov starejši brat Danijel, Valter Perat, Zvonka Matovina in njena starejša brata Miki in Ivan, Josip, Artur, Marino in Emil Likar, Jani, Vasten, Branko, Adrijana Dodič, Vesna Mikulič, Marica in Stevo Čimbur, Robi Bartulovič, Drago in Milorad Herceg, brata Bruno in Feruccio s Pusterle, Elika, Marjetka, Mojca in Polona Jeršan ter njun brat Andrej, občasno so se nam pridružili še Ivo in Žiga Šuto ter bratje Domnik. Gotovo sem še koga pozabil, a kaj, ko je kamnolom časa tako neprizanesljiv.
Skratka, na prvomajskem trgu je bilo zelo živo. Nogometne tekme, v katerih so blesteli najstarejši fantje, so imele veliko publiko mlajših, ki so komaj čakali, da bodo povabljeni v igro, igra »lopovi in policaji« je bila zelo priljubljena, saj so se običajno starejši oklicali za lopove in mlajši so bili policaji, ki pa so velikokrat objokani odnehali, saj starejših mulcev ni bilo prav lahko uloviti. Zvečer pa, ko smo utrujeni posedli po belem kamnitem zidku, ki obkroža trg, smo se igrali »telefon«, še raje pa poslušali in si pripovedovali neverjetne, bolj ali manj izmišljene zgodbe, ki so iz ure v uro postajale bolj in bolj srhljive. In ne prav poredko se je zgodilo, da je kakšen mlajši otrok prestrašeno odvekal domov. Zgodilo se je, da sem včasih odvekal tudi jaz.
Ob nedeljah dopoldan sva šla s prijateljem Oliverjem, če je bilo le mogoče, gledat risanke v kino. Za deset dinarjev si dobil kinovstopnico in polno papirnato vrečko trdih limonc v bližnji Bombonjeri, ki pa so se kaj rade v žepu zlepile s papirjem v lepljivo gmoto. A vseeno so bile zelo dobre, posebno ob doktorju Balthazarju, moji najljubši risanki.
Včasih sva šla z Oliverjem lovit ribe. Pri Morotu, ki je imel majhno trgovino z ribiškim priborom v bližini nočnega bara, sva kupovala trnke, svince in laks. Za pisane plovce običajno nisva imela dovolj denarja. Potem sva šla na glavni pomol in metala trnke. Ne spomnim se, da bi kdaj kaj posebnega tudi ulovila. Morda kakšnega gvata, redko špara ... Morda sem bil sila neuspešen ribič tudi zato, ker me je strašno zanimalo dogajanje v pristanišču. Opazoval sem ribiške čolne in ostala plovila, kako so prihajala in odhajala, gledal druge ribiče, kako lovijo s pomola, in tako je marsikatera riba snedla vabo z mojega trnka, jaz pa tega še opazil nisem.
Prava paša za oči pa so bili obiski tržnice v poletnih mesecih. Tam so se ob stojnicah z zelenjavo tlačili tudi priložnostni prodajalci blaga iz vzhodnoevropskih držav. Praviloma so to bili turisti, ki so s seboj pripeljali še kakšno potrebščino več in si s prodajo le-teh podaljšali počitnice ali pa so si na njih lahko kaj več privoščili. Moja stara mama je spretno trgovala z njimi, in tako sem bil deležen lepih in skoraj nedosegljivih stvari. Nekega dne je prinesla češko gumirano blazino za na morje, drugič spet rusko zapestno uro, najbolj pa sem se razveselil majhnega ruskega daljnogleda, ki je že dolga leta moj zvesti sopotnik in je danes na častnem mestu v moji jadrnici.
Na tržnici so bili poleg tujcev, ki so prodajali svoje blago, tudi potujoči trgovci, ki so prodajali ptičke in ribice. Pred delikateso so običajno postavili celo skladovnico ptičjih kletk, tako da je ščebetalo in frfotalo vsevprek. Tudi tam je bilo lepo postopati naokoli in opazovati ptičji vrvež in bleščanje zlatih ribic v ogromnih steklenih posodah.
Zelo rad sem šel tudi v Godbeni dom. Tam je tatek poučeval, tudi mene. Po pouku sem z veseljem ostajal v Godbenem domu. Tam je bil poleg tatka še harmonikar Mišo, ki je bil zaposlen kot arhivar pihalnega orkestra. Pridno je urejal dokumentacijo ali prepisoval note. Vsakič, ko me je zagledal, se je široko nasmehnil. Naklonjenost je bila obojestranska. Jaz sem komaj čakal, da bom lahko šel k Mišotu, on pa je vedno imel kaj zame. Bil je poln igric in drobnarij, ki so potem končale v mojih rokah. Imel pa je še eno neverjetno lastnost. Znal je z žvižganjem oponašati katerikoli zvok, in tako je bila učilnica v hipu polna najrazličnejših ptic in vseh mogočih zvokov.
V tistem času sta imela tatek in Mišo tudi ansambel. »Tromboni« so v zasedbi Leander Pegan – bas kitara, kontrabas, pozavna, Mišo Cener – harmonika, Lojze Kožar – kitara in Vid Zadnik – bobni, razveseljevali turiste po terasah v bližnji in daljni okolici. Večkrat sem jih poslušal tudi jaz, le da sem – majhen, kot sem bil – običajno že veliko pred koncem zaspal v mamičinem naročju.
Moj prvi Piran je bilo zelo srečno obdobje. Pogled na svet skozi oči otroka. Vzdušje pripadnosti in sožitja, čas, ki se mu običajno ni nikamor mudilo, dnevi, ki so mezeli počasi in poudarjeno, če se sploh smem tako izraziti, ja, čas, v katerega smo bili resnično vpeti in se je vse dogajalo ob in v nas. Bistvena razlika od današnjosti, ko se vse dogaja nekako mimo nas.








TANJA ALBREHT


Na svet sem prišla v zgodnjih sedemdesetih letih in po tednu dni, ki sem jih preživela v koprski porodnišnici sta me moja starša pripeljala domov. V Piran.
Onadva sta v Piran prišla živeti nekaj prej. Moj oče se je iz osrednje Slovenije skupaj s starši in starejšo sestro preselil leta 1954. Kupili so eno od izpraznjenih hiš. Stara mama je pripovedovala, da je bil piran tako prazen, da so s šopom ključev hodili po mestu in izbirali novo bivališče. Njihove izbire nisem nikoli dobro razumela. Hiša je bila, odkar pomnim v zelo slabem stanju, sami pa je kasneje tudi niso dobro vzdrževali. Bila pa je ena prvih, ki je imela svojo kopalnico, in to ne v pritličju, temveč v nadstropju, poleg kuhinje.
Mama je v Piran prišla na prakso. Čez poleje je delala v enem od počitniških domov in spoznala mojega očeta. Domov se je vrnila samo za kratek čas in prišla nazaj v Piran ob tistem neurju, ko je na obalo metalo skale in je eno menda zabrisalo tudi v stavbo takratne avtobusne postaje.
Po slabih dveh mesecih porodniške se je mama vrnila na delo, stara mama je odpotovala k enemu od svojih starejših otrok, jaz pa sem šla v varstvo v 3, nadstropje hiše v Ulici svobode, k noni (baje so jo tako klicali vsi njeni varovanci). Ne vem, koliko časa sem bila pri njej v varstvu ampak še danes se spominjam zavitega hodnika in pomaranče,ki sem jo dobilaza malico, pa tudi tega, da sem še leta vsakič ko sem šla mimo njenih oken klicala Nona, Nona.
Malce se spomnim tudi, da me je mama kasneje vpisala v italijanski vrtec...To je bilo v lepem, novem vrtcu na hribu. Ampak tam nisem zdržala dolgo. Bojda sem ves čas jokala in sploh se nisem mogla privaditi. Spomini, ki so mi ostali na vrtec pa so začuda vsi po vrsti prijetni in prijazni.
Neko poltje so me za nekaj tednov poslali na počitnice k bici na koroško. Tam mi je bilo lepo, deda me je razvajal, bica pa je bila stroga. Ko pa je mama prišla pome je nisem prepoznala.Zdi se mi, da je mama bila dolgo dolgo zaradi tega zelo žalostna.
Ko sem imela dve leti in pol sem dobila brata. Rodil se je decembra. Novembra pa sva jaz v debelem, rdečem kombinezonu in visoko noseča mama, ki je zaradi te nosečnosti preživela v bolnici kar nekaj mesecev, metali kamenje v morje z obale. Ena mojih slabih lastnosti je, da rada precenim svoje zmožnosti. In seveda se je začelo že takrat. V morje sem hotela vreči zelo velik kamen, komaj sem ga nesla. In potem sva oba s kamnom končala v morju. Mama je bila zelo prisebna. Dajala mi je navodila, kako naj pridem iz morja in uspelo mi je. Takrat je na tisti plaži še stal toboga. Kasneje so ga podrli in nikoli več postavili novega.
Poleti smo se kopali na plaži na rivjeri in največ spominov iz obdobja pred malo šolo imam na to plažo. Kasneje smo se tam igrali celo leto in tudi pozimi, vendar nas majhnih samih tja niso puščali. Tam, kjer je zdaj betonska ploščad je bil prej pesek. S stopnic si stopil naravnost vanj. Nekega dne so fantje skrili v pesek ježa in prav jaz sem imela možnost stopiti nanj. Dobila sem 35 bodic v peto. Ves dan sem jokala in hlipala. Še v spanju, ko so mi starši skupaj s stricem in teto združno pobrali ven vseh 35 bodic, jaz pa še vedela nisem.
Plažo so kasneje prekrili z betonom in podrli tuš in tobogan in naredili zaliv s kamenčki, ki jih morje vsako leto vrže na beton višje in tam ostane do pomladi, ko plažo spet pripravijo na poletje. Peska so pustili le za vzorec ob stopnicaj levo in tam so lastniki psov vozili pse na potrebo zjutraj, starši pa otroke na igro popoldne. Prihajale so tudi mačke...
V ta peskovnik smo otroci radi skakali z ograje. Jaz si nisem upala skakati ampak enkrat so me le prepričali in padla sem na nekega fanta. Ne spomnim se, kaj je bilo z njim, ampak vsi so bili jezni name. Po tistem nisem več sakala.
V gostilni na rivjeri so prodajali točeni sladoled. Moja mama je nekaj sezon delala v tej gostilni in stari g. Ješarevič nam je vsake toliko natočil mali sladoled. Vsem otrokom iz ulice. Sladoled je bil tam zelo dober. Jagoda in vanilija. Imeli pa so tudi najboljše čevapčiče. Tako dobre sem jedla smo še v Sarajevu.
Zvečer smo prebivalci ulice posedali na gostilniški terasi in se družili. Otroci smo se igrali, odrasli pa so se družili in opazovali (ter ogovarjali) mimoidoče. Moja oma je prišla vsak večer s prijateljico enake starosti (preko osemsedet)vsak večer na kozarec vina. Sedeli sta in pletli in se pogovarjali o vsem mogočem. Včasih sta poleg vina naročili še porcijo čevapov. Občasno se jim je pridružil še starejši gospod,ki jima je prinašal čokolado in bombone. Ne spominjam se, kdaj se je tako druženje pravzaprav začelo, vsekakor se je končalo, ko je gostilna zamenjala lastnike.
Poleg gostilne je stal letni kino. Iz našega okna se je film lahko lepo videl čeprav so okoli in okoli zagrnili zaveso. Z naše terase pa še lepše. Seveda si otroci nismo smeli ogledati vseh filmov. Nekega večera me je mama zgodaj poslala spat in celo zaprla okno. Jaz pa, radovedna, sem odprla okno in si ogledala nekaj prizorov filma žrelo. Od takrat dalje me v morju zelo redko vidijo, nikoli pa v globoki vodi.
Z naše terase smo lahko gledali filme v letnem kinu. Prihajali so tudi prijatelji. Mama je pogrnila stare kovtre, in otroci smo na njih tudi zaspali in prespali noč. Nekateri ljudje pa so si hodili ogledovat kino z barkami.
V Piranu je deloval tudi kino v gledališču tartini, predstave so bile vsak dan. Imeli so tudi matineje in dvrana je bila vedno polno zasedena, tako v parterju kot na balkonu. Najbolj so me privalčile lože, ampak od tam si nikoli nisem ogledala predstave.
S približno petimi leti sem začela obiskovati malo šolo. Obiskovala sem jo dve leti, do vstopa v šolo pri sedmih. Mala šola je bil v starem vrtcu. Učila me je tovarišica Bernarda. Spomnim se tudi ravnateljice, ki sem se je zelo bala. naslednje leto nas je prevzela druga vzgojiteljca, ki pa se je ne spomnim.
Spomnim se nekaj otrok, ki so bili z mano v mali šoli, nekatere srečujem še danes. Z nekaterimi smo ostali v stikih, nekaj pa jih niem videla nikoli več. Čisto sveže se spominjam deklice, ki ji je umrla mama. Še dan prej mi je na stopnicah pred vrtcem povedala, da je mama v bolnici, naslednji dan pa je v vrtec ni bilo več in nismo je več videli. Samo izvedeli smo, da ji je mama umrla in še leta me je preganjala misel, kam so deklico poslali in kako se ji godi.
V mali šoli nisem jedla kosila. Mama je bila doma in bila je gospodinja, zato sem bila v mali šoli le za polovični čas, kosilo pa sem jedla doma. Malice so bile vrhunec mojega dneva. Najraje sem imela gres na mleku, najmanj pa ovsene kosmiče, ki jigh danes obožujem. V tistem času sem se tudi seznanila z gumitvistom, ki smo ga igrali poem še leta. Začelo se je tudi zbiranje sličic in po vseh vogalih se je slišalo tisto znano: mam, nimam, mam, mam...Fantje so zbirali drugačne kartice kot me punce, ne morem pa se spomniti, kateresmo zbirale me.
V tem času smo tudi začeli gledati risanke na italijanski televiziji. Drugih programov nismo mogli gledati, ker jih naše antene niso ujele. TV Ljubljana smo ujeli le občasno, pa še to takrat, ko je mama plezala na streho in obračala anteno. Postavljeno smo imeli na sosedovi strehi in tudi višje na hribu. Oče je sedel pred televizijo in mama je plezala naokoli in obračala nateno. Otroci smo se pa drli z oken. je dobro, ni dobro. Kasneje si je oče sposodil wokitoki, mama pa je postavila anteno na streho čez cesto.
No, zahvaljujoč slabi anteni sem se hitro naučila jezika in že ob vstopu v šolo sem znala nekaj besed, čepraprav moja mama ni mislila tako in me je pošiljala na neke inštrukcije.
Popularne so bile risanke o mazingi in drugih robotih, kasneje tudi Candy Candy in še veliko drugih. V mojo spominslo knjigo so mi vsi fantje risali mazinge. Punce so imele več domišlije in niso risale risank.
Vstopa v šolo se ne spominjam dobro. Šola je bila v zdajšnji gimnaziji in je delovala strašljivo. Stopnice so bile strme in vhodna avla temna in hladna. Ravnatelj je bil g. Rahtelj, ki smo se ga vsi bali, moja učiteljica pa ga. Iva Slamnik. Bila je stroga, a prijazna in s prijaznostjo je veliko dosegla. Zelo smo jo spoštovali. Mene je veliko naučila in mislim, da bi vse učiteljice v prvem razredu morale biti takšne kot je bila ona.
Nekatere druge učiteljice na šoli so bile stroge in hudobne. Znane so bile po lasanju učencev in večinoma brez pravega razloga. Nekega dne me je učiteljica glasbe poslala v sosednji razred povedat, da neke vaje odpadejo. Kot lepo vzgojen otrok sem stala pred vrati in potrkala. Nobenega odgovora. Potrkam še enkrat. Nobenega odgovora. In ko sem potrkala tretjič je prihrumela učiteljica iz razreda, ma za kito zvlekla v razred in me zlasala, češ, kaj imam jaz pred vrati za trkat...brez vprašanja in možnosti, da bi karkoli pojasnila...Take in podobne ljudi srečujem še danes in se jim skušam izogniti v širokem loku.
V trugem razredu nas je učila ga. Pegan. Tudi pri njej smo se v razredu dobro počutili, bila je stroaga in dobra učiteljica. Veliko je bila bolna in takrat jo je nadomeščal g. Vlahovič Ivan. Pri njem sem dobila svoj prvi cvek iz poštevanke. Kasneje sem seveda popravila...ampak slab občutek je ostal in poštevanke ne maram več.
Kasnejših učiteljev se ne spominjam dobro. V osnovni šoli smo se s sošolci več družili v prostem času. Hodili smo tudi po celem mestu. Imeli smo kolesa in z njimi odkolesarili vse do Lucije. Nekoč sem si na nekih žicah v na gradbišču nove marine raztrgala nove škorne. Mama jih je nesla k čevljarju in ta jih je tako lepo popravil, da se sploh ni nič poznalo.
Najraje smo se s kolesi vozili po bernardinu.Pa tudi z dvigalom, če nas le niso zasačili Pozimi je bilo tam malo ljudi in skorak nobenih ovir. Tudi veliko parkirišče pred mestom je bilo prazno v zimskih mesecih in tudi tam smo kolesarili, če le ni piahala burja. Ko je pihal jugo smo se zabavali s teml da smo bežali pred valovi, ki so visoko pljuskali na obalo. Dvakrat se je celo zgodilo, da je morje dvignilo in razmetalo betonske plošče ob obali. Dokler jih niso popravili smo se na teh polomljenih ploščah igrali in niti pomislili nismo, da bi lahko bilo nevarno.
Velikokrat smo se igrali tudi na skalah pri luški kapitaniji. Skale so naredile lepe luknje in skrivališča, kamor smo se skrivali in skrivali zaklade...Na obali smo našli marsikaj zanimivega. Od raznih črepinj za katere smo se spraševali, od kod so, do raznih kovinskih predmetov. Plastike takrat na obali še ni bilo veliko. Velikokrat smo tudi metali v morje steklenice s sporočili. Seveda, odgovora nikoli ni bilo...
Naš pa je bil tudi hrib za tovarno Salveti. Bil je tako zaraščen, da smo se po vseh štirih plazili skozi grmovje. Nekoč smo srečali čuka. sedel je na veji in nas gledal. Sploh nas se ni bal.
Pozimi, ko smo bili doma smo veliko brali in gledali televizijo. Seveda italijansko. Gledali smo reklame in jasno nam je bilo, da pri nas v trgovinah teh dobrot ne prodajajo. Ko je mama šla v trst po kavo smo vedno dobili žvečilne Big Babol. Če smo šli z njo, ja mama pila kavo, otoci pa kokakolo, ki je bila veliko boljša kot naša, predvsem tista v pločevinki, ki jih pri nas ni bilo.
Da živimo zelo drugače, kot na zahodu otroci nismo opazili. Najbolj grozno pa je bilo prečkanje meje. Kot živino so nas gali skozi tisti grdi stekleni prostor in nas pregledovali in spraševali za tiste pol kile kave in nekaj praška.
Določene dobrine smo pač šli iskat v trst, vendar se na znamke ni veliko gledalo, vedelo se je, kateri prašek se kupuje in katera kava. Ravno tako kavbojke.
Naše želje so bile skromne. Če smo kaj dobili, tudi če je bil to samo kinder jajček smo bili veseli. Mislim, da bi to svoji hčerki težko pojasnila. Pa tudi sama sebi ne morem razložit, zakaj je bila kola v pločevinki boljša od drugih.

Med brskanjem po spominih sem začela razmišljati, kako smo gledali na razlike med nami. Otroci kakšnih velikih razlik nismo opazili. Vprašanja narodnosti nismo poznali. Opazili smoč če kdo ni zanal dobro jezika, ampak to ni predstavljalo ovire v prijateljstvih in druženju. Svojo prvo diskriminacijo sem začutila v šoli, kjer je preveč zagrizena učiteljica zasmehovala nas, verne učence in spodbujala sošolce, da to počnejo tudi oni. Predvsem en sošolec je padel na foro in bil do nas grob. Mislim, da smo morali v razredu celo vstati...Verjetno ni bila najbolj na tekočem, saj je Jugoslaija razpadla že čez nekaj let. Ostali učitelji si s tem vprašanjem nikoli niso belili glave. Tudi če so imeli kakšne predsodke tega niso pokazali. Tudi moji starši so se družili z ljudmi različnih ver in narodnosti. Nekaj mojih prijateljev je imelo doma bolj nacionalistično vzgojo, ampak njihove pripombe so me spravljale v zadrego, ker jih nisem razumela.
Prehod na novo šolo v zelenem gaju je bil precej smešen. Šola je bila nova in vsi so bili ponosni nanjo. Ampak že ob prvem nalivu je puščala streha in po hodnikih so nastavili vedra...Fasado iz stiropora so naselile podgane in vidne so bile velike luknje. Res je bila nova, ampak očitno zelo slabo grajena. Ko je tja prišla naša generacija je bila stara komaj 4 leta.
Najbolj zanimiva je bila šolska knjižnica, ki je bila kar na hodniku in odprtega tipa. Knjige so hitro začele izginjati in kasenje so jo preselili v manjši kabinet. Za šolsko kuhinjo je služil kar kabinet za gospodinjstvo in hrano so nam delili na hodniku.
Šola je imela veliko moderne opreme. Med drugim tudi temnico za fotografski krožek, ki sem ga obiskovala skoraj vsa štiri leta. Imela sem stari ruski fotoaparat, ki mi ga je oma kupila od nekih čeških turistov na tržnici. Hodili smo okoli po mestu in po Fijesi, fotografirali in nato slike razvijali v šolski temnici. Bilo nas je pet ali šest rednih fotografov in občasno je prišel še kdo.
Moderna šola mi nikoli ni bila preveč všeč. Komaj sem čakala, da pobegnem iz nje in na koncu mi je le uspelo. Vpisala sem se na srednjo šolo vKopru, ker gimnazije v Piranu nekaj časa ni bilo. Vožnja iz Pirana v Koper je bila po svoje zabavna. Še sreča, da smo stanovali blizu avtobusne postaje in sem vsako jutro dobila sedež na avtobusu. Sošolci iz Lucije so večinoma morali stati do Kopra. Na naši šoli sem se edina vpisala na družboslovno smer. Nekaj sošolcev se je vpisalo na naravoslovno šolo (sedanja gimnazija), nekaj na ekonomsko in trgovsko in nekaj na kovinarsko.
V sedmem ali osmem razredu sem začela obiskovati tudi folkloro (KUD Karol Pahor, kasneje Val). V skupini sem vztrajala do 3. letnika srednje šole. Mislim, da se je moje otroštvo v Piranu končalo, ko sem nehala obiskovati folkloro. To je bilo zadnje, kar me je na Piran še vezalo raze lepih spominov in idealizirane podobe mesta.
Piran je v veliko pogledih povsem drugačno mesto, kot se ga spomim. Ni kina, letni kino so porušili, telovadnico TVD partizan so zaprli, Folkloristi so odšli iz Pirana...Otrokom v mestu danes ni lahko. Naša generacija je imela veliko izbiro prostočasnih dejavnost. Predvsem organiziranih in vse to je v zamrlo ali izselilo iz mesta. Ne vrjamem, da je to samo moj zbledeli spomin.

ZORKO BAJC



Rodil sem se pred petinštiridesetimi leti v Kanjem dolu pod Javornikom, med Colom in Črnim vrhom. Tam sem preživel prva štiri leta otroštva. Potem smo se preselili na Col, kjer je bil doma oče. Starša sta tam sezidala novo hišo. Tako da sem na Colu preživel naslednjih enajst let. Tu sem tudi hodil v osnovno šolo, do petnajstega leta. Sledila je srednja šola oziroma malo semenišče v Vipavi. Takrat smo bili s Cola štirje v malem semenišču, vsak v enem letniku. Pa že prej so bili duhovniki iz naših krajev, tako da to ni bilo nekaj posebnega ali novega, če je nekdo šel v semenišče. Trenutno nas je devet živih duhovnikov s Cola. Kar je zelo veliko za tako majhno župnijo, ki ima mogoče osemsto ljudi. Med drugimi je Colčan tudi škof Jurij Bizjak. Pa Trošt, skladatelj, ki je sedaj že v penziji. Pa dva misijonarja sta na Slonokoščeni obali. Jaz sem pa zadnji v seriji. No, sedaj imamo tudi enega bogoslovca, tako da je po dvajsetih letih spet nekdo.
Maturo sem naredil leta 1985. Potem je sledila vojska; za petnajst mesecev so me poslali v Skopje. Po vojski sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani; tu sem bil šest let. V petem letniku sem diplomiral. Diplomiral sem iz Trstenjaka; naslov moje naloge je bil Človek in Bog v Trstenjakovi antropologiji. Sedanji nadškof Stres je bil moj mentor. Trstenjak je bil takrat še živ tako da sem imel, hvala Bogu, še priliko se z njim osebno srečat in pogovorit, ko sem delal diplomo. Šesti letnik je bil pastoralni podiplomski. Leta 1992 sem bil posvečen v duhovnika. Moja prva služba je bila v Tolminu, tam sem bil dve leti. Iz Tolmina so me premestili v Postojno, kjer sem bil štiri leta. V Postojni mi je škof nepričakovano dal možnost podiplomskega študija umetnosti v Rimu. V Rim sem odšel leta 1998. Poslal me je na študij umetnostne zgodovine oziroma varovanja sakralne dediščine. Sproti sem študiral še film, režijo in fotografijo, tako da sem delal dve smeri vzporedno. Škof mi je dal dve leti časa za dokončanje študija.
Leta 2000 sem prišel v Piran. Prvič v življenju. No, mislim, da sem enkrat prej v Piranu že bil - v četrtem razredu v osnovni šoli, na ogledu akvarija. Tako, da mi je ostal nekje v davnem spominu. Drugače pa nisem bil v Piranu. Tako, da sem prišel v Piran z dekretom v žepu in nisem vedel niti, kje je piranska cerkev. Nikoli še nisem bil v piranski cerkvi, jasno da ne. Nisem vedel niti kje je župnišče, kaj šele, da je deset cerkva v Piranu. Tako da avgusta 2011 bo enajst let, kar sem tukaj.
Začetki so bili čudni, težki, grozni. Nikogar ne poznaš, res nikogar. Niti mesta nisem poznal, niti nisem vedel, kako mesto funkcionira. To sem potem počasi spoznaval. Tudi zgodovino mesta sem počasi spoznal; kaj se je v Piranu dogajalo, zakaj je danes takšna struktura prebivalstva, kje so problemi, kje so prednosti. Zanimivo je to, da takrat, ko mi je škof ponudil Piran - jaz ga nisem poznal - mi je pač dal nekaj časa za premislek. In ko sem spraševal kolege, če naj grem v Piran, so mi vsi rekli: »Ne hodi v Piran! Kamorkoli drugam, samo v Piran ne hodi.« Takrat so več ali manj poznali pastoralno situacijo v Piranu, pa tudi gospodarstvo, ekonomske probleme s cerkvami in vsem ostalim. Ampak takrat sem se čisto intuitivno odločil za Piran, ne vem zakaj. Čutil sem, da je to mesto umetnosti, nekega pretoka idej, neke kulture, in s tega vidika se mi zdi, da sem potem takrat čisto podzavestno odšel k škofu in rekel: »Grem v Piran!«
No, ko smo ravno na terasi; tisti dan, ko sem prišel prvič v Piran, me je moj predhodnik Bojan Ravbar peljal na zvonik in mi je začel razlagat, kje vse so cerkve. To je bil prvi šok. Potem me je pripeljal na teraso, da sem videl župnišče. In sem videl ta vrt pred seboj, ki je bil takrat še zapuščen. Ampak mi je vrt takoj padel v oči. In sem se ga spomnil. Nato sem razmišljal, od kod ga poznam, kje sem ga videl, saj tukaj vendar še nisem bil. In sem se spomnil, da sem ga videl enkrat v enem slovenskem filmu, ki je bil tu sneman. Mislim, da je imel naslov Zrakoplov. Takrat mi je ta vrt padel zelo v oči kot lokacija. In ko sem ga spet videl, sem si rekel, da je iz tega vrta treba nekaj narediti. Že takrat, leta 2000. No in od takrat sem potem sanjal o tem centru, ki je zdaj tu. Da se ta prostor nekako uredi. Tako da dve leti nazaj je to uspelo.
Potem je bilo treba spoznati župnijo. Ugotovil sem, da je to dvojezična župnija. Da je treba maše, oznanila in vse ostalo prilagoditi dvojezičnosti. Spoznaval sem ljudi, župnijski svet… In potem naenkrat vidiš, da je milijon stvari za naredit, za popravit, da je cerkev v zelo slabem stanju; da je bilo sicer že marsikaj narejeno, ampak da bo treba celovito pristopit k reševanju. In potem je bilo treba zaplavat, čeprav do takrat nisem znal. Nisem znal plavat, dokler nisem prišel v Piran. Tudi v pravem pomenu besede. Sem znal za silo plavat, ampak ne na odprtem. Zdaj sem pa moral tudi na odprtem zaplavat. V prenesenem pomenu in tako. In potem je to začelo it počasi. Se zakoplješ noter, hkrati dobivaš izkušnje. Izkušenj kot župnik nisem imel, ker je to moja prva samostojna župnija; prej sem bil vedno samo kaplan. Zdaj sem pa s tistim znanjem, ki sem ga imel o kulturni dediščini, vsaj toliko vedel, kaj vse bi moralo biti narejeno in kaj ni narejeno. In potem sem se tukaj najprej lotil projekta obnove stolnice, ki je zelo zahteven in jasno še ni končan. Potem pa še vse ostale cerkve.
Hkrati pa je bil zame šok, ko sem videl, kako malo otrok je pri verouku. Kako so to majhne skupine glede na izkušnjo, ki sem jo imel v Postojni ali pa še bolj v Tolminu. Takrat sem hotel vzpostavit tudi mladinsko skupino, pa sta bila mogoče dva člana in ni bilo iz tega nič. Pri mašah sem bil spet šokiran. Kot sem bil prej navajen množice ljudi, ki so hodile k nedeljskim mašam, je bilo pa tukaj veliko, veliko manj nedeljnikov; glede na število prebivalcev sploh. Pa še od tega je bilo veliko turistov, ki dejansko še vedno rešujejo, da sploh je maša ob nedeljah pri sv. Juriju.
In potem se začneš spraševat, kje so vzroki. In vidiš strukturo prebivalstva. In potem vidiš, da je to res multikulturno, multireligiozno, multinacionalno mesto. Kar je po eni strani lepo, je obogatitev; po drugi strani je pa težko ustvarit neko homogeno občestvo ali pa tudi skupnost, mestno ali pa župnijsko. Ker prihajajo ljudje iz različnih okolij, iz različnih tradicij. Dejansko je tu zelo majhen odstotek ali pa celo tisočinka avtohtonih prebivalcev, ki imajo svojo identiteto, ki so tukaj živeli več stoletij. Zdelo se mi je, da je eden od ciljev, ki ga je potrebno doseči to, da se ponovno poskuša pri ljudeh prebudit identiteto Pirana; oziroma da sprejmejo Piran kot svoj in da se opozori na to, kaj sploh Piran ima. Se pravi, da se ljudje najprej zavedajo tega, kaj je v Piranu in da so na to ponosni. In šele potem, če si na nekaj ponosen, postaneš za to tudi odgovoren. Tako to vidim. Tako da nekaj se je premaknilo na tem področju.
Piran kot župnija obsega mesto, pa področje do Bernardina, do Belega križa, pa še Pacug in Fieso. Na tem področju živi okrog štiri tisoč ljudi – čeprav je težko reži, koliko jih je stalnih, ker jih je veliko tu prijavljenih, pa tu ne živijo, to so vikendaši. Od tega je dva tisoč osemsto ali še manj kristjanov, oziroma tisoč osemsto katoličanov. Od vseh teh tisoč osemsto katoličanov je po statistiki, ki jo vodim, približno sto štirideset do sto petdeset nedeljnikov pri vseh nedeljskih mašah, vključno s sobotno mašo, ki se šteje za nedeljsko. Če bi odštel turiste, je pod sto tistih, ki so iz Pirana in prihajajo ob nedeljah k maši. Kar je zelo majhen odstotek.
Na področju same župnije nas pač je, kolikor nas je. Spet smo sestavljeni iz različnih tradicij. Kdor pride v cerkev, lahko vidi, da je večina ljudi mogoče iz Zagorja, iz Dalmacije, iz Bosne, tudi s Kosova, in le en del iz Slovenije. Ampak iz Slovenije so pa spet z vseh koncev. To je realnost Pirana. In to je včasih težko. Želim si, da bi v Piranu ljudje bolj čutili s krajem, z mestom. Tudi zaradi tega so bile potem te pobude - obujanje procesij sv. Jurija, procesije po morju z barkami - da bi ti dogodki ljudi združili. Ne glede na to, ali je nekdo stoodstoten vernik - stoodstoten v smislu, da je vsako nedeljo pri maši -, ali gre k maši samo občasno, ali ima samo na splošno neko religioznost, ne konkretno. Ampak da se v nekih skupnih projektih, ki so dobri za mesto ali pa za župnijo, ljudje povežejo. Tudi župnijski misijon v lanskem letu je bil zastavljen v tem smislu. Koliko je pa obrodil sadov, je težko reči. Obisk je bil pač piranski.
Ima pa Piran zelo velik odstotek pogrebov, kar pomeni, da je populacija stara. Mlade družine so se izselile. To se vidi tudi v osnovnih šolah, kjer je malo otrok; kaj šele pri verouku. Povprečje je mogoče dva, tri, štirje otroci; pet je že izjemoma. Letos sta bila samo dva prvoobhajanca naša. Kar pomeni tudi sorazmerno malo domačih krstov in porok. Morda sta ena do dve poroki na leto piranski, vse ostalo pa so uvožene od drugod. Najbolj od daleč sem jih imel iz južne Kalifornije. Zanimiva je bila ena poroka iz Islandije, kjer sem na koncu ugotovil, da jih sploh ne morem poročiti, ker sta bila oba protestanta. Prej so mi zagotovili, da je eden katoličan. Tik pred zdajci sem rešil situacijo tako, da sem poklical pastorja iz Ljubljane in dal cerkev na razpolago, tako da je ju je on poročil po protestantskem obredu, tukaj v Piranu. Vse sorte je bilo. Imel sem zanimivo poroko iz Kölna: potomec Slovencev, napol Slovenec napol Nemec, z Iranko iz Teherana. Drugače pa so pari iz Švice, Francije, Anglije, Italije, Nemčije, Švedske, Norveške, Belgije… vse kar je možno.
Sem se pridejo poročit, ker v Piranu vidijo to, kar domačini ne vidimo. Vidijo lepoto. Vidijo to, kar mi mogoče ne znamo cenit ali pa se nam zdi samo po sebi umevno in dejansko nimamo do tega odnosa. In to je problem. Ljudje, ki pridejo sem, pa to vidijo. In jim je zaradi tega Piran všeč. Mi smo že navajeni na vse to; nam je kar samo po sebi umevno, da je taka lepa cerkev gor na hribu, da je morje vsenaokrog, da je polotok, da so take lepe hiške… Mogoče vidimo samo probleme, ne vidimo pa vsega tistega, kar mesto še daje zraven. In se mi zdi, da če bi znali videt še malo več, bi mogoče bili tudi malo manj nezadovoljni. Ker včasih imam občutek, če se pogovarjam s Pirančani, da so vsi samo nezadovoljni, da vsi samo jamrajo, kako je vse za en dr… Ja, se strinjam, da bi se dalo marsikaj izboljšati. Ampak po drugi strani nam pa ljudje, ki od drugod pridejo, vsi zavidajo, da imamo tak privilegij, da živimo na tako lepem koščku, kot je Piran.
Procesije z barkami po morju so se začele leta 2005. Takrat smo prvič naredili to procesijo, skupaj s patrom Nikom iz Strunjana. Bilo je kot priprava na prihodnje leto, ko je bila petstoletnica, hkrati pa tudi obujanje te stare tradicije, ki je nekoč v Piranu bila. Procesije sv. Jurija so bile v preteklosti že utečene. V začetku je bilo potrebno veliko dogovorov z občino in z ostalimi mestnimi institucijami, ker sprva temu niso prisluhnili; potem pa so videli, da je to v bistvu tudi turistična obogatitev za mesto. Zdaj poteka skupaj solinarski praznik ob prazniku sv. Jurija. Mogoče bo nekoč sv. Jurij tudi ponovno postal občinski mestni praznik, tako kot je bil skoraj sedemsto let. Lepo bi bilo. Samo morda še niso stvari čisto dorečene ali pa zrele.
Ena takih stvari je tudi društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija. Jaz sem bil enajst let predsednik društva. Takrat sem bil med ustanovnimi člani, tako da smo ga pozimi leta 2000 registrirali. Namen društva je po eni strani, da opozarja ljudi predvsem na to sakralno dediščino, ki je je zelo veliko v Piranu, da skuša tudi kakšno akcijo na ta račun narediti, hkrati pa da promoviramo te piranske cerkve. Vsaj takrat, ko sem jaz prišel, sem videl, da niti Pirančani ne vedo, kje so te cerkve ali pa, da jih imamo toliko. To počnemo s temi razstavami, ki jih delamo že enajst let - to bo letos že dvaindvajset večjih razstav - enajst križevih potov in enajst jaslic po piranskih cerkvah. Sodelovali so različni umetniki. Z društvom smo naredili tudi že nekaj drugih stvari, od dražb pa do odmevnega koncerta v amfiteatru avditorija Portorož, ki je bil namenjen za obnovo cerkve. Bilo je kar nekaj takih akcij, s katerimi skušamo prebuditi javnost oziroma opozoriti na probleme, pa tudi dobiti kakšna sredstva ali pa čisto kaj konkretnega narediti, recimo izdati kakšno publikacijo. Imeli pa smo tudi že seminarje za vodiče, ker sem videl da ti ne vedo, kaj govorijo o cerkvi sv. Jurija, ko pripeljejo skupine. No, tukaj velja poudariti tudi župnijski muzej, ki se je začel delat, že preden sem jaz prišel. Zadnjih deset let je ta muzej odprt za javnost. Preko javnih del skušam dobiti zaposleno, ki dela v muzeju in skrbi tudi za to, da je cerkev dostopna javnosti.
Piran je nekoč imel zelo dosti tako imenovanega klera, ker je bil velika župnija. Tudi patrov je bilo veliko in tudi redovnic. Župnik ni bil sam, imel je kaplane. Bil je tudi kapiteljski zbor, kanoniki; tako, da tega je bilo dosti. Zdaj sem od tega ostal jaz sam. Patra sta trenutno dva in en brat. Samostan patrov minoritov ima svoje poslanstvo, ki je drugačno kot župnijsko. So neodvisni od župnije. Trinajst let so zdaj tukaj sestre dominikanke. Prišle so dve leti pred mano. Povabil in pripeljal jih je oče Bojan iz Italije. Trenutno so tu tri starejše sestre. Pomagajo zlasti pri italijanskem verouku - tisto minimalno kar ga je, eden ali pa dva, maksimalno če so mogoče trije - tako da v italijanščini imajo one verouk. Pomagajo potem pri stvareh v sami cerkvi, pri cerkvah, kar se tiče urejanja cerkva in priprave bogoslužja. Gotovo je dobro, da so patri prisotni. V bistvu gre tudi za obogatitev same župnije; tudi meni včasih priskočijo na pomoč, tudi pri samem verouku. Je pa res, da Piran je po drugi strani skoraj premajhna župnija za samostan in za župnijo. Konkreten primer: niti maš ni dovolj, tako da moram jaz recimo vsaj tretjino maš na leto uvozit od drugod, če hočem imet mašne namene. Ker je premalo mašnih intencij. In še te se potem razdelijo na patre in na župnijo. Ker je pač malo vernikov. Druge župnije imajo toliko maš, ki jih ljudje plačujejo, da jih niti duhovnik ne more sam opravit. In potem si župnije med seboj pomagajo, da imam potem mašno intencijo, ker je to v bistvu moj edini osebni dohodek. Če hočem tudi ekonomsko sam preživet. Drugače pa sodelujemo s samostani, si pomagamo.



Posneto 8. julija 2011, transkribirano in urejeno julija 2011




NEDA ŽABOT


Rojena sem v Kopru leta 1973. Od rojstva živim v Piranu. V družini smo bile štiri ženske: jaz, moja sestra, moja mama in moja babica. Moja mati je bila samohranilka in je edina delala. Bila je kuharica v hotelih Piran. Takrat je bil še hotel Punta, restavracija Tri vdove, stari hotel Sidro. Upokojila se je leta 1984. Po rodu je Hrvatica, oče od moje mame je Štajerec, moj oče je Črnogorec, iz Bara. Oče in mama nista bila nikoli poročena; jaz sem pankrt. Oče živi v Piranu.
Babica je skrbela za nas. Prvih sedem let sem živela na Punti. Tam sem se naučila plavati.
Živeli smo v Vegovi ulici. Potem bi morali iti v Lucijo, pa je moja mati zamenjala stanovanje v Luciji za hišo v Piranu. Tja je pri osemnajstih prišel k nam živet tudi moj brat Renato. Ko sta se starša ločila, je bil namreč dodeljen očetu. Nora sem bila na mojega brata. Po poklicu je bil kuhar in gasilec. Je delal v Ladjedelnici v Izoli.
Mama je imela tudi vrt. Obdelovali smo ga mama, brat in jaz. Brat je bil stalno na vrtu.
V vrtec nisem hodila, hodila sem v malo šolo. Potem smo začeli hoditi v šolo. V šolo sem hodila do šestega razreda, takrat pa so me dali v zavod, da so me zaščitili pred mamo, ki je bila alkoholik. Tam sem ostala tri leta in pol. Tam sem tudi končala osnovno šolo. Fizika in kemija sta mi šli v šoli zelo dobro. Tri leta in pol sem bila v Prehodnem mladinskem domu v Ljubljani. Tam sem spoznala veliko ljudi. Imela sem krasnega vzgojitelja in krasno vzgojiteljico, ki sta mi v življenju dosti dala. Onadva sta mi bila več kot mati in oče. Tega Doma ni več. V tem domu sem tudi pisala pesmi. Imam jih nekje shranjene.
Včasih sem se tudi potapljala. To mi je bil hobi. Jaz sem ribica po horoskopu. In potemtakem sem res rada v vodi. Voda me sprošča, voda mi daje, voda me polni, voda me objema; takšen občutek mi da voda. Že od malega sem bila več pod vodo kot v vodi. Vodo imam rada. Mama mi je rekla, da sem se naučila plavat že z dvajsetimi meseci. Da me je spustila in da sem zaplavala. In od takrat sem vsako sezono več pod vodo kot v vodi. Prav ven me je morala vleči, ker sem imela že plave ustnice. Bila sem državni prvak v plavanju delfina. Bila sem dobra pri rokometu in pri plavanju. To me je pač zanimalo. In sem bila dobra. Nisem hodila na plavalni tečaj. Smo imeli poleti šolsko tekmovanje. Kot sem bila uspešna v razrednem tekmovanju, sem šla naprej na občinsko. Sem bila uspešna v občinskem, sem šla naprej v republiško. In sem prišla do državnega. Pa nič treningov pa to, samo ko so bila tekmovanja, sem prišla, odplavala in šla. Delfina sem se naučila sama. Jaz sem res plavalec, znam plavat vse. Kot mulec vidiš koga, ki drugače plava, ga vprašaš, ti pokaže in to potem ni problem.
Ko sem končala osnovno šolo, sem prišla v Piran in se vpisala na Pomorsko šolo, kjer sem končala prvi letnik. Hotela sem biti električar. Hotela sem pluti na barki, pa da bi elektriko po barkah štelala. To me je zanimalo. Potem je ta program odpadel; v drugi letnik bi morala iti v Gorico ali pa v Ljubljano, pa nisem šla.
Začela sem delati na tržnici, prodajala sem sadje in zelenjavo. Tam sem delala tri leta, za Marinota iz Izole. Za menoj je potem zanj delala Neva. Cele dneve sem delala, cele dneve sem bila na tržnici. Ampak če ne bi bilo Marinota, jaz ne bi naredila izpita za avto. On me je nagovoril, naj grem delat izpit za avto, pomagal mi je. Potem mi je tudi podaril katrco, zato ker sem naredila izpit. Potem sem lahko hodila po robo jaz, recimo v Trst in nazaj v Piran. Takrat sem imela veliko denarja. Imela sem plačo tisoč petsto mark, normalna plača pa je bila nekje petsto, šeststo mark; plus za mančo sem dobila še enkrat toliko. V sezoni sem naredila deset tisoč mark. Se pravi junij, julij, avgust. Ampak sem delala po cele dneve, od šestih zjutraj do šestih, sedmih zvečer. In potem sem šla žurat, celo noč žurat, eno ali dve uri spat in potem spet delat. Celo poletje tako. Žurat sem hodila v Portorož, v Izolo, v Ljubljano, povsod me je bilo dovolj. Avto sem imela; usedla sem se v avto in sem šla. Alkohola nisem pila, tako da sem lahko in vozila in žurala. V življenju nisem imela niti ene prometne nesreče.
Dvajset let sem bila tudi ribič. Najprej sem delala z Goranom, potem z Okičkijem, potem s Šteljotom, potem z Branetom Latičem. Saj Brane me je takorekoč vsega naučil: čistit mreže, zlagat mreže … to me je vse Brane naučil. Bila sem na prvem izlovu cipljev v samostojni državi Sloveniji. Takrat smo naredili štiriindvajset ton rib. Delali smo štiri dni in štiri noči, brez spanja. To je bilo na ploščadi v Portorožu. Naslednje leto sem spet sodelovala: bilo nas je šest ribičev in sedem delavcev. Trinajst nas je bilo in naredili smo štiriindvajset ton rib. To je bilo lepo doživetje. Ko sem delala z ribiči, je bilo treba vstajati ob pol štirih zjutraj, it na morje, se vozit eno uro in pol do dve ure do pozicije, potem dvignit mreže, očistit mreže, se pripeljat nazaj, zložit mreže in vse pripravit, da se gre ponoči spet kalat. In to non stop. Če povzamem, imam dvajset let ribištva za seboj. To je bil moj hobi. Imela sem pa to dobro plačano. Če je bil dober izlov, sem imela dobro plačano, deset procentov sem dobila od izlova. Če je bila kakšna riba, ki mi je bila všeč, sem si jo vzela. Če sem hotela imet taaaaako švojo, sem si jo vzela. Rekla sem: »Ta je moja. Vzemi mi od plače, ampak ta je moja.« Full sem uživala; toliko ribe, kot sem jo takrat pojedla, ne bom nikdar več.
Datljev pa nisem nikoli pobirala. Jaz sem pristaš morja, jaz sem prosti temu. Sploh pa datelj, ki rabi sedem let, da postane pet centimetrov velik. Sedem let! In ti ga v enem šusu razbiješ in razbiješ njegovo domovanje in vse. Kam se bo naselil? On gre v živo skalo, on gre noter v apnenec. In ti mu uničiš in habitat in korenine in vse. Tako kot če bi gobo skopal ven, namesto da jo odrežeš. Zato sem proti temu.

Živela sem pri mami. Potem sem šla delat v Italijo, v Asiago. V Italiji sem delala štiri leta v pizzeriji, v restavraciji. Bila sem natakarica. Tam mi je bilo zelo dobro. Dobro sem imela plačano, stanovanje sem imela, tako da denar mi je ostajal. Nisem ga imela kje zapravit. Ko sem bila v Asiagu, sem trpela, ker ni bilo morja. Čeprav je lepo mesto. Tam delajo znani sir asiago in parmezan. To je majhno mestece, ki ima še sedem občin; reče se Asiago coi sette comuni. In je eno najbolj bogatih mest v celi Italiji. To je v Venetu, Alto Adige, italijanski Kras. Sami bogatuni so tam, samo o milijardah govorijo. Za Asiago pravijo tudi, da je mesto, obsijano z največ zvezdami. Gor imajo enega največjih observatorijev v Evropi. In ko pogledaš gor v nebo! Jaz še nisem videla tako zvezdnega neba kot gor v Asiagu. Zelo lepo.

In po štirih letih se je mati spomnila, da je bolna in da naj pridem domov. Sem pustila delo gor, sem prišla domov, sem skrbela za mamo. Vse: od trgovine, do kuhat, do čistil, do prat, do likat, vse. Bila sem gospodinja doma. Ko me ni rabila več, je enostavno postala spet zdrava. Čez noč. Živa resnica. Ko me ni rabila več, sem šla delat na Krvavec in po enem tednu sem imela en dan fraj in sem se šla sankat. In sanke so mi zletele in sem si zlomila hrbtenico. Dva meseca in pol sem bila v gipsu. Sem prišla domov in mati, namesto da bi mi pomagala, me je vrgla na cesto. In to je bilo 10. februarja 2006, zunaj je bilo minus dvajset stopinj; bila sem štiri mesece na cesti. Dobro, da sem imela prijateljico R., ki me je vzela pod streho. Od vseh blaznih prijateljev, znancev, ki jih imam, je meni Mariborčanka pomagala. Toliko, da smo si na jasnem. Lahko sem bila pri njej in v zameno sem skrbela za njene otroke. Medtem ko sem bila pri njej, sem si rihtala socialno stanovanje. Tako sem prišla do stanovanja. Ponedeljek, sreda, petek, sem bila na občini. Na ulici, štiri mesece, pozimi.

Eno poletje sem bila tudi taksist. Delala sem za Taxi Karin. Vzela sem avto v najem za tri mesece. Potem se je začela mrtva sezona in se ni več splačalo. Potem sem začela delati v vrtnariji Cvet na Parecagu. Tako da vse kar je na Bernardinu pred Laguno, kjer so bazeni, kar je umetnega cvetja notri, kar je zunaj cvetja okoli, dreves, grmičevja, kar je tepih trave, to smo vse delali mi. Enih štirinajst dni, preden so se hoteli sploh odprli. Smo veliko delali in vidim, da uspeva; vse kar smo posadili, vse raste, prav raste! Človek bi mislil, da ne bo, ker je z one strani dosti soli. Pa vse raste.
Pred tremi leti sem imela lokal v najemu. Z mojo punco sva imeli v najemu Kris bar v Tomšičevi ulici. Šlo nama je dobro; samo za te pijance jaz nimam živcev, ne morem. Lahko do določene mere to prenašam, ampak tisto je bila prav kafana za pijančke. Po enem letu mi je bilo dovolj. Tudi najemnina je bila previsoka. Pa en kup papirjev, pa še en kup drugih stvari je zadaj; od nabave, do Ajpesa in Spiza, do računovodkinje, računov. Seveda poleg tega, da delaš. Ko prideš domov, imaš še dodatno delo. Potem nisi osem ali pa deset ur v kafiču, ampak delaš štiriindvajset ur. Punco sem spoznala v tem kafiču. Ona je prišla tja na obisk. Ta kafič je namreč od ene Bolgarke. Se poznata. Je prišla tja na obisk. In tam sva se spoznali. V Kris baru, v Tomšičevi ulici. Tam se zbirajo pijančki, kot so se nekoč v Majolki, pa v Istrski kleti, pa pri Marici. Mora biti tudi kakšna betola. Slovenci so narod, ki ga radi potegnejo.

Sem človek, ki mi ni težko prijeti za vsako delo. Delovne dobe pa imam mogoče pet mesecev. Delala sem na črno. Na črno je denar. Je bil in bo. Jaz ne verjamem v to, da bom doživela penzijo. Ne verjamem v to. In se mi zdi glupo, da pol svoje plače dajem v nekaj, od česar potem ne bom imela nič. Ni zagotovila, da bom potem dobila penzijo. S tega vidika gledam. Zdaj si že moram dajat na stran, da bom imela za stara leta. To je to. Jaz v penzijo ne verjamem. S tem našim sistemom, ki je zdaj … daj, prosim te. Plačam pa si zavarovanje in dodatno zavarovanje. Delovne dobe pa si nisem plačevala. To sem šele zdaj začela.

V tem letu sem delala tri mesece. Bila sem čistilka na osnovni šoli v Piranu in v Portorožu. Sem bila zelo pridna. So rekli, da niso še imeli tako čiste šole! Da še ni tako dišalo.
Trenutno ne delam. Zadnje leto res zabušavam, prav sviram. Bom pa začela delat. Odprla sem sp. Najprej sem šla na Zavod za zaposlovanje. Potem sem šla na tridnevni tečaj v Koper, kjer so nas učili, kako je treba poslovati. Potem odpreš sp na upravni enoti, potem je Spiz, Ajpes, in vse te lalalalalala … preveč: en kup papirjev, en kup enega dela, da sploh lahko odpreš sp. Zdaj čakam na sredstva, da kupim en pikap, kamionček, da se lahko začnem ukvarjat z vrtnarstvom. Nekam moram dat orodje. Orodje je treba prenašat sem, tja, pa na drug vrt, gor, dol… ali je to freza ali je kosilnica. Tako, da bom investirala v to. Upam, da ta sredstva dobim v enem mesecu. Ko jih dobim, bo stvar stekla. Potem lahko koga zaposlim. To je dobro. Plane imam. Bomo videli, če jih bom lahko izpeljala. V tej smeri delam. Z dobro voljo se po mojem da vse. Važno je, kako sam sebe usmerjaš. Če se ti zjutraj zbudiš na levo nogo in si rečeš: »Aha, zbudil sem se na levo nogo, cel dan imam slab,« boš tudi takega imel. Če se pa ti zbudiš na levo nogo in si rečeš: »Mah, to me ne bo zamorilo, jaz bom danes imel dober dan,« – se pravi, si to svojo misel, sporočilo, poslal v vesolje, tako temu jaz rečem, in takšno dobiš tudi nazaj. Z dvojno ali pa trojno močjo. Se pravi, si ti tisti, ki sporočaš misel in si ustvarjaš in si narediš. A ni tako? Po moje je tako. Sam sebe moraš spodbujat, potem stvari tudi drugače stečejo. Želim si narediti tako, da bom delala stvari, ki jih drugi nočejo. Recimo čistit robidovje. Vsi se odvračajo od tega. Na ta dela se bom usmerila. In zaposlila bom džankije. Ex džankije. Tiste, ki so ozdravljeni. In ki se želijo potrudit za naprej. Ja, to bom naredila. Točno to bom naredila. Kaj manjka recimo enemu K.? Misliš, da ni priden delavec? Ampak zato, ker ima štampiljko, ga nihče ne vzame. Razumeš, kaj hočem povedati? In bom naredila nekaj dobrega za sebe in nekaj dobrega za druge. A ni kul to?

Tako da v bistvu od svojega dvanajstega leta naprej jaz delam in si kupujem sama svoje stvari in vse kar imam, je moje. Življenje mi ni bilo glih z rožicami postlano, ampak jaz sem srečen človek, za nič v življenju mi ni žal. V moji mladosti so se zgodile določene stvari, zaradi katerih sem zašla s poti. Zato sem potem zasovražila moške. Usmerila sem se proti ženskam in danes tudi živim z žensko. Čeprav si otroka želim … ampak ne morem, ne morem … ne prenesem, da se me moški dotakne; vrne me v preteklost.
Nekoč je bila debata o tem, da je sramota v familiji, ker sem lezbijka. »Se te odrekam«, je rekel moj stari. Veš, kaj je to za Črnogorca. Mene so se odrekli vsi po fotrovi strani.

Moja žena dela v Fijesi, v kampu. Ona je doma iz Bolgarije, a je že skoraj štiri leta tukaj. Živiva skupaj. Zelo je pridna. Bili sva v Bolgariji na dopustu, pri njenih starših doma. Njeno mesto se nahaja blizu Sofije; je komunistično mesto, z bloki še iz pamtiveka. Oni so komaj zdaj začeli živet. Prej so bili pod Rusi in ni jim bilo lahko. Si moral čakat en mesec, da si si lahko kupil kavbojke. Naravo imajo zelo lepo. Bolgarija je lepa in poceni. Narod je skromen. Kot bi prišel v času Jugoslavije v eno bosansko vas. Samo mi nismo imeli tako strogega komunističnega režima kot oni. Oni so ga imeli na hard. Recimo, deset let nazaj so se v Bolgariji sredi dneva streljali. So bili klani, raznorazne mafije. To je Balkan, to je divje. Z mojo ženo se pogovarjava po slovensko. V treh letih, kar sva skupaj, se je naučila zelo dobro slovensko. Prijatelji, ki so tukaj skupaj z njo, ne govorijo niti pol toliko slovensko, kot govori ona. Se pozna, veš, če nekdo govori s teboj non stop slovensko.
Ona je po poklicu knjižničarka. Ima prav fakulteto za to. Zelo dobro pozna rusko literaturo. Oni so to morali poznati. Devet let je delala v knjižnici. Mravljica je. Sem je prišla s trebuhom za kruhom, za boljšim denarjem. Če dela tukaj osem ali deset ur na dan, ima tisoč evrov plače. Recimo da jih tristo porabi za najemnino, sto petdeset za hrano – petsto ji še vedno ostane. S petsto evri živiš ti tri mesece v Bolgariji. En mesec in pol sva bili s punco v Bolgariji. V enem mesecu in pol sem se naučila bolgarsko. Tam je zelo poceni. Tam so plače sto petdeset, dvesto evrov. S tisoč evri tam tri mesece živiš kot lord. Sva šli malo počivat. Je bilo sredi zime: 8. marca je bilo en meter in pol snega. Zelo mrzlo.

Zdaj sem se preselila sem. Sem zelo zadovoljna. V tem stanovanju prav čutim pozitivno energijo. Notri v sebi čutim spremembo. Zaživela sem od znotraj. V tistem stanovanju prej, v Marxovi, se nisem dobro počutila. V hiši nas je bilo pet strank. Jaz sem bila na podstrešju. Vsako jutro sem se z glavo zabila v zid; klavstrofobična sem postala v tistem stanovanju. Pet različnih ljudi, od tega trije alkoholiki; pa si ti misli, kako lepo je bilo živet tam. Pestro. Zbežiš iz takega ambienta in prideš sem … tukaj je pa super, ekstra.
Še vedno se me vodi kot brezdomca. Ker to stanovanje je za brezdomce. V Piranu je več hiš za brezdomce. V Gregorčičevi, kjer so Franjo, Miško in Tomo; na Marxovi. V Korpusovi je za mamice; pa še varna hiša na Vodnikovem trgu. Uredila sem si, da imam tu stalni naslov in da je vse tako, kot je treba. Brezdomcev v Piranu ni malo. Da jaz vem, jih je enih šestnajst. Šestnajst do dvajset. Žalostno je to, da je toliko stanovanj v Piranu praznih in da sama občina ne investira v to, da ta stanovanja malo adaptira in jih da ljudem. Našim ljudem, ki smo tu doma. Da si lahko ustvariš familijo, da imaš streho nad glavo, da čutiš varnost. Streha nad glavo je najbolj pomembna. In to je zelo slabo organizirano. Mogoče bo zdaj boljše, ko je Bossmann nov župan. V Piranu je toliko praznih stanovanj in praznih hiš! Lahko bi marsikaj naredili.
Nov župan je brezdomcem omogočil brezplačna kosila. Dobijo bone in lahko gredo jest v štiri gostilne. Vsaj nekaj so naredili.
Tri ali štiri leta nazaj smo imeli delavnico za brezdomce dol v Dragonji. Delala sem z lesom. Prvič sem imela dleto v roki in sem naredila eno konjsko glavo v enem od hlodov. Potem smo imeli razstavo v Piranu; samo moj kos je bil kupljen. Tisto je bila dobra delavnica. To bi morali večkrat organizirat, kaj za brezdomce. Poleti.

Nisem nek strašen vernik, ampak sem pa toliko vernik, da verjamem, da je Nekaj, kar je večje od nas, kar nas je ustvarilo. Ne vem, kako naj temu rečem, ali je to Bog, ali je Alah, Buda ali pa ne vem kdo. Kličite ga kakorkoli hočete, za mene je pač to energija, vesolje, narava, kozmos, galaksija, skratka: energija. Če sem se krstila še enkrat pri triintridesetih letih! Poznaš M. in bivšega policaja M.? Oni so baptisti. To je malo bolj moderno. Ni glih Jezus na križu, ampak je Cerkev smo mi, jaz, ti, mi; ljudje smo Cerkev. Na ta način. In to me je zelo povleklo. Ker mi ni do tega, da bi gledala Jezusa na križu. Verjamem, da je trpel. Ma zakaj ga moram skozi gledat, kako trpi. To je moja misel. In sem se šla pri triintridesetih krstit še enkrat. Krstili smo se v mrzli podzemni reki pri Škocjanskih jamah. V naravi. Bilo nas je dvanajst. Najprej jih je bilo enajst in potem sem se jaz prijavila in nas je bilo dvanajst. In eno leto pred tem, ko sem se hotela prijavit, bi nas bilo trinajst, in ker se jaz nisem prijavila, jih je bilo dvanajst. Krstila sem se dvanajsta. Zadnja sem šla v vodo. Potopili smo se v reko. Zraven je bil pastor, oba pastorja, bili smo v belih oblekah. Pastor Steve iz Amerike. Drugačen način je. Tam v cerkvi poješ, ma si lahko ti sam napišeš pesmico in jo bomo peli vsi. Drugače ti Boga kot stvaritelja prikažejo. Jaz sem dobila odpor do krščanstva zaradi moje babice. Moja babica je bila zelo verna. Pred kosilom, zjutraj pred zajtrkom; to so bili stalno očenaši, stalno, stalno. In me je posiljevala s tem. In jaz kot otrok sem dobila odpor do tega. In se prav spomnim: sem še hodila k verouku, oče Vinko je bil takrat; in kaj so nam dajali? Dajali so nam pobarvanke za pobarvat. In nas je oče Vinko učil, da je Bog ustvaril zemljo, človeka in tako dalje. In jaz sem očeta Vinkota vprašala: »Kdo je pa ustvaril Boga?« Me je vrgel ven! In tu sem jaz končala z mojim veroukom. Pri obhajilu in birmi nisem bila, sem samo krščena. Ja, moja babica je bila zelo verna. Moja mama je verna, kadar ji rabi. Moja mati je zelo dvoličen človek. Je bolj materialist.

Tu v Piranu imamo samo Mercator. In ta je predrag. Grem raje v Tuš v Lucijo kupit zelenjavo, je trikrat bolj poceni. Samo zelenjava, kje je še ostalo. Piran so nam demolirali. V zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih so nam ga uničili. Smo imeli vse: smo imeli veslaški klub, smo imeli pomorsko šolo, smo imeli medicinsko šolo, smo imeli gimnazijo; smo imeli vse. Piran namensko zadnjih dvajset let izseljujejo. Pirančani so v Luciji, Pirančanov ni več v Piranu. In če greš v Lucijo, ki je spalno naselje - saj ima več prebivalcev kot Piran! Kaj je ostalo v Piranu? V piranski osnovni šoli Cirila Kosmača imamo predmet albanščino. In to že tretje leto. Slovenski otroci se ne morejo it učit albanščine - v slovenski šoli. Kje smo mi? Če imaš otroka in ga hočeš poslat k albanščini, ne moreš. Žalostno. In ali v Piranu na ulicah slišiš pogovor Slovencev? Ja? Kdaj? Ko je sezona. Ma med zimo, kaj poslušamo? Pa tu okoli poslušam samo bosansko muziko. Nisem nacionalist, daleč od tega. Ampak da imamo na slovenski šoli albanščino in da slovenski otrok ne more it k albanščini, to pa ni pošteno. To ni prav. Zakaj jaz ne smem poslat svojega otroka k albanščini, če se hoče naučit albansko. In sem včeraj pisala Jelinčiču na facebook. Ne vem, kaj mi je odgovoril, nisem še pogledala na facebook.
Ta Piran je začaran. Vse kar je slabega, pride v Piran in ostane tu. To mesto je začarano; ti povem jaz, da je začarano. Lahko nas je ne vem koliko ljudi, ki molimo, ma še vedno ta črn oblak ne bo šel stran. To mesto je prekleto. Kaj ni tako? Vsi o vseh vejo vse. Na Punti prdneš, na avtobusni postaji si se usral. To je Piran. Katerikoli klošar, ki pride v Piran, ostane v Piranu. Koliko imamo alkoholikov, koliko imamo narkomanov, koliko imamo razbitih družin? V Piranu je to nekaj normalnega. Ne vem, če je pet družin, da so prava družina. Vse ostalo je ločeno, socialni problemi, alkohol, droga. Piran se mi zdi, da je prav preklet. Čeprav kot mesto ga obožujem. Zaljubljena sem v Piran. Ma ne v Pirančane. Mesto je staro, je lepo, ima morje. Morje, morje, morje, morje. Jaz sem morski človek, jaz ne morem brez morja.


Posneto 1. 7. 2011v Piranu, transkribirano in urejeno 6. 7. 2011